Arhiv April 2008
Lucy in the Sky with Diamonds
| 30. April 2008 | | Jure
Šalabajzerji
Tablete LSD, bolj znane pod imenom ekstazi, so postale v šestdestih letih priljubljeno omamno sredstvo takrat porajajočih se subkultur. Vlade posameznih držav so se na pojav belih tabletk odzvale zelo restriktivno in prepovedale prodajo in uživanje omamnih tablet, kar večinoma velja še danes.Vir
Barbari so drugi
| 30. April 2008 | | Jure
Frankl:
Za Balkan, še posebej za Srbijo, velja trditev: Balkana se ne da razumeti, lahko se ga samo čuti. Od neumnosti, ponosa, posebnega smisla za humor, žalosti, ki se staplja v bučno veselje, šegavega nihilizma, do zelo prožnega čuta za poslovnost. Vir
Iskreno upam, da na podlagi takih naravnost antropoloških ugotovitev slovenski podjetniki ne načrtujejo prodora na ta “čutni” Balkan. Sveta preproščina. Sociologi/antropologi, a že boli trebuh? ;)
P.S. Kratka obrazložitev; textbook primer konstrukcije binarnih nasprotij (razumno: nerazumno; čutno : stvarno, racionalno, …).”Barbari” so vedno “drugi” - neracionalni, nerazumni, čutni/čustveni… civilizacija racionalna, logična, stvarna, … razmerja moči/superiornosti/nadvlade pa jasna. Sijajen etnocentrični trip, ni kaj.
Babji čvek: Stekle p****e s tanki na mejo
| 29. April 2008 | | kronist
Ne morem verjet: Anja Tomažin, Janja Vidmar in Violeta Tomič, cvet babje inteligence, v Piramidi udrihajo po zunanjemu ministru Ruplu, češ kakšna šleva je, da ne odstrani tistih cvetličnih korit na Jorasovi evropski poti. In baje so Slovenci Rijeko za 30 let posodili Hrvatom, pa jo pozabili zahtevati nazaj. Kar 20 arboretumov bi lahko zasadili na ozemlju, ki so ga Drnovšek in ostali pizdontarji prodali ali oddali Hrvatom, proti temu so štiri cvetlična korita malenkost. Jao.
24ur.com RSS Feed
| 29. April 2008 | | Jure
OMG!
Kje bi lahko bili…
| 29. April 2008 | | Jure
se danes sprašuje Peter Frankl. Kje bi lahko bili, če bi politika pametno reformirala, privatizirala in tako dalje… saj vemo, kako gre zgodba.
Zanimivo, tudi jaz se sprašujem podobno. Kje bi lahko bili, če bi namesto Financ imeli resen poslovni časopis brez pavšalnih ocen in sodb, ideoloških plašnic, tabloidnega pristopa, duha in dometa, popadljivih kolumnistov…
Kje bi lahko bili, če se ne bi moral vedno znova spraševati, kje jih najdejo, kako nizko še lahko gredo. Kje bi bili, če bi Frankl pri kadrovanju strokovnost in analitičnost postavil pred ceneno popadljivost, glasno bevskanje, plozanje… vse tiste “kvalitete”, po katerih so pač znani kolumnisti Financ.
Kje bi bili, če bi bile Finance vsaj malo podobne kakšnemu Financial Timesu? Če bi vsaj nakazale ambicijo po preseganju tabloidne platforme za lokalne čudake?
V tem spraševanju “kje bi bili” je Franklu treba enkrat povedati, da je najlažje kriviti druge (”politika” je kriva je sploh lagodno), lastno krivdo za vsesplošni padec politično-ekonomskega diskurza v tej deželi pa pomesti pod preprogo.
Prihod domov namreč ni povezan samo s toplimi občutki, temveč tudi z vedenjem, da boš čez kako uro spet začel premlevati tipično slovenske popadljive zgodbe, spet boš začel misliti tipično slovenske misli … Več
Tipično slovenske popadljive zgodbe? Ali gre morda za tipično Franklove popadljive zgodbe?
Saga o Mobitelu
| 28. April 2008 | | pegasus
Danes (ali pa včeraj, predvčerajšnjim, odvisno od čakanja v “čakalnici”) se je Jure, pogost publicist na teh straneh, obregnil ob članek Simone Toplak v Financah, ki ni preveč spoštljiv do lika in dela nekdanjega predsednika uprave Mobitela, Antona Majzlja, ravno tako ne do nekaterih metod nekdanje vladajoče stranke in časov, ko so pri nas kraljevali še od same države požegnani monopoli. Tako je nad Simonino trditev
“Spomnite se, kako smo plačevali neznanske natege in cene storitev, ker ni bilo konkurence.”
padel naslednji “protiargument”:
“Khm… očitno je moj spomin res potreben remonta, ker se mi po glavi vrtijo samo tiste razpredelnice, kjer so slovenske cene mobilnih komunikacij med najnižjimi v Evropi”
Khm, kaj pa vem, morda so sedaj cene mobilnih komunikacij celo res med najnižjimi v Evropi. Ampak Simonina trditev “SMO plačevali” je napisana v pretekliku in vsak, tudi tisti, ki mu slovnica nikoli ni kaj preveč dišala, ve, da se to nanaša na čas enkrat v preteklosti. In v tem primeru se da zelo natančno določiti ta trenutek v preteklosti. Nanaša se namreč na čas pred 1.marcem 1999. Če se ne spominjate dogajanja na sceni pred tem datumom, vam ne gre nič zameriti. Do takrat je namreč Majzljev Mobitel užival radosti popolnega monopola nad mobilno telefonijo. In ga tudi zares nesramno izkoriščal, tako da je bila navadnim smrtnikom tako rekoč nedostopna. Ker rad sledim tehnološkemu napredku, se še živo spominjam, da je ta reč zaskominala tudi mene. Saj veste, kako rad avto crkne ravno kje v vukoj*bini… Obisk Mobitelove poslovalnice pa me je popolnoma streznil. Res škoda, da si nisem arhiviral cenika z naravnost oderuško osnovno naročnino, da bi se sedanja cena minute pogovora nominalno izenačila s takratno, bi potrebovali še vrsto let s trenutno aktualno stopnjo inflacije, in, pazite to, če ste želeli pošiljati SMS-e, ste morali k prej omenjeni oderuški naročnini še nekaj doplačati, kar seveda ni vključevalo toliko in toliko brezplačnih sporočil na mesec. Da niti ne omenjamo, da je bilo treba telefon (tisti sloviti Ericssonov “zidak”) kupiti posebej. Kot ste seveda uganili, takrat še ni bilo nobenega razloga za akcije, kjer bi se dalo v zameno za nekajletno zvestobo vsaj telefon dobiti s popustom. Pa povejte, če to ni neznanski nateg. Skratka, stvar je bila namenjena res tistim, ki so jo nujno potrebovali in s stisnjenimi zobmi plačevali te oderuške cene.
Boj za cvetlično korito
| 28. April 2008 | | Jure
Kje so dobri stari časi, ko so borci za sveto zemlji očakov uprizarjali epske bitke, mesarska klanja, reke krvi, solzne doline… Kje so dobri stari časi, ko so se postavljali imperiji, odkrivali kontinenti, širila civilizacija…
Danes je vse skupaj samo še farsa boja za cvetlično korito, junaki pa klovni.
Spomin Simone Toplak
| 28. April 2008 | | Jure
Simona Toplak se v Financah, kjer razpreda o monopolistu Mobitelu, sprašuje:
Spomnite se, kako smo plačevali neznanske natege in cene storitev, ker ni bilo konkurence.
Khm… očitno je moj spomin res potreben remonta, ker se mi po glavi vrtijo samo tiste razpredelnice, kjer so slovenske cene mobilnih komunikacij med najnižjimi v Evropi. Neznanski nategi in cene? Hja… mogoče je Mobitel res navijal cene za druge operaterje (mogoče), a pri končnih uporabnikih temu ni bilo tako. Morda pa je gospa Toplak kar mobilni operater?
Mobitel je bil monopolist. Ker je bil Mobitel monopolist, ga je tožila Vega. Ker sta država, kot lastnica Telekoma in Mobitela, in Telekom vedela, da je bil monopolist, sta se poravnala.
Navdušujoče branje misli. Toplakova “ve”, zakaj je prišlo poravnave in iz tega “vedenja” sklepa, da je bil Mobitel že kriv. Spomnimo: Vega je tožila za približno 50 milijard SIT, na koncu pa pristala to, da ji Mobitel izplača 50 milijonov USD (in dobi še del njenih baznih postaj in opreme). Huh, so nelogični ti ameriški podjetniki - mar bi poslušali Toplakovo, ki ve, da je Mobitel “kriv”, tožili do konca ter pobasali tiste milijarde, ne pa “drobiža”.
Tako je zdaj eno od vprašanj tudi, pri kom vas v želodcu bolj stisne: pri Antonu Majzlju ali pri družini Petek.
Naj pomislim… oče mobilnih komunikacij na Slovenskem vs. družina, katere edina referenca je, da je opremila vladne prostore s klimatizacijo? Težka odločitev, res.
Mediji v bedu, ljudstvo v depri
| 28. April 2008 | | Jure
Najprej je delal red med neposlušno in uporno mladino na Radiu Študent. Nato je, sila uspešno, dokler ni posegla višja sila (beri: sta si v sicer redke lase skočila gospodarja), uravnoteževal Delo. Danes dr. Jelovac skrbi za slovenske televizijske in radijske medije kot predsednik Sveta za radiodifuzijo RS, ki je pred kratkim objavil strašno zanimivo “oceno stanja“. In stanje je, kot itak vemo, skrajno “v bedu”. Zaradi tega dr. Jelovac kliče k “(samo)osvoboditvi medijskega prostora” (tukaj si očitno ni čisto na jasnem, ali je potrebno, da medije nekdo osvobodi, ali se bodo samo-osvobodili). Medijci, nagnjeni k “normativni substituciji faktičnega” (?!) se morajo “skulirati“.
Yo, Yo, bro, what are you talkin’?
Nekateri radijski in TV mediji, predvsem komercialni, njihovi novinarji, posebej pa uredniki se obnašajo, kot da naj ne bi bili zgolj četrta veja oblasti, temveč vrhovna oblast v državi. Ta pojav imenujemo uzurpacija oblasti. Težava v takem načinu delovanja se kaže v tem, da so se izmaknili učinkoviti javni in demokratični kontroli, kateri mora biti podvržena vsaka veja oblasti, tudi četrta.
Not gud, kajne? No, dr. Jelovac ima rešitev; “merila in norme dobrih praks”, iz katerih skoči znana bjač po imenu uravnoteževanje.
Politična nevtralnost programa (0-4 točke)
Oceno ponudbe pri merilu »politična nevtralnost programa« poda Svet za radiodifuzijo.
Ocena je vezana na pozitivne strokovne recenzije treh neodvisnih strokovnjakov – političnih analitikov, ki bi upoštevale med ostalim tudi raziskavo o tem, kolika je frekvenca pojavljanja v pozitivnem smislu pozicije in opozicije v programu postaje, kolika teža v komentarjih je dana vladi, kolika pa opoziciji, kako je tretirana pozicija, kako pa opozicija; upošteva se tudi število pritožb poslušalcev ali gledalcev, ki jih je medij dobil glede na politični profil svojega programa.
Recenzije o zagotavljanju politično nevtralnega programa ponudnik priloži kot prilogo k ponudbi. Če ponudnik priloži recenzije, prejme 4 točke. Če jih ponudnik ne priloži, prejme 0 točk.
Oceno ponudbe pri merilu »politična nevtralnost programa« vsekakor poda Svet za radiodifuzijo.
Kot so že zapisali v Mladini: veliko veselja pri določanju politične nevtralnosti radia Veseljak (politična analiza Na Golici bo vsekakor vrhunski politološki dosežek). Sam dodajam še tole: veliko uspeha pri radiu Ognjišče. Vseeno se sprašujem, zakaj dr. Jelovac meni, da morajo biti zasebne(!) radijske in televizijske postaje “politično nevtralne” (karkoli že to pomeni - to, kar nam ponuja Svet, je skrajno problematično)? Dobro, da Šurla&Co. ne ustanavljajo radia ali televizije.
Na koncu bomo še enkrat podčrtali dobrohotnost, ki je spodbudila nastanek tega dokumenta v tem trenutku. Ključni cilj pričujočega dokumenta vidimo v tem, da prispeva k večji družbeni senzibilnosti za medijsko problematiko, predvsem v smislu osvetlitve kompleksne narave odnosov med različnimi dimenzijami in aspekti medijske produkcije. To je posebej pomembno v obdobju pospešene evropeizacije naše družbe, ki je posebej na področju medijev utrpela negativne posledice polstoletne vladavine enopartijskega sistema.
Osvetlitev kompleksne narave odnosov med različnimi dimenzijami in aspekti? LOL
Skratka: sila zabaven tekst, ki se mu obeta še bolj zabavna prihodnost. “Sendali” ga bodo namreč v Državni zbor, kjer se bo z njim pozabaval nihče drug kot naš edini in največji strokovnjak za medije. Da, pravilno - Branko Grims.
Mi, državljani, oni, ljudje
| 27. April 2008 | | MI
Na nedavnih španskih volitvah je vodja opozicije predlagal, da naj bi vsi migranti v Španiji podpisali pogodbo o integraciji, ki bi nove Špance zavezovala k higienskim standardom, spoštovanja enakopravnosti med spoloma (v Španiji sicer vsako leto umre nekaj deset žensk zaradi nasilja v domorodskih družinah) in k spoštovanju španskih običajev. Karikaturisti so si nerodnega politika privoščili in po mnogih časopisih so objavili karikature migrantov, ki strastno spremljajo bikoborbe, se ležerno pogovarjajo ob tapasih in zahtevajo čas za popoldansko siesto. Na lanskih volitvah v Franciji je Sarkozy iz migrantov naredil veliko temo in – za razliko od njegovega španskega imitatorja – uspel zmagati na volitvah. Prav tako je zmaga na račun migrantov uspela Švicarski ljudski stranki, ki se je reklamirala z neslavnimi plakati, ki prikazujejo kup belih ovčic, ki iz Švice brcajo črno ovco. Zdi se, da po vsej Evropi volitve opredeljujejo migranti in temeljna razlika med političnimi strankami je ravno njihov odnos do njih. Tako je bilo v tradicionalni izvoznici migrantov, Španiji, v tradicionalni uvoznici, Franciji in v doslej umirjeni, konsenzualni Švici.
Z vseh držav lahko slišimo zgodbe o nepravičnem, nezakonitem ravnanju do migrantov. Slovenija, kot vedno, tudi tokrat ne zaostaja za evropskimi trendi. Pred nedavnim so prosilci za Azil spregovorili o šikaniranju s strani slovenskih uradnikov. Še vedno kroži Peticija proti kaznovanju prosilcev za azil, ki so spregovorili o razmerah v azilnem domu, ki je sovpadla sovpadla s šestnajstim rojstnim dnevom izbrisanih, še enega administrativnega genocida. Resnična perverzija je, da smo se že navadili na tovrstne zgodbe o maltretiranju migrantov. Oni, se zdi, nimajo nobenih pravic in nobene pravne zaščite. Zanje se vedno znova morajo postaviti domačini. In tudi tokrat je tako. Hannah Arendt v Izvorih totalitarizma ugotavlja, da so migranti izgubili tiste pravice, za katere smo mislili, da so neodtujljive. Pravice, ki so definirane kot neodtujljive – človekove pravice namreč. In če so razseljeni ljudje brez države, ti Judje 21. stoletja, ostali brez vseh pravic, kdo pravzaprav je subjekt človekovih pravic? Ne človek, sklepa Arendtova, temveč državljan. Človekove pravice, domnevno neodtujljive, so postale neaplikabilne – celo v državah, katerih ustava je temeljila na njih – kadarkoli so se pojavili ljudje, ki niso pripadali nobeni državi. In tako so bil v Azilnem domu Vič človekove pravice suspendirane in prosilci za azil deležni tepeža in žaljenja. Bralci z močnejšimi želodci najdejo poročilo tukaj in tukaj.
Paradoks pa bi lahko peljali še dlje. Če so migranti, ti zgolj-ljudje, izključeni iz pravnega varstva, kaj to pomeni za institucijo državljanstva? Kaj postane državljanstvo, ko ga je enkrat groza tujcev? Kot je prej omenjeni španski politik zahteval, da migranti podpišejo pogodbo o integraciji, je tudi Sarkozy poudarjal, da morajo migranti sprejeti francoski način življenja. Britanska vlada je šla še nekoliko dlje in zadevo institucionalizirala. Britanski notranje ministrstvo je nedavno pripravilo predlog novega zakona o pridobivanju državljanstva. Po tem predlogu naj bi kandidati za državljanstvo poleg standardnih kriterijev, kot so stalno bivališče, obvladovanje jezika, nekaznovanost ipd., predvideva za sprejem v britanski narod tudi določeno mero »britanskosti« oziroma prilagojenost »britanskemu načinu življenja.« Britanskost bi po tem zakonu morali izkazovati vsi novi kandidati za pridobitev državljanstva – z izjemo kandidatov, ki lahko dokažejo izjemno visoke prihodke oziroma lastnino.
Če so države doslej podeljevale državljanstvo na podlagi treh principov – ius solis, po katerem pripada državljanstvo vsakomur, ki je rojen na teritoriju neke države, ius sanguinus, po katerem imajo pravico do državljanstva vsi, ki pripadajo narodu po rodu in ius domicili, po katerem imajo pravico do državljanstva vsi državljani, ki določen čas bivajo in delajo na ozemlju določene države – se zdi, da se danes uveljavlja v Evropi nek nov princip. Nekakšen ius familiaris, po katerem državljanstvo lahko pripada le tistim, ki izkažejo določeno mero britanskosti, španskosti, francoskosti ali švicarskosti. Karkoli že ti medli pojmi pomenijo. Ni dovolj, da nekdo živi, dela in plačuje davke v neki državi, potrebno je nekaj več, nek presežek, ki bo iz človeka naredil državljana.
Iz državljanstva se, predvsem na hrbtih migrantov, dela nekaj novega. Prej kot nekakšen napredek državljanstva, prej kot večjo pomembnost tega statusa, se zdi, da ves ta moralizem, vsa ta emocionalnost in toplina, ki jo novi kriteriji zahtevajo od kandidata, zakriva hladno dejstvo, da državljanstvo pomeni vse manj. Država, ki se predstavlja kot dovršitev zgodovine, kot smisel človeka, kot nekaj pristnega, toplega in bližnjega vsakemu državljanu, le zakriva hladno dejstvo, da državljanstvo pomeni vse manj. Po celi Evropi opuščajo velik del tega, kar je državljanstvo pomenilo: socialno varstvo, zdravstveno skrb in predvsem politično participacijo in sodno varstvo. Tisto, kar morda še najbolj definira državljanstvo je, da preseka vse razlike in nas, vsaj pred zakonom, naredi enake. Idealen način kako živeti skupaj in ohraniti razlike. Nekaj, na kar državni filozofi v svojih govorancah o medkulturnem dialogu vztrajno pozabljajo. A ko pride do tujcev nobeno pravo ni več aplikabilno. Ne Ustava, ne odločbe Ustavnega sodišča, ne Človekove pravice, takrat ne veljajo več. Država se iz instrumenta prava spreminja v podaljšano roko etnije.
Naj, nekoliko rokohitrsko, tvegam tezo: rasizem ni dovršitev nacionalizma, temveč njegovo nasprotje. Niso migranti, tujci, muslimani, Romi in izbrisani tisti, ki razjedajo nacionalno tkivo, temveč je to strah pred njimi. In ne sploh strah, ne neka občečloveška bojazljivost pred tujim, temveč namerno, organizirano in od zgoraj navzdol spodbujano sovraštvo do njih. Bližajo se volitve in ni rečeno, da ne bo tudi slovenskih volitev obvladovala etnopolitika. Že pozabljeni Marjan Podobnik je začel s svojo kampanjo in se včeraj lotil odstranjevanja hrvaških cvetličnih korit. Čeprav so korita ostala, je izpeljal pravi spektakel. Več novinarjev kot pa udeležencev (med njimi plešasta Starmanova glava, vedno manj bujni Marjanovi kodri in kup obritoglavcev), veliko simbolike (kot se za etnopolitiko spodobi, ni manjkalo evropskih zastav) in bombastičnih izjav. Na več spletnih portalih so zadevo prenašali neposredno.
Podobnik, ki so ga iz politike najbrž izločili kar njegovi kolegi, po nekaj letih neuspešne poslovne kariere napoveduje svojo vrnitev v politiko. Kdo ve, morda mu bodo dovolili vrniti se in mu podelili kako funcijo, če bo naredil dovolj problemov in spravil etnopolitiko med pomembnejše teme prihajajočih volitev, ter morda uspel z njimi celo zasenčiti precej velike ekonomske in socialne probleme Slovenije. Če ni migrantov in teroristov, bodo pa tudi Hrvati dobri. Recept za zmago v multikulturni Evropi.
Še en napor, domoljubi, da postanete republikanci!
Do takrat pa sodelujte in podpisujte.
Loading ...
