Arhiv April 2008
Zanimive povezave 04/25/2008
| 25. April 2008 | Uncategorized | Jure
-
Subprime mortgages are blamed for the US housing crisis - but the deeper problem is the lack of a national housing plan
NLB: Mastne šale, grozni nasveti
| 25. April 2008 | | kronist
Nedavno sem si ogledal Omizje, na kateri je cvet slovenske ekonomske inteligence razpravljal o dokapitalizaciji NLB. Kot je bilo pričakovati, je pri tem z nepremišljenimi izpeljavami blestel Igor Masten z ljubljanske Ekonomske fakultete, presenetljivo pa mu je sekundiral Peter Groznik iz Gantarjeve KD. Najprej me je zmotilo, da so slednjega predstavljali kot predsednika nekakšnega strateškega sveta vlade, čeprav dr. Peter ob vseh milijardah, s katerimi žonglira v KD, za predsedovanje verjetno nima preveč časa. Ampak verjetno na RTVju raje zavajajo gledalce z v neodvisne strokovnjake preoblečenimi morskimi psi na slovenskem finančnem trgu.
No, dr. Masten je najprej gledalcem razložil, kako je NLB “too big to fail” in da je dokapitalizacija nujna za zdravje slovenskega bančnega sistema (ok, sam ne mislim, da je stanje tako kritično). Do tukaj približno seže njegovo racionalno razmišljanje. Takoj potem je namreč zatrdil, da kot zasebnik, delničar NLB, pri dokapitalizaciji nikakor ne bi sodeloval. Je predrago. On bi se ozrl malce naokoli, če je kje kaj boljšega za kupit. Najraje ne v bančnem sektorju, ta se zdaj itak potaplja. In potem je dr. Masten nadaljeval v pokroviteljskem tonu, češ kako slabo je, da je NLB v rokah države.
Mislim, vse kar je prav! Mali delničarček, ki bi NLB v težavah zapustil tako hitro, kakor bi ga noge nesle, kritizira državno lastništvo največje slovenske banke? Kritizira tisto državo, ki zagotavlja trdnost slovenskega finančnega sistema z dokapitalizacijo, medtem ko v isti sapi zagotavlja, da bi sam spizdil ob prvi priložnosti? Takšne lgorje je imel za lastnike Bear Stearns - ti so vrednost delnice banke iz 100 dolarjev uspeli spraviti na vsega dva, tako da je moral posredovati Fed. Dr. Masten je s svojim ekspozejem dokazal, da je državno lastništvo v sedanji situaciji najboljši garant za trdnost bančnega sektorja v Sloveniji, čeprav je ideološko zaslepljeno v znani maniri palamudil o zagovednem državnem menedžiranju. (Ob tem je dr. Masten tudi govoril o kapitalski ustreznosti, vil roke ob domnevno kritični situaciji NLB ter se skliceval na zanesljive vire - pa ne, da tudi on hodi na kavice z Ano Jud?!).
Dr. Groznik je bil sicer skozi oddajo dokaj miren, zaneslo ga je edino, ko je svetoval direktorjema Triglava in NLB, Kociču in Kramarju, naj nikar ne ukinjata zavarovalniškega produkta NLB Vita. Tega je NLB razvila v sodelovanju bančno-zavarovalniške skupine KBC, ob vstopu Triglava v NLB pa bi bil ta produkt konkurenčen Triglavovim. Dr. Groznik je ob tem posvaril direktorja, da bi bila ukinitev NLB Vita v nasprotju z evropskimi direktivami, saj te nalagajo podjetjem, da morajo ponuditi potrošnikom najboljše produkte. Za takšno direktivo še nisem slišal, kolikor vem, lahko podjetje na trgu svobodno ponudi ali z njega umakne produkt. Ampak škoda, da se dr. Groznik tega ne drži v primeru KD - njihovi produkti niso bogve kaj. Al kaj?
Waterboarding
| 24. April 2008 | | Jure
Pri Amnesty International so sprožili novo kampanjo proti ameriški uporabi waterboardinga. Del kampanje je tudi naslednji video:
Cirkus prihaja v mesto
| 24. April 2008 | | Jure
Katastrofa za nacijo in nacionalno televizijo še posebej, je, da so, žalibog, Trenja najboljša pogovorna oddaja tod okoli. RTV SLO sicer ponuja Tarčo, ki je podobnega formata, a na sporedu preporedko, da bi lahko sledila in krojila javno debato. O Vročem stolu bom raje tiho. Ostane le Slak… ki pa vedno znova pade v najnižji senzacionalizem.
Vse za gledanost; in tako spremljamo ministra in predstavnike sindikatov javnega sektorja ter Jelinčiča. Logično: Zmago vpije, seče po vseh prisotnih, trosi neslanosti, gostilniški dno je že zdavnaj dosežno… In tako vedno znova in znova. Miks pristojnih in potrebnih ter dvornih norčkov, ki poskrbijo za “sranje”. Ja, tak je javni diskurz o vseh pomembnih temah. Ko se morajo težkokategorniki, kot so recimo prekaljeni sindikalni voditelji, in minister bosti s primitivizmom, posploševanjem, napihovanjem in populističnim blejanjem.
Danes je nov dan, nov četrtek, nova Trenja. Tema: Big Brother deli javnost. Nastopajoči: Angelca Likovič, Max Modic, Ludvik Horvat, Zvezdana Mlakar, Nina Osenar, Domen Kumer, Sabina Obolnar, Sonja Lokar, Meta Tavčar, Luka Mavrič in Dejan, ki je zapustil hišo. Prinesite kokice in se udobno namestite: ko se spopadejo hrusti tipa Angelca, Modic in Obolnarjeva, bo veselo.
Oprostite, tehnične motnje
| 24. April 2008 | | Jure
DD je bil zadnje čase več offline kot online. Čeprav pinkponk s tehnično podporo še ni zaključen, upam, da bo odslej bolje. Nasvet: tace stran od IX Web Hostinga. Tipičen primer ponudnika gostovanja, ki proda več kot ima zmogljivosti, nato pa ob vrhuncih strežnik MySQL razumljivo podleže. Vsem, ki se soočajo s problematičnimi zmogljivostmi MySQL strežnika, priporočam tale vtičnik. No, druga možnost je seveda zamenjava gostovanja; v tem primeru priporočam kar slovenskega hitrost.com, ki navdušuje tako pri hitrost kot pri podpori.
Čuden dan
| 24. April 2008 | | Jure
Najprej zaspim v službo, v Ljubljani po dolgem času sije sonce… nato pa pokukam še v moj priljubljeni spletni zabavnik ter ugotovim, da je Mrkaić prvič v karieri kolumnista dejansko napisal nekaj, kar drži vodo. Škoda le, da takšno modrost obvladajo že nekateri srednješolci, zagotovo pa vsi, ki so kdajkoli v roke prijeli kak statistični učbenik.
Hvaležno ljudstvo aplavdira in hoče bis.
Gre demokracija skozi želodec?
| 23. April 2008 | | MI
Želodec…
Stavkovni val je torej zajel Slovenijo. Dolgo se je napovedoval, dolgo se je o njem govorilo in končno je tu. V obliki stavk sindikatov javnega sektorja. Stavkali bodo torej sodniki, v zadnjem trenutku so stavko odpovedali zdravniki, učitelji se še niso odločili. Kompromisi, ki jih vedno bolj nepopularna vlada mora sklepati pred volitvami, so ta val nekoliko zajezili, a kljub temu ostaja nezadovoljstvo veliko, število potencialnih stavk pa vse večje. Naj za to krivimo tega ali onega ministra, to ali ono nesposobnost ali ošabnost vlade, kljub temu moramo priznati, da gre za precej širši fenomen. Po celi Evropi se pripravljajo na stavke ali pa z njimi grozijo. V Nemčiji poštarji, v Veliki Britaniji učitelji, v Franciji novinarji.
In kaj je temeljna zahteva vseh stavkajočih? Ponavadi izboljšanje plač, nekoliko redkeje izboljšanje pogojev dela. Vsi stavkajoči so mnenja, da je njihovo delo vredno več, kot dejansko zaslužijo. Najbrž ne zato, ker je njihovo delo na sebi več vredno, kot pa zanj dobijo plačano, ampak predvsem zaradi nesorazmernosti, ki jo občutijo v primerjavi s plačami drugih primerljivih poklicev. Ne torej zato, ker dobijo malo, temveč zato, ker dobijo manj. Na delavskih demonstracijah smo lahko poslušali eno in isto argumentacijo: če je denarja dovolj za menedžerske prevzeme in za bajna izplačila, ga bo pa ja dovolj še za delavske plače. Vsakič znova, ko se govori o vrednosti določenega dela, se ne postavlja toliko vprašanje, koliko je to delo vredno, kaj obsega in zakaj ga potrebujemo, temveč koliko zanj zaslužijo v kateri drugi državi. In ko govorijo o povišanju, ponavadi mislijo na izravnavo. Plače javnega sektorja so še posebej občutljive za to. Povišaš eno in padejo vsi dogovori.
V vsesplošni ekonomski blaginji, v nenehoma rastočem gospodarstvu je v tem čudežu vzhodne Evrope popolnoma normalno zahtevati več. Z vseh strani poslušamo zgodbe o gospodarskem uspehu, gospodarskem čudežu, napredku in razvoju, že skorajda dve desetletji nas pumpajo z zgodbo o uspehu. Slovenija je v tem času dobila multinacionalke, tajkune in, kot se za zgodbo o uspehu spodobi, tudi listo najbogatejših Slovencev. A doslej se ta razvoj ni pretočil z vrha proti dnu. Kmalu tudi nova velika zgodba – recesija – ne bo mogla zavreti vsesplošne zahteve po povišanju plač.
Daleč smo očitno od Henryja Forda, tega markantnega lika naše polpretekle zgodovine, ki je v svojih spominih zapisal, da nikoli ni prihranil več denarja kot takrat, ko je delavcem podvojil plačo. Delavci so zato veliko bolj redno prihajali na delo – absentizem je takrat predstavljal precejšen problem za industrialce – in se obenem tudi nehali pritoževati, stavkati, demonstrirati in sabotirati. Glavni argument sindikalnega boja – povišanje plač – jim je ukradel sam lastnik tovarne, njihove aspiracije pa uničil s tem, da jih je enostavno vključil v proizvodnjo. Glavni razlog za uspešnost tega ukrepa ni bil zgolj v tem, da je zgolj povišal plače, temveč jih je povišal glede na ostale industrialce. Delati za Forda je postal celo nekakšen privilegij in vir samozadovoljstva.
A zdi se, da je danes problem drugačen. Niso delavci tisti, ki jih primanjkuje, temveč je dela daleč premalo, da bi ga vsi opravljali. Delavcev ni več potrebno privabljati in mamiti. Zlahka jih dobimo. In če bodo ti zahtevali preveč, dobimo zlahka še cenejše in še cenejše, tudi take, ki bodo delali praktično zastonj. Gromozanske industrijske korporacije, ki so se rodile v ZDA in Evropi, danes obstajajo le še v Aziji. In tudi samo delo je postalo precej nevredna beseda, nekaj, kar povezujemo z Azijci in tretjim svetom, z migranti in reveži.
A ta problem je pravzaprav zgolj minimalen. Še večji problem je v tem, da danes vrednost sploh ne izhaja več iz dela. Če je za neko blago potrebno dvakrat več dela, kot za neko drugo blago, bi to blago moralo v povprečju tudi stati približno dvakrat več. Tako pravijo klasiki politične ekonomije, tako pravi zdrav razum. A danes ta enačba vseeno ne velja več. Večina bogastva, se zdi, ne prihaja iz dela temveč iz nekaterih drugih naslovov – trgovanja z delnicami in valutami, finančnih špekulacij, monopolnih ureditev in sumljivih državnih projektov. Liste najbogatejših so se izpraznile industrialcev, kot je bil Henry Ford. Delati za denar, se zdi, je danes nerentabilno. Zakaj bi delali za denar, ko pa lahko denar dela za nas. Pravzaprav so edini, ki lahko vrednost še vedno primerjajo z delom, ravno poklici javnega sektorja. Šolniki, zdravniki, sodniki – brez njih ne more funkcionirati nobena država in v tej stabilnosti zaposlitve se zato tudi zlahka lahko primerjajo eden z drugim.
…demokracija…
A kaj ima vse to opraviti z demokracijo? Lahko bi rekli, da popolnoma nič in lahko bi ravno tako rekli, da popolnoma vse. In najbrž bi bila oba odgovora popolnoma pravilna. Demokracija lahko – kako demokratično – pomeni toliko različnih zadev, kolikor demokratičnih subjektov o njej govori. Ta eterični pojem se vdaja vsakomur in lahko pomeni praktično karkoli. Kot je to ubesedil George Orwell je kar se tiče besede demokracija, problem ne le v tem, da ne obstaja nobena splošna definicija, ampak tudi, da se vsak poskus definirati to besedo sooči z vsesplošnim odporom. A ravno to je lepota te besede brez pomena, besede, ki lahko pomeni dve popolnoma nasprotni zadevi in zato tudi lahko zavzema centralno pozicijo v naših političnih diskurzih. Zato ji tudi nihče ne nasprotuje, nihče ne more reči, da se ne zavzema za demokracijo, pa čeprav od časa do časa kdo uveljavlja mnenje, da jo je bržkone nekoliko preveč in bi jo bilo potrebno nekoliko uravnovesiti in sprostiti. Skorajda je neverjetno, da je bila ta beseda nekoč označevalec radikalcev, obtožba in žalitev obenem, popoln škandal. Podobno kot je to kasneje postala beseda »komunist«. Demokracija danes ni več nikakršen škandal.
Še ena definicija najbrž ne bo prepričala nikogar. A poskusimo lahko vseeno. Demokracija še vedno ni diktatura niča, ki bi ga vsakdo zapolnil glede na lastno mnenje ali interes. Kljub vsemu obstaja hegemon pomen. Kaj pomeni demokracija v Sloveniji? Kot prvo je demokracija predvsem nasprotje jugoslovanskemu komunizmu. Kot tolikokrat doslej se je demokracija tudi v Sloveniji definirala kot nasprotje orientalnemu despotizmu. Tako je bilo v stari Grčiji, tako je bilo v revolucionarni Franciji in tako je v samostojni Sloveniji. Kot prvo je demokracija nasprotje Orientu, temu večnemu domovanju despotov, diktatorjev in teroristov, in zato tudi zna imeti določene rasistične konotacije. Kot drugo pa pomeni svobodo pred vmešavanjem neke arbitrarne oblasti, despota ali Partije, in zato torej pomeni stranke, volitve in svobodni trg.
A če je demokracija poistovetena s svobodnim trgom, kako lahko pomeni kaj drugega kot institucionalizirano sebičnost in vsesplošno zavist. Ali lahko pomeni kaj drugega kot pa merjenje in premerjanje plačil, kaj drugega kot višina plače? Enakost, ki se je da natančno izmeriti. Danes je pravi demokratični subjekt stavkajoči uslužbenec, ki se zavzema za višjo plačo. Višjo glede na tisto, ki jo dobiva kdo drug. In kako bi lahko bilo drugače. Kot to pove Jacques Ranciere je v praksi posameznik-potrošnik poistoveten z likom uslužbenca, ki sebično brani svoje zastarele privilegije. Niso, kot je to povedal Bajuk, volitve maša demokracije (ali v sekularni, Türkovi različici, praznik demokracije), temveč so to stavke. In v prvi vrsti stavke sindikatov javnega sektorja. Najbolj učinkovite in najbolj pogoste stavke danes.
…in škandal
Če je demokracija poenotena s svobodnim trgom in zato za večino ljudi pomeni predvsem stabilno službo, spodobno plačo in normalne cene, je nekaj najbolj demokratičnega zavzemati se za te dobrine. A poglejte kdo se za te dobrine sploh še lahko bori. Ne več delavci v avtomobilskih tovarnah, ne več delavci v velikih industrijskih korporacijah in rudnikih – vse to so tradicionalna mesta stavk – temveč javni uslužbenci. Zdravniki, sodniki in učitelji, vsi nepogrešljivi za funkcioniranje katerekoli države in katerekoli ekonomije. Zato pa tudi so v privilegiranem položaju, ko si lahko izborijo boljše plače, pa naj se z njihovimi zahtevami strinjamo ali ne. Na nek način so ti sindikati zastarele organizacije. Organizacije, ki pripadajo bolj kot naši, Fordovi dobi. Delo, ki je nujno potrebno, delo, ki ga ni mogoče izvoziti in s katerim je potrebno delati kompromise. Delo, ki je skoncentrirano in ki se zato tudi lahko organizira v močne sindikate.
Sindikati v zasebnem sektorju ne morejo izvajati tolikšnih pritiskov. Velik del delavstva namreč ostaja izven njih. Ne sicer po njihovi krivdi, temveč zaradi sprememb v ekonomiji sami. Prekerne in fleksibilne delavce, te vedno številčnejše rezerviste sodobnega kapitalizma, je težko združiti in organizirati. Kot prvo niso več združeni pod eno streho tovarne, ampak so razpršeni vsepovsod. Tudi niso nujno potrebni, ampak so zlahka premestljivi z enega konca sveta na drugega. Obenem pa njihov delodajalec ne kandidira na volitvah in ne rabi delati nobenih kompromisov, pravzaprav sploh ne potrebuje te države. Eden od problemov, ki jih bo socialna Evropa morala razrešiti v prihodnosti je kako organizirati, kako združiti to razpršeno delovno silo – multitudo, če želite – in kako si izborila politično participacijo, torej zahtevala svoj delež zgodbe o uspehu, svoj del pogače za svoj želodec.
V Franciji se je odvila neka druga stavka, o kateri ni bilo veliko poročil v slovenskih medijih pa čeprav je del mnogih poskusov kako organizirati prekerno delavstvo. Gre za stavko sans-papiers v Parizu. Stavkajoči so večinoma zaposleni v trgovinah, restavracijah in barih, zahtevajo pa, da se njihov status uredi in njihovo bivanje v Franciji legalizira. Sans-papiers zapolnijo velik del pomanjkanja delovne sile v teh ne ravno privlačnih poklicev in so jih zato pri zahtevah podprli celo delodajalci. Škandalozne zahteve, ki so že izzvale klice, da naj država sans-papiers enostavno izžene. Tudi tu gre demokracija skozi želodec, a v tem primeru gre ob njej tudi marsikomu na kozlanje.
Public enemy spet ne razume slovensko?
| 23. April 2008 | | Jure
Baje je SD predstavila gospodarski program, ki očitno - hvala bogu - ne bo nadaljevanje mladoekonomistične patološke nagnjenosti k zmanjševanju javne porabe pa-tudi-če-se-svet podre. Lokalni krožek mladoekonomistov je že pristavil svoj lonček in spet pokazal, da je slovenščina lahko težka nadloga.
Citat 1:
Po pisanju Financ je Pahorjev glavni ekonomist Gaspari “med konkretnimi ukrepi na prvo mesto postavil stabilizacijo državne porabe, ki bi upoštevala gospodarska nihanja. (poudarek dodan)”
Razumemo? Stablizacija, ki pa upošteva gospodarska nihanja (povečanje/nižanje porabe glede na stanje gospodarstva). No, public enemy zapisano razume khm drugače in svari pred fiskalno krizo, do katere bi prišlo, če bi finance zabetonirali (stabilizacija brez ozira na nihanja), kar pa Gaspari po citatu iz istega (!) prispevka sploh ne predlaga.
Citat 2:
Nevarnost izbruha fiskalne krize temelji na naslednjem črnogledem scenariju: če država v razmerah gospodarske rasti ne zmanjšuje javne porabe (glede na BDP), ampak jo stabilizira, je ob gospodarski stagnaciji zaradi manjših davčnih prihodkov izpostavljena velikemu tveganju hitre rasti javnofinančnega primanjkljaja.
Kaj poreči na to? Hja, bliža se predvolilni cirkus, takrat pa je slabo branje lahko samo prednost.
4 USD za galona bencina
| 22. April 2008 | | Jure
Američani te dni na črpalkah plačujejo okrog 4 USD za galono bencina, kar je tam nekje okrog 0,6 evra za liter. Internet je khm ponorel. Eni kličejo konec sveta, drugi se (vsaj malo) posmehljivo muzajo, češ, prav vam je v tistih hummerjih in drugih SUV-jih. Spletni komentarji znajo biti vseeno zanimivi, občasno pa delujejo tudi kot obliž za Evropejce.
Dear Rest of the World,
We realize your gas is more expensive. We also realize that a large portion of the cost of your gas, and everything else, is taxed. We know that those taxes go to provide you with government subsidized higher education, health care, public transportation, and many other things.
In the USA, we have none of those things. We need to pay out of pocket for higher education and health care. Many cities have barely functional public transportation, and with our job market being crap, many of us live 20-30 miles away from where we work. Please understand that our gas prices may be low compared to yours, but our total cost of living is very high. Any big hike in gas prices forces us into a situation where we need to choose between say…health insurance, or getting to our jobs. Please quit coming to these threads and assuming we are whining for no reason.
Perhaps someday our government will get its head out of its ass, and realize that a little socialization is not a bad thing. Until then, realize that many of the things you take for granted we simply do not have, and therefore you coming in here and thumbing your nose at us actually makes you look like a pretentious twatwaffle.
Thank You,
United States of America.
Zanimive povezave 04/21/2008
| 21. April 2008 | Uncategorized | Jure
-
But the effects of the massive artificial snow output are worrying scientists. “Artificial snow melts two to three weeks later (than normal snow),” says Christian Rixen of the Swiss Federal Institute for Snow and Avalanche Research. Adding to the worry is the fact that artificial snow melt contains more minerals and nutrients than regular melt water. One consequence of the different composition is an alteration of the natural ground covering, as plants with higher nutritional requirements suddenly begin to dominate.
-
Guns, drugs, and financial innovation
Carmen Reinhart and Ken Rogoff’s new paper (summary here) makes the obvious but important point that financial globalization and financial crises are related. In their words, “Periods of high international capital mobility have repeatedly produced international banking crises, not only famously as they did in the 1990s, but historically.”
Loading ...
