DRUGI DOM

Primer Mercator: gre za demokracijo!

Lokalni neoliberalisti so ob možnosti, da se v zgodbo o prodaji Mercatorja vmeša država, začeli streljati z vsemi topovi. Na kocki je – primite se – demokracija!

Če bo nova vlada tu popustila, ji praktično ni več pomoči. Slovenijo bi to dokončno potisnilo nazaj v tranzicijo in bil bi to očiten znak, da je razvoj demokracije in tržnega gospodarstva zastal. Emil Erjavec

Verjetno je gospod Erjavec pozabil še na svetovni mir, globalno klimo in napredek civilizacije. Kdo zdaj v resnici dela paniko? Zagovorniki t.i. nacionalnega interesa ali neoliberalni krožkarji?

Ob tem je pomenljivo, da gospod Erjavec le par odstavkov prej potrjuje vse strahove zagovornikov nacionalnega interesa:

Francozi imajo v rokah največjo trgovsko verigo v Evropi, ki znano pomete z vsem lokalnim. Portugalska trgovina je tako kmalu po vstopu v EU skoraj v celoti prešla v tuje roke, v glavnem Francozov, ki so s sabo pripeljali tudi svojo robo. Portugalska živilska industrija se, razen nekaj lokalnih srednjevelikih proizvajalcev, nikoli ni več postavila na noge. Prevzem s strani take verige je zagotovo scenarij, ki bi v temeljih zamajal slovensko živilsko industrijo. Doslej je Mercator bil drag za prodajo, sedaj je cenejši.

No, kasneje doda, da bi bila zgodba z nemško verigo Rewe ali srbsko Delto verjetno manj dramatična, vsaj na začetku. Že, že, gospod Erjavec, toda kako že boste Boška Šrota prepričali, da proda “pravemu” kupcu? In, kako naj zdaj razumemo to izvajanje: lastništvo je ali ni pomembno?

Strinjati se je mogoče, da je Laško relativno slab lastnik, ki se, podobno kot Bavčarjev imperij, vadi predvsem v finančnih akrobacijah. Še kako se je mogoče strinjati, da je bila prodaja Mercatorja pod mizo strateška napaka, ki nas bo drago stala. Dopustiti je treba možnost, da je bila slaba tako za slovensko trgovino kot slovenske živilce.

Samo, prosim lepo, ne govoriti, da je nepomembno, kdo bo bodoči lastnik največjega slovenskega podjetja!

Baltske države – naslednje žrtve neoliberarne ideologije

Se še spomnite časov, ko je lokalni libertarni krožek kot svetal zgled postavljal baltske države? Ko je k nam hodil tedaj že nekdanji estonski premier Mart Laar in delal reklamo za EDS? Ko smo lahko brali: “Sistemi enotne davčne stopnje in produktivna ekonomska politika so ustvarili vzhodnoevropske tigre kot sta Latvija in Estonija.”?

Lahko bi se, saj nas od tega loči samo kakšno leto, dve.

Po Islandiji, Veliki Britaniji… sedaj padajo tudi baltske neoliberalne učenke.

Parex Banka, the largest independent Baltic bank, has been taken over by the Latvian government to prevent a financial crisis that could have wrecked the fragile Baltic economies.
…
Latvia and Estonia are already in recession, with Lithuania expected to join them next year. All three are seen as vulnerable because of their wide current account deficits and high gross external debt. Financial Times

Laissez-faire je crknil, get over it

V času, ko vlade po celem svetu z davkoplačevalskim denarjem rešujejo, kar se rešiti da, pa naj bodo to domače banke ali avtomobilska industrija, ko je že jasno, da nas čaka povsem drugačen “kapitalizem”, ko se v relativno kratkem času končuje že druga utopija, tokrat neoliberalna, je Boško Šrot še ne ustoličeni slovenski vladi postavil prvi preizkus, ki bo pokazal, ali razumela nove čase.

Razni gibki mladi ekonomisti, ki so še pred kratkim tulili o enotni davčni stopnji in razprodaji vsega, in ki retoriko že nekaj časa prilagajo novemu duhu časa, so že pokazali, da je sprememba zgolj na na ravni dekorja, v taktičnem prilagajanju. Ko se pojavi problem v praksi, ko ni več mogoče leporečiti in kopirati Krugmana, še vedno potegnejo stare recepte – lastništvo ni pomembno, država nima kaj iskati v gospodarstvu, največ, kar lahko stori je “prava” regulacija (pri čemer nikoli ne pojasnijo, kaj za vraga je to)…

Upati je, da nova vlada ne bo nasedla neoliberalnim utopistom v času, ko se jim svet podira na glavo. Ni razloga, da je Slovenija bolj papeška od papeža, ni potrebe, da tuja, z državnim denarjem podprta podjetja, kupujejo slovenska zato, ker so eni še vedno ujetniki prosule ideologije.

Jasno je, da je Mercator pač too big too fail, pa čem nam je to všeč ali ni. Šrot to ve, morala bi vedeti tudi vlada. Šrot seveda izsiljuje, a to lahko počne samo zato, ker ve, da izbire ni. Politiki, ki mu je najprej Mercator prodala, nato pa ga demonizirala, izstavlja račun. Ta lahko Mercator prepusti tujemu lastniku in v bistvu slovenski trgovini in prehrambenim podjetjem onemogoči prodor na tuje trge ali pa plača ceno, ki jo bodo postavili pivovarji. Smrdi? Seveda. A včasih je pač potrebno stisniti nos in narediti pravo stvar, pa četudi fanatiki iz Financ padajo v nezavest.

Pljuvanje po nacionalnem interesu

Zaradi nezmožnosti objavljanja mnenj, ki ne spadajo v miselni okvir urednikov in sopotnikov bloga razgledi.net, na kar nas je opozorilo že več piscev, dajemo tem argumentom prostor tukaj.

Predvidljivo. Jože P. Damijan, Vojko Flegar in Darja so se odločili znova mastno pljuniti na nacionalni interes. Prav smeji se jim sedaj, ko je Šrot prisiljen prodajati Mercator. Ploskajo Soršaku, ki se ne more odločiti, ali lahko Laško proda delnice Mercatorja ali ne, in to v času, ko vse razvite države z milijardnimi paketi rešujejo svoje nacionalne šampione. Medtem ko se sindikati bojijo za službe svojih članov, ne glede na to, ali so v Mercatorju zaposleni ali pa jim ta daje kruh kot kupec njihovih izdelkov, se zgoraj omenjeni mojstrijo v preigravanju anekdot, ki naj bi dokazovale nasprotno.

Npr. gospodična Darja nam sporoči, kako se v njeni lokalni štacuni ni nič spremenilo, čeprav jo je prevzel Carrefour. Še vedno lahko čaka v kilometrskih vrstah in kupuje drago hrano, potrjena v svojem prepričanju, da je tuji trgovec neskončno modrejši in sposobnejši od enega izmed najboljših slovenskih podjetij.

Vojko se ob tem obregne ob Istrabenz, češ da itak bolj škodi slovenski živilski industriji, saj razprodaja slovenske znamke. Temu se reče krčenje asortimana in fokusiranje na donosnejše programa, kar delajo živilci v regiji in po vsem svetu, od Podravke in Nestleja.

Jože P. Damijan, včasih neoliberalec, po potrebi socialdemokrat, pravi

Mercator pod novim četrtinskim lastnikom ne bo odpuščal zaposlenih, saj vendar tako uprava Mercatorja kot Boško Šrot zatrjujeta, da je Mercator daleč najboljše trgovsko podjetje v Sloveniji. In potrošniki bomo v Mercatorjevih trgovinah še naprej kupovali tiste slovenske izdelke, ki jih želimo imeti.

Damijanovo ironiziranje je tukaj zelo neokusno. Mercator ima v svojem asortimanu veliko večji delež slovenskih izdelkov od npr. Leclerca ali Spara. Da jim Mercator daje kruh in da si želijo Mercator v slovenskih rokah, so povedali tudi dobavitelji, ki sicer za Šrota in njegove ne najdejo lepe besede. Ampak Damijan, kot običajno, ve več, saj v štacuni glasuje vsak dan in njemu ne bo nobeden govoril, da je lastništvo kakršenkoli faktor.

Razprodaja najboljših slovenskih podjetij tujcem je sicer leitmotiv pisanja na razgledi.net. Vojko Flegar je tako priporočal prodajo NLB belgijski KBC, torej tisti banki, ki je pred nedavnim zaprosila za pomoč belgijsko državo, saj se je zakalkulirala s slabimi krediti. Vlada naj torej stisne Laško in Istrabenz, ju prisili v prodajo svojega premoženja, hkrati izčrpa še NLB, nato pa vse skupaj proda državno dotiranim podjetjem iz tujine.

Vse bolj se mi dozdeva, da se takšne neumnosti pišejo zaradi osebnih zamer in medijske konkurence. Šrot je lastnik Dela, zato ga je treba vlačiti po blatu v konkurenčnem Dnevniku, temu pa sekundirati na blogih, kjer izlivajo svoje frustracije nekdanji Delovi novinarji. Seveda, ob deklarativnem zavzemanju za javno debato je pri tem treba zatreti nasprotna mnenja, zaradi česar upam, da to objavijo na drugidom.net.

Zanimive povezave 11/07/2008

• The Economist is against a “Green New Deal”

  So this sounds just like spite that all their cherished ideological preferences are being mocked by reality as the economic system built on them falls apart, and they just don’t want anyone to demonstrate that public action works better than their selfish blinkered proposal.

  tags: no_tag

Posted from Diigo. The rest of my favorite links are here.

I.O.U.S.A

By now, you may have heard about our acclaimed documentary I.O.U.S.A., a film that boldly examines the rapidly growing national debt and its consequences for the United States and its citizens. The film has been a huge hit, getting rave reviews from Roger Ebert and others.

Now, we proudly release a 30-minute condensed version of I.O.U.S.A. designed specifically for watching and sharing on the web – for free.

Zanimive povezave 11/05/2008

• Questions for James K. Galbraith

  What does that say about the field of economics, which claims to be a science? It’s an enormous blot on the reputation of the profession. There are thousands of economists. Most of them teach. And most of them teach a theoretical framework that has been shown to be fundamentally useless.

  tags: no_tag

Posted from Diigo. The rest of my favorite links are here.

Korak naprej, korak nazaj

Če je na izvolitev Obame možno gledati kot prelomnico v dolgem boju za pravice temnopoltih v Ameriki, je pot do enakopravnosti ene druge skupine na isti dan naletela na nove ovire. Istočasno z zveznimi volitvami so namreč v Kaliforniji, v Arizoni in Floridi potrdili prepoved gejevskih porok. Če lahko odpišemo kulturno vukojebino Arizono in penzionistično Florido, je bolj zanimiv primer Kalifornije, ki v ZDA prva zazna kulturne spremembe.

Predlog je v Kaliforniji zmagal z malenkostno prednostjo, in to kljub temu, da so mu nasprotovali vsi vidni časniki, Barack Obama, “Terminator”, župani San Francisca, Los Angelesa in San Diega ter številne korporacije, kot so Apple, Google, P&G…

Isti ljudje, ki so z glasom za Obamo potrjevali dosežke enega boja proti diskriminaciji, so istočasno z glasom za t.i. Proposition 8 potrjevali drugo diskriminacijo.

In kdo je stal za predlogom prepovedi? Poleg običajnih fanatičnih konzervativnih združenj ala Focus on the Family so se s prispevki in z aktivizmom najbolj izkazali vojščaki mormonske, rimokatoliške in drugih cerkva.

Know your enemy.

I must say one of the strangest moments in this very strange election cycle happened, for me, when I learned that the Mormons, of all people, were lecturing others about what is a normal marriage, and what isn’t. Reddit

Nekoga moraš imeti rad

No, no, je že dobro, porečete – a vsa negativnost in kritizerstvo ne moreta zanikati dejstva, da je Obama drugačen, prelomen, boljši; da je milijonom Američanov, Afričanov in sploh vsem ljudem dobre volje po vsem svetu prinesel nekaj, česar že dolgo ni bilo v Beli hiši in kar predstavlja velik psihološki kapital za drugačno prihodnost sveta; skratka: upanje, upanje, Pogum za upanje. »It’s hope, stupid.«

Ok, vdam se. Nekoga moraš imeti rad, kot poje popefka, sploh če si doma v evropski »dolini miru«, ki komaj ve , kaj hoče in kam gre: če se Američani lahko korenito spremenijo, se bomo Evropejci toliko lažje. A vendar ne bom pozabil Lublanskih psov realističnega nihilizma iz naših časov »upanja«: »upanje še ‘mam, a se poserjem nanj«. Igor Vidmar

Black Man Given Nation’s Worst Job

Lahko bi bil ciničen in rekel, da itak ne bo nič drugače. Izkušnja z Bushem mlajšim je pokazala, da cinizem ni na mestu: lahko je obupno. Skratka, končno se svet veseli z Ameriko, ki nam bo, vsaj za nekaj odtenkov, bolj ljuba (ali vsaj bolj znosna).

Kot že mnogokrat, je tudi tokrat najbolje zadel žebljico na glavico satirični The Onion:

The job comes with such intense scrutiny and so certain a guarantee of failure that only one other person even bothered applying for it. Said scholar and activist Mark L. Denton, “It just goes to show you that, in this country, a black man still can’t catch a break. The Onion