Arhiv November 2008
Baje imamo novo vlado
| 30. November 2008 | Slovenija | vrtlar
A je komu jasno tole:
Satanku ministara u Sarajevu prisustvovao je kao poseban gost bivši slovenski ministar unutarnjih poslova Dragutin Mate.
In še slika.
Pocestna
| 27. November 2008 | razno | Jure
Človek se tako nič hudega sluteč lepo pelje na lepše, malo nad Vrhniko se pokaže sonce, ki nam ga bo Ljubljančanom sicer dano videti tam enkrat marca naslednje leto, La Bella Machina požira kilometre… Autobahn nirvana. O nespametnost nesrečna, natanko ob pol štirih vklopi radio…
… in zmanjša že itak kilavo slovensko prometno varnost še za kak procent, dva.
Kaj?!?!
Ker slutim, da nam bo naš novopečeni premier v naslednjih letih namenil še več tovrstnih novic, mu polagam na srce: nikarte ne počnite tega sredi belega dneva, nikarte med rush hour. Izberite primernejši čas; tam okoli pol štirih zjutraj bo še najbolj varno. Vzhodnoevropski tovornjakarji se ne bodo razburjali, nič hudega sluteče slovensko ljudstvo pa bo na varnem. Če ga novica nato doleti med zajtrkom, ga bo v najslabšem primeru zgolj minil apetit, kar pa ob epidemiji debelosti itak ni tako slab izid odločitev, ki obračajo želodce.
Madona, štiri leta sem čakal, da se znebim Janše, zdaj bom trpel še štiri, da naženemo Boruta?
Pahor, ne serji
| 27. November 2008 | razno | kronist
Pred volitvami sem se odločal, ali naj dam glas SD ali Zares. Kot racionalen volivec bi ga verjetno moral nameniti Pahorju, saj je volilni boj izkristaliziral dva bloka, levega pod vodstvom Pahorja in desnega pod vodstvom Janše. Najbolje bi bilo torej voliti za Pahorja, da bi ta lažje dobil mandatarstvo, kot pa drobiti glasove med ostale stranke levice.
Pa sem volil za Zares. Ne zato, ker bi mi bil Golobič tako všeč, ampak zato, ker mi je Pahor že od nekdaj šel na jetra. Začelo se je z njegovim neokusnim paktiranjem s ksenofobno desnico v primeru izbrisanih. Namesto da bi kot predsednik parlamenta podprl najvišjo sodno oblast v državi, ustavno sodišče, je iskal vsako možnost, da bi izigral spoštovanje njenih odločitev. Svoji nečimrnosti, ki je od njega zahtevala poziranje v stilu mostograditelja in človeka, ki bo presegel razlike med političnimi bloki, je dal prednost pred pravno državo.
Naslednja vaja v slogu je bilo njegovo slinjenje Janši v primeru pakta o nenapadanju v času, ko je Slovenija predsedovala EU. Podobno kot v primeru vključevanja v Nato in EU je tukaj Pahor nastopil kot steber totalitarne enotnosti političnega razreda, ki ne dopušča ugovora in ne izbira sredstev za utišanje drugače mislečih, ko gre za t.i. nacionalne projekte posebnega pomena. V svojem dobrikanju in lezenju v rit Janezu Janši je šel tako daleč, da se je nekaj cvetličnobesednega cukra dobesedno zalepilo na Janševe prste. Pahor je znova dal prednost poliranju svoje podobe kot zmernega, všečnega gobezdača pred svojo opozicijsko vlogo, v kateri se pričakuje ostrina in argumentirano sesuvanje vladajoče koalicije.
Velikokrat me je stisnilo srat, ko sem bral intervjuje s Pahorjem, v katerih ni skoparil s pohvalami na račun Janše, in dajal vtis, da si najbolj želi prav velike koalicije, ki bi dokončno zacementirala njegov sloves človeka, ki se je nagnil preko ideoloških delitev, podal roko sovragu in zaplul v totalitarno enost, kjer konsenzualno odločamo o svoji prihodnosti.
Njegovo imenovanje Rupla za svetovalca za zunanje zadeve demonstrira prezir do volivcev, ki smo nagnali Janšo in njegovo ekipo z oblasti. Pahor znova daje prednost glancanju svojega renomeja konsenzualnega politika pred jasnim distanciranjem od ekscesov nekdanje oblasti. Ni važno, če je taisti Rupel teptal novinarje, se posmehoval slovenskim manjšinam v tujini, podprl nezakonit napad na Irak, zafural odnose s Hrvaško ter nazadnje vlekel svojo državo pred sodišče, ker mu ni namenila službe, ki si jo je nagledal.
Edino, kar šteje, je, da Pahor izpade mostograditelj, ki je pripravljen tvegati tudi razdor v koaliciji, če ga bo to prikupilo tistim, ki so jih njegovi volilci izgnali iz vladnih prostorov. Kdo ve, morda pa je to le taktična poteza, da dobi tisto, kar si je venomer želel: konkubinat z njegovo večno fascinacijo Janezom Janšo.
Dodajam: Nekateri označujejo Pahorjevo odločitev za imenovanje Rupla za malodane genialno, saj naj bi se s tem rešil zgage, ki bi javkala po medijih in sodiščih, kakšna krivica da se ji je zgodila. Tej razlagi ne verjamem in četudi bi bila pravilna, bi bila kratkovidna. Pahor ni zmožen načelnosti in poguma, ki bi ga predsednik vlade moral imeti. Z Ruplom bi moral obračunati že zato, da bi pokazal, kakšna zunanja politika ne bi smela biti. Težave, ki bi mu jih potem povzročalo Ruplovo morebitno pobalinstvo v primerjavi s tem, kaj ga čaka na drugih področjih, niso omembe vredne.
Neoliberalna slepota
| 26. November 2008 | razno | kronist
Ko se k besedi prijavi Igor Masten, me pri srcu mnogokrat stisne. Ne zato, ker bi si obetal kakšno hudo relevantno napoved bodočih ekonomskih dizastrov, ampak zato, ker imam (neo)liberalne monopolizacije gospodarsko-analitičnega diskurza v slovenskih medijih preko glave. Kot običajno, neoliberalcem držijo štango na Razgledih, kjer v zadnjem času ne boste prebrali komentarja, ki bi udrihal po kateri izmed svetih profesorskih krav, ki tam krošnjarijo s svojimi modrostmi.
Pa se posvetimo Mastenu, ki med drugim razdre tole mastno šalo:
Prevzem evra je namreč odstranil devizni tečaj kot enega najpomembnejših ovir za prosti pretok kapitala in nas bistveno močneje integriral v evropskega. Vendar to dejstvo ne preprečuje, da svojega prav ne bi razglašali isti ljudje, ki so nasprotovali strategiji hitrega prevzema evra, ki nam je dejansko omogočil, da smo se zatekli v varno območje evra le osem mesecev pred izbruhom krize.
Res je, gradualisti so bili sredi tega desetletja proti prehitremu prevzemu evra. Ampak izpod peresa Igorja Mastena to zveni kot očitek, čeprav gre za odločitev, ki je za dobrobit slovenskega gospodarstva enako pomembna kot gradualistični izgon IMFovih strokovnjakov, ko so ti v začetku 90ih zahtevali fiksacijo tečaja tolarja. Tudi to odločitev so domači neoliberalci povzdigovali kot dokaz nekompetentnosti gradualistov, kot sta npr. ugledna profesorja Jože Mencinger in Mojmir Mrak.
Izvoz je glavni motor slovenske gospodarske rasti, to je statistično dokazljivo dejstvo. Če fiksiraš tečaj, izvoznikom več ne moreš pomagati z depreciacijo, kakor se je dogajalo v 90ih, ko je Slovenija vodila politiko uravnavanega drsečega tečaja. S tem sicer spodbudiš inflacijo in posledično znižaš kupno moč državljanov, ampak zavedati se je treba, da je veliko teh istih državljanov zaposlenih pri ali odvisnih od uspešnosti izvoznih podjetij. Udariti ta podjetja s fiksnim tečajem v času, ko so izgubila jugoslovanske trge in so se preusmerjala na Zahod, bi bila norost.
Tranzicija bi bila veliko bolj brutalna, če bi poslušali neoliberalce in si zavezali roke pri spodbujanju najbolj dinamičnega dela slovenskega gospodarstva. Namesto da bi žrtvovali izvoznike na oltarju neoliberalne šokterapije, so jim gradualisti omogočili izvozne prihodke in s tem najprej preživetje, nato pa vlaganja v razvoj in proizvodne kapacitete.
Ista logika je vodila gradualiste pri nasprotovanju prehitremu prevzemu evra. Če postaviš prevzemni tečaj na napačni ravni, bo gospodarstvo trpelo. Še več, če se ne trudiš ujeti ravnotežja med spodbujanjem izvoza in inflacijo, pride v gospodarstvu do neravnotežij, ki so izjemno nevarna.
Zato me čudii, da si Masten, ki je baltske države dolgo izpostavljal kot zgled gospodarske politike, ni utegnil pogledati, kam so jih pripeljali njegovi recepti. Trgovinski primanjkljaji nad deset odstotkov, visoka inflacija, hitro zadolževanje - vse to so simptomi tega, kar bi storil Masten, če ne bi bil v 90ih še mlečnezobec. Namreč fiksiral tečaj (in se na vrat na nos zaletel v območje evra).
Ker so Balti fiksirali tečaje prehitro, je začel uvoz rasti mnogo hitreje od izvoza. To ni bila samo posledica dejstva, da domači izvozniki niso mogli več računati na pomoč depreciacije, ampak tudi z zadolževanjem spodbujenega povpraševanja po uvoženih izdelkih. Le kdo se ne bi zadolžil v evrih, kjer je obrestna mera dva- ali trikrat nižja kot za zadolževanje v “baltih”, pri čemer država garantira, da se menjalno razmerje med valutama ne bo spremenilo? Eksplozija zadolževanja je vodila najprej v porast povpraševanja po vsem in svaćem (baltski nepremičninski balončki so med najbolj napihnjenimi) in nato, logično, v inflacijo.
Namesto da bi fiksni tečaj prinesel gospodarstvu stabilnost, je sledenje neoliberalnim receptom privedlo do neravnotežij, ki se sedaj razrešujejo na znan način. Posojil ni več možno dobiti, dolgove je treba zmanjšati, povpraševanje upada in baltske države so v recesiji. Neoliberalec Masten pa se posmehuje gradualistom, katerih politike so Sloveniji zagotovile, da bo prihajajočo svetovno recesijo prebrodila zgolj z nižjo gospodarsko rastjo.
Že v začetku svojega članka, ki naj bi izzvenel kot obramba (neo)liberalnih gospodarskih politik, pa se Masten diskvalificira kot kompetenten sogovornik na temo razvojnih modelov. Ko namreč pridiga o zablodah komunizma, omeni zgled Južne Koreje, ki naj bi v praksi demonstrirala nadmoč liberalnih razvojnih modelov nad vsemi drugimi.
Negativne posledice komunističnega ekonomskega eksperimenta lepo ponazori podatek, da je bila ob padcu berlinskega zidu Južna Koreja – še v petdesetih letih razsuta zaradi državljanske vojne – bogatejša tudi od najboljše med enakimi, Slovenije.
Masten tukaj demonstrira podoben prezir do dejstev kot v primeru posmehovanja gradualistom zaradi njihovega zavzemanja za preudaren, pragmatičen in neideološki pristop do tečajne politike in prevzema evra. Južna Koreja je namreč svoje gospodarstvo iz pepela potegnila s ščitenjem svoje industrije pred tujo konkurenco z visokimi uvoznimi dajatvami, velikodušnimi državnimi pomočmi, spodbujanjem nastanka domačih monopolov, državnemu usmerjanju državnih bank, manipuliranjem tečaja, zavestnim kršenjem pravic do intelektualne lastnine ter strogim nadzorom nad tujimi neposrednimi in portfeljskimi naložbami. Skratka: neoliberalno razvojno paradigmo je postavila na laž.
Zgleda, da je s prehodom Jožeta P. Damijana med odgovorne ekonomiste mesto neoliberalnega zastavonoše prevzel Masten. In, kakor kažejo manipulacije in ignoriranje dejstev v njegovem najnovejšem članku, se bo v fotelju prvega domačega neoliberalca kar dobro znašel.
Ko ga biksa Igor Masten
| 25. November 2008 | Slovenija | Jure
Na svetu ni večjih mojstrov za logične napake, kot so naši vrli neoliberalci. Poglejmo najnovejši primer, ko nas Igor Masten straši pred zlom v obliki ekonomskega nacionalizma in protekcionizma:
Negativne posledice komunističnega ekonomskega eksperimenta lepo ponazori podatek, da je bila ob padcu berlinskega zidu Južna Koreja – še v petdesetih letih razsuta zaradi državljanske vojne – bogatejša tudi od najboljše med enakimi, Slovenije. Razgledi
Jah, gospud Masten, saj bi kar šlo skozi, če… če Južna Koreja ne bi veljala za svetilnik ekonomskega nacionalizma in protekcionizma.
In to še sploh ni edina “ta debela”*, ki jo avtor pridela v relativno kratkem članku. Talent, pač.
*Bom malo preciziral: gospud “gradualiste (ve-se-koga) obtožuje, da so bili proti prehitremu prevzemu evra (kaj-vse-ne-izvemo), povsem pa pozabi, da je “gradualistična” Slovenija evro lahko prevzela prva, države, ki so v kapitalizem skočile na način neoliberalnih šok terapij, pa se bodo morale še malo potruditi.
Morda je na tem mestu nasvet: gospud Masten, pojdite raje reševat vaše zveste baltske učenke!
Za šank!
| 25. November 2008 | razno | Jure
Včerajšnja primopredaja na kulturnem ministrstvu je za anale. Če kaj, potem je Simonitijevo vedenje še potrdilo, da je bila zamenjava oblasti nujna. Simoniti in simonitiji pač za oblast ali ablast niso dorasli, saj je šank pač druga kategorija kot vodenja kulturnega (!) ministrstva.
Kot je ministroval, tako je odšel.
Prilagam posnetek vest.si, ki pa žal ne pokaže vsega (odhoda brez rokovanja… ).
Mož, ki je rad pisal
| 22. November 2008 | razno | Jure
Čeprav verjetno ni trajalo dlje kot običajno, je občutek bil takšen. Občutek, ki so ga krepile naravnost neverjetne in povsem nepotrebne akrobacije Erjavca, ki pa iz njih ni iztržil nič več kot bi itak dobil. Čas in živci, pokurjeni v prazno.
Kakorkoli že, sedaj je tukaj in taka kot je. Vedno so kompromisi; če hočeš Širco za kulturno ministrico, pač brez Erjavca na žalost ne gre; če hočeš …
Vseeno so presenečenja. Dnevnik je tako zapisal, da naj bi Gaspari na čelo sveta ekonomskih modrecev postavil nikogar drugega kot traratrara JPD-ja. Ni, kaj, transformacija, “gibčnost” je vredna vsega spoštovanja; še včeraj goreč zagovornik EDS, ki je iskal zglede vzhodno od podalpskega raja, danes pravi socialdemokrat. Kapo dol! Malo je komunistov, ki jim je tako hitro potegnilo, da je zgodbe konec. Za kar so oni potrebovali celo desetletje, je JPD opravil v borih dveh letih.
Vsekakor bo tudi z novo vlado še veselo. Predstavljajte si, recimo, sodelovanje med našim novokomponiranim socialdemokratom in Francetom Križaničem, novim ministrom za finance, katerega imenovanje je prvi, očitno v trenutku socialdemokratske slabosti, pospremil z besedami, da gre itak za plačanca PL in drugih nacionalnih interesentov.
Hja, upati je, da je zadaj bolj premetena taktika sil tranzicijske levice: dajte mu lepozveneči položaj, pa naj piše reforme za reformo. Bolje za nas kot proti nam. Ker, priznajmo, mož piše vsaj tako rad kot Crnkovič.
Resolucija SDS in EPP
| 20. November 2008 | Slovenija | Matej
Prejšnji teden je SDS na svoji spletni strani slovensko javnost “razveselila” z opisom resolucije, ki jo je sprejel politični biro Evropske ljudske stranke (EPP) in ki je govorila o nedavnih slovenskih parlamentarnih volitvah in štiriletnem mandatu vlade Janeza Janše.
Seveda je SDS-ov članek vbudil veliko zanimanja v medijih, pa tudi pri navadnih ljudeh, ki so želeli videti resolucijo tudi v originalu, pa je žal nikjer (tudi na spletni strani EPP) niso mogli najti… Pojavila so se celo, bognedaj, ugibanja, da je resolucija le nova izmišljotina SDS-ovih piarovcev.
Pa ni! Resolucija je našla pot na spletno stran EPP in lahko si jo ogledate na tej povezavi: EPP COMPLIMENTS THE WORK OF THE SLOVENIAN GOVERNMENT IN THE MANDATE 2004 - 2008.
No, pa jo malo analizirajmo. Že bežen pogled nam da vedeti, da je resolucijo pisal nekdo, ki mu angleščina ni materni jezik, oziroma jo bolj povprečno obvlada. Tudi logično se zdi, da jo je vložil predstavnik Slovenske demokratske stranke, s čimer ni nič narobe. Prvi odstavek govori o vladi Janeza Janše in izpostavi njegove ekonomske uspehe - torej stvari, ki so nam dobro znane iz volilne kampanje.
Drugi odstavek pa je že bolj oster in se dotakne predvolilnega dogajanja. EPP namreč izrazi “zaskrbljenost” nad dogajanjem v volilni kampanji. Nato sledi cuker:
It establishes that a part of the political forces from neo-communist origins was determined to go to great lengths in its attempts to discredit the successful government, resulting in a prevalently negative campaign.
Del političnih sil z neokomunističnimi koreninami? Domnevam da je izraz “neokomunistične korenine” (ali pa izvor, poreklo) nov intelektualni vrhunec Jožeta Tanka - če ga le ni kdo v njegovi stranki “nadmudril”.
Topics that are of the utmost importance to the citizens of Slovenia were subsequently not discussed significantly in the pre-election debates.
Torej teme kot so tajkuni ipd.?
The most striking example of this negative campaign was the artificially created »The Patria Affair«.
Umetno ustvarjena Afera Patria? Torej so tudi Finci del “sil z neokomunističnim izvorom”?
Expresses its concerns regarding the fact that 90% of all published newspapers in Slovenia are in the hands of two media oligarchs who abuse the media for their own political aims and the support of the left-wing political parties which enabled them to acquire the majority ownership of the former national media.
Sam ravno ne dam roke v ogenj za teh 90%, ampak ok. Sicer pa, kdo je že omogočil Bošku Šrotu nadzor nad Delom? In kdo je nastavil Petra Jančiča za glavnega urednika in Danila Slivnika za predsednika uprave? A zlobni levičarji?
No, kot sem že dejal, s tem da je SDS predlagala EPP v sprejem resolucijo, ni nič narobe. Bolj zaskrbljujoče pa je, da jo je EPP tako nekritično povzela… Seveda, evrovolitve se bližajo in politična kultura gre lahko spet za nekaj časa na stranski tir.
Fotke za blogerje
| 19. November 2008 | razno | Jure
Tole zna biti uporabno…
Google je odprl spletno galerijo s fotografijami iz legendarne revije LIFE, v kateri bo več milijonov fotografij, ki jih javnost še nikoli ni videla.
…
Nova storitev, ki je na voljo na naslovu http://images.google.com/hosted/life, trenutno vključuje okoli 2 milijona fotografij, Google pa namerava čez čas digitalizirati 10 milijonov fotografij. Približno 97 odstotkov fotografij javnost še ni videla.
…
Fotografije bodo še naprej v lastni podjetja Time, vendar ta dopušča njihovo uporabo za zasebne in nekomercialne namene (na primer na blogih). Preganjali bodo le najhujše kršitve, kot je recimo uporaba na komercialnih izdelkih. Fotografije legendarne revije LIFE na spletu
Dobrodošli v EU
| 18. November 2008 | razno | vrtlar
Evropska komisija načrtuje revizijo pravil na področju evropske kmetijske politike, ki bi utegnila podreti eno pomembnih trenutno veljavnih varoval za zaščito biotske pestrosti v naši širši domovini. Pravila, ki urejajo plačila v okviru Skupne kmetijske politike, namreč določajo, da morajo upravičenci do omenjenih sredstev upoštevati tudi druga pravila EU, sicer tvegajo njihovo vračilo. (Tako bi na primer po obstoječih določilih kmetovalec, ki je prejel sredsva od EU, ob uporabi neselektivnih zaščitnih metod proti pticam, ta sredsva moral vrniti.)
Cross-compliance - the name given to the links between CAP payments
and environmental laws - is under close scrutiny and the European
Commission has recommended the link with Article 8 of the Birds
Directive, which bans the use of non-selective methods of capture or
killing of birds, should be one of those dropped.The Council of Ministers is to consider the matter this week. vir
Loading ...
