Arhiv June 2008
Irski “NÍL” evrokraciji
| 15. June 2008 | | pegasus
Če vaša pozornost v teh dneh ni popolnoma osredotočena na avstrijske in švicarske zelenice, kjer se odloča, kdo najbolje brca na kontinentu tem, ste morda zasledili, da so irski volilci v skladu z njihovo ustavno zapovedjo na referendumu povedali, kaj si mislijo Lizbonski pogodbi. In veliko raje obkrožali “níl” kot “sea”.
Razlogov za kakšno paniko vendarle ni. Kljub izidu bomo še naprej deležni temeljnih pridobitev pridružitve EU. Blagodati skupnega trga bodo na voljo tudi v prihodnje, še naprej bo mogoče po dobršnem delu Stare celine potovati brez obmejnega ustavljanja vsakih nekaj 100 km (žogobrcarska prvenstva, ko na nekaterih mejah nostalgično obujajo spomine na “dobre” stare čase, tudi niso na sporedu ravno vsak dan) in brez brskanj po prtljagi, ali se morebiti kje ne skriva kakšen kilogram kave preveč, še napej bo na več ali manj istem kosu Evrope (in tudi na Irskem) mogoče plačevati kar v “domači” valuti, brez preračunavanj in nenehnih menjav denarja. In če kdo ne bo zadovoljen s prihodki, davki ali drugimi življenjskimi parametri v “ožji domovini”, bo še vedno lahko brez administrativnih ovir odšel v drugo članico (za nekaj let še “zanemarimo” Nemčijo in Avstrijo). Le Hrvaška bo, na veselje nekaterih okoli M. Podobnika, morala še malo dlje počakati na vstop v evropski “raj” in Joras bo malo dlje od pričakovanega moral vtipkavati PIN za odpiranje zapornice. Ampak Hrvati so si itak že sami zabili dovolj avtogolov s Tuđmanovo dediščino, ERC in neločevanjem avtogramov od podpisov mednarodnih pogodb, tako da jim krivde res ni treba valiti še na Irce.
O kakšnih evroskeptičnih ali celo egoistični razlogih (kot so takoj začeli flancati nekateri politiki) ne more biti niti najmanjšega govora. Konec koncev Irci z izjemo pogodbenih referendumov niso nikdar nagajali pri evropskih projektih, brez velike nostalgije so svoj funt zamenjali z evrom, tudi k schengenskemu sporazumu bi pristopili, če le ne bi bili že od prej preveč povezani v neki podoben sporazum s samosvojo vzhodno in severno sosedo, ko so pred leti glasovali o Niški pogodbi, so tudi tisti, ki jih je skominalo še drugič obkrožiti “proti”, izjavljali, da niti najmanj ne nasprotujejo veliki širitvi temveč si želijo tako zase kot za nove članice pravičnejšo ureditev (in tudi zato je drugič marsikdo glasoval v nasprotju s svojim prepričanjem). In ko se je t.i. “veliki pok” vendarle zgodil, se niso kaj preveč ukvarjali z vprašanjem, “kam vse se bo izselilo 40 milijonov Poljakov”, temveč so poleg Britancev in Švedov edini svoj trg dela za vse članice odprli že na mednarodni praznik dela.
Zanimive povezave 06/15/2008
| 15. June 2008 | Uncategorized | Jure
NE!
| 15. June 2008 | | MI
Irski »ne« pahnil Evropo v politično krizo! Poraz pogodbe! Žalosten dan za Evropo! Irci zadali smrtni udarec Evropski pogodbi! Časopisni naslovi in vehementne izjave politikov nekako ne ustrezajo vsesplošni zdolgočasenosti, ki preveva vse razprave o Lizbonski pogodbi. Le kdo bi se pustil vznemirjati zaradi 300 strani pravdarskih nebuloz? Tudi irski volivci niso ravni dajali vtisa, da je Lizbonska pogodba uspela vzburiti njihove politične strasti. Večina komentatorjev si je edina: Ni vsebina tista, ki je dobila košarico, ampak način, na katerega volivcem Pogodbo vsiljujejo.
In kaj naj bi drugega naredili kot da izrečejo “ne” pogodbi, ki ni drugega kot gora komplicirane pravniške govorance. Saj sploh ni jasno o čem natančno odločajo! Nerazumljivost pogodbe je le eden od mnogih načinov kako prevarati volivce in za njihovimi hrbti sprejemati pomembne odločitve. Anže Logar, direktor Urada Vlade RS za komuniciranje je kot razlog za pomanjkanje razprave navedel, da gre za 300 strani za povprečnega državljana neprebavljivega besedila. Še dobro, da imamo nadpovprečne voditelje! Čeprav ne mine teden, brez da bi se kak vladni veljak postavljal s Trubarjevo dediščino, se politični stan veliko bolj drži strategij njegovih nasprotnikov. Tudi oni so preprečevali svojim podložnikom, da bi prebirali Sveto pismo, ta temeljni dokument epohe. Šele s prevodi Trubarja in njegovih učencev je Sveto pismo lahko bralo tudi navadno ljudstvo. Kako prav bi nam prišel nek Trubar, ki bi prevedel temeljne spise naše epohe v povprečnemu državljanu razumljiv jezik!
Da bi se izognili neprijetnim referendumom, države kar tekmujejo, katero bo prej ratificirala Pogodbo. Madžarska je to storila že lansko leto in tako prehitela vse ostale članice. To je storila le nekaj dni po podpisu pogodbe, še za časa portugalskega predsedovanja in nekoliko razočarala Janšo, ki je – superevropejec, kakršen pač je – hotel biti prvi. Romunija je to storila z neverjetno večino – enim glasom proti in enim vzdržanim. Francija je za ratifikacijo nekoliko »predelala« ustavo, da bi se lahko izognila referendumu in tako zopet tvegala zavrnitev. Volivci, ki se pri Lizbonski predhodnici niso odločili pravilno, so to pravico tokrat izgubili. Slovenija je ratificirala pogodbo brez da bi bil poslancem pripravljen integralen tekst Pogodbe. Nad slabim prevodom se pritožujejo češki poslanci. Javni razpravi pa se kot hudič križu izogibajo v vseh državah. Edini, ki so imeli možnost referendumske odločitve so bili irski državljani in sicer zaradi odločitve ustavnega sodišča, da mora vsak nov amandma k ustavi skozi referendumsko sito.
Nerazumljivost Pogodbe je prvi razlog, drugi razlog irskega »ne« pa je najbrž ošabnost, s katero so jih prepričevali, da naj se odločijo pravilno. Volivcem sicer je bila dana možnost, da izbirajo, a le pod pogojem, da izberejo pravilno. Velika večina strank se je zavzemala za sprejetje pogodbe, na vse kriplje so jih poskušali prepričati v pravilno odločitev in jih opozarjali na neprijetne posledice, če se ne odločijo pravilno. Sicer pa tovrsten referendum ene same izbire poznamo tudi pri nas.
Resda je težko prepričati volivce, da sprejmejo tak dokument, a pravzaprav tudi vlade niso precej drugačne. Tudi te so trmoglavo vztrajale pri svojih zahtevah, in posledično je tudi ta pogodba, ki naj bi rešila EU institucionalne krize polna lukenj in izjem. Tako si Velika Britanija, skupaj z Dansko in Švedsko, pridržuje pravico do lastne valute. V vseh treh državah so si to pravico vzeli zaradi domačega nasprotovanja. Velika Britanija in Irska ne bosta sprejeli regulacij glede mej, azila in migracij, paketa regulacij, ki so znane kot Schengen, ki ga Lizbonska pogodba sicer ne spreminja bistveno. Velika Britanija in Poljska pa ne bosta sprejeli Listine o temeljnih pravicah EU, ki je del integralnega teksta Lizbonske pogodbe. V Veliki Britaniji se bojijo, da bi s podpisom te listine lahko EU zahtevala spremembe izjemno liberalnih britanskih zakonov o delu, tako da pogodba vsebuje poseben protokol, ki določa, da Listina ne bo uvajala nobenih novih socialnih ali delavskih pravic v Veliki Britaniji. Medtem pa je Poljska nasprotovala podpisu Listine iz moralnih zadržkov – ta listina naj bi bila v nasprotju z moralnimi in verskimi vrednotami Poljakov – in s strahom, da bo zaradi pravnomočnosti te listine EU lahko uvajal legalnost homoseksualnih porok na Poljskem. Čeprav je bila izjema izpogajana še pod vladavino bizarnih dvojčkov Kaczynski, na njej vztraja tudi sedanja vlada. Pogodbo, ki naj bi rešila institucionalne probleme EU, lahko zamaje že tako pomembna skupina kot so poljski homoseksualci.
Ni sicer pričakovati, da bo irski »ne« preprečil plane evropskih vlad, da Pogodbo sprejmejo. Nekateri bodo najbrž zahtevali Irski scenarij: irski volivci niso potrdili pogodbe iz Nice, a jim je EU dala še eno možnost, da se premislijo in se odločijo pravilno, drugi Danski scenarij: danski volivci so zavrnili Maastrichtski sporazum, a so šle evropske države vseeno naprej z njim, spet tretji franko-nizozemski scenarij: sicer so volivci Ustavno pogodbo zavrnili, a jo bomo naslednjič minimalno predelali in enostavno ratificirali v parlamentu. Namesto, da bi EU o svojih temeljne dokumentih, o svojih temeljnih ciljih in strategijah uvedla razpravo, so njeni temeljni dokumenti rezultat zakulisnega mešetarjenja in sprejemanja pomembnih odločitev za hrbtom javnosti. Ko bi že mislili, da bo EU rekla: Dovolj z referendumi, začnimo z razpravo!, vztraja pri svoji stari igri: Pogodba je mrtva, živela pogodba!
Zanimive povezave 06/13/2008
| 13. June 2008 | Uncategorized | Jure
(Visoko)razredni boj
| 12. June 2008 | | boris_j
Zagotovo ste že kdaj od kakega dotičnega slovenskega libertarca/neoliberalca slišali kako moramo Slovenci (”nora nacija”), da bi veselo zajadrali v lepše čase, sprejeti svobodo nekakšnega anglosaksonskega tipa. Včasih pa celo to, da moramo našo umazano, indoktrinirano zavest odvaditi od razmišljanja o nekakšnem »razrednem boju«, ki bojda sploh ni pomemben ali pa da celo ne obstaja.
A za moje pojme so slovenski libertarci ta zadnji, ki bi drugim lahko govorili kaj takega, saj so sami najhujši razredni bojevniki kar jih jaz poznam. Kot pa se za libertarca tudi spodobi, takih izrazov kot je »razredni boj«, niti ne razume prav dobro, oziroma jih razume na prvošolskem nivoju. Četudi ima s to stvarjo, skorajda dnevne opravke. Zanimivo.
Nekaj je namreč treba narediti, še preden se razredni boj sploh lahko začne. To je razredna analiza. Najpomembnejše vprašanje razredne analize pa je, »kje je moč in kako jo uporabljajo?« Vir.
Ali se mnenjske strani Financ v zadnjem času, sploh še ukvarjajo s kakšnim drugim vprašanjem kot pa prav s tem? Tukaj tajkun, tamle tajkun, ta je naredil to, ta je v povezavi s tem, itd…
Razredni boj ni nekaj, kar se dogaja recimo zgolj med »delom in kapitalom«, je nekaj kar se lahko dogaja tudi v istem razredu. Recimo med pridnimi™ in poštenimi™ kapitalisti na eni strani, ter »požrešnimi, brezsramnimi« oligarhi na drugi. Temu bi lahko rekli ne le razredni boj, ampak visokorazredni boj.
Vsi drugi pa so v bistvu zgolj opazovalci tega boja in v njem neposredno niti ne sodelujejo. Sodelujejo pa lahko posredno, recimo kot delovna sila, človeško blago ali pa glasovi na volitvah, ene ali druge opcije. V tem visokofrekvenčnem boju v bistvu zmaga tisti, ki te opazovalce najbolje nagovori, mobilizira in zmanipulira. Ni kaj, poslanstvo teh poštenih™ bojevnikov, poka od moralnih kvalitet.
Les Chansons d’amour
| 12. June 2008 | | Jure
Les Chansons d’amour, francoski popmusical, je kot nalašč za to presneto vreme. Nominiran za Zlato palmo, izvrstna igralska ekipa… Pariz.
Zanimive povezave 06/11/2008
| 11. June 2008 | Uncategorized | Jure
Volilna kampanija je v nizkem štartu
| 11. June 2008 | | bingl
“do konca predsedovanja Slovenije Svetu EU v Slovenski demokratski stranki ne ukvarjamo z volilno kampanjo”
Vsesplošna sintagma živi.. A kaj ko vladavci z dejanji negirajo same sebe.. Kako lahko drugače pojasnite potovalni cirkus, ki pod krinko nadaljevanja pokrajinske reformacije, potuje iz kraja v kraj? (no, na potovanja poslanske skupine SDS smo skoraj pozabili)…
No, k sreči nas vsesplošna sitagma znova opomni, da vladavci mislijo resno. 731.000 izvodov brošure “Slovenija včeraj, danes, jutri” je danes priromalo v domače nabiralnike, na drugi strani pa se vam (ob naštevanju svetilniškega napredka) prismeje sam prvi Janez.
Volilna kampanija “borcev za položaje” je namreč že v nizkem štartu…
Še slepa kura prej zrno najde kot naš “Public enemy”
| 11. June 2008 | | Jure
Stanislav Kovač, samooklicani “public enemy”, je spet na delu z znanim arzenalom (obdelan tukaj ). To je že… cirkus.
Stališče predsednice LDS do spornega tranzicijskega bogatenja v podobi nastanka politično-ekonomsko vplivnih oligarhičnih družin je enako stališču filozofa Slavoja Žižka, sicer glavnega ideologa Golobičeve Zares, ki pomeni drugo najpomembnejšo politično skupino razpadle LDS.
V nedavni kolumni Z Žižkom zares v totalitarizem (96/2008) sem opozoril, da je Žižek samooklicani radikalni marksist in komunist, občudovalec avtoritarnih režimov in odkrit zagovornik tajkunizacije Slovenije, ki hkrati goreče napada liberalni kapitalizem, tržno gospodarstvo in globalizacijo.
Po moji kolumni v Financah se je v Šrotovem Delu (7. junija 2008) oglasil Žižku podrejeni Mladen Dolar (prav tako goreč Golobičev simpatizer), ki se 18 let po zlomu komunistične diktature navdušuje nad marksizmom. Vir
Gremo staviti? Kolikor krat bo naš vrhunski politični analitik ponovil še to smešnico na temo Žižka, Zares (in Dolarja)?
Zanimive povezave 06/09/2008
| 9. June 2008 | Uncategorized | Jure
-
Oh the irony - UK entrusts its energy future to French State-owned groups
But let me repeat it again: EDF and Areva are not just French, they are State-owned. They are the anti-thesis of the ‘let the markets take care of it’ mindset (which does not mean they are not competititve, as some are finally noticing). They embody government planning, government investment, and the rule of engineers over lawyers. French. State-owned.
Loading ...
