Arhiv September 2008
Kaj pa izbrisani?
| 28. September 2008 | Slovenija | jaka
Ne spomnim se, da bi v predvolilni kampanji opazil kakšno besedo na temo izbrisanih. Sicer priznavam, da sem kampanjo spremljal bolj na pol, ampak zdi se mi, da je to vprašanje povsem izginilo iz slovenskega političnega prostora.
Dozdeva se mi, da bo to vprašanje ostalo nerešeno, saj Pahor niti v drnovškovi vladi ni bil pretirano navdušen glede rešitve tega vprašanja, Rado Bohinc pa je takrat kot notranji minister stal na stališču, da je treba vprašanje urediti z ustavnim zakonom in da na podlagi ustavne odločbe ni moč izdati ustreznih odločb.
Glede na to, da je bil glavni pisec ustavnega zakona, ki je predvsem ožal krog upravičencev do izdaje dopolnilnih odločb, tudi Pahorjev kandidat za ministra za javno upravo Bojan Bugarič, me res zanima ali se bo ta sramota za pravno državo sploh kdaj rešila?
Povezovalna
| 27. September 2008 | razno | Jure
Ob tem se sprašujejo, zakaj se morajo volivci v Ormožu in Mariboru podpisati v volilni imenik, v Ljubljani pa ne.
SDS mašira s povezovalno politiko na vsakem koraku, pri čemer je nos ob vsaki izjavi malce daljši. Ni jasno, kam ciljam? Vprašajte se tole: zakaj se pri SDS-u ne sprašujejo, zakaj so se morali volivci podpisati na enem ljubljanskem volišču, na drugem pa ne, ampak izrecno vzpostavljajo razliko med Ormožem/Mariborom in Ljubljano? Sugestija je v luči “zmage Ljubljane nad ostalo Slovenijo” prozorna: poglejte, tem tranzicijskim ljubljanskim bogatunom se še podpisati ni treba! Povezovalna politika in action.
Na čem bo stranka gradila svojo kampanjo naslednja štiri leta je že jasno, kajne?
Še par povolilnih
| 27. September 2008 | Slovenija | Jure
O najbolj umazani volilni kampanji doslej. Tovrstne izjave iz ust poražencev je seveda mogoče razumeti, toda med razumevanjem in strinjanjem je razlika. Potek tokratne volilne kampanje žal ne more dobro služiti potrebam poražencev po racionalizaciji volilnega rezultata, saj ne daje podlage za trditve o večji “umazanosti”. Že samo če predvolilno dogajanje primerjamo s tistim leta 2004, hitro vidimo, da odstopanja proti večji umazanosti ni; spomnimo se samo na takratno histerijo na temo korupcije in klientelizma, izredne seje, mahanje s papirji, Ultro, Mobitel in Golobiča (popolnoma potihnilo po volitvah, ovadb pa tudi po štirih letih nobenih), Falcona, izbrisane, Rome… Če kaj, je letošnja predvolilna dirka vseeno izkazala nek napredek v obliki popolne odsotnosti razprav o med- in povojni zgodovini. In če so glavne afere leta 2004 nosile jasen pečat opozicije, za afero Patria tega ne moremo trditi, saj dokazov, da jo je organizirala levica, preprosto ni.
Letošnje volitve so se odločile v zadnjem tednu, ko so volivci občutno spremenili svoje namere (pri čemer ne gre spregledati, da se je ravno takrat afera Patria pomaknila nekoliko v ozadje). Če bi bile volitve teden ali dva prej, bi morda celo zmagala SDS. A med največjimi oškodovanci zadnjega tedna ni samo SDS, ampak, če gre verjeti analizam agencij za merjenje javnega mnenja, predvsem Zares. V primerjavi s tednom prej se je za zmagovalnega konja odločila kar tretjina potencialnih volivcev Zaresa. Za stranko je nauk jasen: če do leta 2012 ne bo pametno vzpostavila jasne razlike do SD, bo šla zanesljivo po poti NSi. Isto velja za LSD.
SDS ima že kar bogato zgodovino zahtev po ponovnem preštevanju oddanih glasov in ni bilo pričakovati, da se bo pri tako tesnem rezultatu temu odpovedala. Pravice do tega jim seveda nihče ne jemlje, toda če bo s tem pretiravala, znajo po mojem mnenju strankini rejtingi hitro zgrmeti navzdol. Ljudje pač nimajo radi tovrstnih igric političnega razreda, ki ne prinesejo nič otipljivega. Na neki točki bodo imeli tega povsem dovolj.
Erjavec… ne spomnim se, da bi si kdo prej tako obupno želel v vlado in to tudi pokazal.
Kdaj boste odstopili, gospod Janša?
| 25. September 2008 | Slovenija | Jure
Janez Janša je po volilni nedelji vendarle stopil pred kamere in državljanom namenil intervju. Če ga niste videli, je tukaj na voljo povzetek, preberite si ga, nato pa si odgovorite na vprašanje, kaj ste v njem pogrešali.
Nič?
Odgovori Janeza Janše so tako predvidljivi, da se predsednik SDS-a spreminja že v stereotip. Mediji, tajkuni, Patria, centri iz ozadja, ideološke delitve… Saj poznamo železni repertoar slovenske desnice za razlago pojavov v slovenski družbi. Besed je polno a nekaj manjka; manjka vsaj beseda ali dve, majcen namig, da je katastrofalni rezultat desnice morda, vsaj delno, v par odstotkih tudi posledica lastnih napak in spodrsljajev. O tem niti besede. Krivi so drugi, poraz je ena sama velika krivica, ki se je zgodila izvorno demokratičnim silam. Mediji, ki so itak skoraj vsi levi, a spet brez vprašanja, ali je k takemu odnosu kaj prispevala tudi rabota nad novinarsko srenjo v prvi polovici mandata, ko so bili današnji tajkuni še cenjeni podjetniki in vladni partnerji, brez dvoma v politiko zapiranja informacij pred javnostjo, brez dvoma v nekatere katastrofalno nesposobne piarovce, brez dvoma v obravnavanje novinarjev kot kaste, vredne najhujšega prezira… Patria, ki je da je izrinila druge, bolj pomembne teme, a spet brez vprašanja, ali je k volilnemu rezultatu kaj prispevalo tudi škandalozno vladno odzivanje v aferi…
V tem (samo)opravičevanju rezultata je Janša že naravnost patetičen, podoben kakemu igralcu nogometa, ki ima “več veselja kot talenta” in še več izgovorov; kriva je žoga, ki da ni prava, sonce, ki da mu je svetilo v oči, trava, ki da je spolzka, krivičen sodnik, revma, kašelj in druge nadloge.
Res, svet kot zarota, znova in znova, brez konca, brez vsake, še tako neznatne distance do lastnih ravnanj. Distance brez katere pač kritične samorefleksije ni in ne more biti. Ne glede, kakšno je vprašanje, Janša ima vedno isti odgovor: medije, tajkune, centre iz ozadja… Če veš odgovor, zakaj bi se ukvarjal sploh z vprašanjem?
In se res ne. Razlaganje vseh in vsega s teorijami zarote daje slovenski desnici, tako njenim aktivnim akterjem kot volilni bazi, svojevrstno intelektualno potuho. V takšnem mentalnem okviru se z bolj racionalno analizo vzrokov in posledic pač ni potrebno kaj dosti ukvarjati. Mediji, tajkuni, centri iz ozadja, sile kontinuitete, Kučanov klan, globoka družba… pri kovanju konstruktov, ki naj bi potrdili tovrsten pogled na svet, so res inventivni, priznajte.
Samokritike pa nikjer in pri nikomer. Primerjajmo recimo dva vidna intelektualca iz levega in desnega pola; Miheljaka in Jančarja. Oba sta brez dvoma jasno ideološko profilirana in noben tega niti ne skriva, noben se tega (za to itak ni nobenega razloga) niti ne sramuje. Situacija je pregledna. Toda med obema obstaja razlika, ki ne pove veliko samo o njunih osebnostih ampak tudi o političnem svetu, iz katerega prihajata. Miheljak je, čeprav levo usmerjen, lahko za leve politike še kako nadležen trn v peti. Brez dvoma, naklonjenost je jasno razvidna, toda Miheljak nima nobenih zadržkov, da pove tudi o levih politikih tisto, kar si o njih misli, ali jim celo odkrito nasprotuje (recimo pri vstopanju v NATO). Na drugi strani imamo Jančarja, ki verjetno nikoli, sploh pa v zadnjih štirih letih, ni bil sposoben o napakah desnice ali njenih politikov zapisati nič. Nič. Frapantno.*
Četudi morda tudi na desnici obstaja samokritika, je ta skrita za desetimi gorami, globoko pod plastmi (samo)cenzure.
Tak pristop omogoča še nekaj drugega: popoln manko zgodovinskega spomina, ki ne seže niti štiri leta nazaj. Janša je tik pred volitvami, ko je bilo že jasno, da se partnerici ne bosta odrezali najbolje, zaigral svarilo pred “ideološko polarizacijo”, ki da jo prinaša levi trojček. On je seveda povezovalen, pripravljen sodelovati z vsemi. Za tovrstne trditve pri polni zavesti je seveda potrebno popolnoma pozabiti na dogajanje pred štirimi leti, ko se je možnost, da sestavi vlado, nasmehnila desnici. Ko zmagajo “izvorno demokratične sile” nevarnosti ideološke polarizacije ni. A je še slabše: pred ideološko polarizacijo, delitvami svari politik, ki v enem tednu ustvari delitev med bogatimi in revnimi ter Ljubljano in ostalo Slovenijo, v celotni politični karieri pa politične konkurente z diadami “izvorno demokratične sile” vs. sile kontinuitete, osamosvojitelji vs. jugonostalgiki, demokrati vs. komunisti… stalno spreminjal v politične sovražnike. Ko se mu je po širokih koalicijah, ki jih je prakticirala LDS, prvič ponudila priložnost, da sam sestavi vlado, “sovražniki demokracije” seveda niso sodelovali, danes pa nas prepričuje, da je “SZDL-jevska vlada narodne enotnosti” edina rešitev pred polomom. Pa ja!
Ker samokritike ni in ni videti, Janša seveda ne more priti do uvida, ki je običajen pri predsednikih vlad, ko se morajo po volji volivcev preseliti iz vladne palače: spet ni niti micenega namiga, da bi bil zaradi volilnih rezultatov pripravljen odstopiti. Nič, praznina in iskanje drobtinic v obliki zmage v številu enot, dejstva, da je stranka povečala število sedežev (a za kako ceno?) in še tako mizerne možnosti izenačitve števila poslanskih sedežev. Drobtinice, ki ne morejo zakriti preproste ugotovitve, da so volivci njegovo vlado pač zavrnili.
Če smo pri aferi Patria lahko ugotavljali, da nekdo več kot očitno sebe enači z državo, se sedaj še dodatno potrjuje starejša premisa - da je SDS pač osebna lastnina Janeza Janše, kjer dvom v vodjo pač ni mogoč. V tem pogledu je SDS povsem enaka Jelinčičev stranki, le nepotrebnega dekorja je malo več.
* Popravek: baje je Jančar v včerajšnjih Odmevih celo kritiziral Janšo in SDS. Nisem videl, zato ne morem soditi, toda če je temu tako, upanje še obstaja.
Dany na nacionalki
| 24. September 2008 | Slovenija | Jure
Ko smo morda že mislili, da slabše ne more biti, izvemo:
/…/ mimogrede: TV SLO je pravkar sklenila pogodbo s prvim nacionalnim vedeževalcem Danijem. Vir
Sramota! Televizijci, da vas ni sram! Padli ste na raven obskurnih televizij tipa Paprika in TV Pika. Edina razlika, ki jo še vidim, da oni to delajo za precej manj denarja.
Boljši program, ha?!
SDS je stranka vrednot
| 23. September 2008 | razno | kriptoproletarec
Krivično poraženi voditelj edine prave politične stranke (ostale so le prikriti avatarji Komunistične partije Slovenije) je nagovoril edine prave Slovence.
JJ nikoli ne umre! Lahko ga tepeš, ponižuješ, blatiš v domovini in po svetu, on se ne bo nikoli predal. Za Slovenijo živi in za Slovenijo bo umrl. Začasno so ga sile Zla premagale, a naslednja štiri leta bo bil težak boj, da se nebo Slovencem zopet zjasni. Kajti vračamo se v težke železne čase kolhozov, razvrata (beri: swingerstva) in možač. Strnimo vrste, Slovenci, in pokažimo, da nam ni vseeno za našo domovino. Z Janezom Janšo, za domovino naprej!
Neuničljiv
| 23. September 2008 | razno | Jure
Je not, ni not, je not… tole je že mučenje!
Povsem odpisan ni niti Dimitrij Rupel, ki je v Ilirski Bistrici prejel 31,73 odstotka. Če mu uspe z glasovi iz tujine prejeti več kot prej omenjena, bo znova sedel v parlamentu. Omeniti velja, da ima precej izseljencev volilno pravico prav na Bistriškem.
Čakam, nestrpno čakam
| 23. September 2008 | razno | Jure
… novi številki Slovenskega tednika in Ekspresa 
Kdo je kriv za debakel desnice? Neumni volilci, itak!
| 23. September 2008 | Slovenija | Jure
Boštjan M. Turk ob razlogih za debakel desnice, ki vključujejo že znani repertoar (upokojenec iz Murgel, Patrie…) omeni tudi… presenečenje…
Niti akterjev pričujočih volitev gredo do Milana Kučana, Foruma 21, ljubljanskega župana, pa še koga, predvsem pa do premalo osveščene zavesti volilcev, ki še po dveh desetletjih ne ločujejo med resnico in utvaro. Več…
Da gospodu Turku volivci ne pomenijo kaj dosti, pove tudi začetni odstavek, kjer vpelje zanimiv termin: poluradne rezultate tudi po uradni razglasitvi.
Rezultati volitev v državni zbor leta 2008 so trenutno poluradni, daleč čez formalno razglasitev s strani Državne volilne komisije pa bodo to tudi ostali, in to prvič v zgodovini naše države. Zakaj govorimo o poluradnem rezultatu? Razlog je ta, da je razlika med prvima strankama manjša, kot je število neveljavih glasovnic.
Spomnimo: zmagovalec je zmagovalec, pa četudi zmaga z enim samim glasom, saj je vsak volilec enako pomemben. In demokracija je možna le, če se formalna pravila dosledno upoštevajo in spoštujejo. Brez dvomov in interpretacij glede na trenutne potrebe.
Ni kaj, poraz znajo prenesti res odlično.
Borut, a je že poklical?
| 23. September 2008 | Slovenija | Jure
Včasih se prav ujezim nad novinarji in njihovimi vprašanji. Te dni je tako modno Boruta spraševati, koga vse je že poklical in kdo bo v koaliciji. Joj, no, saj vendar vsi vemo, da ne bo povedal ničesar, pa četudi Karel že brska po katalogih sila potrebne vojaške opreme in dela kljukice.
Ob vsem tem mlatenju prazne slame pa ljudstvo nestrpno čaka, da izve slednje: Borut, a Dim* je že poklical?
*Velja tudi Meta.
Loading ...
