Arhiv marec 2008
Lafferjevi feni so izgubili kompas
| 17. marec 2008 | Razno | kronist
Sem se spomnil na en dober članek, sicer malo starejši, ampak dober kontrapunkt neoliberalnemu poflu pod menoj.
Supply Side economists are fond of crediting the 2003 tax cut package for the economic expansion of the past 3 years (somehow, the 2001 tax package gets overlooked). We simply disagree. While we enjoy tax cuts as much as the next fellow (Damn AMT!), the data strongly suggests that it has been low interest rates and a booming Real Estate market - not tax cuts - that deserve most of the credit for driving this expansion. Indeed, by nearly every measure, this recovery makes us wonder what the Supply Siders are bragging about. Vir.
Drugače pa se članek splača prebrati. Ko boste enkrat skozi, bodo vaši predsodki, v kolikor jih še imate, o nadmočnem dinamizmu ameriškega gospodarstva, sesuti v prah. Vse, kar je bilo tam v zadnjem času dinamičnega, je izdajanje kreditnih kartic.
Nataša še ni slišala za Liechtenstein
| 17. marec 2008 | Svet | Matej037
Ob paranoičnim zavzemanjem za varovanje zasebnosti v nekaterih marginalnih primerih (kamere v večstanovanjskih blokih, …) se Nataša Pirc Musar niti z besedico ni oglasila v primeru pridobivanja zasebnih podatkov o hranilnih vlogah v Liechtensteinu.
Ali nataša za to alpsko kneževino še ni slišala ali pa se ji podkupovanje uslužbenca banke s strani nemške obveščevalne službe s ciljem pridobivanja eksplicitno zasebnih podatkov ne zdi sporno.
Sicer pa si oglejte enega redkih razumnih prispevkov na temo bančnih računov v Liechtensteinu (vir: Tanja Štumberger, http://tribunal-si.blogspot.com/2008/03/nemija-poskua-uvesti-davni-imperializem.html)
Nemčija poskuša uvesti davčni imperializem
Lichtensteinska fiskalna suverenost je pod udarom, čeprav imajo zakonodajo, ki ne samo spoštuje zasebnost posameznikov, ampak je tudi neizprosna do pranja denarja, kar so potrdile mnoge organizacije po svetu, na primer tudi U.S. Internal Revenue Service. Kljub temu je nemška vlada poslala svoje tajne agente v alpsko kneževino Lichtenstein z namenom pridobitve zaupnih podatkov bančnih računov nemških državljanov v kneževini. Heinrichu Kieberju, bivšemu bančnemu uslužbencu LGT Group, so plačali okoli 5 milijonov evrov za DVD s 4.527 osebami in njihovimi bančnimi podatki. Kieber se danes nahaja v Avstraliji, po tistem ko mu je Nemčija spremenila identiteto. V kneževini je že sprožena kriminalna preiskava proti Kieberju in drugim osebam, ki so osumljene kraje občutljivih podatkov in prodaje teh nemškim oblastem. Kieber je v banki delal od leta 1999 do novembra 2002, v katerem času naj bi banki ukradel podatke. Ne samo, da so pod drobnogledom te fizične osebe, obstajajo dvomi, da je nemška obveščevalna služba (BND) delovala v nasprotju z veljavnimi zakonskimi predpisi. Po nemški zakonodaji imajo pristojnost preiskave davčnih utaj zvezne dežele in ne BND kot zvezni organ. Opozicija zato poziva k preiskavi, s katero bi ugotovili, ali je BND delovala zgolj kot posrednik za tožilstvo ali kot aktivni akter.
Nemčija je seznam, z ali brez protiplačila, pripravljena posredovati drugim državam. Avstralija, Velika Britanija, ZDA, Italija, Francija, Španija, Češka, Švedska, Kanada, Nova Zelandija, Španija in Slovenija so že pogledale vanj, čemur so v preteklih dveh tednih sledile obsežne kriminalistične preiskave na delovnih mestih in domovih njihovih državljanov.
Odmaknimo se od vprašanja kriminalnosti samega dejanja pridobivanja zaupnih podatkov in se osredotočimo na razloge in povode za ta dejanja. Čeprav bi na prvi pogled marsikdo zaključil, da je razlog Lichtensteinska zakonodaja, je potrebno pozornost usmeriti predvsem na Nemški davčni sistem, ki je zapleten do te stopnje, da se še strokovnjaki ne znajdejo v njem in hkrati odmerja nesprejemljivo visoke davčne stopnje. World Economic Forum’s Global Competitiveness Report je ocenil, da je nemški davčni sistem eden izmed najslabših na svetu. Posledično se Nemci že desetletja zatekajo k utaji davkov in pobegu v tako imenovane davčne oaze. Križarske vojne napram slednjim so zgrešene in politično zrežirane. Poltične elite poskušajo, preko OECD ali s pomočjo diplomatskih pritiskov, oblikovati mednarodni davčni kartel, ki bo koristil le državam z visokimi davčnimi stopnjami, kot sta Nemčija in Francija.
Vendar, za izkrivljanje informacij niso krivi samo politiki. Evropski mediji in (zaslepljena) javnost komaj čakajo na priložnost, da linčajo tiste, ki so se zatekli v davčne oaze. Zakaj ne bi tega naredili, saj so vendar politiki dali blagoslov k neodobravanju, nasprotovanju in kamenjanju ljudi, ki se poslužujejo davčnih oaz. Aksiom ekonomske teorije je, da davčne oaze niso zlo in ne predstavljajo grožnje državljanom drugih držav. Prav nasprotno, vse kar davčne oaze naredijo je, da ustvarijo davčno konkurenco, ki še najbolj koristi davkoplačevalcem na obeh straneh meje. Zaradi slednje državam z visokimi davčnimi stopnjami ne preostane nič drugega, kot da se lotijo davčne reforme. Izboljšanje davčnega sistema in znižanje davčne obremenitve bo še najbolj koristilo njenim davčno preobremenjenim državljanom, s čimer relativno največ pridobijo tisti z najnižjimi prihodki, saj slednji namenijo največji del svojega dohodka za osebno potrošnjo.
To pomeni, da v končni fazi pridobijo tako državljani ene kot druge države, še najbolj pa tiste, ki so uvedle davčne reforme. Britanski profesor Richard Teather je pred kratkim zapisal v svoji knjigi: “Davčne oaze koristijo nam vsem, ne glede na to ali v njih osebno invistiramo ali ne.” Realnost potrjuje ekonomsko teorijo: države, ki so korenito reformirale svoj davčni sistem – Irska, Estonija in Slovaška – so bile priča neverjetnim uspehom (visoka gospodarska rast, drastično znižanje nezaposlenosti, nizka inflacija, pritok tujih investicij, itd.). Hrati se je v teh državah povečalo tako število davčnih zavezancev kot državna mošnja pobranih davkov.
Kdo bi bil zmagovalec v primeru, da bi vse države imele visoke davčne stopnje, ki se ne bi razlikovale od države do države? Okoristila bi se majhna skupina interesnih skupin, ki bi pri politikih izlobirale državne programe, zakonodajo in pogodbe, ki bi predvsem napolnile njihove žepe, medtem ko bi ostali državljani ostali praznih rok. Prav tako bi pridobili politiki, ki so marionete interesnih skupin, in njihove plačilne liste.
Kdo bi izgubil? Državljani, saj bi morali plačevati visoke davke, katere bi politiki, v sodelovanju z interesnimi skupinami, določili. Ker bi vse države imele enake davčne stopnje, državljani ne bi imeli možnosti oditi s svojim premoženjem tja, kjer bi jih država manj bičala po hrbtu z ogromnimi davčnimi stopnjami.
Nihče ne plačuje rad davkov, a se je zelo težko postaviti po robu oblasti, ko so davčne stopnje že uvedene. Prav zato se je treba boriti preventivno, da nam oblast ne naprti nepotrebnih davkov, s katerimi bi predvsem poplačevala interesnim skupinam, ki so najbližje državni politični eliti.
Davčne oaze in davčna konkurenca pripomorejo k temu, da posamezniki obdržijo več denarja pri sebi in tako sami odločajo o tem, kako bodo razpolagali z njim, namesto da je za to odgovorna oblast. Kdo bo najboljši gospodar tvojega dohodka, če ne ti sam? Ko nekdo drug upravlja s tvojim denarjem, bo ta slabše investiran oziroma porabljen, kot če bi to naredil sam. Samo vprašajte se, za kateri denar bi vi bolje skrbeli in si vzeli čas za premislek, kako ga porabiti: za svojega ali za tujega? Prav zato je politik slab gospodar državnega denarja, predhodno pobranega od davkoplačevalcev.
Nemčija je na čelu skupine držav, ki poskušajo uvesti davčni imperializem, namesto da bi reformirale svoj davčni sistem do mere, da bi odseval želje prebivalstva, kar pomeni davčne stopnje, ki so jih državljani pripravljeni plačevati in se zato ne bodo iz obupa zatekli k izogibanju ali utaji davkov.
Nekdo se mora postaviti po robu davčnemu imperializmu, ki bi še najbolj prizadel davkoplačevalce – od slovenskih do irskih. Zato se nehajmo sprenevedati; prizadel bi vse, ki ste prebrali ta članek. Nas, vas …
Javno-zasebno partnerstvo v zdravstvu je v Veliki Britaniji mrtvo
| 16. marec 2008 | Slovenija | Jure
Še nekaj iz Dnevnika:
Po predavanju zdravstvenega analitika prof. dr. Martina McKeeja sodeč rešitve niso našli niti v Veliki Britaniji. Pred leti so tam na široko odprli vrata zasebnim vlaganjem v zdravstvo, vendar se je, je bolj opisal kot podkrepil s podatki McKee, to izkazalo za neučinkovito. Pokazalo se je, da so nekatere novogradnje nekakovostne, da so za ljudi bolj utesnjene, število postelj pri nadomestnih gradnjah se je zmanjšalo, vse skupaj pa podražilo. Država se zdaj ukvarja s tem, kako bi te bolnišnice na robu bankrota odkupila. Po njegovih besedah vnos zasebnega kapitala v javni zdravstveni sistem zmanjšuje učinkovitost porabe sredstev.
A.T. Kearney deli brce v riti mladoekonomistov
| 15. marec 2008 | Slovenija | Jure
Kdo:
Andrej Vizjak (43) je rekorder na nekaj področjih. Študij na ljubljanski ekonomski fakulteti je končal v dveh letih. V dveh letih je končal tudi doktorski študij v Nemčiji, kjer živi še danes. Ko je dopolnil 25 pomladi, je kolebal med zaposlitvijo v najboljši svetovalni hiši na svetu McKinsey & Company in A.T. Kearney. Odločil se je za slednjo. V štirih letih je postal mlajši partner in s tem najmlajši junior partner v zgodovini mednarodnih svetovalnih hiš.
Privabljanje neposrednih tujih investicij, predvsem greenfield naložb (investicij na novo), je ena od pomanjkljivosti Slovenije. Kaj bi morala Slovenija narediti, da bi imela na svetovnem investicijskem zemljevidu pomembnejšo vlogo?
Težko bi naredila več, kot je. Po vseh kriterijih smo država, v katero bi vsakdo želel vložiti denar. Edini problem Slovenije je njena majhnost in da ima močno lokalno gospodarstvo. Vsak naložbenik se vpraša, ali je smiselno ob tako močni konkurenci vstopiti na trg, ki ga mora enako skrbno obdelovati kot vsako drugo veliko državo. Zato se bo rajši odločil za naložbo na Poljskem. Morda se bo za Poljsko odločil tudi zaradi cenejše delovne sile, ker bo imel s tega vidika dodatno prednost.
Po nekaterih investicijskih kriterijih pa je Slovenija bolj privlačna naložbena destinacija kot ZDA. Za razliko od naših predhodnih raziskav je na podlagi letošnje raziskave A.T. Kearneyja 55 odstotkov anketirancev (predsednikov uprav vodilnih podjetij iz 50 držav) odgovorilo, da naložbe v ZDA niso več tako privlačne, ker imajo ZDA upočasnjeno gospodarsko rast. Po drugi strani ima Slovenija nadpovprečno gospodarsko rast. V ZDA je problem tudi nestabilen dolar in rastoče obrestne mere, v Sloveniji pa imamo stabilen evro in stabilne obrestne mere. Ugotovljen pa je bil še en problem; kar 38 odstotkov anketirancev je izpostavilo, da je ameriška država zelo regulativna in s tem manj privlačna za tuje investitorje.
Po vaši analizi so podjetja v Sloveniji, ki imajo tuje lastnike, bolj uspešna po rasti prihodkov in imajo večjo donosnost od slovenskih podjetij. Kaj je razlog za to?
To sem ugotovil na podlagi statistične analize vzorca 200 slovenskih podjetij. Tujci pogosto vstopijo v podjetje, ker jih zanima lokalni trg, distribucijski kanal, blagovna znamka ali proizvodni del. Ker so stroški dela v Sloveniji čedalje višji, jih slednje vedno manj zanima. Ker jih manj zanima okolje, mi je iz izkušenj znano, da tujci po vstopu v slovenska podjetja zelo radikalno počistijo z rezervami. Kot član Gorenjeve uprave sem spoznal, kakšne obveznosti ima slovensko podjetje do okolja. V nadzornem svetu so predstavniki iz različnih krogov, tudi predstavniki zaposlenih. Preden odpustiš pet ljudi, je treba zato dobro premisliti. Tujcem takšno usklajevanje ni potrebno.
Obstaja pa še en razlog. Če pogledamo podružnice multinacionalk, ki so se na novo ustanovile, so se gradile iz nič. In če gradiš iz nič, zaposliš samo tiste, ki so najbolj potrebni. V tem primeru zgodba o odpuščanju odpade. Poleg tega so številne podružnice multinacionalk v Sloveniji bolj donosne, ker veliko skupnih režijskih stroškov odpade na matico. Iskratel je bil vrsto let najbolj donosna firma v koncernu Siemens; precej samostojno je bil voden lokalno, ni imel velikih režijskih stroškov in vsa birokracija se je knjižila v Nemčiji. Ni pa rečeno, da so slovenska podjetja slabše vodena od podjetij v tujini.
Bi se moral Telekom po vaši oceni v prihodnosti povezati ali pa je pripravljen na samostojno rast in razvoj?
A.T. Kearney je svetoval Telekomu Slovenije dve leti, v letih 2002 in 2003. Pred začetkom projekta je bil Telekom na dnu evropske lestvice po produktivnosti, ki se meri po številu priklopov na zaposlenega, danes pa je med prvimi petimi, šestimi državami in je po produktivnosti dela že prehitel angleški British Telecom in Telekom Austria. Takrat je bil švicarski Telekom zelo močan zgled, vendar ga je danes slovenski Telekom že skoraj dohitel. Njegov dobavitelj je Iskratel, ki ima prilagojene rešitve za manjše telekome, zato ni odvisen od velikih dobaviteljev, kot sta skupini Alcatel-Lucent in Nokia-Siemens. S priključitvijo veliki grupaciji Telekom Slovenije torej ne bi pridobil pri tehnologiji in tudi ne pri pogajalski moči. Pravega razloga za prodajo zato nisem videl. Vidim pa možnosti v partnerstvu. Menim, da sta hrvaški in slovenski telekom dovolj komplementarna. Medtem ko ima Hrvaški Telekom nižjo produktivnost dela kot Telekom Slovenije, ima na marketinškem področju dobro razvite koncepte, ki bi jih lahko Telekom Slovenije koristno uporabil. Tudi od kakšnega drugega telekoma bi se lahko veliko naučili. Ne vidim pa potrebe, da bi se Telekom kapitalsko predal nekomu. Preživi lahko namreč sam.
Kje vidite v tistem času Slovenijo?(op. 2030)
Slovenija bo nadaljevala z izvajanjem svoje nišne strategije in bo ena redkih nekdanjih socialističnih držav, katere podjetja bodo avtonomno preživela globalno koncentracijo.
Kdo pa je ne bo preživel?
Marsikatera večja država, ki je prehitro razprodala svoja podjetja.
Je to sosednja Hrvaška?
V srednji Evropi je več primerov, ko je država prehitro razprodala državna podjetja, na primer Madžarska, Češka in Poljska. Tudi na Hrvaškem proces privatizacije še ni končan, zato se lahko tudi tam še marsikaj zgodi.
Celoten članek v današnjem Dnevnikovem Objektivu.
Pomagajmo ubogim bankirjem
| 15. marec 2008 | Svet | kriptoproletarec
Mit je, da se ameriška administracija ne vmešava v gospodarstvo. Največjo pomoč pa daje pomoči potrebnim, bankirjem in finančnim špekulantom.
While New York Governor Eliot Spitzer was paying an ‘escort’ $4,300 in a hotel room in Washington, just down the road, George Bush’s new Federal Reserve Board Chairman, Ben Bernanke, was secretly handing over $200 billion in a tryst with mortgage bank industry speculators.
Both acts were wanton, wicked and lewd. But there’s a BIG difference. The Governor was using his own checkbook. Bush’s man Bernanke was using ours.
Finančna kriza ali socializem za bankirje
| 12. marec 2008 | Razno | kronist
Težko je dandanašnji biti bankir, še posebej v Španiji ali ZDA. Še do pred kratkim si je velika bankirska gospoda mastila brke z obilnimi provizijami ob pakiranju in prepakiranju ničvrednih nepremičninskih in potrošniških in kreditov v nekakšne vrednostne papirje, ki jih je s sodelovanjem slavnih, visoko verodostojnih rejting agencij prodajala nič hudega slutečim vlagateljem. Danes taisti alpha dedci cvilijo kot odojki, ki so jih odstavili od vimen matere prasice in jih vodijo v zakol. Preden se nam pocedijo sline, poglejmo, kaj se je dogajalo.
Španska banka je npr. zamorcu, ki je pred nekaj dnevi preplaval gibraltarsko ožino, brez odvečnih vprašanj odobrila kredit. Ameriška banka je tolstoritemu rednecku iz trailer parka nekje na vznožju Apalačev veselo, ne da bi trenila z očesom, ponudila denar, da si sezida topel domek, v katerem se bo lahko še naprej do onemoglosti natepaval z junkom iz Wal-Marta. Le kako je to mogoče, se sprašujete, ko pa moraš tukaj v Sloveniji imeti na lagerju nebroj papirjev, tudi če si hočeš za zgolj EUR 10.000 kupiti ušiv Renault Clio?
I, preprosto: te gnile kredite si vrgel v bazenček skupaj z nekaj prvovrstnimi krediti, malce pomešal, da ni več tako smrdelo, potem pa brozgo zapakiral v lične pakete z ličnimi imeni kot so MBS, CDO, CLO, etc. Poenostavljeno povedano, pustil si domišljiji prosto pot in ustvaril obveznice. Rabil si samo še dobrega PRovca, ki ti bo pomagal te sumljive obveznice prodati vlagateljem. Nič lažjega. Najdeš rejting agencijo, ji mastno plačaš, da tvoj finančni produkt dobro oceni, in si na konju. In tako je tudi bilo. Donosov lačni vlagatelji so hiteli kupovati fancy obveznice z odličnimi rejtingi, misleč da bodo bogato poplačani, ko bodo zamorci in rednecki odplačevali kredite, ki so jih iznajdljivi bankirji zavozljali v obveznice.
Tukaj je treba vedeti, da so banke s tem, ko so kredite zapakirale v obveznice in jih prodale naprej, te kredite odstranile iz svoje bilance. Manj kreditov na bilanci, manj je treba na stran dati kapitala za primer, da kredit na bo odplačan. In manj kapitala je treba dati na stran, več ga je možno posoditi novim zamorcem in redneckom. Brez papirjev, brez vprašanj - konec koncev je bilo mogoče kredite zlahka prodati naprej, pa naj se z njimi ukvarja kdo drug. Kot je dejal Kurt Vonnegut: So it goes.
V času visoke gospodarske rasti in rasti cen nepremičnin se je enačba še nekako izšla. Ampak kaj kmalu je postalo jasno, da bodo vsi tisti zamorci in rednecki (+ ostali) imeli hude težave, če se izkaže, da je gospodarska rast laufala na kredit in da je ta kredit napihnil kar nekaj balončkov. Začelo se je v ZDA. Ko so cene nepremičnin začele padati, se je med bančniki in vlagatelji začel širiti strah. Če redneck ni mogel odplačati kredita, je imela banka, ki je mešala in prodajala obveznice, znatno izgubo kljub temu, da ga brcnila iz hiše nazaj v njegov trailer park. Vrednost nepremičnine je padla, vrednost kredita pač ne. In ko so to skapirali tudi lujzeki, ki so kupovali s temi krediti “zavarovane” obveznice, so jih začeli prodajati, kakor hitro so pač mogli.
Nadaljevanje zgodbe je znano. Trg teh obveznic se je sesul, investicijske banke, ki so pakirale in preprodajale kredite ter obveznice preko svojih nereguliranih podružnic, pa imajo velike izgube. Veliko teh sedaj ničvrednih obveznic sedi na njihovih bilancah, ker ga ni bukseljna, ki bi jih kupil. Ali pač?
Neoliberalci imajo vedno polna usta nasvetov, kako je treba imeti produkti, ki ga lahko prodaš, če hočeš živeti človeka vredno življenje. Si tekstilec? Sori, crkni, ali pa se prekvalificiraj v programerja. Ali pa investicijskega bančnika mogoče? Tako boš lahko imel ničvreden produkt, pa boš ga lahko vseeno prodal. Kot v socializmu - za bančnike. Ne za delavce, ki morajo stavkati za 40 evrov višjo plačo, ne za delavce, ki jim neoliberalci in bankirji pridigajo vzdržno rast plač.
Danes je ameriški Fed v svet poslal veselo oznanilo: bankirji, ne bojte se, svoje ničvredne obveznice boste lahko zastavili pri nas in v zameno dobili davkoplačevalski keš. Če niso pomagale nižje obrestne mere, bo mogoče takšna velikodušna subvencija. Če vaših obveznic nihče noče, pa jih bomo kupili mi, pravi Fed. Evropska centralna banka (ECB), katere predsednik Trichet je znan po branju levit “neodgovornim” sindikatom, kupuje podobne obveznice španskih bank. Ko pošten delavec zahteva višjo plačo, ga napotijo na zavod, ko zajavkajo njihovi neodgovorni prijateljčki z milijonskimi bonusi, so centralni bankirji pripravljeni na široko odpreti denarnice.
Res bi rad videl, kako se potapljajo gospodarji vesolja, Morgan Stanley, Bear Stearns in ostali vojni dobičkarji te vojne delavstva proti povampirjenim kapitalskim kobilicam. Ampak slednje imajo zaslombo v krošnjarjih z neoliberalnimi modrostmi, ki onečejajo mnenjske strani večine tujih in slovenskih časnikov. Nedavno je lokalni neoliberalec Igor Masten predlagal omejitev demokracije, češ da ta škodi gospodarstvu. Predlagal je namreč, da bi politiki poleg vpliva na monetarno politiko vzeli še vpliv na fiskalno politiko. Kako “neodvisni” centralni bančniki na račun poštenih davkoplačevalcev krijejo hrbet finančnemu velekapitalu, sem zgoraj že opisal. Da bi ne počilo prehitro, bi morda dr. Masten moral nadaljevati svojo misel in predlagati zapiranje tistih, ki bi lahko s širjenjem neresnic in nezadovoljstva med ljudstvom onemogočili presvitlo vladavino neoliberalnih ekonomistov-kraljev.
Mleko v Kempilasu drugič
| 11. marec 2008 | Slovenija | vale
Veterinarska inšpektorica je včeraj, po ogledu prostorov Kemiplasa, ugotovila, da podjetje Polos za Ljubljanske mlekarne ne pretovarja samo mleka, ampak ga tudi skladišči. To dejavnost bi morali registrirati in odobriti pri Veterinarski upravi, česar pa seveda niso storili. Prav tako ni našla dokumentov o notranjih kontrolah in sledljivosti. V Ljubljanskih mlekaran naj bi iskali druge pros
Sveta Katarina za umazane stvari
| 11. marec 2008 | Slovenija | vale
Zakaj bi slepomišili? Sabina Mozetič, direktorica občinske uprave v Kopru je odkrito povedala, kakšni so načrti občine Koper v zvezi z območjem Sveta Katarina, kjer je že Luka Koper skoraj v celoti uničila mokrišče in pokopališče školjk:
Tam bodo tudi servisni prostori, servisne površine za priveze za marino. Tako za to novo marino kot za to marino, ki je v Kopru. Tam načrtujemo tudi preselitev posameznih teh dejavnosti na področju vodnih športov in vse te, se pravi umazane stvari, ki so danes tukaj v marini Koper, ti servisi, delavnice in tako naprej, se bodo pač preselili tam na tisto območje.
Telekom: Prodajalci megle
| 9. marec 2008 | Razno | kronist
Jože P. Damijan je nedavno v zvezi s privatizacijo Telekoma Slovenije zapisal naslednje:
Tuj strateški kupec bi prinesel nove in posodobljene storitve, pa še domača regulatorja Apek in UVK bi mu bolj gledala pod prste. Vir.
Zakaj dr. Damijan krošnjari s takšnimi brezprizivnimi trditvami? Izkušnje kažejo, da prodaja strateškemu kupcu ne vodi nujno do učinkov, ki jih reklamira v svojem komentarju. Ravno nasprotno. Če strateški kupec vstopi na trg, kjer nove storitve niso najboljši, najcenejši način za doseganje dobičkov, se to ne bo zgodilo.
Delovanje Deutsche Telekoma na Hrvaškem je dober primer zato, kako škodljiva je lahko prodaja javnega monopola zasebnemu podjetju. Regulator lahko skozi prste gleda tudi strateškemu kupcu, takšna je hrvaška lekcija. Le kaj je dr. Damijana napeljalo na sklep, da bi bilo v slovenskem primeru drugače? Primerov gledanja skozi prste je v EU malo morje. Zgornja trditev dr. Damijana je tako preveč kategorična, da bi jo lahko jemali resno. Zopet so dejstva tista, ki naj se prilagodijo teoriji - drugače toliko slabše za dejstva.
Nadalje:
S proračunskega vidika je bila neprodaja Telekoma na tem razpisu definitivno velika izguba. Če bi Telekom prodali po ponujeni ceni 400 evrov za delnico (za četrtino več od borzne cene), bi država dobila v proračun dobrih 500 milijonov evrov več.
S tem se strinjam. Čudi me le, da je bil dr. Damijan ob prodaji NKBM trdno v prvih bojnih vrstah, ko je bilo treba osmešiti tiste, ki so trdili, da je bil delež NKBM prodan prepoceni. Nikjer nisem zasledil, da bi dr. Damijan v silni skrbi za dobrobit proračuna računal, koliko več bi lahko država iztržila za delnice, glede na to, da je bilo povpraševanje po njih petkrat večje od ponudbe. Ampak dr. Damijan je tiste dni vzklikal “Janša, prodaj vse” in ga je iztržek privatizacije kaj malo brigal. Važno je bilo le to, da se je prodajalo.
Dr. Damijanu zavidam njegovo gotovost v samoumevnem prepričanju v dobrobiti privatizacije. Vendar pa Telekom slovenskega trga telekomunikacij ne drži v kameni dobi, uporabniki so lahko razmeroma zadovoljni. Poglejmo samo nekaj podatkov:
-> mobilni klici: med 49 evropskimi mobilnimi operaterji je Telekomov Mobitel cenejši od 28ih.
-> fiksni klici: cene notranjih fiksnih klicev med najcenejšimi v EU
-> fiksni mednarodni klici: cene v Sloveniji so pod povprečjem EU
-> mesečne cene telekomunikacijskih storitev za posameznike in podjetja daleč pod povprečjem EU
-> v številu širokopasovnih povezav na 100 prebivalcev Slovenija vodi pred vsemi novimi članicami EU, razen Estonijo
-> cene najemov razvezane lokalne zanke in shared access za konkurenčne ponudnike so v povprečju EU
Če se prav spomnim, je dr. Damijan še pred nekaj dnevi zapisal, da se Telekomu ne bo pustil odirati. Zgornji podatki Evropske komisije kažejo, da se mu to ne dogaja oz. se mu to ne bi zgodilo, če bi kot ponudnika storitev izbral Telekom.
Z dr. Damijanom se v marsičem strinjam, posebej ko predlaga regulativne ukrepe po britanskem vzoru. Ampak veselilo bi me, če bi se osvobodil dogmatizma, ki ga sili v postavljanje kategoričnih trditev, ne glede na širok diapazon možnih rešitev, ki so na mizi v vsakem trenutku. Ali bi bil nek Skipti res primeren strateški partner Telekomu, podjetju, ki ga ne more kupiti drugače kot s Telekomovim denarjem? Ali bi se uprava konzorcija Bain Capital etc. preko LBOja močno zadolženega Telekoma res ukvarjala z uvajanjem novih storitev za nižjo ceno, ali bi raje nabijala cene in odpuščala delavce? Kakor hitro o privatizaciji prenehamo razmišljati na počez, postane to vprašanje mnogo večplastnejše, kot se zdi sprva in kot ga prikaže dr. Damijan.
Loading ...
