Arhiv April 2008
The Big Squeeze: Tough Times for the American Worker
| 21. April 2008 | | Jure
The Big Squeeze: Tough Times for the American Worker se imenuje knjiga Stevena Greenhousa. The New York Times je objavil odlomek, ki ga je vredno prebrati.
ONE OF THE LEAST EXAMINED but most important trends taking place in the United States today is the broad decline in the status and treatment of American workers — white-collar and blue-collar workers, middle-class and low-end workers — that began nearly three decades ago, gradually gathered momentum, and hit with full force soon after the turn of this century. A profound shift has left a broad swath of the American workforce on a lower plane than in decades past, with health coverage, pension benefits, job security, workloads, stress levels, and often wages growing worse for millions of workers.
That the American worker faces this squeeze in the early years of this century is particularly troubling because the squeeze has occurred while the economy, corporate profits, and worker productivity have all been growing robustly. In recent years, a disconcerting disconnect has emerged, with corporate profits soaring while workers’ wages stagnated.
Ja ne osjećam Hrvatsku
| 20. April 2008 | | pegasus
Pred nekaj dnevi je prišlo na dan (”članak” 25; če ga ne razumete, iz cenovnih razlogov natisnite zadevo v najmanjšem možnem fontu in z opcijo “multiple pages per sheet” in se obrnite na najbližjega sodnega tolmača), da mora mladoletna oseba, ki želi potovati na Hrvaško brez spremstva staršev ali zakonitega zastopnika, pridobiti soglasje, ga prevesti v hrvaščino ali angleščino ter prevod overiti še pri pooblaščenem sodnem tolmaču. Storitev štempljanja nekaj stavkov, napisanih po že vnaprej pripravljenem vzorcu, je seveda jako zahtevno in odgovorno opravilo, zato je tudi temu primerna tudi cena: od 54€ navzgor z že vključenim DDV.
Ker so racionalne odločitve pri naših južnih sosedih podobno pogoste kot voda v Sahari in ker se verjetno tudi tolmači in notarji ne bodo kar tako odpovedali hrvaškemu darilu, velja namigniti samo naslednje. V Grčijo se da priti brez obmejnih kontrol dokumentov, stroški z menjavo denarja odpadejo, primerjava cen je otroško lahka tudi brez kalkulatorja, morje je ravno tako Sredozemsko, torej enako modro in slano, obpenzionska kulinarična in kulturno zgodovinska ponudba je na nekajkrat višjem nivoju, pri vsem skupaj pa lahko z nekaj malega iznajdljivosti prihranite še precej več kot tistih 54 evrov. In še najpomembnejše: trening angleščine bo za nadebudneža bistveno bolj koristen od neke dalmatinščine, pa še kvarnim vplivom “poliglotov” letujoče levice ne bo izpostavljen(a). Neprecenljivo!
Vse omenjeno seveda velja tudi za Malto in z rahlim popravkom jezika še za Italijo, Francijo in Španijo.
GSO: da, ne, mogoče?
| 18. April 2008 | | Jure
Vprašanje gensko spremenjenih organizmov je za politologa izvrstno področje; imate vse: nepregledno število interesov in pogledov, skrite in manj skrite, znanost na eni in drugi strani, kompleksna pravna vprašanja, trk med milijarde in milijarde vredno industrijo in revnimi mehiškimi kmeti, strateške premisleke…
V tej godlji se seveda ni lahko znajti. Po eni strani seveda nočete obveljati za zaviralca presvetlega napredka, kot tovariš tistih, ki si v strahu pred brezžičnim ruterjem v vaši delovni sobi natikajo na glavo aluminijasto folijo… a po drugi strani veste, da ljudem in podjetjem pač ne gre brezpogojno verjeti, ko gre za milijarde in dolgoročne (strateške) interese. Ko se vprašanje GSO še neizogibno poveže predvsem s korporacijo, kot je Monsanto, kjer lahko izjavo o korporativni odgovornosti mirne duše uvrstimo na predal “fikcija”, poročilo o korporativnem državljanstvu pa bi znali zaupati samo Le Carreju, odgovori ne morejo biti lahki.
Lahko so samo partikularni - kakšen je moj interes oziroma interes moje države? Meni kot kupcu z relativno zadostno kupno močjo GS hrana ne prinaša ničesar. Za moje potrebe lahko kupim dovolj konvencionalno pridelane hrane, lahko si privoščim hrano, ki je pridelana na biološki način. Tehtanje med potencialnimi tveganji in potencialnimi prednostmi se pri meni, kot pri večini pripadnikov (relativno) razvitega sveta, pač ne izide. Epidemija debelosti v razvitem svetu priča, da nam hrane količinsko ne manjka; morda je čas, da se vprašamo, kaj jemo, postavimo kakovost pred količino.
Slovenci, ki imamo skoraj vsi na podeželju starše, sorodnike, prijatelje, … imamo pri tem prednost; vemo, da je piščanec, ki je prosto tekal po travi, drugačnega okusa, vonja in strukture kot tisti, ki ga kupimo v bližnji trgovini. Zares dobre tradicionalne nedeljske juhe ni mogoče skuhati iz katerekoli govedine. Vemo, da pri jabolku ni najpomembnejša popolna oblika in velikost. Tak je pogled z moje perspektive.
Kaj pa pogled iz slovenske? Hja, ne bom se razglašal za agro strokovnjaka, a takole common sense mi pravi, da slovensko kmetijstvo v dirki s francosko, poljsko, ameriško… agroindustrijo nima nobenih možnosti. Ekonomije obsega preprosto opravijo svoje… Vse dokler se gremo tekmovanje po količini, donosu na hektar, izplenu mleka na kravo… Zgodba pa se verjetno lahko spremeni, če se pred količno postavi kakovost. Morda bi v tem pogledu pred uvajanjem GSO veljalo iti po poti naših avstrijskih sosedov, ki načrtno spodbujajo okolju prijaznejše kmetovanje. In tako se zgodi, da kupite bio jogurt Ljubljanskih mlekarn, v njem pa avstrijsko mleko.
V tej poti je seveda ključnega pomena brading, diferenciacija. Potrebno je prodati hrano kot slovensko, kot drugačno, kot “boljšo”, izkoristiti avtohtone slovenske vrste, ki jih drugje pač ni. V času, ki se nam obeta, ko bo očitno semena (in še marsikaj) nadzorovala peščiča globalnih korporacij, v času globalne uniformnosti, se bo morda splačalo biti drugačen. Govedo redijo marsikje, a le za Kobe beef je mogoče postaviti nesramno visoko ceno. Isto za bordojca, vodo Evian, finski kruh…
GSO: da, ne, mogoče? Ne vem. Vem pa, da želim ohraniti izbiro, izbiro zame kot potrošnika in izbiro za pridelovalce. Bi kupil GS hrano v Mercatorju? Ne, hvala.
V Italiji slavi levica
| 17. April 2008 | | pegasus
Če zadnjih tednov ni kdo tako kot mati v (vzhodno)nemškem filmu Zbogom, Lenin preležal v globoki komi, potem je zagotovo opazil, da je v sosednji Italiji najprej “zaveznik” spodnesel Prodijevo vlado, temu so sledile volitve, na njih pa je tabor Silvia Berlusconija gladko porazil “levičarje” okoli Prodijevega (ta se je takoj po nezaupnici sklenil umakniti iz politike) naslednika, menda tudi delno naše gore lista, Walterja Veltronija. Prav zanimivo pa je bilo slediti odmevom po medijih vseh mogočih usmeritev, ki so poročali o zmagi desnice.
Fundamentalna napaka je seveda Berlusconija in njegove poltične zaveznike kakorkoli enačiti z desnico. Če smo bolj natančni, je celo bolj lev (namreč glede politične usmeritve, o pejorativnem pomenu te besede tu pač ne bomo razpravljali) kot Veltronijevi Demokrati. Pri tem naj vas nikar ne zavede, če se sam razglaša za desničarja. Človeka vendar sodimo po dejanjih in ne po samoopredelitvi, mar ne? Konec koncev ne moremo zanikati, da je tudi naša “leva” LDS (tako pred razkrojem kot po njem) Gradualistična Liberalna demokracija Slovenije zgolj po imenu. Povrh vsega Berlusconijev dovčerajšnji tekmec Prodi ni nikdar tajil, da je globoko religiozen. Mar to slučajno pritiče voditelju levice???
Berlusconi je, kot je znano, eden najbogatejših Italijanov (vse do letos je tudi prepričljivo vodil na top lestvici). Začenši z gradbenimi posli je nato zgradil medijski imperij, kakršnega ostali industrialci ne postavijo niti skozi več generacij (Agnelliji, skrijte se!), vse začinjeno s kopico sumov in sodnih posptopkov, ki se največkrat niso končali z dokazom nedolžnosti, temveč z zastaranji, imunitetami in spremembam zakonodaje med njegovima prejšnjima mandatoma. In vmes je svoj nogometni klub AC Milan kar nekajkrat popeljal na sam evropski vrh. Na koga že to spominja? Morebiti na deklariranega levičarja in “anti Janšo” Zorana Jankovića, ki je tudi začel v gradbeništvu, se povzpel na čelo “najboljšega soseda”, ob tem se je v medijih pojavil kup obtožb o domnevnih nepravilnostih (še zlasti “uničujoč” je bil članek v Sobotni prilogi pred 10 leti), Janša mu je v zadnjem trenutku preprečil managerski odkup Mercatorja in s tem vzpostavitev zasebnega trgovskega imperija, danes pa je župan Ljubljane, pri čemer nikakor ni izključeno, da se njegove ambicije tu ne nehajo in da ga kdaj v prihodnosti ne mika selitev z Magistrata na Gregorčičevo 20. Vmes pa je ženski rokometni klub Krim popeljal v silno težko ponovljive evropske višave, moško rokometno reprezentanco pa tik pod evropski vrh. Skratka, če bi Silvio zaprosil za to, bi mu predbivši predsednik Kučan silno težko utemeljil zavrnitev članstva v svojem Forumu 21.
Pod-poštenjak bi vojsko
| 17. April 2008 | | Jure
Marjan Podobnik bi na mejo poslal vojsko
… in ta model je bil včasih podpredsednik vlade. Rad bi imel Drnijeve živce.
Ne nas mučiti s prenesenim pomenom, mi smo NSi!
| 16. April 2008 | | Jure
V NSi so se danes odzvali na besede Jožeta Činča v torkovi oddaji Piramida na TV Slovenija, da je prvi, “ki bi bil za odstrel” minister Andrej Bajuk, nato pa Lovro Šturm in vsi ostali. Kot so v sporočilu za javnost zapisali v NSi, gre v tem primeru za “sovražen govor, ki presega vse norme demokratičnega govora”. Vir
Iskrene čestitke
| 16. April 2008 | | Jure
Džon, jaz bi bil pa tvoj pr’jatu…
Hedge fund manager John Paulson of Paulson & Co. took home $3.7 billion last year, making him the biggest earner in the industry, according to Alpha Magazine. Vir
IHT:
Hedge fund managers have redefined notions of wealth in recent years. And the richest among them are redefining those notions once again.
Their unprecedented and growing affluence underscores the gaping inequality between the millions of Americans facing stagnating wages and rising home foreclosures and an agile financial elite that seems to thrive in good times and bad. Such profits may also prompt more calls for regulation of the industry.
Even on Wall Street, where money is the ultimate measure of success, the size of the winnings makes some uneasy. “There is nothing wrong with it — it’s not illegal,” said William Gross, the chief investment officer of the bond fund Pimco. “But it’s ugly.”
…Since 1913, the United States witnessed only one other year of such unequal wealth distribution — 1928, the year before the stock market crashed, according to Jared Bernstein, a senior fellow at the Economic Policy Institute in Washington. Such inequality is likely to impede an economic recovery, he said.
“For a recovery to be robust and sustainable you can’t just have consumer demand at Nordstrom,” he said. “You need it at the little shop on the corner, too.”Vir
Zares in Lipa, SPOKAJTE že enkrat!!!
| 16. April 2008 | | pegasus
Kdor je v zadnjih letih vsaj površno sledil političnim dogajanjem pri nas, nikakor ni mogel zgrešiti, da konec leta 2006 in v začetku 2007 do takrat druga največja parlamentarna stranka LDS nikakor ni mogla preboleti volilnega poraza dve leti pred tem, da so jo razjedali notranji frakcijski boji, na koncu pa je prišlo do vala izstopov. Pri tem so pomembno vlogo odigrali tudi strankini poslanci v Državnem zboru. Največ, 7 (Matej Lahovnik, Pavel Gantar, Alojz Posedel, Majda Širca, Davorin Terčon, Vili Trofenik in Cvetka Zalokar Oražem), se jih je preselilo v poslansko skupino najprej “društva” zatem pa stranke Zares, četverica (Milan M. Cvikl, Darja Lavtižar Bebler, Marko Pavliha in Anton Rop) jih je svoj drugi (za marsikoga bi potrebovali še kakšen višji vrstilni števnik) politični dom našlo v takrat tretji največji parlamentarni stranki SD, Slavku Gabru pa nekako ni uspelo najti najprimernejše nove sredine in tako še danes “solira” kot “nepovezani poslanec”. Stranka, ki je leta 2004 prepričala 22,80% volilnega telesa in si “priborila” 23 poslanskih mest, je tako skupaj izgubila kar 12 poslancev oz. več kot polovico.
Nadaljuj z branjem »
Regresija
| 16. April 2008 | | Jure
Začnimo pri nacionalni televiziji, ki je z izgovorom premajhne gledanosti ukinila oddaje, kot sta bili Izza odra in Aritmija, in iz Dnevnika skoraj povsem izgnala kulturo.
Primerjava kulturnih strani nekaterih uglednih evropskih časopisov in tistega, kar bralcem ponujajo slovenski, je slab vic. Dobili pa smo Total tedna in Slovenski tednik.
O tegobah slovenskih filmarjev je bilo povedanega že precej, piko na i pa dodajajo najnovejše težave festivala Kino Otok. V igri je “ubornih”10.000 evrov.
Vrata je zaprl Kinodvor.
O prodaji razmišljajo tudi lastniki Ambasade Gavioli, ki je Slovenijo postavila na svetovni zemljevid sodobne elektronske glasbe. Baje bi naj tam stal nov center neke trgovske verige. Pove vse, kajne?
A bistvo problema ni v tem, da se stvari ukinjajo in zapirajo - nič ni večno - problem je večji, ker za njimi ostane samo popolna praznina, puščava. Ukinete eno oddajo in s tem praktično ukinete vso medijsko prisotnost določenih glasbenih zvrsti. Zaprete en klub in izginete iz prve lige elektronske glasbe, od danes na jutri.
Statistika nas preprečuje, da smo vedno bolj premožni, a hkrati ni mogoče spregledati siromašenja na nekaterih drugih področjih.
Monsanto vs. ameriški kmetje
| 15. April 2008 | | Jure
Odličen članek iz Vanity Faira o podjetju Monsanto - nastanku, razvoju, poslovnih taktikah, zgodovini onesnaževanja in, seveda, genetsko spremenjeni hrani (semenih).
Scenes like this are playing out in many parts of rural America these days as Monsanto goes after farmers, farmers’ co-ops, seed dealers—anyone it suspects may have infringed its patents of genetically modified seeds. As interviews and reams of court documents reveal, Monsanto relies on a shadowy army of private investigators and agents in the American heartland to strike fear into farm country. They fan out into fields and farm towns, where they secretly videotape and photograph farmers, store owners, and co-ops; infiltrate community meetings; and gather information from informants about farming activities. Farmers say that some Monsanto agents pretend to be surveyors. Others confront farmers on their land and try to pressure them to sign papers giving Monsanto access to their private records. Farmers call them the “seed police” and use words such as “Gestapo” and “Mafia” to describe their tactics.
Apdejt:
In še povezava na dokumentarec The World According to Monsanto (Google Video), ki ga je za ARTE posnela Marie-Monique Robin.
Loading ...
