Govor Paula Krugmana za National Press Club
Zelo dobro porabljenih 60 minut. Priporočam.
Zapisi za:
Zanimive povezave 12/19/2008
-
TPMCafe | Talking Points Memo | Why Did We Have a Golden Age?
Paul Krugman provides 4 plausible factors for the early postwar success: pent-up demand, baby boom, moderate inflation, and big government. To these I would add (again, in no particular order):
-
Economist’s View: Paul Krugman: The Madoff Economy
Now, as we survey the wreckage and try to understand how things can have gone so wrong, so fast, the answer is actually quite simple: What we’re looking at now are the consequences of a world gone Madoff.
Kako slabo? Katastrofalno
19.12.2008:
Gospodarska rast v Sloveniji bo v letu 2009 po napovedih Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar) znašala 1,1 odstotka, je danes na novinarski konferenci v Ljubljani pojasnil direktor urada Boštjan Vasle. Umar je v začetku oktobra Sloveniji za prihodnje leto napovedal 3,1-odstotno rast BDP.
15.9.2008:
“Želimo si dobrega sodelovanja še naprej. 5,5-odstotna gospodarska rast v drugem četrtletju letos pa kaže, da Slovenija ne deli usode nekaterih drugih evropskih držav, ki so v recesiji. Z izkoriščanjem potencialov je možno še veliko narediti,” je še dodal mag. Vizjak.”
10.9.2008:
Predsednik SDS Janez Janša je na predstavitvi kandidatov SDS v volilni enoti Ljubljana – Bežigrad na gradu Bogenšperk povedal, da je bila tudi v drugem četrtletju gospodarska rast “krepko čez pet odstotkov”, prav tako je brezposelnost v zadnjem mesecu še upadla. Glede na to, po njegovem praktično ni nobenih znakov za hitro ohlajanje gospodarstva. Po besedah premiera je tako ustvarjena neka solidna osnova, na podlagi katere lahko “nadaljujemo s to rastjo“.
So far, so bad
Po zadnji javnomnenjski raziskavi, ki jo je med 13. in 15. decembrom 2008 opravilo podjetje RM Plus, d.o.o, na vzorcu n=700, z 20,0 % vodi SDS, na drugem mestu je z 18,8 % SD, sledijo Zares s 7,4 %, SNS s 3,8 %, LDS s 3,3 %, DESUS z 2,2 % in SLS 2,0 %. Vir
Ni še 100 dni, vendar si je že mogoče dovoliti ugotovitev, da je začetek delovanja nove vlade ena sama katastrofa, prekladanje iz ene v drugo slabo potezo. Tolaži nas lahko le opažanje, da se vsaj z odzivanjem na gospodarsko krizo ukvarjajo za to usposobljeni, drugo je ena sama žalost.
Volili smo spremembe, dobili stare obraze in staro zunanjo politiko. Dobili smo premiera, ki se sramotno opravičuje tretjerazrednim uradnikom a kmalu za tem z vso močjo in aroganco močnejšega tolče po Hrvaški. Jelinčič in Podobnik, ki ju noben racionalno razmišljujoč državljan ne more in ne sme jemati resno, sta navdušena. Oprostite, ampak kam mi to pravzaprav gremo?
Kje je logika, da Pahor išče odobravanje in podporo volivcev/podpornikov Janše, Jelinčiča in Podobnika, tisti, ki pa so ga postavili na mesto predsednika vlade, pa skoraj vsak teden dobijo po betici? Rupel, Logar, Šinkovec… Hrvaška…
V tej igri Pahor ne more zmagati, saj bo od volivcev desnice sicer dobil lepljivo zahvalo, glasu pa ne. Enako bo sledilo po nacionalistični histeriji, ki se za levico po vseh pravilih ne more končati s pozitivnim rezultatom – volivci bodo raje izbrali “pravo stvar”.
Če gre verjeti rezultatom zgornje ankete, so vladne stranke povolilni kapital zapravile rekordno hitro. To preseneča, saj so bile vse vlade takoj po volitvah vedno deležne visoke javne podpore – razen Bajukove. Kako se je končala ta zgodba, pa se še spomnimo, kajne?
Triumf Jelinčičeve in Podobnikove nacionalne demagogije
Nacionalistična histerija, ki se poraja v teh dneh, vodi v nevarno enoumje, kjer ni več prostora za različne glasove. Triumf Jelinčičeve in Podobnikove nacionalne demagogije. Igro je očitno diktiral trikotnik Pahor-Rupel-Janša, v past smo se ujeli vsi. Franco Juri
Blokada Hrvaške: popravljanje lastnih napak?
Slovenska blokada hrvaške poti v EU preseneča že zaradi dejstva, da Slovenija doslej ni igrala tovrstne igre. Za začetek je potrebno pač priznati: naše sosede preprosto izsiljujemo. Ni ravno lepo, a to držav pri zasledovanju domnevnih nacionalnih interesov itak ni nikoli preveč motilo.
Igra bo napeta, izida ni mogoče napovedati. Kdo bo prej trznil? Kolikšna bo cena (gospodarska in še kakšna)?
Vprašanj je veliko, toda za državljane Slovenije je morda še najbolj potrebno, da se obrnemo k lastnim politikom in jih povprašamo, kje za hudiča so ga pokronali po letu 1991, da je potrebno kasnejše dokumente na vse kriplje izločiti iz odločanja o meji. Je to memorandum iz leta 1993, morda tisti nesrečni Pomorski zakonik iz leta 2001? Še kaj drugega? Morda česa nismo storili, pa bi morali?
Celoten trenutni cirkus se zato več kot upravičeno zdi kot popravljanje starih napak in nerodnosti slovenske politike, ki je z možnostjo blokiranja predpristopnih poglavij dobila verjetno edino možnost za popravni izpit. Očitno je nekdo presodil, da so tisti dokumenti tako pomembni, da bi lahko pomembno vplivali na izid dogovarjanj o meji.
Če to vemo mi, vedo seveda tudi sosedje. Ker vemo oboji, se bomo za sveto hrvaško/slovensko zemljo/morje borili do… do česa pravzaprav? Kje je tista cena, ki smo jo še pripravljeni plačati?
Vampirji s Kolodvorske
Glede na to, da so nam kri pili celo leto, jim najbrž ni bilo težko.
The great conciliator
So, what led Pahor not only to apologize for the procedurally and legally impeccable sacking of Logar by his own government, but also to offer this gaffe-prone public relations man a job on his cabinet? The reason can be no other than in the case of Rupel. Obviously, for Pahor pandering to the opposition and posing as the great conciliator trumps any concerns his colleagues in the party, coalition partners and, last but not least, the voters might have about his style of government. Flattery Gets You Nowhere
Najboljši znak, da je nekaj narobe
Zadnje poteze slovenske vlade so z odobravanjem sprejeli tudi v Zavodu 25. junij. Vir
Ko se strinjajo Pahor, Jelinčič in Poštenjak… iščite zavetje!
Izsiljevanje
Ko sem se zjutraj peljal na vsakodnevno tlako, sem poslušal Val 202, kjer so dali poslušalcem priložnost, da povedo svoje mnenje o aktualnih odnosih z južno sosedo. Politiki so očitno zaigrali na prave strune, saj smo vsi enotni in složni kot le redko. Brez popuščanja, treba je iti do konca, sedaj je čas, da jim pokažemo, naše svete slovenske zemlje ne damo…
Pri vsem tem zaklinjanju pa je nekako izostalo spoznanje, da Hrvaško v bistveni točki (zahtevi, da se odpove uporabi nekaterih argumentov v pogajanjih o meji) preprosto in prav grdo izsiljujemo.
Na Hrvaškem se sicer kažejo znaki popuščanja, vendar ne v zadostni meri. Da bi pristali na slovenske zahteve je praktično nemogoče. Slovenski ultimat je namreč za Hrvaško popolnoma nesprejemljiv, saj bi pomenil, da se odpoveduje pomembnim dejstvom, na katerih bi temeljila njihova argumentacija v primeru določanja meddržavne meje. Sliši se nenavadno, da nekomu prepoveš uporabo argumentov, čeprav je pravno to seveda mogoče. No, takšna prepoved lahko temelji samo na izsiljevanju. To pa nikoli ne povzroča zbližanja stališč.
…
Vse torej kaže, da bo Slovenija zavrla pogajanja Hrvaške z EU. Kot običajno bomo posledice čutili skoraj vsi. Tisti, ki imajo na Hrvaškem vikende, ki tam poslujejo, ki tja hodijo na počitnice, ki živijo ob meji … Je res v interesu Slovenije, da odnose s sosednjo državo zaostri tako rekoč do skrajnosti? So politiki, ki so se ujeli v spiralo nacionalne enotnosti, o tem sploh razmišljali? Videti je, da ne, temveč, da je bil glavni motiv, zaradi katerega je Pahorjeva vlada postala vlada jastrebov, želja po zmagi nad Janšo na njegovem terenu domoljubja.