Arhiv Februar 2008
Golobič odgovarja Kovaču
| 29. Februar 2008 | | Jure
Zaključek je 
Naposled še beseda gospodu Kovaču: način vaše obravnave resnih vprašanj me odvezuje, da z vami kakorkoli nadalje polemiziram. Kolikor pa bi vas po naključju kdaj zares začela vznemirjati realnost, potem me boste po več kot desetletju znali najti. V znak hvaležnosti, da ste me ‘razkrinkali’ šele dan-po, vam bom rad kaj povedal o tisti nehvaležni plati resnice, ki sliši na ime - dejstva.”.
Dan potem
| 29. Februar 2008 | | vale
Andrej Lovšin, predsednik uprave Intereuope je dan po tem, poslal sporočilo za javnost, v katerem je potrdil, kar so mediji poročali, da je investicija v Rusiji iz začetnih 44 milijonov evrov, ki jih je odobril nadzorni svet, kasneje poskočila na 123 milijonov evrov.
Zanimive povezave 02/28/2008
| 28. Februar 2008 | Neuvrščeno | Jure
tags: no_tag
Zimbardo o Abu Graibu
| 28. Februar 2008 | | Jure
Slavni psiholog o mučenju v Abu Graibu. Video in nekaj še neobjavljenih fotografij.
Situations can be sufficiently powerful to undercut empathy, altruism, morality and to get ordinary people, even good people, to be seduced into doing really bad things — but only in that situation.
Understanding the reason for someone’s behavior is not the same as excusing it. Understanding why somebody did something — where that why has to do with situational influences — leads to a totally different way of dealing with evil. It leads to developing prevention strategies to change those evil-generating situations, rather than the current strategy, which is to change the person.
TED 2008: How Good People Turn Evil, From Stanford to Abu Ghraib
Oborožite se!
| 27. Februar 2008 | | Jure
Da bo tovrstno razmišljanje pognalo korenine na slovenskih tleh, je kar presenečenje. Naši pristni neokonzervativci. Lepo.
Zvestoba do groba
| 27. Februar 2008 | | vale
Predsednik uprave Intereurope na vprašanje, kako to, da se je v vrtincu številnih preiskav znašla tudi koprska Intereuropa:
Torej jaz mislim, da so mediji tukaj odigrali ključno vlogo. Gre za senzacionalizem, ki se skuša na vsak način udejanjiti
VIR: TV Koper
Paranoja “Public Enemyja” & Co.
| 27. Februar 2008 | | Jure
Stanislav Kovač ima v današnjih Financah spet izjemen, poglobljen, luciden, z dokazi podprt članek, ki preprosto navdušuje. Dokumentirane povezave med Zaresom in Pivovarno Laško so naravnost škandalozne! Šokantno! Pretresljivo! Neverjetno! Svinjarija!
In potem se zbudimo in vidimo, da so “dokazi” preprosto smešni, na ravni čenč, ki jih širijo razni “libertarni” blogerji in največja slovenska publicistka, romanopiska, strojepiska, raziskovalna novinarka… malo pa pridajo še ekonomske veličine, ki so našle topel domek na razgledih.net.
Ni kaj, usklajeni napad na Zares (če primerjate omenjene, hitro ugotovite, da govorijo sila podobne reči, včasih celo do posameznih besednih zvez enake! Ah, te kavice…), pri katerem se samo sprašujem, kaj za hudiča je zadaj? Je nekdo ugotovil, da pri Golobiču ne bo udobnih sinekur v raznih strateških svetih? Da velja poskusiti kje drugje (na sumu imam Boruta, ki je manjkrat deležen napadov omenjenega kroga)?
Kaj vse gre v slovenskih medijih “skozi” kot resna politična analiza!
Drniju
| 26. Februar 2008 | | Jure
Sprva nisem imel namena, da se pridružim številnim, ki so javnosti predstavili svoja razmišljanja o Drnovšku. Zdel sem se odveč, saj je bilo mnogo takih, ki so ali še bodo to storili bolje. Prav tako se mi je to zdelo malo poceni početje, čeprav ne vem točno zakaj. A bodi kakor bodi, vsako novo poročilo, nov prispevek, pogled na množico, ki čaka na vpis v žalno knjigo, sprožajo nove misli, ki silijo na plano. Nuja.
Sem del generacije, katere najbolj zgodnji, vsaj približno zavestni politični spomini segajo tja nekje konec osemdesetih let, v tista burna leta slovenske pomladi in razpadanja nekdanje države. Spomnim se joka Sonje Lokar na tistem znamenitem kongresu, kosovskih rudarjev, Aksentijevičevih nastopov v skupščini, Miloševičevih obljub, da jih “niko neće, da jih bije”, Mladininih naslovnic, četverice, Kučana… in, seveda, Drnovška.
Ob neki priložnosti sem se pogovarjal z malo starejšim vrstnikom iz Britanije, ki je opisal odraščanje v osemdesetih letih pod vladavino legendarne Železne Lady. “Mislil sem, da ne bo nikoli konec. Naredil sem osnovno šolo, Maggie je bila na Številki 10. Srednja šola, isto. Faks, še vedno. Zdelo se je, da ne bo nikoli konec. Grozljivo, zadušljivo. Trajalo je celo večnost.”
Hecno, meni se zdijo tisti dogodki okoli leta 91 kot bi se dogajali včeraj, na dosegu roke. Bržkone zato, ker smo v tem času ustvarili in predelali toliko zgodovine, kot kakšen drug narod v desetletjih. Vse se je dogajalo izredno hitro. Slovenija konec osemdesetih in danes je neprimerljiva.
Drnovšek je bil stalnica, a ne na tisti moreči, depresivni način, kot je velik del delavskih in srednjih slojev v Britaniji doživljal Tatcherjevo. Odmaknjen, zadržan, a vedno prisoten, del medijsko posredovanega “pohištva” vsakega slovenskega gospodinjstva. In tisti zagonetni nasmeh!
Če bi spin-doktorji sestavljali idealnega politika, ne bi bil v ničemer podoben Drniju. Drnovška ni nihče mogel načrtovati, lahko se je samo zgodil in stranki prinesel tisti element, zaradi katerega se je največjemu delu Slovencev dolga leta zdelo edino logično in pametno, da podprejo LDS. Ko je odšel, formula ni več delovala.
S politiki je težko. Zgodovinski spomin nam nalaga privzeto distanco, morda celo cinizem. V roke jim položimo preveč moči, da bi se lahko brezskrbno vdali gojenju fenovstva, kot je ko povsem običajno in do neke mere povsem primerno pri znanih osebnostih iz drugih področij, ki ne upravljajo z našimi življenji tako neposredno. Neprijetno glasbo lahko nehaš poslušati, zanič film ugasneš, napačnih odločitev na volitvah pa se ne znebiš tako hitro in brez posledic. Zato so te besede tudi tako težke, saj gredo v neposredno nasprotje zgodovinske izkušnje, pri nekdanjih komunističnih državah še posebej žive, in običajnega pogleda na politiko in njene akterje.
V politiki - in življenju nasploh - ni nedolžnih in svetnikov, lahko seštejemo le pluse in minuse ter pogledamo tisto pod črto. Pozitivno, negativno?
Moje doživljanje Drnovškovega obdobja, nedvomno spletenega z radostmi dijaškega/študentskega življenja in kot tako nujno pristranskega, bi lahko opisal kot tista brezskrbna ljubljanska poletja, ko se zdi skoraj vse na svojem mestu. Pivo je ravno prav hladno, mesto brbota, popoldansko sonce sije na obraze ob Ljubljanici. Skoraj popolno. Sicer veš, da ni, da je že jutri lahko dež, da bo treba tja in tja… a za trenutek…
Idealiziranje? Morda, verjetno, čeprav ne čutim pritiska, da je potrebno o pokojnem pač govoriti samo dobro. Če bi menil drugače, bi bil te dni pač tiho. In seveda, ob zapisanem mi je vsaj malo nerodno. Pa kaj!
Sčasoma bomo Drnija srečevali vse manj; življenje bo šlo naprej, čaka nas naporno predvolilno dogajanja. Z odhajanjem bo slovenska politika neizogibno postajala še bolj povprečna, intelektualno nezanimiva, predvidljiva, banalna… Hvala za vse.
Zanimive povezave 02/25/2008
| 25. Februar 2008 | Neuvrščeno | Jure
Drnovšek je bio miran čovjek za nemirna vremena
tags: no_tag
Balkanske fantazme
| 24. Februar 2008 | | Jure
Najbolj bizarna zgodba iz sveta se trenutno dogaja v Srbiji, kjer politiki kot v transu ponavljajo, da je Kosovo srbsko, vedno bilo in vedno bo, in čakajo na čudež. Iz Moskve ga seveda ne bo; ruski medved bo kot običajno na veliko godrnjal, a za srbsko stvar ne bo naredil nič (sploh je kdaj?). Tudi če bi hotel, ne more. Najnovejše srbsko pozivanje ZDA, da prekličejo priznanje, je prvovrstna burka. To bi bil šele čudež. A čudeže je nazadnje delal nekdo pred 2000 leti, od tedaj pa je vino vino, voda pa - žal - samo voda.
Tako od daleč, iz distance, je to srbsko zaklinjanje na škodo realnosti še bolj bizarno. Kosovo pač ni več srbsko, že nekaj časa je to jasno vsem, tudi srbskim politikom. Ni še povsem albansko, saj bo mednarodna skupnost spet malo inovirala, a Kosovo je očitno cena, ki jo bo srbski narod moral plačati za politiko velikega vodje s slušnimi težavami. Pošteno? Ne vem, zgodovina pač ni poštena. Vzklikanje, da je Kosovo Srbija, je danes povsem enako kot slovenska “Trst je naš.” Pač ni več, get over it.
Vprašanje je, če je to zadnji račun; v kolikor se strasti ne bodo umirile, v kolikor ne bo politika, ki bi ljudem povedal resnico, naj bo še tako boleča in grda, v kolikor bo nacionalistična ujma ponovno odplaknila evropske ambicije, bo Slobo iz groba Srbom in njihovim sosedom še naprej pošiljal zapitke.
Loading ...
