Sprva je kazalo, da bodo Rusi zgolj zaščitili prebivalce Južne Osetije, na plečih katerih se je gruzijski predsednik Sakašvili namenil izgraditi podobo jeklenega desca in izboljšati ugled pri volilcih. Izpričani amerikanofil in redni kolumnist trdnjav neokonservatizma, kot je Wall Street Journal, se je pri tem krepko uštel. Ne le, da ni uspel izbrisati dvomov o poštenosti volitev, na katerih se je pred nekaj meseci znova zavihtel na oblast, vse kaže, da bodo Rusi v odgovor nadutemu Gruzijcu razrušili pol njegove države.
Rusi verjetno ne bodo ostali v Gruziji kot okupacijska sila. No, kakšno bazo v Osetiji in Abhaziji si bodo že izborili, vendar prisotnost tujih vojska v državi ni nič novega. ZDA so s svojimi vojaki in veliko bazo ob plinovodu, ki teče od Azerbajdžana do turške sredozemske obale, prisotni že več let. Tudi rusko vtikanje v notranje zadeve kavkaške državice ne bo precedens. Samega Sakašvilija so Američani uvozili izza oceana, ko je bilo treba medijem predstaviti še eno ikono mavričnih revolucij, ki so jih financirali v nekdanjih sovjetskih republikah.
Na Kavkazu nič novega, torej. Težko je pričakovati, da bodo Rusi naredili takšno napako, kot so jo storili Američani v Iraku, in se zapletli v krvavo okupacijo. Je pa ruski odgovor v Gruziji zelo jasen: politika obkoljevanja, ki jo vodi Zahod, za Ruse pomeni sovražno politiko. Moskva lahko morda prenese gradnjo ekonomsko stežka upravičljivih plinovodov mimo svojega ozemlja, širitev zveze Nato na svoje meje, podpiranje sovražnih režimov v soseščini in medijsko vojno proti njej. Ne bo pa si dovolila, da se ji tako rekoč pred pragom v brk posmehuje gobcavi parveni, bogato dotiran s strani ZDA.
Gre torej za “simbolično” (pa zato nič manj udarno in krvavo) akcijo in ne morda za osvajalno vojno, kakor panično domnevajo v štabu Sakašvilija. Zanimivo je sedaj opazovati tega playboya, ki se je pred ruskim posredovanjem naduto bahal z močjo svoje armade, kako podpisuje enostranska premirja in moleduje za pomoč. Vsaj kozje molitivice ga bodo naučili žrebati, če ne drugega.
Posebej zanimiva je v tej epizodi medijska in diplomatska reakcija Zahoda. Za časa protipravne ameriške invazije na Irak nismo od nikjer slišali pogumnih pozivov k takojšnjemu prenehanju sovražnosti ter načelnih vztrajanj pri nezakonitosti agresije, za katerimi je stal ameriški nacionalni interes – nafta in Irak kot prijazna marioneta.
Danes pa smo priča komediji, v kateri se Poljska, Latvija, Litva in Estonija, najbolj zagrizene podpornice iraškega masakra v Evropski uniji, zgražajo nad napadom na suvereno in neodvisno državo. Mediji pri tem veselo sekundirajo in razpihujejo strah pred Rusi. Spet se nekateri zgroženo sprašujejo: Zakaj nas sovražijo? Ampak pri vsem tem ne gre za sovraštvo, ampak za hladni geostrateški račun, pri katerem so se zakalkulirali Američani in njihovi podrepniki.
Daleč od tega, da bi lahko sedaj žugali z moralizirajočim prstom.
