Zapisi za:
Konca pa še ni…
Konca, tistega, ki ga je tam ob slovesu realnega socializma napovedoval Fukuyama, pa še kar ni. Če nas kaj učijo zadnji meseci, se to skriva v spoznanju, da že jutri ni nič več gotovo. Nekdaj skoraj večni recepti, ki smo se jih naposlušali skozi devetdeseta, v obilni meri pa so nam jo servirali intelektualni invalidi Financ&Co. – privatizacija, deregulacija, konec nacionalnega – se pred našimi očmi, skozi vesti o novih nacionalizacijah te ali one banke, sesuvajo v prah. Če je še pred kratkim veljalo, da lahko nevidna ročica trga reši in odreši vse probleme, če so se teoretiki in praktiki celotna devetdeseta spraševali, kje je sploh ta država v eri globalizacije, se danes zdi, da je ta anahronizem globaliziranega sveta brez meja edini jez, ki morda lahko zadrži svet pred padcem v neverjetne globine.
Vse se vrača. Vrača se nacionalizacija, vrača se nacionalni interes (vsak rešuje svoje), vračajo se nacionalni šampioni in podjetja, ki so prevelika, da bi jih lahko pustili propasti.
Panika je razumljiva, saj nihče ne ve natančno, kje se končna pot navzdol. Ko gledate tiste najpomembnejše svetovne politične in gospodarske akterje, ki so še pred kratkim z vso zavzetostjo pihali na rog neoliberalnih reform, danes pa nemočno vijejo roke in upajo na čudež, ni razloga za veselje. Slovenijo prvič v njeni kratki zgodovini čaka resen pretres, ko “zgodba o uspehu” ne bo več samoumevna. Le najbolj zakrknjeni slovenski “mladoekonomisti” še niso povsem zamenjali plošče; pri drugih, tistih “gibkih” bralec ne more verjeti, da gre za iste osebe. Regulacija je na vseh ustnicah, nacionalizacij najbolj normalna stvar na svetu. Friedman in Hayek se obračata v grobu.
Seveda, enkrat bo minila tudi ta kriza, vprašanje pa ostaja, kaj se bomo iz nje naučili. Bomo vse pozabili? Bomo ob prvi priložnosti spet zatulili na rok simplističnih ekonomskih receptov? Bomo socialno državo vedno znova žrtvovali na oltarju nedotakljive globalizacije? Bomo v rednih presledkih vedno znova “socializirali izgube in privatizirali dobičke”?
Ne vem, vse je še odprto. Jasnejša slika se bo pokazala šele, ko bo prva panika popustila. Vse je odvisno, kako globoka in dolgotrajna kriza nas čaka. Leto 1929 je prineslo obsežne reforme, ki so se obdržale desetletja in vpletenim državam zagotovile leta blagostanja za večino državljanov. Največ, kar lahko upajo državljani, se skriva v upanju, da bo sledil New Deal 2.0. A ta ni samoumeven; kot nas uči primer Italije in Nemčije, lahko kriza prinese tudi druge odgovore; poroka državne represije in interesov kapitala ni povsem nepredstavljiva.
Konec zgodovine? Pa kaj še!
Ko se fanatikom podira svet…
… pribijajo take:
Po tem, ko sta socialistična režima Clintona in Busha z odsotnostjo ustrezne pravne regulacije skupaj z Greenspanovo politiko poceni denarja pripeljala do prve resne krize, ki jo čuti post – komunistična Slovenija, je precej nenavadno prišlo, do vsesplošnega idejnega triumfa anti-kapitalizma… /…/ Zato sta na tem mestu samo dve možnosti – da se nadaljuje s histerično debato o triumfu socializma in se po državi začne ustanavljati kolhoze ali pa da se kapitalizem in pravno državo, skupaj z zaščit posameznika, po tej lekciji, prvič vzame zelo resno. Vir
Zdi se, da se bo Osama prej odpovedal Alahu kot slovenski tržni fanatiki prosule ideologije.
Neverjetne ugotovitve:
a) Clinton & Bush sta socialista
b) ker sta socialista, pravega kapitalizma itak ni nikjer (če ga ni v ZDA)
c) ker pravega kapitalizma ni, tudi ni dokazov, da ne deluje
d) socializem=deregulacija (kar sta se na finančnih trgih šla Clinton&Bush)
e) edina alternativa pravega kapitalizma so kolhozi, vmes ni nič
f) Pezdir je luč racionalnosti v tej histeriji, ki jo zganjajo Paulson, Bernanke in letošnji Nobelov nagrajenec Krugman
g) Pezdirja za precednika
SDS: letošnjih volitev ne moremo šteti za poštene
Žal nam je, da se predsednik republike s takšnimi pojasnili vse bolj zapleta v protislovja in pritrjuje sklepanju, da je bil bivši poslanec SD g. Milan Cvikl povabljen za nagrado, ker je sodeloval pri velikem poku iz Finske. Pri manipulaciji, pri kateri je bila očitno vloga predsednika republike večja, kot je sprva kazalo. Pri manipulaciji, zaradi katere letošnjih volitev ne moremo šteti za poštene. Vir…
Obtožbe, da volitve niso bile poštene, je zelo huda in lahko ima nevarne posledice, saj ruši zaupanje v demokratične mehanizme. Če nekdo misli, da so volitve poštene (in s tem demokratične, saj nepoštene volitve pač ne morejo biti demokratične) samo takrat, ko sam zmaga, ima politična kultura v tej državi (še en) resen problem.
Finančna kriza: Kdo je kriv?, part deux
Ker bo King-Kingova verbalna inkontinenca verjetno prispevala k temu, da do MatejaM ne bodo prišli moji zaključki najine debate o krivcu za finančno krizo, stvar objavljam tukaj.
Strinjamo se lahko, regulacija je zatajila: ker so jo izvajali površno, je sploh niso izvajali, ali pa ni bilo ničesar za izvajat. Poceni denar je eden izmed vzrokov današnje finančne krize, tudi tukaj se lahko strinjamo. Po Friedmanovi teoriji to pripelje do inflacije, nikakor pa niso vse epizode inflacije uvod v, posledica ali sopotnik finančnim krizam sistemskih razsežnosti.
Sistemski značaj je kriza dobila zaradi značaja globalnega kapitalizma, ki jo poganja friedmanovska / neoliberalna vera v dobrobiti prostega trga, v pozitivni prispevek proste trgovine, liberaliziranih mednarodnih finančnih trgov in deregulacije / liberalizacije / privatizacije vse bolj globaliziranega nacionalnega gospodarstva k človekovemu blagostanju.
Na mikro, policy ravni so se ti procesi v prologu finančne krize manifestirali kot zavestno outsourcanje nadzora tveganj investicijskim bankam s strani regulatorja ter podleganje pritiskom za nižjo dovoljeno kapitalsko ustreznost. Pač kot izraz tistega friedmanovskega “markets know best”. To je omogočilo nenadzorovano finančno inovacijo in leverage, ki sta kanalizirali ogromne vsote (poceni, a vse dražjega) denarja v nedonosne investicije na nepremičninskem trgu. O tem sem pisal tukaj.
Na makro ravni friedmanovska / neoliberalna agenda najde svojo manifestacijo v globalni trgovini in financah. Denar v svetu ni bil poceni zato, ker je tako rekel Greenspan, ampak zato, ker sta liberalizirana mednarodna trgovina in tesno povezan globalni finančni sistem omogočila Američanom, da so se zadolžili pri Kitajcih in arabskih šejkih.
Denar je lahko poceni tako dolgo, dokler so ti ga tujci z nakupi tvojih obveznic voljni poceni posojati. To bo pa tako dolgo, dokler bodo zaradi izvoznih presežkov – nafte ali zabavne elektronike, to je vseeno – imeli na pretek denarja za reciklirat. Najti je treba samo nekoga z dovolj veliko absorpcijsko sposobnostjo. Pomanjkljivo reguliran in dinamičen ameriški finančni trg, ki je obljubljal varnost in lepe donose, je bil najboljši kandidat. Predvidljivo, teh obljub ni uresničil.
Zanimivo se je friedmanovski liberalni drive odrazil tudi v EU. Medtem ko je EU v skladu z interesi (neo)liberalne Evropske komisije in liberalnega bloka držav (Velika Britanija, Španija, Irska,…) deregulirala evropski finančni trg (t.i. negativna integracija, ker gre za odpravljanje ovir), uniji nad njim ni uspelo vzpostaviti nadzornih mehanizmov, ki bi jih zahtevala nova situacija. Ker odpravljanju ovir ni sledila pozitivna integracija skozi reregulacijo finančni trgov, ima sedaj EU težave pri oblikovanju sistemskih ukrepov za zagotavljanje stabilnosti.
Tako se zdi vprašanje, ali je za krizo kriv Greenspan ali Friedman, nerelevantno. Greenspan je bil le v stranski vlogi v tej krizi, takorekoč marioneta v rokah silnic globalnega kapitalizma. Je pa slednji vsekakor bolj intelektualni produkt friedmanizma in neoliberalizma, v njiju je našel tudi svoja ideološka zagovornika in nekritična apologeta, kot pa keynesianizma ali “socializma”.
Kot navdihovalec gospodarske politike je bil Keynes na vrhuncu do 1970ih, ko naj bi keynesianske politike pripeljale do stagflacije. Pogumni novi svet so se nam namenili pokazati Friedman in njegovi fani in intelektualni dediči, skupaj s prvoborcema Ronniejem Reeganom in Maggie Thatcher. Ampak kakor vse kaže, so nas pripeljali še bližje robu prepada.
Public service announcement: posodobite Windowse!
Panika!
Microsoft je izdal izredni varnostni popravek za zelo kritično varnostno pomanjkljivost v vseh različicah operacijskega sistema Windows. Podjetje je ob tem objavilo varnostno opozorilo, v katerem opozarja na nevarnost oddaljenih napadov na računalnike, ki bi se lahko izredno hitro razširili. Več…
Zanimive povezave 10/23/2008
-
The Big Picture | How Lending Standard Changes Led to the Housing Boom/Bust
There is a general lack of understanding as to how the Housing boom and bust occurred, and why it led to the subsequent credit freeze. The situation is complex, and that is why we are still explaining this 3 years into the housing bust.
Let me take another shot at clarifying this:
Underlying EVERYTHING — housing boom and bust, derivative explosion, credit crisis — is the enormous change in lending standards. I am not sure many people understand the massive change that took place during the 2002-07 period. It was more than a subtle shift — it was an abdication of the traditional lending standards that had existed for decades, if not centuries.
Libertarianism RIP
Tudi kriza prinese nekaj dobrega…
A source of mild entertainment amid the financial carnage has been watching libertarians scurrying to explain how the global financial crisis is the result of too much government intervention rather than too little. One line of argument casts as villain the Community Reinvestment Act, which prevents banks from “redlining” minority neighborhoods as not creditworthy. Another theory blames Fannie Mae and Freddie Mac for causing the trouble by subsidizing and securitizing mortgages with an implicit government guarantee. An alternative thesis is that past bailouts encouraged investors to behave recklessly in anticipation of a taxpayer rescue.
There are rebuttals to these claims and rejoinders to the rebuttals. But to summarize, the libertarian apologetics fall wildly short of providing any convincing explanation for what went wrong. The argument as a whole is reminiscent of wearying dorm-room debates that took place circa 1989 about whether the fall of the Soviet bloc demonstrated the failure of communism. Academic Marxists were never going to be convinced that anything that happened in the real world could invalidate their belief system. Utopians of the right, libertarians are just as convinced that their ideas have yet to be tried, and that they would work beautifully if we could only just have a do-over of human history. Like all true ideologues, they find a way to interpret mounting evidence of error as proof that they were right all along. Več…
Haider’s boy party
V dneh, ko so se Slovenci slinili po britanski kraljici, je kmetavzarske Avstrijce šokiral novi, komaj 27-letni šef Haiderjeve partije, ki je v solzavem radijskem intervjuju povedal, da sta bila s pokojnim par. OK, tovrstne govorice so Joerga itak spremljale že leta, tovrsten javni coming out pa je za državo, ki je šele leta 2002 po hudih debatah izenačila age of consent za strejt in gejevske odnose, pohvali pa se lahko z bogato zgodovino preganjanja in zatiranja gejevske populacije, vseeno velik šok.
No, stranka je – pričakovano – že reagirala in imenovala novega šefa. Avstrijska javnost lahko požre nacistične voditelje, od Waldheima & Co naprej, gejevskih pač ne.