Arhiv Marec 2008
Sodni postopek zoper časopisno podjetje Delo
| 21. Marec 2008 | | Jure
Zanimive priče 
Spoštovani,
obveščam vas, da se bo v torek, 25. marca, ob 10. uri, na delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, Resljeva 14, nadaljeval sodni postopek zoper časopisno hišo Delo.
Podlaga sodnega postopka je tožba, ki sem jo zoper časopisno hišo Delo vložil zaradi predčasnega odpoklica z dopisniškega mesta na Dunaju oziroma zaradi (po mojem mnenju: nezakonite) odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Doslej je sodišče zadevo obravnavalo enkrat, in sicer na prvem, poravnalnem naroku, ki je bil dne 12. februarja in na katerem sem predstavil predlog za poravnavo. Ker nanj nisem prejel odgovora, sklepam, da ga časopisna družba Delo zavrača.
Na glavni obravnavi, ki bo v torek, bodo kot priče zaslišani Stojan Žitko (urednik zunanjepolitične redakcije Dela), Peter Jančič (bivši odgovorni urednik Dela) in Danilo Slivnik (bivši predsednik uprave Dela).
Sodni postopek je javen. Vljudno vabljeni!
S spoštovanjem,
Matija Grah,
novinar zunanjepolitične redakcije Dela
Et tu, Alenka?
| 20. Marec 2008 | | abaris
V naši majhni deželici je polno zlobnih in zahrbtnih ljudi. Kako si lahko drugače razlagamo, da se besede, številke in ločila, ki nam jih narekuje naš genialni zunanji minister Rupel, nenehno potvarjajo v toliko različnih medijih, da se največkrat njihove laži celo ujemajo? Najbolj nas je razočarala nekdanja vladna svetovalka Alenka Pavlin, ki je prišla na STA, da bi uravnotežila ljudi, ki spoštujejo komunista Danila Turka. A očitno je boljševistična kontiuniteta na STA podobno kot ASK tudi njej oprala možgane:
Pri tem vprašanju bi moral tudi Izrael po mnenju vodje slovenske diplomacije Evropejcem pokazati, da misli resno z njihovo odpravo. “Situacija ni preprosta, a odločenost za pogajanja je,” je menil. Ali bo stranema pogajanja uspelo skleniti do konca letošnjega leta, pa je po mnenju ministra “vprašanje za 65.000 dolarjev” -STA, 30.3.2008.
Žal tudi naša omladina ni nič drugačna. Če bi minister Gaber že pred časom privatiziral šolstvo in sledil pro-ameriški usmerjenosti našega zunanjega ministrstva, gotovo nobeden študent ne bi upal poneveriti splošno znanega podatka, da je bila glavna nagrada na največjem ameriškem game-showu pred petdesetimi leti v resnici 64.000 dolarjev.
Kakšne poteze boste vlekli pri reševanju spora s sosednjo Hrvaško?
To je vprašanje za 65 tisoč dolarjev, po drugi strani pa zadevo lahko tudi poenostavim. - Intervju za študentsko glasilo Klin, 30. november 2004
Rupel na sledi rešitve izraelsko-palestinskega konflikta
| 20. Marec 2008 | | Jure
Dimsi je bil v Izraelu, kjer je podal naslednjo epohalno ugotovitev:
Sicer pa je povedal, da je očitno glavno vprašanje v izraelsko-palestinskih odnosih vprašanje judovskih naselbin.
Kot bi rekli južneje: ma nemoj!
Zanimive povezave 03/19/2008
| 19. Marec 2008 | Neuvrščeno | Jure
tags: no_tag
InvestorsInsight : Let’s Get Real About Bear
tags: no_tag
Bančne kartice s čipom
| 18. Marec 2008 | | Jure
Pred kratkim sem od banke dobil novo kartico, tako s čipom. Varnost ueber alles, a ne? Danes:
Chip & PIN allows the banks to shift liability for fraud from themselves onto customers. We described this in a paper “Chip and Spin” in March 2005. Whereas with signature based transactions, it is on the bank to prove the customer authorised the payment, with PIN based transactions, the banks are assuming the customer is liable unless the customer can show otherwise. Več o tem…
Ko bodo “Romuni” obvladali novo tehnologijo, zna biti zabavno.
P.S. Primer je britanski, ne vem pa, kakšna je praksa slovenskih bank/zakonodaja pri prevarah z bančnimi karticami. Samo v poduk, da se da pod pokrivalom “varnosti” prodati marsikaj.
Well done, Jimmy!
| 18. Marec 2008 | | Jure
Ok, če ste zadnje čase vsaj bežno preleteli finančne strani časopisov, vam je ime Bear Stearns verjetno že znano. Saj veste, tisto podjetje, ponudnik khm finančnih inovacij, ki ga je včeraj JP Morgan kupil za 1/100 cene izpred enega leta, FED pa obljubil 30 milijard USD za pokritje luknje v knjigah. Se ve, kdo bo plačal.
No, James Cayne najbrž ne. Gospod, nekdanji CEO Bear Stearnsa, je za uspešno vodenje v obdobju 1993 - 2006 pobasal skromnih 232 milijonov USD.
This is just another example of how the global economy rewards extraordinary talent. Vir
The Mist (2007)
| 18. Marec 2008 | | Jure
The Mist (2007), posnet po noveli Stephena Kinga, je prvo letošnje filmsko presenečenje. Inteligentni horror in pravi poklon B produkciji. S tistim pravim filingom grozljivk iz 70., 80. let in zgodbo, primerno za današnji čas. Grozljivke, tiste dobre, so vedno bile (tudi, predvsem) politični filmi. The Mist bo verjetno za silo funkcioniral tudi kot običajni pofl, kljub temu, da so - zaradi prej omenjenega poklona - pošasti tehnično primitivne, krvi pa verjetno premalo.
Hvala bogu, da je Milton pod rušo
| 18. Marec 2008 | | kronist
Včasih me kar zmrazi, ko kakšen lokalni vedež maha z nasveti Miltona Friedmana in zaslepljenim ignorantom priporoča to ali ono njegovo knjigo (ko je to nazadnje storil razgledni Vojc, sem zgubil upanje v uravnoteženo debato na tistem blogu - in prav sem imel). Domnevam pa, da tudi liberalni skrajneži tiho pritrjujejo Paulu Krugmanu, ko ta izpostavlja neke vrste keynesianizem kot edino možno pot iz gospodarske krize v ZDA:
Why not the Great Depression?
Because I think we know something that we didn’t then. The Federal Reserve was clueless back then. They were only concerned about protecting the nation’s gold reserves, and the federal government believed that austerity and cutting spending was the answer to recession. I think we know more than we did then, and just the fact that we have a big federal government is a stabilizing factor. But the current problem is still pretty awesome. Vir.
Sicer pa - kdaj so se razni neoliberalci branili socializma in keynesianizma, ko je bilo treba rešiti njihove riti? Od dolžniške krize 80ih, ko jih je na plečih globalnih revežev reševal IMF, do danes, ko jih na plečih brezdomcev rešuje Fed.
Nataša še ni slišala za Liechtenstein
| 17. Marec 2008 | | Matej037
Ob paranoičnim zavzemanjem za varovanje zasebnosti v nekaterih marginalnih primerih (kamere v večstanovanjskih blokih, …) se Nataša Pirc Musar niti z besedico ni oglasila v primeru pridobivanja zasebnih podatkov o hranilnih vlogah v Liechtensteinu.
Ali nataša za to alpsko kneževino še ni slišala ali pa se ji podkupovanje uslužbenca banke s strani nemške obveščevalne službe s ciljem pridobivanja eksplicitno zasebnih podatkov ne zdi sporno.
Sicer pa si oglejte enega redkih razumnih prispevkov na temo bančnih računov v Liechtensteinu (vir: Tanja Štumberger, http://tribunal-si.blogspot.com/2008/03/nemija-poskua-uvesti-davni-imperializem.html)
Nemčija poskuša uvesti davčni imperializem
Lichtensteinska fiskalna suverenost je pod udarom, čeprav imajo zakonodajo, ki ne samo spoštuje zasebnost posameznikov, ampak je tudi neizprosna do pranja denarja, kar so potrdile mnoge organizacije po svetu, na primer tudi U.S. Internal Revenue Service. Kljub temu je nemška vlada poslala svoje tajne agente v alpsko kneževino Lichtenstein z namenom pridobitve zaupnih podatkov bančnih računov nemških državljanov v kneževini. Heinrichu Kieberju, bivšemu bančnemu uslužbencu LGT Group, so plačali okoli 5 milijonov evrov za DVD s 4.527 osebami in njihovimi bančnimi podatki. Kieber se danes nahaja v Avstraliji, po tistem ko mu je Nemčija spremenila identiteto. V kneževini je že sprožena kriminalna preiskava proti Kieberju in drugim osebam, ki so osumljene kraje občutljivih podatkov in prodaje teh nemškim oblastem. Kieber je v banki delal od leta 1999 do novembra 2002, v katerem času naj bi banki ukradel podatke. Ne samo, da so pod drobnogledom te fizične osebe, obstajajo dvomi, da je nemška obveščevalna služba (BND) delovala v nasprotju z veljavnimi zakonskimi predpisi. Po nemški zakonodaji imajo pristojnost preiskave davčnih utaj zvezne dežele in ne BND kot zvezni organ. Opozicija zato poziva k preiskavi, s katero bi ugotovili, ali je BND delovala zgolj kot posrednik za tožilstvo ali kot aktivni akter.
Nemčija je seznam, z ali brez protiplačila, pripravljena posredovati drugim državam. Avstralija, Velika Britanija, ZDA, Italija, Francija, Španija, Češka, Švedska, Kanada, Nova Zelandija, Španija in Slovenija so že pogledale vanj, čemur so v preteklih dveh tednih sledile obsežne kriminalistične preiskave na delovnih mestih in domovih njihovih državljanov.
Odmaknimo se od vprašanja kriminalnosti samega dejanja pridobivanja zaupnih podatkov in se osredotočimo na razloge in povode za ta dejanja. Čeprav bi na prvi pogled marsikdo zaključil, da je razlog Lichtensteinska zakonodaja, je potrebno pozornost usmeriti predvsem na Nemški davčni sistem, ki je zapleten do te stopnje, da se še strokovnjaki ne znajdejo v njem in hkrati odmerja nesprejemljivo visoke davčne stopnje. World Economic Forum’s Global Competitiveness Report je ocenil, da je nemški davčni sistem eden izmed najslabših na svetu. Posledično se Nemci že desetletja zatekajo k utaji davkov in pobegu v tako imenovane davčne oaze. Križarske vojne napram slednjim so zgrešene in politično zrežirane. Poltične elite poskušajo, preko OECD ali s pomočjo diplomatskih pritiskov, oblikovati mednarodni davčni kartel, ki bo koristil le državam z visokimi davčnimi stopnjami, kot sta Nemčija in Francija.
Vendar, za izkrivljanje informacij niso krivi samo politiki. Evropski mediji in (zaslepljena) javnost komaj čakajo na priložnost, da linčajo tiste, ki so se zatekli v davčne oaze. Zakaj ne bi tega naredili, saj so vendar politiki dali blagoslov k neodobravanju, nasprotovanju in kamenjanju ljudi, ki se poslužujejo davčnih oaz. Aksiom ekonomske teorije je, da davčne oaze niso zlo in ne predstavljajo grožnje državljanom drugih držav. Prav nasprotno, vse kar davčne oaze naredijo je, da ustvarijo davčno konkurenco, ki še najbolj koristi davkoplačevalcem na obeh straneh meje. Zaradi slednje državam z visokimi davčnimi stopnjami ne preostane nič drugega, kot da se lotijo davčne reforme. Izboljšanje davčnega sistema in znižanje davčne obremenitve bo še najbolj koristilo njenim davčno preobremenjenim državljanom, s čimer relativno največ pridobijo tisti z najnižjimi prihodki, saj slednji namenijo največji del svojega dohodka za osebno potrošnjo.
To pomeni, da v končni fazi pridobijo tako državljani ene kot druge države, še najbolj pa tiste, ki so uvedle davčne reforme. Britanski profesor Richard Teather je pred kratkim zapisal v svoji knjigi: “Davčne oaze koristijo nam vsem, ne glede na to ali v njih osebno invistiramo ali ne.” Realnost potrjuje ekonomsko teorijo: države, ki so korenito reformirale svoj davčni sistem – Irska, Estonija in Slovaška – so bile priča neverjetnim uspehom (visoka gospodarska rast, drastično znižanje nezaposlenosti, nizka inflacija, pritok tujih investicij, itd.). Hrati se je v teh državah povečalo tako število davčnih zavezancev kot državna mošnja pobranih davkov.
Kdo bi bil zmagovalec v primeru, da bi vse države imele visoke davčne stopnje, ki se ne bi razlikovale od države do države? Okoristila bi se majhna skupina interesnih skupin, ki bi pri politikih izlobirale državne programe, zakonodajo in pogodbe, ki bi predvsem napolnile njihove žepe, medtem ko bi ostali državljani ostali praznih rok. Prav tako bi pridobili politiki, ki so marionete interesnih skupin, in njihove plačilne liste.
Kdo bi izgubil? Državljani, saj bi morali plačevati visoke davke, katere bi politiki, v sodelovanju z interesnimi skupinami, določili. Ker bi vse države imele enake davčne stopnje, državljani ne bi imeli možnosti oditi s svojim premoženjem tja, kjer bi jih država manj bičala po hrbtu z ogromnimi davčnimi stopnjami.
Nihče ne plačuje rad davkov, a se je zelo težko postaviti po robu oblasti, ko so davčne stopnje že uvedene. Prav zato se je treba boriti preventivno, da nam oblast ne naprti nepotrebnih davkov, s katerimi bi predvsem poplačevala interesnim skupinam, ki so najbližje državni politični eliti.
Davčne oaze in davčna konkurenca pripomorejo k temu, da posamezniki obdržijo več denarja pri sebi in tako sami odločajo o tem, kako bodo razpolagali z njim, namesto da je za to odgovorna oblast. Kdo bo najboljši gospodar tvojega dohodka, če ne ti sam? Ko nekdo drug upravlja s tvojim denarjem, bo ta slabše investiran oziroma porabljen, kot če bi to naredil sam. Samo vprašajte se, za kateri denar bi vi bolje skrbeli in si vzeli čas za premislek, kako ga porabiti: za svojega ali za tujega? Prav zato je politik slab gospodar državnega denarja, predhodno pobranega od davkoplačevalcev.
Nemčija je na čelu skupine držav, ki poskušajo uvesti davčni imperializem, namesto da bi reformirale svoj davčni sistem do mere, da bi odseval želje prebivalstva, kar pomeni davčne stopnje, ki so jih državljani pripravljeni plačevati in se zato ne bodo iz obupa zatekli k izogibanju ali utaji davkov.
Nekdo se mora postaviti po robu davčnemu imperializmu, ki bi še najbolj prizadel davkoplačevalce – od slovenskih do irskih. Zato se nehajmo sprenevedati; prizadel bi vse, ki ste prebrali ta članek. Nas, vas …
Javno-zasebno partnerstvo v zdravstvu je v Veliki Britaniji mrtvo
| 16. Marec 2008 | | Jure
Še nekaj iz Dnevnika:
Po predavanju zdravstvenega analitika prof. dr. Martina McKeeja sodeč rešitve niso našli niti v Veliki Britaniji. Pred leti so tam na široko odprli vrata zasebnim vlaganjem v zdravstvo, vendar se je, je bolj opisal kot podkrepil s podatki McKee, to izkazalo za neučinkovito. Pokazalo se je, da so nekatere novogradnje nekakovostne, da so za ljudi bolj utesnjene, število postelj pri nadomestnih gradnjah se je zmanjšalo, vse skupaj pa podražilo. Država se zdaj ukvarja s tem, kako bi te bolnišnice na robu bankrota odkupila. Po njegovih besedah vnos zasebnega kapitala v javni zdravstveni sistem zmanjšuje učinkovitost porabe sredstev.
Loading ...
