Arhiv April 2008
Cena učinkovitosti
| 8. April 2008 | | krjavelj
Obstaja le en argument za privatizacijo državne lastnine – učinkovitost. V aktualnem izganjanju državnega lastništva tako mladoekonomisti kot tajkuni in politiki vpijejo v en glas: »Država ni učinkovit lastnik!« Urok učinkovitosti, to mano privatizacijskega kapitalizma, ritualno ponavljajo do onemoglosti, pa čeprav nihče natančno ne ve kaj ta »učinkovitost« je.
Že nekaj časa se po vseh svetovnih časopisih redno pojavlja londonsko letališče Heathrow - katerega upravitelj BAA Ltd. (British Airport Authority pod državno upravo )je bil privatiziran 1986 – in to vedno znova kot primer neverjetne neučinkovitosti. Vsakih nekaj mesecev lahko beremo poročila o množičnih zamudah – včasih zaradi stavk, včasih zaradi grožnje terorističnega napada, včasih brez pravega razloga, ravno danes pa ga je presenetil zgolj sneg. Niti sledu o učinkovitosti. V skorajda enakih intervalih je možno slišati obtožbe o rasizmu. Najprej je bilo po krajši divji stavki odpuščenih precej delavcev azijskega porekla, nato pa je sam župan Londona obtožil letališče rasistične obravnave obiskovalcev mesta. A se zato letališče lahko pohvali z učinkovito varnostjo. Vsaj do pred nedavnim, ko so se mimo vseh varnostnih točk neopazno sprehodili protestniki – vsi po vrsti svetle polti –, ki so protestirali proti odprtju novega, petega terminala. Gradnja tega gromozanskega terminala, ki je prej dodatno letališče kot pa dodatni terminal, je že od samega začetka vzbujal precej nasprotovanja s strani naravovarstvenikov zaradi njegove ekološke neučinkovitosti. Privatni lastniki so se namreč odločili za gradnjo po sistemu lego kock – ko potrebujejo dodatne kapacitete dogradijo še en terminal. In najbrž bodo po tem terminalu zgradili še en terminal in še eno pristajalno stezo. Sistem, ki zagotovo ne more biti učinkovit in ki bo iz letališča naredil še večjo monstruoznost. In tako se je na dan odprtja tudi zgodil popoln debakl – odpovedani leti, zgubljena prtljaga in razočarani potniki. Je pa zato privatizacija prinesla povečanje učinkovitosti vsaj na enem področju. Promet na letališču se je blazno povečal, a žal od tega ne potniki, ne okoliški prebivalci, ne delavci na letališču, ne obiskovalci mesta nimajo veliko.
Letališče, s katerim je vedno nekaj narobe, je odličen primer, ob katerem so celo največji podporniki privatizacije in učinkovitosti morali priznati, da so nekatere panoge pač poseben primer in da jih brez vsaj nekakšnega vmešavanja države pri njih enostavno ne gre. BAA Ltd. je le najbolj žalosten primer spodletelega iskanja učinkovitosti, ki jih je Velika Britanija polna. Država, ki je večino svoje infrastrukture privatizirala v osemdesetih letih, se danes sooča z mnogimi problemi neučinkovite infrastrukture. Nedavno so britanski uporabniki izglasovali British Telecom za najslabšega ponudnika, British Rail se sooča s kritikami o zmanjšani varnosti železnic, ki se razbohotijo ob vsaki novi nesreči, britanske bolnišnice pa postajajo vse dražje, vse bolj polne in vse slabše. Učinkovitost je očitno precej draga reč. Vsaj za uporabnike, če že ne za naše šamanske ekonomiste.
Strateški sestanek
| 8. April 2008 | | abaris
Malce težje dostopne fotografije z Anine spletne strani nam razkrivajo identiteto “malih nabrisancev”, ki po vzoru Woodwarda in Bernsteina za naš blagor raziskujejo svetovne zarote:
- Posodobitev: Prvih pet povezav ne deluje več, ker so bile njihove fotografije dne 12.4.2008 odstranjene s strežnika, kjer gostuje www.anajud.eu. Ta objava je bila po prejemu pritožbe avtorice fotografij zaklenjena.
Mercator brani svojo blagovno znamko
| 7. April 2008 | | Jure
Mercator je v slovenskih medijih objavil več strani celostranskih oglasov. Zagotovo ni bilo poceni. Vprašanje: čemu in zakaj naš največji trgovec namenja nemalo denarja za oglase, ki za povrhu še niso neposredno prodajni?
Oglasi niso prodajni, zelo pa spominjajo na nekatero drugo akcijo, ki jo pred leti, na vrhuncu neke druge afere, sprožil novogoriški Hit (”zakaj ubiti kokoš, ki nese zlata jajca”). Mercator ima vsaj malo podoben problem, saj se je znašel v samem središču protitajkunske in protiinflacijske gonje slovenske politike in vsevednih znalcev, kar se nedvomno pozna na blagovni znamki.
Čeprav je seveda logično, da bodo mediji in potrošniki pri dvigovanju cen najprej pogledali k največjem trgovcu, je vseeno zanimiv neverjeten mir, ki so ga bili glede tega deležni konkurenti. Domnevno neupravičeno dvigovanje cen se lepi skoraj izključno na Mercator, Spar in Tuš stojita povsem ob strani. Vprašanja, zakaj konkurenti niso izkoristili domnevnega neupravičenega dviga cen za dvigovanje tržnega deleža, si resno ne zastavlja nihče. Ker odgovor ni všečen?
Verjetno; za protitajkunsko obseden del slovenske politike mlatenje po Šparu in Tušu pač ni koristno, saj se njun lastnik ne imenuje Boško Šrot; za vseznalce, ki ob vsakem novem problemu vedno znova priletijo z “saj smo vam rekli”, so prepreke drugje; če ste največji borec za tuja vlaganja od Pirana do Murske Sobote, seveda ne morete preveč naglas vpiti, kakšna svinjarija je to, da tuji trgovec in domači self-made man neupravičeno dvigujeta cene in izkoriščata slovenske potrošnike. Ta del je potemtakem bolje pozabiti in več govoriti o simbolu slovenskega nacionalnega interesa.
Mercator pa ima ob tem problem. Skrbno negovana in načrtovana blagovna znamka z dosledno in jasno prepoznavno vsebino (”v Mercatorju kupujem, ker dobim kakovostne slovenske izdelke, ker s tem podpiram domačo industrijo…”) gre počasi po poti, ki njenim načrtovalcem ne more biti všeč. Od “ponudnika kakovostnih slovenskih izdelkov” do “izkoriščevalca slovenskih potrošnikov” je lahko zelo kratka pot. Oglaševalska akcija, usmerjena predvsem v prikaz Mercatorjevega družbenega pomena, je zato logična. Prikazovanje “malih ljudi”, ki tvorijo ta sistem, deluje kot kontrapunkt tajkunom in “monopolistom”. Oglasi tako pravijo “Mercator ni Boško Šrot, Mercator smo mi, ki v njem delamo. Če bojkotirate Mercator, bomo najprej dobili po glavi mi.”
V tem pogledu so še tako drage oglaševalske kampanje poceni, saj je kasnejše odstranjevanje blata, ki se je prilepi na blagovno znamko, v vsakem pogledu dražje. Zanimivo bo opazovati, ali bo Mercator s tem nadaljeval, in morda nekoč nekatere posebej hrabre branilce pred “monopolisti iz Mercatorja” in “roparskimi baroni iz Laškega” povabil, da svoje teze dokažejo tudi na sodišču.
Dva utrinka slovenskega polit-ekonomskega diskurza
| 7. April 2008 | | Jure
Primer A:
Delavci, molzejo vas kučani in janše
Aleluja, našli smo brezrazredno utopijo, kjer se delavci in kapitalisti družno borijo proti skupnemu sovragu. To še socializmu ni uspelo! (Hm, pa že kar nekaj časa sem prepričan, da bi današnji mladoekonomisti in umi iz Financ pred par desetletji delali krasne kariere kot komunajzarska avantgarda).
Primer B:
…povampirjenih novopečenih kapitalistov…spor med banditi…roparski baroni v Kopru in Laškem ter monopolisti* v Mercatorju Vir
Kolega na IM: “the return of the primitives”. Dodajam: sveta preproščina nikoli ne crkne.
* “Mercator ima na slovenskem nabavnem trgu izdelkov vsakdanje porabe med 24- in 26-odstotni delež, je ugotovila svetovalna hiša AT Kearney Svetovanje. Analizo je naročil Mercator. Spomnimo, konec marca je Mercator objavil tudi študijo družbe Valicon, ki je ugotovila, da je imel najboljši sosed pri prodaji izdelkov vsakodnevne porabe na drobno lani po različnih ocenah neodvisnih raziskovalnih agencij med 34,9- in 37-odstotni tržni delež.” Vir
Ni, kaj, zanimiv “monopolist”. Če je potreba, se lahko tudi s termini opleta kot krava z repom; kjer pač v danem trenutku zasrbi.
Zares me mika, zares!
| 3. April 2008 | | Jure
Kocka je padla. Padala je že nekaj časa, kar pozornim bralcem teh zapisov najbrž itak ni moglo uiti. Če se gremo politični punditry, strankarskih simpatij pač ni mogoče ali zaželeno dolgo skrivati. Odločitev, da simpatizerstvo tudi formaliziram, kljub temu ni bila povsem lahka. Drugače v krajih, kjer je politika po ljudski modrosti že od nekdaj sopotnica najstarejše obrti, itak ne gre. Še težje je v teh časih, ko se je delitev na naše in vaše zajedla v vse družbene pore in zaostrila do skrajnosti. Naši in vaši mediji, naši in vaši novinarji, naše in vaše novinarske nagrade, naši in vaši umetniki, naše in vaše fakultete, sindikati,… V takem okolju je vstop v politično stranko podoben tetoviranju; hudiča se zlepa ne moreš več znebiti.
A nekaj je potrebno storiti.
Najlažje bi bilo seveda sedeti na kavču, čakati jesen, potem pa bentiti nad rezultatom. Udobna pozicija, ki navidezno nič ne stane. Udobje, ki si ga po mojem trdnem prepričanju Slovenija ne more več privoščiti. Štiri leta bodo več kot dovolj. Imeli so šanso in jo fenomenalno, spektakularno zaigrali. Še najbolj dobrodušna, desnici naklonjena analiza ne more zaključiti, da je Slovenija danes upravljana, vodena bolje kot prej. Oprostite, ampak zaslužimo si več.
Zakaj Zares? Mnogo razlogov; malo zaradi tega, ker me Borut pač nikoli prav zares ni uspel prepričati. Čeprav bi ga v vsakem trenutku in brez oklevanja postavil pred Janšo, že zaradi upanja, da prinaša manj tiste oblastniške arogance, preračunljivega političnega cinizma, sem hkrati prav tako vesel, da Borut ni edina možnost, ki je na voljo nekoliko bolj levo usmerjenemu volivcu. Da je odločitev pravilna, redno potrjuje lokalni krožek kvazi libertarcev, ki se že nekaj časa prav patološko ukvarja z Zaresom in njegovim predsednikom. Če kvazi libertarce, od razgledov, največje živeče slovenske žurnalistke do tistega spletnega publicista, ob Zaresu popade jako zabavna izguba še tiste malenkosti razsodnosti, je odločitev nedvomno pravilna.
Tako, pa je zunaj. Ostanite še najprej z nami. Vse neumnosti, zdrsi in morebitne svetle točke pa so seveda še vedno povsem in samo moje, strankarska izkaznica gor ali dol.
LP,
Jure
Populistična
| 3. April 2008 | | Jure
a upravičena primerjava.
Na podlagi novele zakona o NSVS in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja bo v petkovem uradnem listu in v sobotnih časopisih objavljen javni poziv za dodelitev subvencij. Državni proračun za ta namen predvideva 3,65 milijona evrov sredstev, subvencija pa bo znašala 300 evrov na družinskega člana letno.
Minister za pravosodje Lovro Šturm je predstavil delovni osnutek zakona o povračilu premoženjske škode iz časa 2. svetovne vojne. Pričakujejo, da bo odškodninske zahtevke vložilo 100.000 od 150.000 upravičencev, to pa bi po ocenah ministrstva skupno znašalo 600 milijonov evrov.
Prioritete so jasne.
Ah, ti mediji…
| 3. April 2008 | | bingl
Vizjak je bil kritičen do slovenskih medijev, ki po njegovem mnenju premalo poročajo o slovenskem predsedovanju EU, med vzroki za to pa je navedel tudi premajhno usposobljenost medijskih hiš za evropske teme. Povedal je, da je slovensko predsedovanje doseglo pomembne uspehe, med njimi zlasti sprejem Direktive o proizvodih in Direktive o potrošniških kreditih, na Evropskem svetu je bil dobro sprejet podnebno-energetski paket.
Obzornik, št. 7/2008
Čakanje na naslednje vladno predvolilno darilo
| 2. April 2008 | | Jure
Začnimo pri lokalni ravni, kjer se pojavi prepoznajo jasneje in preprosteje. V domačem kraju kraju je bil svoje čase (nekoliko pa tudi še danes) v veljavi nekakšen gradualističen pristop k izvajanju občinskih projektov; problemi (ceste, pločniki, javna razsvetljava, kanalizacija…) se niso reševali naenkrat, v celovitih projektih, ampak so se razbijali na množice manjših opravil. Par metrov ceste tukaj, par metrov pločnika tam, par svetilk sedaj, naslednji šop drugo leto… Na videz to drobljenje, drobnjakarstvo ni imelo smisla, a le dokler ni prišel čas rezanja trakov. Zakaj bi imeli samo eno svečano otvoritev novega aslafta, če lahko imamo tri? Tri priložnosti, da župan volivcem pokaže svoje uspehe. In smo odpirali, krstili, proslavljali kot za stavo; bolj kot so se bližale volitve, več asfaltnih flik je bilo potrebno predati v uporabo. Zlobneži so sicer jezikali, da je tak pristop nedvomno povezan tudi s tistimi določili o naročilih manjše vrednosti, a veselja to ni motilo. Kako lepo je bilo gledati visoke goste iz prestolnice, navajene upravljanja z stotinami milijoni evrov, kako odpirajo par metrov novega pločnika, vrednega dobre gume sekretarjevega audija!
Dvig na državno raven; vse drugače a hkrati isto. Predvolilna darila se delijo tudi tukaj, le večja so. 600 milijonov tu, 600 milijonov tam, pa govorimo že o resnem denarju, kajne? Vladne stranke imajo v primerjavi z opozicijskimi vsaj eno bistveno prednosti: predvolilno kampanjo lahko vodijo tudi s proračunskim denarjem. Seveda ne tistim, ki ga je potrebno prijaviti v povolilnih poročilih. Prodajo pač kakšno banko, osrečijo voznike in popravijo stare krivice. Vse skupaj je že kot loterija in samo upate lahko, da boste padli v katero izmed srečnih skupin, ki bo deležna vladnih daril. Niste kupili delnic NKBM? No, mogoče ste bili srečnejši pri uvedbi vinjet? Tudi ne? So vam partizani fentali kakšno kravo? Ne? Nikar se ne prepustite malodušju, do volitev še je kar nekaj časa, loterijski boben pa lahko izvrže še kakšno zavarovalnico, telekom in podobne dobitke.
In ko spremljamo to državno loterijo na naše stroške, se lahko samo čudimo; država, ki običajno ni sposobna v razumnem roku postaviti niti navadnih zapornic čez železniške tire, se hopa-cupa prelevi v fantastično odziven sistem, ki lahko v par mesecih zamenja celoten sistem cestninjena na avtocestah. Skoraj čez noč. Če ne bi doživeli, ne bi verjeli.
Toda predvolilne veselice je enkrat pač konec; srečneži bodo prešteli dobitke, žalujoči ostali pa se bomo prisiljeni spraševati, ali smo tista podjetja res najbolje prodali. Redna molitev, da se v naglici nekdo ni uštel pri izračunavanju prihodkov od vinjet, prav tako ne bo odveč. in, saj res, kako je že s temi 600 milijoni, ki jih bodo današnje generacije dale za žrtve dogodkov, s katerimi pri najboljši volji niso nikakor povezane? Pravično in spodobi se, govorijo zagovorniki, a hudič je v tem, da je pravičnost za vsakega nekaj drugega. Če že plačujemo poslovno škodo zaradi vojne, baje zaključene leta 45, lahko žrtve današnjega sistema čez nekaj desetletij pričakujejo enako obravnavo? Zakaj ne bi poravnali izpada dohodka tekstilni delavki in tekstilnim podjetjem zaradi razpada nekdanje države? A so za to kaj bolj krivi, odgovorni kot tisti podjetnik, ki mu je vojna preprečila kovanje dobička?
Loading ...
