Semenj ničevosti
Nekateri najnovejši ekscesi, ki jih je v zadnjem času pridelala slovenska politična/funkcionarska elita, kažejo, da smo si na grbo nakopali arogantno in samovšečno jaro gospodo, pokajočo od lastne velepomembnosti in sveto prepričano, da zanjo ne veljajo niti zakoni kaj šele pravila dostojnega vedenja.
Seznam povabljencev predsednika Türka upravičeno zbuja začudenje, saj je nek logičen ključ izbire težko prepoznati. Brez dvoma gre za manjši kiks predsednika, ki se je doslej temu uspešno izogibal. Prav tako pa je res, da kakorkoli bi že sestavili tisti seznam, nikoli ne bi bilo povsem prav, saj je najmanj polovica te države sveto prepričana, da jim tisti stol, nož in vilice preprosto pripadajo. Slika s kraljico za dnevno sobo tudi, seveda.
Da se je ekipa, ki odšteva zadnje dneve vladanja, počutila zapostavljeno, je razumljivo, manj razumljiv in primeren je odziv, ki so ga javnosti priobčili že med samim obiskom. Ta več kot o predsednikovem rešetu pove o tistih, ki užaljenosti ne morejo skriti ali pa je zapakirati v obliko, dostojno komunikaciji v normalnih družbah. Tisto, kar se je priplazilo na stran SDS-a, zgleda kot kričavo in paranoidno dete, besedna driska, ki ima dva očeta. Reporterja Surlo in Branka Grimsa.
A pravo trpko spoznanje čaka drugje; vlada nam jara gospoda, ki je zaradi blišča, statusnega ništrca in protokolarnega pompa pripravljena streljati z vsemi topovi in pod pasom. Tako malomeščansko, tako provincialno. Nouveau riche, ki je pogruntala, da je ob hišah, avtomobilih in drugi šari potrebno še nujno poskrbeti za ustrezno javno prezenco. Zavoljo narodovega zdravja protokolu zato predlagam, da v bodoče tovrstne pogostitve s kronanimi glavami prestavi na ustreznejšo lokacijo. Večnamenski stadion, ki se nam obeta, naj pač dobi še en namen več.
Naš ne-več-večni zunanji minister je spet pisal. Tokrat je bil njegovega pisateljskega talenta deležen predsednik države. Dobro, vedno smo vedeli, da se dr. Rupel visoko ceni, zato tista pisarija, ki je ni mogoče brati drugače kot hvalnico lastnih zaslug za nazaj in za naprej, ne preseneča. Niti ne preseneča, da dr. Rupel preprosto ni mogel biti tiho, četudi bi bilo to zelo modro. Preseneča pa, da enkrat za spremembo ta gostobesednost ne bo šla na račun države, ampak bo zapitek končno plačal naš veleposlaniški kandidat. Dunaj je vedno bolj daleč, zakon pa bo očitno veljal tudi za tega osamosvojitelja.
Rekla je, da odhaja iz zdravstvenih razlogov, kar je v teh krajih kot bi biku pomahal z rdečo cunjo; nujno sproži ugibanja o tem, kaj se res skriva zadaj. Tega zares ne vemo. Z odgovori, ki jih je direktorica STA namenila novinarki, pa je znova potrdila, da je odhod več kot primeren. Ne vem, od kje slovenskim funkcionarjem in uradnikom ideja, da jih ljudstvo plačuje za besedne dvoboje in “humorne” vložke ter vzvišene, arogantne izpade pri komunikaciji z novinarji. Karkoli si že dotični ali dotična misli o zastavljenih vprašanjih in novinarju, ki mu jih postavlja, bi se vedno moral zavedati, da ne odgovarja novinarju samemu, ampak državljanom. Če se norčuje iz novinarja, se norčuje iz državljanov, ki očitno niso vredni razumnega odgovora. Najbrž bi morali biti že zadovoljni, da smejo prispevati cekine za plače nadebudnih državnih humoristov. Takšni izpadi, popolnoma neprimerni za funkcijo, ki jo je Paulinova opravljala, bi v pogojih minimalne higiene morali pomeniti dokončen rdeči karton za vse javne položaje. No, upanja itak ni…