Janez Janša je po volilni nedelji vendarle stopil pred kamere in državljanom namenil intervju. Če ga niste videli, je tukaj na voljo povzetek, preberite si ga, nato pa si odgovorite na vprašanje, kaj ste v njem pogrešali.
Nič?
Odgovori Janeza Janše so tako predvidljivi, da se predsednik SDS-a spreminja že v stereotip. Mediji, tajkuni, Patria, centri iz ozadja, ideološke delitve… Saj poznamo železni repertoar slovenske desnice za razlago pojavov v slovenski družbi. Besed je polno a nekaj manjka; manjka vsaj beseda ali dve, majcen namig, da je katastrofalni rezultat desnice morda, vsaj delno, v par odstotkih tudi posledica lastnih napak in spodrsljajev. O tem niti besede. Krivi so drugi, poraz je ena sama velika krivica, ki se je zgodila izvorno demokratičnim silam. Mediji, ki so itak skoraj vsi levi, a spet brez vprašanja, ali je k takemu odnosu kaj prispevala tudi rabota nad novinarsko srenjo v prvi polovici mandata, ko so bili današnji tajkuni še cenjeni podjetniki in vladni partnerji, brez dvoma v politiko zapiranja informacij pred javnostjo, brez dvoma v nekatere katastrofalno nesposobne piarovce, brez dvoma v obravnavanje novinarjev kot kaste, vredne najhujšega prezira… Patria, ki je da je izrinila druge, bolj pomembne teme, a spet brez vprašanja, ali je k volilnemu rezultatu kaj prispevalo tudi škandalozno vladno odzivanje v aferi…
V tem (samo)opravičevanju rezultata je Janša že naravnost patetičen, podoben kakemu igralcu nogometa, ki ima “več veselja kot talenta” in še več izgovorov; kriva je žoga, ki da ni prava, sonce, ki da mu je svetilo v oči, trava, ki da je spolzka, krivičen sodnik, revma, kašelj in druge nadloge.
Res, svet kot zarota, znova in znova, brez konca, brez vsake, še tako neznatne distance do lastnih ravnanj. Distance brez katere pač kritične samorefleksije ni in ne more biti. Ne glede, kakšno je vprašanje, Janša ima vedno isti odgovor: medije, tajkune, centre iz ozadja… Če veš odgovor, zakaj bi se ukvarjal sploh z vprašanjem?
In se res ne. Razlaganje vseh in vsega s teorijami zarote daje slovenski desnici, tako njenim aktivnim akterjem kot volilni bazi, svojevrstno intelektualno potuho. V takšnem mentalnem okviru se z bolj racionalno analizo vzrokov in posledic pač ni potrebno kaj dosti ukvarjati. Mediji, tajkuni, centri iz ozadja, sile kontinuitete, Kučanov klan, globoka družba… pri kovanju konstruktov, ki naj bi potrdili tovrsten pogled na svet, so res inventivni, priznajte.
Samokritike pa nikjer in pri nikomer. Primerjajmo recimo dva vidna intelektualca iz levega in desnega pola; Miheljaka in Jančarja. Oba sta brez dvoma jasno ideološko profilirana in noben tega niti ne skriva, noben se tega (za to itak ni nobenega razloga) niti ne sramuje. Situacija je pregledna. Toda med obema obstaja razlika, ki ne pove veliko samo o njunih osebnostih ampak tudi o političnem svetu, iz katerega prihajata. Miheljak je, čeprav levo usmerjen, lahko za leve politike še kako nadležen trn v peti. Brez dvoma, naklonjenost je jasno razvidna, toda Miheljak nima nobenih zadržkov, da pove tudi o levih politikih tisto, kar si o njih misli, ali jim celo odkrito nasprotuje (recimo pri vstopanju v NATO). Na drugi strani imamo Jančarja, ki verjetno nikoli, sploh pa v zadnjih štirih letih, ni bil sposoben o napakah desnice ali njenih politikov zapisati nič. Nič. Frapantno.*
Četudi morda tudi na desnici obstaja samokritika, je ta skrita za desetimi gorami, globoko pod plastmi (samo)cenzure.
Tak pristop omogoča še nekaj drugega: popoln manko zgodovinskega spomina, ki ne seže niti štiri leta nazaj. Janša je tik pred volitvami, ko je bilo že jasno, da se partnerici ne bosta odrezali najbolje, zaigral svarilo pred “ideološko polarizacijo”, ki da jo prinaša levi trojček. On je seveda povezovalen, pripravljen sodelovati z vsemi. Za tovrstne trditve pri polni zavesti je seveda potrebno popolnoma pozabiti na dogajanje pred štirimi leti, ko se je možnost, da sestavi vlado, nasmehnila desnici. Ko zmagajo “izvorno demokratične sile” nevarnosti ideološke polarizacije ni. A je še slabše: pred ideološko polarizacijo, delitvami svari politik, ki v enem tednu ustvari delitev med bogatimi in revnimi ter Ljubljano in ostalo Slovenijo, v celotni politični karieri pa politične konkurente z diadami “izvorno demokratične sile” vs. sile kontinuitete, osamosvojitelji vs. jugonostalgiki, demokrati vs. komunisti… stalno spreminjal v politične sovražnike. Ko se mu je po širokih koalicijah, ki jih je prakticirala LDS, prvič ponudila priložnost, da sam sestavi vlado, “sovražniki demokracije” seveda niso sodelovali, danes pa nas prepričuje, da je “SZDL-jevska vlada narodne enotnosti” edina rešitev pred polomom. Pa ja!
Ker samokritike ni in ni videti, Janša seveda ne more priti do uvida, ki je običajen pri predsednikih vlad, ko se morajo po volji volivcev preseliti iz vladne palače: spet ni niti micenega namiga, da bi bil zaradi volilnih rezultatov pripravljen odstopiti. Nič, praznina in iskanje drobtinic v obliki zmage v številu enot, dejstva, da je stranka povečala število sedežev (a za kako ceno?) in še tako mizerne možnosti izenačitve števila poslanskih sedežev. Drobtinice, ki ne morejo zakriti preproste ugotovitve, da so volivci njegovo vlado pač zavrnili.
Če smo pri aferi Patria lahko ugotavljali, da nekdo več kot očitno sebe enači z državo, se sedaj še dodatno potrjuje starejša premisa – da je SDS pač osebna lastnina Janeza Janše, kjer dvom v vodjo pač ni mogoč. V tem pogledu je SDS povsem enaka Jelinčičev stranki, le nepotrebnega dekorja je malo več.
* Popravek: baje je Jančar v včerajšnjih Odmevih celo kritiziral Janšo in SDS. Nisem videl, zato ne morem soditi, toda če je temu tako, upanje še obstaja.