Crnkovič o objavi razvpite diplomatske beležke:
Ne gre za to, da mediji nečesa ne bi objavili zato, da bi obvarovali ugled diplomatov. Če naredijo napako, je to treba objaviti! Treba je pa videti, ali je dobljena informacija vredna objave oz. ali bi javnost to morala vedeti. V konkretnem primeru mislim, da javnosti ne bi bilo treba poznati vsebine diplomatskega sestanka, ker z njim ni bilo nič narobe – razen da ga je nek izdajalec z MZZ razkril in da Rupla že itak sovraži cela Slovenija, pa ga dajmo še malo jebat, a ne? Razlog za objavo je samo senzacionalizem.
Pokončnost urednikov pa se ne meri samo s tem, kaj vse si upajo objaviti, ampak tudi s tem, česa ne bodo objavili. Seveda pa je to iluzorno pričakovati od tistih, ki so zdresirani, da vohajo škandale.
V takih primerih se vprašam; What would the New York Times do (tisti “idealizirani”, ne tisti, ki je popolnoma pokleknil pod Bushevo propagandno mašinerijo)? Bi objavil vsebino zabeležke? Bi presodil, da so informacije o zakulisnih igrah velikih sil pri problemu v neposredni soseščini zanimive za njegove bralce?
Bi v presojo vključil presojo o vplivih na mednarodni ugled države? Ne, to ni njegovo poslanstvo. All news fit to print. Omenjena zabeležka to nedvomno izpolnjuje, drugo pa je seveda vprašanje, kako so naši “analitiki” interpretirali njeno vsebino. Streljanje na “grde” medije, ki so si drznili objaviti dokument, je neprimerno. Vsekakor pa se bolj bojim medijev, ki filtrirajo objave na temelju državotvornosti, ki delujejo kot podaljšek zunanjega ministrstva, kot tistih, ki občasno zdrsnejo v senzacionalizem.
P.S. Crnkovič v omenjenem zapisu zagreši še eno napako, ko enači ameriške in evropske interese pri vprašanju Kosova. Če je kaj jasno iz beležke, je to, da je med temi težko vleči enačaj.