DRUGI DOM

Bailout Spin

Da neoliberalci še niso povsem izumrli, kaže najnovejši primer zavrnitve bailouta za tri ameriške avtomobilske proizvajalce. Po zavrniti so v javnost pricurljale informacije, da so se republikanci za to odločili, da bi kaznovali sindikate. Politično logično: sindikati veljajo za trdnjavo demokratov.

A kaznovanje nima samo političnega ozadja, ampak ideološkega, ki so ga v javnost hitro plasirali razni neoliberalni/libertarni propagandisti, za katere so sindikati itak motnja v naravnem redu tržnih mehanizmov, ki bi jo bilo najbolje čim prej odpraviti. To so seveda – kot vedno – podprli s številko, da delavci velike trojice, ki so člani sindikatov, zaslužijo neverjetnih 73 USD na uro. Za primerjavo: delavci v ameriških tovarnah Honde, Toyote… zaslužijo 48 USD na uro.

Poanta: ali naj zdaj pošteni davkoplačevalci plačajo za grehe pogoltnih sindikatov, naj davkoplačevalci poskrbijo za varnost itak bogatunskih delavcev?

No, spin je bil razkrinkan hitro, saj nekako ni bilo mogoče verjeti, da bi delavci dejansko zaslužili okrog 150.000 USD na leto. Pokazalo se je, da so v urno postavko vračunali vse mogoče, od dejanskih plač do raznih ugodnosti in pokojninskih obveznosti. Dejanska razlika med plačami je cele 3 USD.

Vsekakor imajo veliki trije težave tudi zaradi obveznosti iz preteklosti, kar je pač značilnost sistema, ki prelaga odgovornost za pokojninsko varnost na posamezna podjetja in delavce. Če gre v evropskih državah delavec v pokoj, posamezno podjetje z njim nima več stroškov, v ZDA je na grbi do smrti.

A kljub temu; če seštejemo vse stroške za delavce in upokojence velike trojice, se kaj kmalu pokaže, da ti podražijo avtomobil za kvečjemu 800 USD, kar je v primerjavi z velikanskimi popusti za ameriška vozila skoraj nepomemben znesek, še zlasti s pogledom na dejstvo, da gre najbolje plačane delavce v avtomobilskih tovarnah iskati na Japonskem in v Nemčiji, ne pa v ZDA. Problem ameriških avtomobilov pač ni previsoka cena, problem so avtomobili, ki jih nihče noče. Za to pa sindikati in delavci za tekočim trakom pač niso krivi.

Če proizvajaš azbest, pač ni najbolj smiselno iskati izgovorov za slabo prodajo v ceni.

$73 an Hour: Adding It Up

Kaj pa Gorenje?

Electrolux, the second-largest maker of domestic appliances, on Monday provided another dire warning about the state of worldwide consumer demand by cutting more than 3,000 jobs while indicating that its operating profit for the fourth quarter could be as much as 60 per cent below last year’s figure. Vir

Slovenija na razprodaji

Jože Tanko, tenkočutni mislec slovenske politike, intelektualni hrust SDS-a, mož izbranih besed in globokih analiz, je Borutu poslal poslansko vprašanje na temo izbrisanih. Nič novega, strašno pa je zanimiv tale odsek:

Ravnanja vaših koalicijskih partnerjev kažejo na nekoordinirano vodenje in delovanje vlade, predvsem pa da vsaka koalicijska partnerica vodi lastno politiko do temeljnih vprašanj in interesov Republike Slovenije. Tako stanje je nevzdržno in omogoča, da bodo druge države, nastale iz nekdanje skupne države Jugoslavije, Slovenijo razgrabile na razprodaji ob podpori članic aktualne (Pahorjeve) vladne koalicije.

Stavim, da te nevarnosti še niste detektirali.

The Economist bere Naomi Klein

V času, ki je neoliberalne dogme in recepte osvetlil v njihovi pravi luči, t.j. kot apologijo nebrzdanega kapitalizma, ki si ne pomišlja, če smo le malce tendenciozni v metafori, tudi z ognjem in mečem uveljaviti tistega, kar zapoveduje evangelij deregulacije, liberalizacije in privatizacije, so sedaj na dnevnem redu spreobrnjenja in posipanja s peplom nekdaj gorečih vernikov.

Pri tem lahko pustimo obstrani glasnogovornike lokalnega neoliberalnega krožka, katerega skrajno krilo je Jure Mesarič nedavno posrečeno označil za zanimivo versko skupnost. Religiozna metafora torej ni pretirana. Ampak eno je, ko JP Damijan skuša nespretno pozirati kot prijazni keynesianski striček, drugo pa, ko imaš občutek da je trdnjava (neo)liberalizma, britanski The Economist, podlegel argumentom Naomi Klein.

Slednji so sicer formulirani dokaj ostro, vendar imajo svojo intelektualno podstat v razvojni ekonomiji, tistemu polju politične ekonomije, kjer so dvomi v ortodoksijo in implicitni šovinizem neoklasike ekonomiste, kot so Joseph Stiglitz, Paul Krugman in Dani Rodrik spodbudili k treznejšemu premislek posledic globalizacijskih procesov.

Ena izmed bolj škandaloznih ugotovitev Kleinove je, da neoliberalni revoluciji ne sledi nujno demokratična revolucija (ali obratno), preprosto zato, ker se da večino neoliberalnih receptov lažje in učinkoviteje uveljaviti z dekretom kot pa skozi demokratični proces. Medtem ko neoliberalci mahajo s Capitalism and Freedom, kjer papež neoliberalizma Milton Friedman posreduje veselo oznanilo poroke med politično in ekonomsko svobodo, Kleinova prešteva žrtve morilskih južnoameriških avtokratov in hunt, katerim je čikaški veliki mojster svetoval pri razprodaji državnega premoženja ter deregulaciji in liberalizaciji trgov, od finančnega do trga dela.

Primera Indije in Kitajske, ki ju v zadnji številki analizira The Economist, sta lepa ilustracija logike, ki pravi, da je gospodarsko šok terapijo mnogo lažje uvesti v avtokratskem režimu, ki lahko državljane učinovito izključi iz procesa odločanja, kot pa v demokraciji, kjer mora ambiciozni neoliberalec upoštevati vrsto bolj ali manj vplivnih interesnih skupin. The Economist ob dejstvu, da Kitajska raste hitreje od Indije, čeprav je slednja država z dolgo zgodovino demokracije, razočarano zapiše:

It used to be a platitude of Western—and Marxist—analysis of China that wrenching economic change would demand political reform. Yet China’s economy boomed with little sign of any serious political liberalisation to match the economic free-for-all. The cliché fell into disuse. Indeed, many, even in democratic bastions such as India, began to fall for the Chinese Communist Party’s argument that dictatorship was good for growth, whereas Indian democracy was a luxury paid for by the poor, in the indefinite extension of their poverty.Vir.

Tako Kitajska in Indija sta stopili na pot (neo)liberalnih reform, doziranih previdno, a vendar v kitajskem primeru uveljavljenih bolj brutalno in, kakor kažejo podatki o gospodarski rasti, dosti bolj produktivno. Neoliberalni ukrepi so namreč v Indiji problem političnega procesa, na Kitajskem pa problem obvladovanja množic. V 90ih je kitajski režim dal v peto prestavo:

Two of the most far-reaching reforms of the past 30 years—the dismantling of tens of thousands of state-owned enterprises (SOEs) and the privatisation of urban housing—did not take off until the late 1990s. In the case of enterprise closures, massive suffering (and not a little protest) was involved as millions were left unemployed.

In the late 1990s around 30m workers were laid off as a result of SOE reform. China Labour Bulletin, an NGO based in Hong Kong, said in a September report that millions of these workers were left barely able to support their families, thanks to widespread corruption and a lack of clear policy guidelines.

Brez sindikatov (razen partijskih) in demokracije se delavcem povsod godi isto, od Čila do Kitajske. Njihove pravice in interese povozi s strani države sponzoriran (toleriran, preferiran) kapital, pa naj bo za krmilom komunistična partija ali novodobni fašist. V obeh primerih ljudstvo počasi bogati, gospodarska rast je impresivna in kakor v posmeh demokracijam z vsemi njihovimi sindikati, socialno državo, levičarji in drugimi nebodigatreba kritiki. Ampak najbolj pa bogati gospodarsko-politična (za časa Busha v ZDA nisi točno vedel katera je katera) elita in razkorak med revnimi in bogatimi se povečuje:

Brakes began to be applied in 2004 after Larry Lang, a Hong Kong-based scholar and popular TV commentator in China, drew attention to asset-stripping during management buy-outs of SOEs, then a common form of privatisation. This struck a chord with many Chinese, who felt that factory bosses (officials, in effect) were getting fabulously rich as a result of such buy-outs, while workers were getting next to nothing. Vir.

In tako bi lahko govorili tudi v Sloveniji, knede? Zgleda torej, da obstaja nekakšen trade-off med demokracijo in neoliberalnimi ambicijami. S tem, ko nekdanji verniki zapovedi svojega papeža jemljejo vse bolj z rezervo, se končno odpira tudi prostor za debato o tem, kaj so prednosti in slabosti različnih razvojnih modelov. Predvsem pa postaja v današnjem času neoliberalni model samo eden izmed mnogih, kar gre z roko v roki s širšo diskreditacijo tržnega fundamentalizma kot takega.

Razlika

Pop TV prenavlja studio, javna hiša prenavlja… avlo. Ob tem bodo pozorni gledalci Odmevov še vedno lahko občudovali kuliso, ki je zmečkana in obtolčena.

Fiskalne bitke

Pred kratkim sem se obregnil ob pisanje JP Damijana, ki je v vrsto svojih dobrodošlih predlogov državi za spodbujanje povpraševanja in pomoč podjetjem v času prihajajoče recesije skril strupeno tabletko.

Ob znižanju socialnih prispevkov (za podjetja) in davkov (tako za podjetja in državljane) je namreč profesor Damijan neprijetno presenetil s predlogom, naj država v času recesije zmanjša javno porabo, pri čemer je pribil, da še enega Darsa ne potrebujemo. Če si je profesor Damijan želel pozirati kot odgovoren in prijazen keynesianec, mu to ni ravno uspelo. Predlagal je namreč klasičen neoliberalen recept, ki ga v današnjem gospodarskem položaju prav gotovo ne potrebujemo. Kar bi nam prišlo veliko bolj prav, bi bilo povečanje javne porabe, t.j. povečanje državnih vlaganj v infrastrukturne in druge projekte.

Seveda doktor Damijan ni osamljen v svojih predlogih. V ZDA, ki jo gospodarska kriza pesti že zelo močno, so neoliberalci pred kratkim udarili s študijo, ki naj bi po njihovem dokazovala, da javna poraba ne pomaga kaj prida pri soočanju z recesijo. Keynesianizem namreč temelji na predpostavki, da en evro, ki ga porabi država, poveča BDP za več kot en evro, čemur pravimo multiplikator. Če je slednji enak 1, potem povečanje javne porabe ni dobra investicija. Če pa en evro javne porabe spodbudi gospodarstvo, da ustvari npr. 1,5 evra več, potem je investicija smiselna. Poglejmo ameriški primer v času II. svetovne vojne:

The increase in GDP is about equal to the increase in government spending. If you think that the Obama administration is ambitious in spending a trillion dollars over several years on infrastructure projects, note that military spending maxed out at $7 trillion per year during the war, rescaled to the current size of the economy. During the expansion, GDP rose pretty much the same amount as did military spending.

We believe that the one-for-one rule derived from wartime increases in military spending would also apply to increases in infrastructure spending in a stimulus package. Vir.

Na kratko, multiplikator je enak 1, zato bi se moral Obama raje posvetiti zniževanju davkov. Čeprav logika argumenta ni enaka Damijanovi – ta se namesto k izračunom raje zateče k strašenju z Darsom -, pa je sklep podoben: javno porabo pustite na miru in znižajte davke.

Počakati smo morali samo na Nobelovca Krugmana, da je razložil, zakaj povečanje javne porabe med II. svetovno vojno ni imelo takšnih učinkov na spodbujanje povpraševanja, kakor bi pričakovali. Odgovor je preprost: ne samo, da so ZDA milijarde evrov vlagale v orožje, hkrati so strogo racionirale vse vrste dobrin, da bi pomagale vojnemu naporu. Težko je v teh razmerah pričakovati bum pri proizvodnji in potrošnji potrošnih dobrin. Neoliberalca sta izbrala res dober primer:

With the onset of World War II, numerous challenges confronted the American people. The government found it necessary to ration food, gas, and even clothing during that time. Americans were asked to conserve on everything. With not a single person unaffected by the war, rationing meant sacrifices for all.

[Bangs head against the table]

Blogorola – intervju

Intervju za Blogorolo:

Drugi dom bi lahko bil slovenska politična satirična telenovela – a žal poročajo o resničnih dogajanjih. Gre za zelo aktiven slovenski blog, kjer več avtorjev, na čelu s politologom Juretom Mesaričem, opazuje in analizira dogajanje v slovenskem političnem prostoru, zanimajo pa jih tudi druga aktualna dogajanja po svetu. Sliši se dolgočasno, a jamčimo, da ni – zapisi so začinjeni z duhovitostjo in ironijo.

Če pogledam prve zapise na Drugem domu, nosijo datum 31. December 1969 – torej ste temeljito pred časom? Sicer pa – koliko zapisov ima Drugi dom, koliko komentarjev, kateri so glavni hot-shot komentatorji?
To, da smo pred časom, ne preseneča, saj je znano, da je čas levičarska zarota. Čas je na naši strani. Drugače pa se števec objav vztrajno približuje številki 2000 in ni videti, da bi nam v kratkem zmanjkalo besed ali komentatorjev.

Kaj je Drugi dom (in od kod takšno ime)?
Drugi dom je … spletno gnezdo levičarjev po srcu in pameti, ki nismo mogli biti tiho v času uravnoteženosti in sproščenosti ter grimsoidnih orgij, pa smo na svitlo postavili nekaj strašno neuravnoteženega, zajedljivega in brez dlake na jeziku. Samo ime je rezultat znanstvene analize, najnovejših trženjskih prijemov in spoznanj kvantne fizike, zato žal ne morem izdati njegove skrivnosti. Čakamo še na patent.

Kdo so pisci Drugega doma – zakaj jih je toliko in kako aktivni so?
Kdo so pisci, bi rad vedel marsikdo, tudi jaz. Zaenkrat v našo eminentno družbo sprejmemo vsakega, ki obvlada računalniško tipkovnico in osnove vsaj enega jezika. Je pa delo pri nas zelo zahtevno početje, zato pisci radi kaj kmalu omagajo in se začnejo ukvarjati s čim drugim, verjetno bolj produktivnim.

S kakšnim namenom je nastal Drugi dom?
Če gre verjetni našim oboževalcem, smo itak na plačilnih seznamih Mercatorja, Pivovarne Laško, te ali one politične stranke ali politika. Priznam, imajo prav, me pa čudi, da omenjeni nikakor ne najdejo mojega transakcijskega računa. Ga lahko objavi Blogorola?

Koliko bralcev ima Drugi dom, kakšni so trendi oziroma ali so bile v zgodovini Drugega doma kakšne posebne rasti in upadi bralstva?
Če sem iskren, zadnje čase kar pogrešam grožnje s tožbo, saj se je izkazalo, da je to zdaleč najboljša reklama. Na blogerje, ki tovrstnih groženj še niso prejeli, gledamo zviška. Amaterji! V povprečju pa se na Drugem domu dnevno izgubi okoli 1000 duš, največ med tlako v službenem času. Veseli nas, da zmanjšujemo produktivnost slovenskega delavstva in sipamo pesek v motor kapitalizma.

Sodeloval si na Novinarskih dnevih, kjer ste govorili tudi o Direktivi, katera bo bloge, ki objavljajo video vsebine (Youtube itd.), uvrstila domala med televizijske postaje in bodo morali objaviti osebne podatke tistega, ki objavlja. Kako komentiraš to zadevo?
Ker smo ljudje radovedna bitja, to toplo pozdravljam. Kdo pa ne bi rad vedel domačih naslovov nekaterih slovenskih blogerjev? Drugače pa Drugi dom domuje na strežnikih v izkoriščevalskih ZDA, s čimer smo spet potrdili, da smo vedno pred časom, tudi pred bruseljsko birokracijo.

Kakšno je tvoje mnenje o anonimnosti – je dobrodošla, nujno potrebna, ali se ti zdi, da bi bil že čas, da se začnejo vsi blogerji predstavljati z imenom in priimkom?
Ker je za pisanje politično angažiranega bloga nujno prebiranje „klasičnih“ slovenskih medijev, vem, da glede neumnosti in neslanosti vprašanje anonimnosti sploh ni relevantno. Ljudje se smešijo tudi s polnim podpisom in fotografijo. Kakorkoli že, anonimnost ima svojo funkcijo, od vsakega posameznika pa je odvisno, koliko je potrebuje. Edino zveličavnih pravil ni.

Lahko izpostaviš ljudi, ki se smešijo in zakaj tako meniš?
Poimensko seveda ne, toda že bežnim bralcem je jasno, koga imamo na prangerju.

V svojem zapisu “Konca pa še ni …” praviš: “Nekdaj skoraj večni recepti, ki smo se jih naposlušali skozi devetdeseta, v obilni meri pa so nam jo servirali intelektualni invalidi Financ&Co. – privatizacija, deregulacija, konec nacionalnega – se pred našimi očmi, skozi vesti o novih nacionalizacijah te ali one banke, sesuvajo v prah.” Nekako se zdi, da nisi za ekstremni liberalizem – kakšna je torej tvoja politična pozicija, kako si funkcionalno idealiziraš Slovenijo?
Moja politična pozicija je en sam fluid. Ko berem Finance, me prime, da bi histerično nacionaliziral – vse tja do najmanjše trafike in prodajalne bureka, samo da bi videl reakcijo njihovih piscev. Ko berem o ljudeh, ki so lastnoročno zrušili svetovni finančni sistem, ob tem pa pobrali stotine milijonov dolarjev nagrad, pa sem največji desničar, saj je nemogoče, da jih ne bi občudoval. Gospodarji vesolja.
Nadaljuj z branjem…

Finančna kriza: boj za preteklost je boj za prihodnost

Ne bi se mogel bolj strinjati:

There will come a moment when the most urgent threats posed by the credit crisis have eased and the larger task before us will be to chart a direction for the economic steps ahead. This will be a dangerous moment. Behind the debates over future policy is a debate over history—a debate over the causes of our current situation. The battle for the past will determine the battle for the present. So it’s crucial to get the history straight.

What were the critical decisions that led to the crisis? Mistakes were made at every fork in the road—we had what engineers call a “system failure,” when not a single decision but a cascade of decisions produce a tragic result. Let’s look at five key moments. JOSEPH E. STIGLITZ: Capitalist Fools

Mark Twain

Mark Twain: “Sometimes I wonder whether the world is being run by smart people who are putting us on… or by imbeciles who really mean it.”

Odstop iz “osebnih razlogov”

Če bi “večni” Dimitrij Rupel resno jemal tisto, da je njegov angažma potreben zaradi dežele, kateri že tako dolgo služi, bi po zadnjih kolobocijah nemudoma odstopil. Situacija je skrajno kontraproduktivna in nič ne kaže, da se bo kmalu umirila. Vsaka nova misija, ki mu bo jo zaupal Pahor, bo javnost vsakič znova dvignila s stolov.

Zgolj medijsko pretiravanje? Morda, a ne gre pozabiti, da Rupel ni bil zastonj najbolj osovražen minister že v prejšnji vladi. Njegov odhod je motiviral precejšnji del volilnega telesa, zato je izgovarjanje na medije zgrešeno. Zgrešil je Pahor, ki verjetno ni predvidel takšnega revolta, če pa ga je, pa je vprašanje o njegovih namenih resnično na mestu. V obeh primerih je stvar kočljiva.

Zavedam se, da je odstop iluzorno pričakovati, saj gre vendarle za človeka, ki pri lezenju na stolčke dokazano ne izbira sredstev. Nič ni pod častjo, nič ni neprimerno. Če je potrebno predlagati samega sebe, se to pač stori. Če je potrebno javno pričkanje s predsednikom države, se je pismo hitro pojavilo na spletnih straneh.

Skupina na Facebooku, ki zahteva Ruplov odhod, je že presegla 15.000, kar je za Slovenijo zavidljiva številka, sploh če pogledamo imena podpisanih. Signal je jasen, reakcija pa žal prepuščena trmi (egu) akterjev, ki sta jo zakuhala. Čas bi bil, da posežeta po tistih “osebnih razlogih”.