Arhiv June 2008
Bodimo realisti, bodimo marksisti
| 9. June 2008 | | Jure
Mladen Dolar je v zadnji Sobotni prilogi objavil zelo dobro kolumno z naslovom “Bodimo realisti?”, v kateri se sprašuje, če je danes mogoče biti marksist. Priporočam in izpostavljam (poudarki dodani):
Zdaj se leva in desna politika ločita predvsem po tem, koliko prva vztraja pri ohranjanju socialnih korektivov, se postavlja po robu razgraditvi mehanizmov države blaginje, socialne varnosti in javnih služb, druga pa v sprostitvi ekonomskih interesov, v njihovi deregulaciji vidi poglavitni vzvod družbenega napredka in rasti.
Hočemo več ali manj države, da bi dosegli rast in razvoj? Razlika je tedaj v stopnji, ne v vsebini, v odmerjanju določenih ukrepov in potez, ne v njihovi naravi. In če se skušamo le malo spomniti nazaj, smo lahko zaprepadeni, koliko se je v zadnjih tridesetih letih bistveno premaknila percepcija celotnega družbenega prostora, pogledi, ki bi pred desetletji veljali za izrazito desne, pa so danes sprejeti kot neubranljive splošne resnice.
Ker okoli bistvenih ekonomskih vprašanj vlada soglasje, se nato razlike med desnico in levico toliko bolj investirajo v vprašanja, ki se zastavljajo kot kulturna (»kulturni boj«, ohranjanje kulturnih identitet, odnos do manjšin, toleranca, vloga medijev).
Tu je nemara neka bistvena poteza, zaradi katere se je vredno in nujno vračati k Marxu, ki je glavnino svojega dela postavil pod rubriko »kritika politične ekonomije«. Besedno zvezo je treba vzeti dobesedno: ekonomija je politična kategorija. Kolikšno moč ima in kako strukturira socialne odnose, je vselej politično vprašanje. In prav v tem, da v njej vidimo fatum, samoniklo anonimno silo, ki nezadržno razpreda svoje globalne mreže in ki jo je mogoče le nekoliko omejevati ali sprostiti, prav v tem je samoumevni konsenz, ki se je v kratkem času tako triumfalno razširil. Depolitizacija ekonomije, ki je postala spontano privzeta predpostavka zadnjih nekaj desetletij, je le hrbtna stran depolitizacije same politike, ki čedalje bolj postaja postpolitični menedžment. Levica je v svojih ambicijah in programih postala precej skromna, postala je desnica s človeškim obrazom, nad njo pa je obvisela še težka hipoteka katastrofalnih posledic socialističnih režimov in njihovega poloma.
Celoten članek se dobi tukaj (pojdi na 40. stran, nato izberi zgoraj PDF)
Žerjav hoče “bagere”
| 8. June 2008 | | vale
Začela so se dela za povečanje zmogljivosti železniške proge med Koprom in Divačo. Prometni minister Radovan Žerjav je zadovoljen s končnimi dogovori in pričakuje:
Reporter trobilo Socialnih demokratov
| 6. June 2008 | | kronist
Potem ko se je izkazalo, da so skisani novinarji Reporterja na čelu z nenadkriljivo mojstrico pisane besede in sočnega izraza Ane Jud ter nekateri neoliberalni jurišniki s Financ s svojim meketanjem o obvladovanju slovenske medijske scene s strani prvaka Zares Gregorja Golobiča streljali kapitalne kozle, je na mestu vprašanje, komu je to v interesu.
Glede na to, da med najbolj navdušenimi bralci Reporterja najdemo nekdanje uslužbence Ultre, ki so se z Golobičevim podjetjem razšli v nepojasnjenih okoliščinah, bi lahko sklepali, da gre preprosto za osebne zamere in nizkotno maščevalnost. Ampak slednje se dajo lepo vpreči v politikantska obračunavanja, še posebej ker imamo v primeru Reporterja opraviti s kupom političnih naivcev.
Marsikdo je tako v neokusnih litanijah okisanih opazil čudno odsotnost kritike Socialnih demokratov in njihovega šefa Boruta Pahorja. Temu najbolj v zelje hodi prav Golobič, zato je zelo verjetna domneva, da Reporter Golobiču posveča toliko pozornosti zato, da bi povzdignil Boruta Pahorja, glavnega konkurenta Zares na levici.
Takšna drža se je preko Stanislava Kovača vtihotapila tudi na Finance, kjer sicer deklarativno bijejo vojno proti Laškemu, hkrati pa na mnenjskih straneh preko blatenja Golobiča držijo štango Pahorju.
Zgleda, da so si domnevno pokončni “liberalci” že izbrali novega gospodarja in se mu dobrikajo na svoj način: širjenju nepreverjenih natolcevanj in teorij zarot. Čakamo samo, da se v Pahorjevemu strokovnemu timu znajde kakšen razvpit mladoekonomist. Damijan je sumljivo krotek, ko beseda nanese na SD.
PS: Tole šaljivo kozerijo sem spisal, ko sem si zavrel špagete za paštatuno. Kri gre raje v želodec na čago, kot v glavo delat, prav zares!
Vredni (po)smeha
| 6. June 2008 | | Jure
Denis Sarkić je za Vest.si pripravil odličen intervju, v katerem Janez Markeš bolj ali manj naravnost pove… no, najbrž ne vse, vsekakor pa veliko. Bi pa izpostavil eno “malenkost”; se še spomnite serije gromovniških napadov naših največjih medijskih, političnih, ekonomskih in historičnih analitikov tipa Ana Jud in Tomaž Štih (ter profesionalnih in etičnih medijev tipa Slovenski tednik, Reporter in Demokracija) o tem, kako Delo obvladujeta Zares in GG (via Markeš)? Vredno (po)smeha 
Apdejt:
Ne vem kako, ampak med omenjenimi odličniki sem po strašni pomoti pozabil omeniti Stanislava Kovača iz Financ, ki je odkrival take (oziroma take) Se iskreno opravičujem in obljubljam, da tega vsekakor ne bom več pozabil.
Pojasnilo za tiste, ki se ne boste prebijali čez relativno dolg video posnetek: raziskava, ki jo je naročila uprava Dela mimo uredniške in novinarske ekipe, in ki jo gre brati predvsem kot orodje za rušenje Markeša (ki pa se je, ravno zaradi tega, ker ni moglo dokazati očitkov, sfižilo), je pokazala, da je bil Zares v Delu kvečjemu ohoho…. podzastopana stranka.
Avstrijska “zamrznitev schengena”… za koga?
| 5. June 2008 | | Jure
Avstrija je začasno, za čas Eura 2008, ponovno uvedla mejne kontrole. Razumemo, se je glasil slovenski odziv, Schengenski dogovor to pač dopušča.
Pa po čudnem naključju na dan, ko “zamrznitev” stopi v veljavo na slovensko-avstrijski meji, prečkate avstrijsko-nemško in opazite, da tam kontrole ni, v nobeno smer, čeprav lahko na avtocesti redno spremljate ustrezno okrašene avtomobile nemških nogometnih navdušencev, ki se odpravljajo v deželo Mozarta.
Ups, ponovna avstrijska uvedba mejne kontrole velja samo za nove članice EU?
Janša in naša diplomacija “razumeta”. Ali res?
Zakaj neoliberalec sovraži sindikate?
| 5. June 2008 | | kronist
Neoliberalcem so sindikati trn v peti. Spomnimo se, kako so izpostavljeni člani lokalnega neoliberalnega krožka rjuli, ko so delavci zborovali v Ljubljani. Spomnimo se, kako so uvodničarji Financ bičali sindikalne liderje in delavcem pokroviteljsko svetovali, naj se samorazpustijo ter se vržejo v fleksibilni trg dela. Na tem blogu smo takrat opozarjali, da nesorazmerje moči med delavstvom in lastniki kapitala ob odsotnosti sindikatov nujno vodi v fleksibilnost za delavce in večje dobičke za kapitaliste. Zakaj torej neoliberalec sovraži sindikate? Ker so sindikati tisto jamstvo, ki negotovosti in stroške, inherentne v kapitalističnem sistemu produkcije, porazdeli tako na ramena kapitalistov kot delavcev. In ker je neoliberalec apologet izkoriščevalskega kapitalizma, drugače ob ideološkem imperializmu vulgarnega liberalizma tudi ne more biti, se zgrozi, če njegovega gospodarja-kapitalista omejuje nekdo, ki bi moral molčati in se potiti za strojem - torej delavec.
In kaj o tem pravi z neoliberalnimi puhlicami neobremenjena stroka, torej resni ekonomisti? Poglejmo:
we conjecture that greater flexibility in pay setting for workers played a role, possibly a major one. Greater pay flexibility is consistent with the rise in wage and earnings inequality in U.S. labor markets since 1980 and with increases in individual income volatility and earnings uncertainty. Vir.
Ali drugače:
greater wage volatility has been traded for reduced output and employment volatility. If true, this interpretation has two implications: (1) labor markets are working better since the price of labor is now more flexible; (2) more economic risk has been shifted to labor. Vir.
Dodati je treba še samo, da je zavzemanje za ukinitev sindikatov (v Kolumbiji, ki jo vodi neoliberalni skrajnež in diplomant Harvarda Uribe, to urejajo kar z eksekucijami sindikalnih liderjev) predvsem v funkciji t.i. tržnega določanja plač, torej fleksibilnosti slednjih.
Kaj so si pa mislili na Financah?
| 4. June 2008 | | kronist
Medtem ko lahko opazujemo novopečene velekapitaliste, kako preštevajo svoje deleže v poslovnih imperijih na Slovenskem, so na časniku Finance, kot običajno, že korak ali dva pred nami. Kdo se ne spomni vsiljivih novinarskih vprašanj Bavčarju in Šrotu, kje sta dobila denar za nakup milijone evrov vrednih podjetij? I, saj je menda jasno, knede, kam pa gre človek po denar, če si hoče kupiti nekaj, za kar trenutno nima denarja?
No, na Financah so v zadnjih komentarjih in uvodnikih zavohali, da bi lahko državno lastništvo, nacionalni interes in kar je še druge socialistične navlake dodatno očrnili s primerom slovenskih bank v državni lasti. Veriga sklepanja gre nekako takole: državne banke so tajkunom posodile denar za nakup podjetij, ti so za posojila zastavili delnice teh podjetij, sedaj ko vrednost teh delnic pada in se ustrezno s tem niža kapitalska ustreznost bank, pa se na pomoč kliče davkoplačevalski denar za dokapitalizacijo. Preprosteje: mi, davkoplačevalci, smo Šrotu in Bavčarju s svojim denarjem omogočili, da sta se dokopala do bogastva. Neizrečena predpostavka, ki čemi v ozadju, pa je, da se je to zgodilo zaradi državnega lastništva bank.
Rokohitrstvo takšnega sklepanja je očitno. Vzemimo primera zasebne Societe Generale, ki ima v lasti SKB banko, in državne NLB. Kapitalska ustreznost prve je pred časom zdrsnila pod zakonsko predpisanih osem odstotkov, medtem ko je imela druga ob koncu leta 2007, torej pred dokapitalizacijo, 10,9-odstotno kapitalsko ustreznost. Tudi primera britanske Northern Rock (z davkoplačevalskim denarjem jo je rešila angleška centralna banka) in ameriške Bear Stearns (z davkoplačevalskimi denarjem jo je rešil ameriški Fed) kažeta, kako trhla je predpostavka, da je zasebno upravljanje superiorno državnemu. Še več, medtem ko se je dobiček državne NLB stekal v državni proračun, so si zviti angleški in ameriški bančniki prilastili dobičke iz dobrih časov, izgube zaradi poraznega vodenja pa prevalili na ramena davkoplačevalcev.
Kapitalska ustreznost NLB kaže na to, da je bila njena kreditna politika v primerjavi s politikami vsevprek občudovanih finančnih inovatorjev konservativna oz. pametnejša. Medtem ko so analitiki Financ v času borznega booma nekritično pisali o prednostih private equity modelov (preprosteje: z zadolževanjem financiranih odkupov podjetij) in togosti slovenskega finančnega trga, sta slovenski državni banki posojali pametneje in previdneje kot tuje banke. Rezultati so vidni danes: v Sloveniji niti pomislimo ne, da bi se nam dogajale takšne stvari kot v ZDA ali Veliki Britaniji, teh trdnjavah domnevno nadmočnega finančnega kapitalizma.
Nadalje se rokohitski uvodničarji iz Financ le stežka posvetijo konkretnim številkam, saj te niso na voljo. Kolikšna izpostavljenost tajkunom bi morala biti dosežena, da bi se kapitalska ustreznost bank znižala za eno odstotno točko? Dokler to ni znano, ne gre za resno analizo, ampak natolcevanje. Ampak uredniška politika Financ še nikoli ni izpustila priložnosti, da bi je ne podkurila državnemu lastništvu, viru vsega gospodarskega zla na Slovenskem. Če bi tamkajšnji uvodničarji ne ujčkali tako izmojstrene zaplotniške mentalitete, bi videli, da se zdravstveno stanje finančnega sistema ne meri po lestvici takšnega ali drugačnega lastništva, ampak po sposobnosti menedžerjev, da ustrezno upravljajo s tveganji.
In tuja finančna gospoda je topogledno v primerjavi z državnimi menedžerji na Slovenskem pogorela.
Human, All Too Human
| 2. June 2008 | | Jure
Human, All Too Human je BBC-jeva serija o treh verjetno najpomembnejših filozofih, ki so zaznamovali naš čas in naše razumevanje sebe ter sveta okoli nas. Nietzsche, Heidegger in Sartre - njihovo delo in njihova človeška zmotljivost, nemoč in ujetost. Dostopno na You Tubu in prek tistih poti, ki ravno danes rušijo filmsko industrijo kot smo jo poznali.
Tajkunstvo
| 1. June 2008 | | kriptoproletarec
Vsaka človeška skupnost obsoja kršilce pravil. Pa naj si bodo ta kodificirana v obliki pravnih aktov ali splošna etična pravila. V zadnjih mesecih so v slovenski javnosti že obsojeni domnevni kršilci takšnih pravil, t.i. tajkuni. Zločin, ki naj bi ga ti posamezniki storili je naslednji: neetično naj bi si nabrali veliko premoženje.
Pri tem je najprej pomembno poudariti, da večina njihovih dejanj ni bila v nasprotju s Kazenskim zakonikom. Torej so izpeljali določene operacije, ki jih je sistem namerno ali nenamerno dopuščal. Če so bili storjeni določeni prekrški, bodo plačali določeno kazen in bodo imeli mir. Razlika med kaznivim dejanjem in prekrškom je prav v tem, da se slednjemu ne pripisuje tako velik pomen in hudo kršitev pravil skupnosti.
Zakaj torej zgražanje nad hitrim obogatenjem posameznikov? Kaj niso bogataši junaki družabnih kronik? Kaj ne nastopajo tako v južnoameriških limonadah kot tudi na vseh naslovnicah trač revij? Ali niso dejansko naši idoli, saj so “uspeli”?
Ne, očita se jim, da so nepravično obogateli. Da svojega bogastva niso ustvarili s svojim trudom. Očitno so eni preveč brali Strica Skopušnika, ki je šel v Klondike iskat zlato in je potem počasi obogatel. Morali bi brati Jacka Londona, ne Walt Disneya, potem bi bilo mogoče komu kaj bolj jasno. Postavlja se vprašanje meritokracije, ko naj bi bil vsak nagrajen po svojem trudu. Utopija v kontekstu finančnega kapitalizma. Kaj ima služenje s skladi in delnicami veze z meritokracijo, mi ni prav jasno. Bogastvo si posameznik vedno ustvari na račun nabiranja presežne vrednosti dela ostalih.
Mogoče pa večino moti samo dejstvo, da so pri nas nekateri ubrali bližnjice. Niso sicer izvedli oboroženega ropa, temveč so s finančnimi mahinacijami uspeli prevzeti deleže v podjetjih. Pa je bila to res bližnjica. Kaj ni bil namen slovenske države izvesti privatizacijo? Kaj ni železno pravilo kapitalizma, da se lastništvo koncentrira? Delitev družbenega premoženja se je morala tako končati. Družba delničarjev je visoko zastavljen cilj, vendar žal dopušča obstoj velik del nedelničarjev. Karte so razdeljene, ker so morale biti razdeljene.
V tej luči je tudi boj vlade s tajkuni pesek v oči javnosti. Gospodarska moč bo določala politiko in ne obratno. Pravosodje pa samo po sebi nima dovolj moči, da bi dosledno lahko izvrševalo zakone. Tudi če bi hotelo, ji nasproti stoji vojska odvetnikov, ki si jih lahko privoščijo osumljenci takšnega kova. Ves boj je tako le nabiranje političnih točk. Žal.
Loading ...
