Arhiv februar 2008
Poslancu zaradi vandalizma le opozorilo
| 19. februar 2008 | Slovenija | Matej
V Sloveniji smo doživeli nov višek pravne države.
Tabla, ki jo je prejšnji teden, skorajda slavnostno, odstranil poslanec Srečko Prijatelj, je spet na svojem mestu in nespremenjena. Vzrok odstranitve je bilo mnenje poslanca, da tabla krši ustavo ker je na njej napisan kraj Bazovica v slovenskem in italijanskem jeziku, saj tabla ne stoji na dvojezičnem območju.
Na cestnem podjetju Koper so pojasnili, da na tabli ni nič spornega, saj označuje kraj v tujini in je zato le-ta napisan tudi v tujem jeziku. Podobno je tudi s tablami v Ljubljani, ki označujejo smer za Trst, Dunaj ipd. in imajo zraven dopisano še tuje ime, saj na primer kak Avstrijec najbrž ne ve da njegovemu Wienu tukaj pravimo Dunaj.
Kot je sporočila Policijska uprava Koper je poslancu Prijatelju izrekla le opozorilo. Me pa prav zanima kaj bi bilo če bi nekaj takega storil navaden državljan - najbrž bi na dom takoj dobil položnico za 200€ ali še kaj hujšega. Pri poslancu (ki seveda spada v zakonodajno vejo oblasti) pa so policisti najbrž domnevali nevednost in neseznanjenost s slovensko zakonodajo.
Veselite se! Danes praznujemo praznik pravne države.
Na senčni strani estonskega poletja
| 19. februar 2008 | Svet | analizator
Ko se je po naših krajih pred časom potikal nekdanji estonski premier Mart Laar, smo lahko na njegovem predavanju v Ljubljani opazli trume samozvanih liberalcev, ki so prihiteli poslušati novi enotnodavčni evangelij. Laar, sicer posterboy neoliberalnega projekta, je takrat inštruiral v službi American Enterprise Institute, agresivnega neokonservativnega think-tanka, ki je hujskal k vojni v Iraku in ki meni, da je segrevanje ozračja izmišljotina zapohanih hipijev. Janševe vlade tiste dni še ni zapustila vsa pamet, zato se je Laaru lepo zahvalila za piar, načrte o uvedbi enotne davčne stopnje v Sloveniji pa zaklenila v predal in vrgla ključe stran.
Daleč se je razlegel jok in stok mladoekonomistov, za katere je estonski ekonomski čudež naenkrat postal nedosegljiv ideal, ki so se mu Slovenci po njihovem mnenju odpovedali zaradi svoje socialistične miselnosti in ozkogledne zaplankanosti. Bolj pogumni med njimi so se kakor popadljiva ščeneta zagnali med noge ekonomistom, kot so Jože Mencinger, France Križanič in Veljko Bole, ter jih zmerjali z diletanti in kao-strokovnjaki. Zakaj? Zato ker so se zavzemali za premišljeno gospodarsko politiko, ki se izogiba šok terapijam. V očeh malikovalcev Miltona Friedmana, intelektualnega botra čilenskega diktatorja Augusta Pinocheta, prav gotovo hud greh!
Nedavno je svoj počen piskrček pristavila še največja živeča (po smrti Ayn Rand, slava ji!) polihistorka, izjemna stilistka in nenadkriljiva analitičarka, pronicljiva politična ekonomistka, specialistka za širok diapazon teorij gospodarske rasti, sicer priložnostna, zaradi objektivnih izobrazbenih pomanjkljivosti nehabilitirana predavateljica na FDV in nadebudna beletristka Ana Jud. V prostem spisu, ki se bere kakor zapiski kakšnega lenega in neukega maturanta, na hitro nakracani v gostilniški debati, kjer je ekonomski mag Mićo Mrkaić spil kakšno pivo preveč, je namreč tudi ona povzdignila estonski model.
To je zbudilo moje zanimanje za estonski čudež, kakor mu pravijo. Le kaj je takega v deželi estonski, da se na njen zgled kot muhe na med lepijo intelektualno nadmočni, uporabno inteligentni misleci? Gospodarska rast? OK, če se komu zdi 4,5 odstotka v zadnjem lanskem četrtletju kaj spektakularnega, je to pač njegova stvar (primerjajmo: Slovenija je v tretjem četrtletju 2007 zrasla za Estonijo sanjskih 6,3 odstotka!). Manipulacija, se bo zadrl kak liberalni skrajnež, še lani je namreč Estonija rasla tudi po dvoštevilčnih stopnjah rasti, v letih 2005 in 2006 pa po 10,2 in 11,2 odstotka! No, pa saj tudi inflacija ni zaostajala - januarja letos je tako dosegla najvišjo vrednost v zadnjih 10 letih, srh zbujajočih 11 odstotkov. Estonija, z znatno nižjo gospodarsko rastjo in skoraj dvakrat višjo inflacijo, naj bi torej bila zgled Sloveniji!?
Jih že slišim, oboževalce neoklasičnih modelov, kako rožljajo z nečim, kar je ne preveč okretno poimenovano učinek Balassa-Samuelson. Gre preprosto zato, da gospodarstva z višjo rasti produktivnosti od drugih beležijo višjo inflacijo. Višja rast produktivnosti v mednarodni konkurenci izpostavljenem menjalnem sektorju vpliva na zvišanje plač v tem sektorju, ki se nato “neupravičeno” prelije v plače nemenjalnega sektorja, katerega storitve se podražijo - in inflacija je tukaj.
Pustimo sedaj vnemar vprašanje, koliko je omenjeni učinek prispeval k inflaciji - stroka ima o tem deljena mnenja. Ni pa dvoma, kje se je produktivnost v Estoniji najbolj povečala, namreč v finančnem sektorju. Tuje banke, predvsem skandinavske so zavladale estonskemu finančnemu trgu in Estoncem se je skoraj zmešalo od navdušenja. Banke so delale nadure, oni pa so se lahko začeli zadolževati, kot se spodobi. Rast posojil na letni ravni se od sredine leta 2005 tako ni spustila pod 50 odstotkov. Ta točka preloma je še posebej zanimiva. Estonija je namreč nekaj mesecev prej, poleti leta 2004, z vstopom v evropski sistem menjalnih tečajev (ERM2) fiksirala vrednost svoje valute v evrih. Z zamikom nekaj mesecev rast obsega posojil znatno poskoči. Le zakaj?
Vzroka sta po mojem mnenju dva: ugodna konjunktura v tistem času in prepričanje Estoncev, da se menjalni tečaj med evrom in estonsko krono zdaj pa prav zares ne bo spremenil. Balti so se sicer vedno radi zadolževali v tujih valutah in konec decembra lani je bilo kar 77 odstotkov dolgov v evrih. Kako tudi ne - obrestne mere na posojila v evrih so nižje od tistih v estonskih kronah in medtem ko Estonec uživa v vratolomni rasti gospodarstva in posledično višji plači (povprečna estonska plača se je v zadnjem četrtletju 2007 na letni ravni dvignila za 20,2 odstotka), ostaja breme njegovega dolga zaradi fiksnega tečaja krona-evro v domači valuti nespremenjeno, realno pa seveda nižje. Le kdo se ne bi v takšnem primeru zapufal do ušes?
Pa si oglejmo, kam gre ves ta denar, ki se valja po Estoniji:
the increase in the loan and leasing stock of the non-tradable sector, which is oriented to domestic demand, contributes 90% of the growth of the corporate loan and leasing stock. Most of it may be attributed to the real estate sector. Compared to the non-tradable sector, the loan and leasing stock of the export sector has grown modestly. Vir.
Po domače povedano: namesto, da bi Estonija vlagala v izboljšanje svojih izvoznih zmogljivosti (s prihodki od izvoza bo namreč moralo gospodarstvo odplačati svoje dolgove), raje s tovornjaki vozi denar na prag gradbenemu sektorju. Če je delež gradbeništva v estonskem BDP leta 2001 znašal 16,7 odstotka, je v letu 2006 dosegel 22,9 odstotka. Vse tiste pralne in pomivalne stroje, postelje in omare (najbolje super uvoženo robo) velja kupiti na potrošniški kredit (v evrih, kakopak), zaradi luknje v tekočem računu, 15,7 odstotka BDP v letu 2006, pa naj se sekirajo drugi.
Vemo, da sta primanjkljaj v tekočem računu in fiksni tečaj fatalna kombinacija. Uravnoteženje tekočega računa bi bilo najlažje speljati tako, da bi z devalvacijo krone glede na evro pocenili estonski izvoz in podražili uvoz. Ampak če se to zgodi, bodo vsi tisti evrski dolgovi naenkrat videti veliko večji - več kron za evro pomeni višji dolg za zasopihanega estonskega potrošnika. Zgleda, da bo uravnoteženje potekalo na stari dobri način zategovanja pasu: zmanjšanje potrošnje in nižanje realnih plač. Le tako bo estonski izvoz, ki ga zadnja leta pesti višja rast plač od rasti produktivnosti (ravno nasprotno kot v Sloveniji) znova pridobil na konkurenčnosti.
Estonska epizoda lepo kaže, da fiksni tečaj sam po sebi ne predstavlja čudežnega zdravila za makroekonomsko stabilnost, kakor v svojih litanijah natolcujejo slovenski mladoekonomisti. Pri odločanju o tem, ali je za gospodarstvo bolj primerna šok terapija ali postopno prilagajanje (gradualizem), je lahko dogmatizem nevaren. Fiksni tečaj, ki ga nekateri priporočajo za krotenje visoke inflacije, je preko vratolomne rasti zadolževanja v Estoniji poskrbel za makroekonomska ravnotežja druge vrste. Če bi bil Soros še aktiven, bi Mart Laar tenko piskal, ko bi moral sodržavljanom razložiti, zakaj jim je mednarodni kapital kljub vzornem kopiranju receptov neoliberalnih pametnjakovičev zavdal z brco v glavo. In da ne bo dvoma, da bo Estonija svojo neoliberalno zablodo plačevala s trdim in ne morda mehkim pristankom, še tale povedna slikica gospodarske rasti v Estoniji:
Smola pač.
Kazensko preganjanje mogočnih
| 18. februar 2008 | Slovenija | kriptoproletarec
Že nekaj dni je preteklo od spektakelsko organiziranih aretacij in preiskav podjetij Primorje, SCT, Vegrad in Kontrole zračnega prometa. Udarno novico je že zasenčil neodvisni protektorat Kosovo. Tako pač je v času medijsko definirane realnosti.
Pozabavajmo se torej s staro novico, kajti dogajanje se je s kazensko procesnega vidika šele dobro začela. Akcija državnih represivnih organov zoper takšne lokalne veličine kot so Zidar, Črnigoj in Tovšak je seveda redkost. Primerjamo jo lahko z aretacijo koprskega župana Popoviča, ki pa vseeno nima toliko km za seboj, in s procesom v aferi Hit, ki je tudi edini kazenski proces sodobne Slovenije v katerem so bili obsojeni vodilni tako velikega podjetja. Ta redkost nam kaže predvsem dvoje. Kazenskorepresivni sistem je vpet v razredno strukturo družbe in le redko se usmeri zoper pripadnike vladajočega sloja, torej vrhunske menedžerje, ki so v našem primeru tudi solastniki podjetij. Torej tehtajo v tej družbi kar precej. Nenazadnje imajo tudi vsi povezave s političnimi vrhovi. Kar jim v veliko primerih zagotavlja de facto imuniteto. Drugi problem pa je, da četudi se tožilstvo in policija odločita za spopad proti protipravno pridobljenemu bogatstvu, se soočata s kadrovsko in finančno problematiko. Gospodarska kazniva dejanja so najtežje dokazljiva, velikokrat jih sploh ne zaznamo, saj je žrtev velikokrat “le” abstraktna država. Tako tudi ni nikogar, ki bi takšno dejanje prijavil organom pregona.
Problem je jasen. Država bi za učinkovito preganjanje protipravnega kopičenja bogastva in kraje državnega premoženja morala veliko več sredstev nameniti dodatnim kadrom in izobraževanju le-teh. Preračunati bi bilo potrebno, kolikšna je povzročena škoda s takšnimi kaznivimi dejanji in temu primerno nameniti finančna sredstva. Kljub izpolnitvi tega pogoja bi vseeno ostal skeptičen, saj je politična volja preganjanja gospodarskih kaznivih dejanj šibka oz. se kaže le v posamičnih primerih za potrebe aktualne politične situacije. Prepletenost podjetništva, pripadnosti političnim strankam in nelegalnih oz. kaznivih praks (t.i. inovativno podjetništvo) je preveliko in tvori politično oblast moderne kapitalistične države. Nastop organov pregona, torej tožilstva in policije, proti delu politično gospodarske elite bolj spominja na akt državljanske vojne kot pa na normalni kazenski pregon. In takšna je tudi percepcija akcije “čista lopata” v največjem delu javnosti. Akcija državnih organov se pojmuje kot dejanje premiera Janše, ne pa neodvisnih organov pregona, ki so sicer del izvršilne oblasti, vendar formalno vseeno neodvisni. In pri tem ni veliko razlike med levimi in desnimi navijači. Dojemanje pravne države je pač tuje preprostemu človeku. In ni mu zameriti, saj je ta podoba votla.
Zaslužijo si drug drugega
| 17. februar 2008 | Slovenija | Jure
Komedija na Magu še kar proizvaja pozitivne eksternalije. Eni učinki so bolj izobraževalne narave: Eva Irgl je odkrila mobing. Čestitamo in pozdravljamo, čeprav se nekateri (Grah, Kajzer…) morda sprašujejo, kje je bila novopečena borka proti mobingu prej.
Drugi učinki proizvajajo začudenje. Če smo doslej menili, da je Mag (bil) namenjen prepričevanju prepričanih, kar sodeč po pisanju na Demokraciji ne more biti ravno zahtevno početje, so nas ta teden neumorno seznanjali z drugačnimi ocenami:
Zadeva se je zaostrila, ko je bil Šurla, ki je po Kršinarjevih besedah eden vrhunskih gospodarskih novinarjev/…/
Način premestitve dolgoletnega izvrstnega raziskovalnega novinarja ter do nedavnega urednika Maga Silvestra Šurle na brezplačni tednik Total pa ponižujoče in žaljivo dejanje.
Silvester Šurla is among the most renowned and at the same time rare investigative journalists in Slovenia. He has received the Jurčič award as a courageous correspondent working independently from power centres and capital.
Tisti, ki smo vseeno občasno pokukali v stari Mag, že zaradi čiste zabave, smo ob takih visokoletečih besedah nujno prisiljeni, da beremo dvakrat. Še enkrat… pa so res to zapisali.
Priznam pa, da je moralo biti v takem kolektivu najbrž lepo delati. Dober dan, gospod vrhunski raziskovalni novinar… Oh, dober dan, gospod največji slovenski politični analitik… oh, dober dan, največja telefonistka v slovenskih medijih… Majhen, od drugih izoliran in samozadosten univerzum veličin žurnalizma na Slovenskem. Ti meni pobožaš ego, jaz ti uslugo vrnem… Prijetno.
In potem v to trešči Strojanov… Glede na videno dvoličnost in nezmožnost samorefleksije si drug drugega še kako zaslužijo.
Pozno priznanje
| 15. februar 2008 | Slovenija | Jure
Z veliko zamudo sem si končno ogledal dokumentarec Johna Pilgerja The War on Democracy. Bolje pozno kot nikoli. Ob ogledu Pilgerjevega dela, ki ne skriva položaja, iz katerega govori - položaja deprivilegiranih množic Južne Amerike - sem se spomnil na fotografijo Drnovška na inavguraciji Eva Moralesa. Drni, kapo dol. Dejanje, ki ne pomeni nič a hkrati vse.
Zanimive povezave 02/14/2008
| 14. februar 2008 | | Jure
Tuition fees favour the rich - new study Annotated
tags: no_tag
Economist’s View: “The Only Way to Keep the Economy Going Over The Long Run is to Increase the Wages of the Bottom Two-Thirds of Americans” Annotated
tags: no_tag
median hourly wage is barely higher than it was 35 years ago, adjusted for
inflation. The income of a man in his 30s is now 12 percent below that of a man
his age three decades ago. Most of what’s been earned in America since then has
gone to the richest 5 percent.
Optimist/pesimist
| 14. februar 2008 | Slovenija | Jure
Optimisti bi lahko rekli: “Končno se premika! Organi pregona so vendarle začeli ukrepati tudi proti nedotakljivim. Nič več ne bomo lovili samo kurjih tatov!”
Pesimist: “Bah, umazana igra med gradbenimi lobiji se je samo preselila na male ekrane. Pripravite kokice.”
Izberite.
Precej bolj optimističen je lahko predsednik vlade. Končno zgodba, ki prinaša politične točke. Glejte, naš boj proti korupciji! Ker se postopki niti pod razno ne bodo zaključili pred volitvami, nima kaj izgubiti.
Veselo je najbrž tudi pri Ruplovih. Lovljenje globokega grla na MZZ-ju zbledi s televizijskimi posnetki izstopanja legendarnega Zidarja iz policijske marice. Iz teh stvari so sanje televizijcev.
Waterboarding/Water Torture
| 11. februar 2008 | Svet | Jure
Richard E. Mezo, ki je bil v okviru usposabljanja izpostavljen zasliševalski tehniki, danes evfemistično poimenovani kot “waterboarding”:
As the two men held me down, one on each side, someone began pouring water onto the blindfold, and suddenly I was drowning. The water streamed into my nose and then into my mouth when I gasped for breath. I couldn’t stop it. All I could breathe was water, and it was terrifying. I think I began to lose consciousness. I felt my lungs begin to fill with burning liquid.
Pulling out my fingernails or even cutting off a finger would have been preferable. At least if someone had attacked my hands, I would have had to simply tolerate pain. But drowning is another matter….
Waterboarding has, unfortunately, become a household word. Back then, we didn’t call it waterboarding — we called it “water torture.” Celoten članek
Legenda
| 10. februar 2008 | (Pop)kultura | analizator
Here I am at a famous school
I’m dressin sharp ‘n I’m
Actin’ cool
I got a cheerleader here wants to help with my paper
Let her do all the work ‘n maybe later Ill rape her
Obraz ameriške vojne proti terorju
| 10. februar 2008 | Svet | analizator
Zmagovalec World Press Photo 2008, Tim Hetherington, VB
Na sliki ameriški vojak Juan S. Restrepo, ki je julija 2007 umrl v t.i. dolini smrti v Afganistanu. Ganljiva metafora zlomljenega ameriškega ponosa. Ne bi se čudil, da bi kdo vojaka Restrepa razglasil za heroja svobodnega sveta in tako še podčrtal absurdnost prizadevanja, ki se mu reče vojna proti terorju.
Loading ...
