Arhiv June 2008
It’s the end, my friend…
| 30. June 2008 | | Jure
Pridržanje Boštjana Penka; bolj medijskega dogodka si skoraj ni mogoče zamisliti. “Tajkun”, telegenična policijska akcija, poznani državni tožilec… Spomnimo: gospa državna tožilka se prejšnji teden ni želela pojaviti v oddaji, kjer naj bi bil tudi Penko. Veselje do urednikovanja je večno in vseprisotno.
Včerajšnji dogodek postavlja zadeve v malce drugačno luč and stakes are high. V kolikor tožilstvo in policija ne bosta mogla dokazati Penkove krivde, bi to v vseh normalnih državah moralo pomeniti konec kariere Brezigarjeve - za vse večne čase - saj bi bilo kristalno jasno, da je zlorabila sistem za nadlegovanje njej neljube osebe. Kaže slabo: že dejstvo, da sodnik ni odredil hišne preiskave, da slutiti, da se je nekdo prenaglil. A kakorkoli že, pustimo času čas; v kolikor se bo stvar obrnila obratno, je konec za Penka. Še bo zabavno.
Apdejt:
No, na Financah se s takimi malenkostmi, kot je “nedolžen dokler ni dokazano”, ne pustijo motiti. Kriv(-a)!
Stric iz Amerike
| 28. June 2008 | | Jure
Verjetno vam ni potrebno hudo napenjati možganov, da ugotovite, da je sedaj pravi čas za turistični skok v “ameriške sanje”. Hja, če bodo bodo nizkocenovni letalski prevozniki v bližini še pravočasno zagnali tudi čezatlantske linije, se vam bo splačalo skočiti že samo na šoping. Zaradi (za Evropejce) ugodnega tečajnega razmerja boste lahko velik del karte pokrili že s tem, če boste čez lužo recimo kupili kakšen malo dražji Applov prenosni računalnik.
Z druge strani je pogled seveda drugačen; ameriškim turistom v Evropi ni tako zabavno. Tudi tako zaželen Nintendov Wii je bilo vsaj pred časom v Evropi mogoče dobiti enostavneje; Japonci so pač pogruntali, da je 300 evrov pač več kot 300 USD in proizvodnjo preusmerili na staro celino.
V teh razmerah se oglasi naš stric iz Amerike in nevednemu ljudstvu oznani epohalno ugotovitev; v Ameriki se živi bolje!
Začne seveda z že uveljavljenim pristopom: “strašilom”
Ena od “resnic”, o kateri se v Sloveniji ne sme dvomiti, je tudi to, da je kakovost življenja v Sloveniji izjemno visoka in da je kakovost življenja v ZDA porazno nizka. Več
ki ga prežaga na pol s primerjavo cen poljubno izbranih izdelkov. Jah, OK, ljudi, ki bi trdili (argumentirano ali pa tudi ne), da je kakovost življenja v Sloveniji visoka, morda celo višja kot čez lužo, ni težko najti; a pri najboljši volji se ne spomnim, da bi srečal/slišal nekoga, ki bi trdil, da je kakovost višja zato, ker povprečni Slovenec lahko kupi VEČ materialnih dobrin (večjo plazmo, več red bullov in več skodelic kave…) - a točno to je tisto, kar se stric v nadaljevanju zapisa spravi argumenitirano, s številkami! sesuvati.
Pa pustimo uvodno strašilo in se posvetimo metodi, ki temelji na primerjavi cen izbranih izdelkov in storitev. Nič o tečaju, nič o tem, zakaj se primerjajo ti in ne drugi izdelki, nobenega poskusa razlage, zakaj prihaja do razlik v cenah posameznega izdelka ali storitve, nič o purchasing power parity (PPP)… Z uporabljeno metodo (primerjava poljubno izbranih izdelkov) vam jaz lahko skoraj zagotovo dokažem, da je luksuzna berlinska štacuna KaDeWe ugodnejša kot diskontni Aldi. Poiskati moram samo prave izdelke.
A pri samem izboru izdelkov in storitev še ni konec zabave. Stric iz Amerike tako med drugim primerja ceno njegove epohalne bukve s ceno neke ameriške bukve in ugotovi, da je njegovo leposlovje precej dražje. Misterij univerzuma - dokler se ne spomnite na ekonomije obsega, ki, žalibog, neizogibno dražijo celotno slovensko kulturno produkcijo.
Ali zdravstveno zavarovanje: stric iz Amerike se pohvali, da preko luže za zdravstveno zavarovanje plačuje manj kot v Sloveniji. Ne vem, morda. Dopuščam možnost, da slovenska progresija in pametna izbira ameriške police opravita svoje, a stric nikjer ne omeni, da kljub njegovi sreči čez lužo na prebivalca za zdravstvo vseeno namenijo precej, precej več. Le kdo jih odira? Šrot? Slovenski gradualisti? Jože Mencinger?
Ali cena iPhona, ki ga v Slovenij uradno sploh ni na voljo, a to še ne pomeni, da ta kul gadget ne bi mogel biti koristen za dokazovanje, kako nas “s tako imenovano solidarnostjo ropajo luzerji in lenuhi.” Ja, ja… ta lenuharski Apple!
Ali cena Porscheja 911… presneto lenuharsko podjetje Porsche, ki Slovencem prodaja dražje! Zagotovo so krivi slovenski gradualisti! (Ali pa imajo morda kaj posredi harmonizacija cen v EU in druge “malenkosti”?)
…
Ah, krasota intelektualizma Financ. “Je Slovenec rad posiljen?”, se je stric spraševal v prejšnji kolumni. Za Slovence na splošno težko rečem, za bralce Financ pa ne rabim več ugibati.
Zanimive povezave 06/27/2008
| 27. June 2008 | Uncategorized | Jure
-
Pok blogosferičnega balona « Dr. Onyx
Da je slovenska blogosfera v globoki krizi, zame pričati vsaj dve večji zadevi poleg kopice manjših.
Ribji spomin levičarjev
| 26. June 2008 | | pegasus
Danes, ko tole pišem (kdaj bodo cenzorji stvar “požegnali”, je že drugo vprašanje), je potekal referendum, pravzaprav 13 referendumov, o pokrajinah.Prekrasen poletni dan in začetek dopustov z množičnim romanjem čez zunanjo schengensko mejo sta pričakovano botrovala nizki udeležbi (po trenutnih podatkih okoli 11%). Levica, ki je referendumu nasprotovala že iz principa, se bo nedvomno obesila tudi ob to in jamrala, med njimi preverjeno tudi aktiven član Zaresa in hkrati bloger, ki se je poimenoval po grškem mitološkem podzemlju, o razmetavanju davkoplačevalskega denarja (okoli 4 milijone evrov, torej vsak prebivalec Slovenije spije eno Šrotovo pivo manj). Na prvi pogled vsekakor logičen sklep, če se ne spomnimo ali se nočemo spomniti, na čigavem zelniku je zamisel o referendumu sploh zrasla. Hja, tega se je prvi spomnil ravno Zares, ki mu je takrat bilo kaj malo mar za davkoplačevalski denar! Vlada pa jim je tako le izpolnila željo, Zares pa je nemudoma zamenjal ploščo, po nojevsko tiščal glavo v pesek in pričel klobasati o “aroganci vladne politike“. Kdo ima sedaj tu koga za norca??? In če bo že koga, občutljivega za stanje javnih financ, prijelo pošiljati položnice za ta “cirkus”, naj ne pozabi ene (z vsaj dvomilijonskim zneskom!) poslati tudi na ljubljanski Trg prekomorskih brigad 1. Ravno tako so opozicijo polna usta, češ da nizka udeležba pomeni nezaupnico vladi. Hmmm, mogoče res, ampak vsaj takšno zaušnico je dobila tudi opozicija, ki je, z izjemo “nestrankarskega” Zorana Jankovića, pozivala k množični udeležbi na referendumu in glasovanju proti.
Nadaljuj z branjem »
Libertarec.blogspot.com uvaja »začasno« cenzuro
| 25. June 2008 | | boris_j
Na samooklicanem »kričaču na internetu« se bo po novem kričalo še malo bolj le v eno smer, kot se že sicer. V tisto smer kamor bo glavni čriček, lastnik spletnika namreč, svojevoljno določil.
Uvaja se namreč »moderiranje komentarjev« (lep evfemizem za cenzuro), zaradi, citiram, »zaradi izjemno nizke kulture komuniciranja v preteklem tednu«, potem pa na koncu spročila lahko preberete »želimo si, da se strasti čimprej umirijo in lahko te omejitve ukinemo.«
A so ti »libertarci« morda zaposleni na kakšnem Ministrstvu za Resnico bi se človek nemara vprašal. Ne, le iz istega testa so nagneteni kot vsi drugi politikantje. Samo malo drugače so oblikovani in spečeni, to je pa tudi vse.
Na blogu so bili v zadnjem tednu »moderirani« ne le določeni komentarji, ampak kompletno izbrisani, KOMPLETNO VSI komentarji pod tistimi temami, kjer se je glavnemu čričku zazdelo, da je se je debata že malo »preveč razplamtela«. Nadaljna debata pa je seveda onemogočena kajti kričač the boss, je tudi tisti, ki ima v roki ključe.
Debate kjer se je brisalo so sledeče: “Teden Felixa Rodrigueza”, “Stanislav Kovač: Intervju z Bernardom Brščičem”, “INERHC: Stanje slovenskega zdravstvenega sistema 2008”, “Koalicija normalnih” in pa seveda “Liberty Camp”.
V skorajda vsaki od teh debat je bilo po 30, 50, v zadnji pa celo blizu 100 komentarjev, če me spomin ne vara. Redkokdaj se pride do takega števila. Tudi sam sem marsikaj napisal, dokaj dobro argumentirano si upam reči, pa očitno ni dosegalo standardov tega bloga za »politično pismene« kot se je prej imenoval. Nobeden izmed komentarjev ni bil pobrisan na mestu, saj nisem pisal nekih ne vem kakšnih vulgarnosti, pobrisani so bili kasneje, »za nazaj«. Vse to lahko bolj ali manj preverite.
Blog je imel pač slab teden, frekvenca neumnosti se je rahlo povečala, kot lahko sklepate že iz nekaterih zgornjih naslovov. A kraljeviča, cesarja ne smeš kritizirati. Ne smeš analizirati njegovih neumnosti, ki jih dostikrat proizvaja kot šunko po tekočem traku. Ne, še sam moraš biti prav enako neumen, konvencionalno nor in predpisano slep. Drugače se ti lahko zgodi, da si označen kot nekakšen duševni bolnik, kot se je zgodilo meni, a tega žal ne morete videti. Je šlo v maloro. Avtocenzura. Vsaj en kanček poštenosti, če mene vprašate.
Libertarci si s takimi izpadi, mečejo poslednje kupe zemlje v svojo jamo na pokopališču. Izgubljajo morebitno kredibilnost in se spreminjajo v burko. Obenem pa se še vedno tržijo kot neki »permisivci«, ki so za nizke davke, liberalni fuk, SVOBODO IZRAŽANJA in druge podobne reči.
Zasebno je politično
| 21. June 2008 | | MI
Novička o Janševem plagiatorstvu se je razširila hitro. Vsi jo poznamo in najbrž je nima smisla ponavljati. Zgodba, ki jo je razkrila Mladina, se je razširila po vseh medijih. Novico so postavili v središče mnogi mediji, po mnogih spletnih portalih je ta novička med najbolj komentiranimi. Nanjo so se naglo tudi odzvali Janša in njegovi najbližji sodelavci. Zgodilo se je celo, da je med poročilom o zadevi na oddaji 24ur, prišel na Pop TV odziv samega premiera. Premier, ki že skorajda slovi po svoji aroganci in ošabnih odgovorih, si je – saj ni res, pa je! – vzel čas in se odzval v realnem času.
A zakaj je sploh zadeva tako zanimiva? Janševo predsedovanje vladi je bilo doslej polno raznoraznih škandalčkov in aferic. Zdi se, da so mu bolj koristile kot pa škodovale. Ko so mu ankete javnega mnenja prikazovale upadanje popularnosti, je enostavno naročil svoje ankete in popularnost mu je – saj ni res, pa je! – takoj poskočila. Ko se je izvedelo, da so iz računalnikov SDS zmanipulirali spletno anketo nekega ne ravno najbolj bistvenega medija o neki ne ravno najbolj pomembni temi, je bil odgovor kratek in jasen: nismo prirejali anket, le poslužili smo se sistema, ki ga anketa omogoča. Ko je komentiral draginjo, je omenjal štruce kruha v smetnjakih. Ko so ga vprašali o tajkunstvu njegovega dolgoletnega prijatelja je odgovoril, da ni še jedel zajtrka in da nestrpno pričakuje kosilo. Ošabnost in aroganca mu doslej nista ravno škodovali.
In kako bi bilo lahko drugače. Janša je namreč Just do it! politik. Politik, ki zjutraj vstane in pozno v noč pridno dela za svoj narod. Politik, ki mu na vsakem koraku mečejo polena pod noge, a vseeno vztraja pri svojem trudu. Politik, ki si upa reči bobu bob in ropu rop in ki kot šerif iz kavbojk lovi nepridiprave, ki kradejo narodu. Politik, ki je tako prezaposlen s svojim delom za narodov blagor, da se sploh ne more ukvarjati s predvolilno kampanjo in s svojo izbranko popiti kavice. Kako bi mu lahko škodili aroganca in ošabnost, ko pa gre za politika, ki ima jajca in si upa spraviti stvari v red. Politik, ki je več kot zgolj politik. Politik, ki je – če naj uporabim to nenavadno dihotomijo – državnik.
In najbrž ga je zato ta nepomembna plagiatorska aferica lahko tako udarila po zobeh. Tokrat se ne ukvarjamo s to ali ono odločitvijo vlade, tokrat je v igri sam značaj državnika. Aferica na svoj način razkriva temelj Janševe oblasti. To namreč ni nek politični program, solidna ekipa ali ideološka privlačnost. Temelj Janševe oblasti je Janša sam. In ko se enkrat zdi, da striček Janša ni tako sijajen, kot se nam zdi, pade tudi vse, za čemer stoji. Bolj kot – naštejmo le nekatere – kritike ekonomistov, stavke sindikatov, očitno poslabšanje položaja mnogih državljanov, manipulacije z mediji in anketami javnega mnenja, mu bo morda škodovalo nekaj tako bebavega kot je kopiranje floskul.
Ko so si ameriške feministke nekje v šestdesetih izmislile slogan zasebno je politično, so imele v mislih predvsem na zatiranje, ki se dogaja v lastnem domu, na moč in vpliv, ki se materializira v najbolj intimnih človeških razmerjih. Danes bi morali zadevo obrniti na glavo. Ni zasebno politično, ampak je zasebno vse, kar je od politike ostalo. Kajti politike ocenjujemo le še po njihovih osebnih značilnostih in potezah. In očitno lahko le še osebne zadrege spravijo v tek politiko.
Blogi & Gleichschaltung
| 21. June 2008 | | Jure
Baje je danes spet Blogres. Me ni treba iskati, ker me ne bo, saj ne ne vidim smisla, da se družim z množico, ki (redke izjeme odštete) v vsem tem času ni sproducirala nekaj, kar bi bilo vsaj občasno zanimivo spremljati. 199 malone identičnih objav, da je izšla nova različica nekega spletnega brskalnika. Yep, to rabimo! Kot rabimo še en govor ministra Turka (očitno minister za otvoritvene govore) in (spet) “predavanja” Jonasa in Crnkoviča. Hvala, ampak ne hvala; pogrete župe ne jem.
A žalostno stanje seveda ne pomeni, da ni potrebe, želje, da bi vsaj nekdo poskusil z malo več ambicije, kajti, dragi moji, v “tradicionalnih” medijih lahko že nekaj časa spremljamo prav zanimiv pojav, ki pa bo imel daljnosežne posledice na samorazumevanje te družbe, njenih ciljev in sredstev za dosego le-njih. V hrupu prepirov o tajkunih in o pritiskih na novinarje s te ali one strani, je nekako šlo mimo nas opažanje, da so mainstream mediji, eni namerno, drugi verjetno po inerciji, skoraj v celoti prepustili razlago politično-ekonomskih vprašanj določeni relativno ozki, zato pa toliko bolj homogeni, usklajeni in hiperproduktivni skupini, ki je včasih večinoma strašila iz Financ, danes pa je povsod, od desničarskega Reporterja do domnevno levega Dnevnika. Uradni slovenski razlagalci sveta. Fenomenalen prehod iz marginalnosti v dominanten družbeni položaj.
Gleichschaltung. “Staroekonomisti” so medijsko mrtvi, jih skorajda ni več, danes je skoraj težko najti medij, kjer JPD ne bi imel kolumne. Če pa je nima že on, manko hitro nadoknadijo podobno misleči kolegi. Nasprotnih pogledov ni; vsaj iz strokovne javnosti. Nobenega slovenskega “krugmana”, nobenega “rodricka”, sami “miltoni”. Puščava.
Pa ne gre za to, da bi tej skupini odrekal pravico do družbene angažiranosti. Prav zares me ta ne moti niti takrat, ko se dotični spuščajo na področja povsem izven njihovega dometa. Vsak ima pravico, da se smeši. Problem je drugje; da ni reakcije, nasprotnih mnenj, pogledov, da se na vse ekrane in ves papir ter spletne strani vleče vedno ene in iste. Vem, prostor se hitro zapolni, delo je opravljeno… a zakaj je dobro, da se konzumentom v gobce tlači vedno ista enolična krma, mnogokrat le malce revidirana verzija tistega, kar je bilo že itak mogoče prebrati v tistem spletnem vrtcu slovenskih mladoekonomistov?
Danes in v bližnji prihodnosti ni videti politične stranke, ki bi si na vidno funkcijo upala postaviti recimo Mrkaića. V tem pogledu je omenjena skupina doživela politični polom, ki pa ga je več kot uspešno kompenzirala s prevlado v mnenjskem prostoru. Funkcije tako sploh niso več potrebne, so samo nepotreben balast, saj itak vsi isto mislimo. Hip-hip hura! Reforme so propadle, njihovi zagovorniki so se preselili iz vladavskih foteljev, a ideje so močnejše kot kdajkoli prej.
Zaradi tega bom na tem mestu malo pompozen; DD je kot tak verjetno edini, ki je dosledno proti, edini, ki vsaj poskuša razgaliti bedo slovenskega politično-ekonomskega diskurza, ki mu vladajo razni “public enemyji”, JPD-ji, črti, mrkaići (hvala bogu za konkurenčno klavzulo!), masteni… Pretenciozno? Zagotovo, a tudi zaskrbljujoče.
Neoliberalna idolatrija in Friedman v Chicagu
| 19. June 2008 | | kronist
Mnogi ste že slišali za slavno ekonomsko katedro Univerze v Chicagu, kjer je svojo profesionalno pot začel marsikateri visoki uradnik avtoritarnih in morilskih režimov Južne Amerike, od Čila preko Argentine do Bolivije. Vsem je bilo skupno to, da so malikovali velikega mojstra neoliberalizma Miltona Friedmana - njegov inteligenčni količnik naj bi bil blizu dvakratnika njegove telesne višine v centimetrih. Sedaj želijo na čikaški univerzi ustanoviti raziskovalni center, poimenovan po temu velikanu. Trezno misleči profesorji univerze so se temu uprli, češ da takšna ideološka idolatrija meče slabo luč na celotno univerzo:
Few names are more associated with the University of Chicago than Milton Friedman’s.
But that’s exactly the problem, say some faculty who want to put the brakes on a plan to name a new research center after the Nobel Prize-winning economist.
In a letter to U. of C. President Robert Zimmer, 101 professors—about 8 percent of the university’s full-time faculty—said they feared that having a center named after the conservative, free-market economist could “reinforce among the public a perception that the university’s faculty lacks intellectual and ideological diversity.” Vir.
Sam razumem te svobodno misleče profesorje. Friedman je med drugim svetoval čilskemu diktatorju Pinochetu in bil mentor uradnikov, ki so po Južni Ameriki izvajali ekonomski genocid nad reveži ter se udinjali korporativnim klikam, sestavljenim iz ameriških korporacij in domačih velikašev, dobro izvežbanih v tehnikah represije delavstva in drugače mislečih.
Ah, in Friedmanov oboževalec je bil tudi zloglasni Donald Rumsfeld, arhitekt iraškega dizastra, vključno z Abu Graibom, krajo iraške naftne industrije in več kot milijon mrtvimi civilisti.
Ali naj se ameriški zdravstveni sistem začne resno zgledovati po kanadskem?
| 18. June 2008 | | boris_j
V zadnjem BusinessWeeku je objavljen zanimiv članek, Health Care: Go Canadian.
Na kratko je naštetih nekaj razlogov, ki naj bi bralcu pomagali pri pro or con opredelitvi med tema precej različnima zdravstvenima sistemoma. Za moje pojme je kanadski suvereno zmagal, kajti razlogi proti se mi zdijo dokaj slabotni. Pa še cenejši je, kljub temu, da je bolj državno reguliran. A da ne bom preveč pristranski, si lahko sami na kratko pogledate.
Viennese stablemen
| 17. June 2008 | | abaris
Pohvale POP-u, da so opazili kako se je “Colbert za revne” režal na račun majhnosti naše države, vendar pa so žal spregledali ta del oddaje:
Loading ...
