Arhiv 2007
Odzivi stroke na napade na dr. Lukšiča
| 12. December 2007 | | Jure
Skupna izjava slovenskega politološkega, komunikološkega in sociološkega društva:
Predstavniki slovenskega politološkega, sociološkega in komunikološkega društva izražamo polno podporo prof.dr.Igorju Lukšicu in pozivamo vse slovenske intelektualce, ne glede na njihovo disciplinarno usmeritev, morebitno politično privrženost ali strankarsko pripadnost, da jasno zavrnejo možnost posegov politike, državnih institucij in verskih skupnosti na podrocje svobodne znanosti in avtonomne univerze. Celotna izjava
Izjava dekana Fakultete za družbene vede:
Fakulteta za družbene vede protestira proti političnemu in nestrokovnemu vmešavanju v delo fakultete, ki predstavlja nedopustno poseganje v večstoletno evropsko tradicijo avtonomije univerze. Zavračamo ton razprave o delu prof. dr. Igorja Lukšiča v torek na komisiji državnega zbora za peticije in človekove pravice. Fakulteta za družbene vede je ena od osrednjih družboslovnih institucij v Sloveniji, ki izvaja pedagoško in raziskovalno delo v skladu z načeli odličnosti zastopanih znanstvenih disciplin in v skladu s preverljivimi mednarodnimi standardi, zato ne more sprejeti politične zlorabe svojega dela. Celotna izjava
Izjava Društva za inovativno politologijo:
Obsojamo, da se je Slovenija spustila na tako nizko raven, da o znanstvenih metodah razpravljajo nekvalificirani politiki ter jih poskušajo spodkopati s političnimi argumenti, ki so osnovani na popolnoma drugih načelih. Tovrstno spodkopavanje razvoja novih oziroma inovativnih metod družboslovnega raziskovanja pod krinko primerjanja s tajnimi policijskimi metodami zavračamo ter označujemo za sramotne tako za Slovenski doprinos k znanosti, za razvoj sodobne Slovenije kot tudi za položaj Slovenije kot tiste države, ki danes v Evropski uniji prispeva Evropskega komisarja za področje znanosti in razvoja. Celotna izjava
NKBM: Socializem za borzne špekulante …
| 11. December 2007 | | analizator
… in suhi časi za proračun. Tako preprosta je zgodba s prodajo 49-odstotnega državnega deleža NKBM državljanom ter domačim in tujim skladom. Če ste med srečnimi kupci delnic, vam čestitamo - vrednost vaše naložbe je v samo dveh dneh poskočila za okoli 30 odstotkov. Ampak s tem, ko je država delnice prodala pod ceno, smo bili oškodovani tisti davkoplačevalci, ki smo vam z velikodušno subvencijo omogočili novoletni priboljšek. Pa bodi tako, na tem blogu smo vedno zagovarjali učinkovito socialno državo. Boglonaj, novopečeni borzni špekulant.
Ampak vseeno pa v oči bode dejstvo, da so bili velikodušnega socializma države deležni tudi največji slovenski kapitalisti. Sin Zorana Jankovića Damjan, najbogatejši Slovenec Mirko Tuš, šef pivovarne Laško Boško Šrot z bratom Bojanom - vsi ti slovenski bogataši so za 50.000 evrov uspeli kupiti 258 podcenjenih delnic NKBM. Če so jih prodali, ni znano - gotovo pa je, da so bili deležni davkoplačevalske subvencije. Le kaj bi storili, če bi ženo pooblastili, da proda družinskega jeklenega konjička, kupec slednjega pa bi ga dan po nakupu prodal 30 odstotkov dražje?
Čudna se zdi vsa ta medijska tišina ob dejstvu, da bi država s prodajo svojega deleža NKBM strateškemu partnerju zagotovo iztržila več, kot pa je iztržila s prodajo po subvencionirani ceni. Kje so sedaj Finance, katerih novinarji bevskajo kot stekli psi, če se Bajuk le malo spotakne? No, namesto vulgarne naslovnice, kot se za revolver cajtng spodobi, objavijo krotek članek s pomenljivim naslovom “Okrogla miza o prodaji NKBM: Država ni prodala pod ceno” . Je že tako, da je ljudski kapitalizem najvišja vrednota, četudi je po socialistično subvencioniran iz žepa poštenega davkoplačevalca. Tudi financarski novinar liberalni kredo pozabi, če na sociali lahko poceni del’nce nabavi.
Pa se zgodba tukaj še ne konča. Lahko bi razumeli Bajuka, da skuša po domače kupiti volitve s proračunskimi sredstvi. 100.000 srečnih mu ne bo zamerilo. Prav tako ne dva tuja hedge sklada, katerih lastniki se verjetno smejijo v pest na kakšnem karibskem otoku. Namesto, da bi Bajuk iskal strateškega lastnika z vizijo in mu prodal deležv NKBM po ustrezni ceni, raje subvencionira razkošni lajfstajl ueber-kapitalistov, ki verjetno še davka od dobička ne bodo plačali.
Še bolj vesela pa stvar postane, ko človek izve, da je srečni kupec tudi državljan Luka Vesnaver, član privatizacijske komisije za NKBM. Mož bi sicer rad postal šef Agencije za trg vrednostnih papirjev. Zgleda, da mu kakšna lekcija iz konflikta interesov ne bi škodila.
|
|
Zanimive povezave 12/11/2007
| 11. December 2007 | Uncategorized | Jure
How black children view white children - FileCabi.net Annotated
TED | Talks | Barry Schwartz: The paradox of choice (video)
Kaj bo o Magu porekel Peter Jančič?
| 11. December 2007 | | Jure
Priznam, nesramen sem. Komaj čakam na izjavo Petra Jančiča, šefa novokoponiranega Združenja novinarjev in publicistov, glede imenovanja Stojanova za glavnega urednika na Magu. Le kdo bi si še pred kratkim upal pomisliti, da se bodo vloge tako zamenjale? Bo pri Petru udarila totalna demenca? Bo morda celo protestiral proti imenovanju urednika brez podpore novinarjev? Proti čemu lahko sploh on protestira? A ni imenovanje Stojanova zrcalna slika njegove namestitve na Delu?
Genijalno, minister Bajuk
| 10. December 2007 | | Jure
Delnice NKBM ste prodajali za 27 evrov, njihova cena na borzi pa prvi dan doseže 37 evrov. Na tistem skladu iz Bermudov si lahko čestitajo. Pa še kje.
To je vredno odstopa, takoj!
P.S. Lahovnik prejšnji teden:
Od dobro poučenih vlagateljev bi lahko po njegovih besedah iztržili precej več, zakaj jim torej delnic niso prodali na dražbi. Cena je bila v razponu očitno določena tudi za dobro poučene vlagatelje, kar se zdi Lahovniku nelogično. Kdor je za delnico NKBM ponudil več od razpisanih 20,50 do 27 evrov, jo je lahko kupil le po 27 evrov. Takšen način izbora dobro poučenih vlagateljev je povsem nesprejemljiv, je bil kritičen vodja PS Zares. Če bi se delnice prodalo po višji ceni, bi uresničili svoj interes tudi tisti državljani in državljanke, ki delnic NKBM niso kupili, saj bi se kupnina v bistveno večji meri zlila v proračun. Več
Ahmadinedžad čestital Türku
| 9. December 2007 | | Inki
Iranski samodržec, tisti, čigar država leži na največjih zalogah črnega zlata na planetu, tisti, ki je nekoč zanikal holokavst, čeprav v njegovem parlamentu sedijo tudi Židje, ki naj bi podpiral in opremljal islamske upornike v Iraku in Afganistanu, ki naj bi kmalu zradiral Zahod s svojim jedrskim orožjem, in ki je poleg Al Kaide glavni vir vsega zla na svetu, je čestital našemu novoizvoljenemu predsedniku:
http://www.presstv.ir/detail.aspx?id=34263§ionid=351020101
Predsedovanje EU: Kosovski buzdovan in pentljica
| 9. December 2007 | | analizator
Čas slavnega slovenskega predsedovanja Evropski uniji se nezadržno bliža. Kakor minevajo tedni in dnevi, ki Janeza Janšo ločijo od vzpona na evropski prestol, tako bruseljsko evrokratsko srenjo sčasoma mineva dobra volja. Razlog zato je zaskrbljenost zaradi dejstva, da bosta s 1. januarjem 2008 Sloveniji v naročje padla dva dosjeja, v katerih bi utegnil dinamični dvojec Janša-Rupel zavohati priložnost za samovšečen tango na diplomatskem parketu. Gre za vprašanji Kosova in nove pogodbe o EU.
Kosovski buzdovan
Ureditev statusa Kosova je tisti buzdovan, staroveški razbijalec tudi najtrših betic, ki lahko na kosce razčesne enotnost skupne evropske zunanje politike v trenutku, ko naj bi članice EU z usklajenim delovanjem poskrbele za ohlajanje vročega kosovskega kotla. O tem, kakšne je premier Janša o Kosovu razdiral v pogovoru za Financial Times, smo že poročali. Zaradi suhega komentarja iz kabineta visokega predstavnika za zunanjo politiko EU Javierja Solane, češ da se nima smisla odzivati na domislice države, ki ne more govoriti v imenu unije, se je takrat vzdignilo kar nekaj diplomatskih obrvi. Zgleda, da upravičeno - Solana ima Slovenijo v želodcu in Janši nikakor ne bo pustil, da samovoljno uganja norčije ob tako pomembnih temah, kot je Kosovo.
Da bi pomiril duhove, je moral posredovati sam zunanji minister in veliki koreograf slovenske zunanje politike Dimitrij Rupel. V enem izmed najuglednejših evropskih časnikov, Economistu, je v zanj tako redkem in neznačilnem trenutku skromnosti dejal:
A European foreign minister admits he would be “much happier” if the Kosovo crisis were not falling on Slovenia’s watch. At best, he says, this nation of 2m people can hope to offer a “co-ordinating presidency” when it takes over on January 1st, keeping the seat warm in between the turns of two giants of the EU, Germany (EU president for the first half of 2007), and France (which takes over from Slovenia in July 2008). Slovenia must not be “too creative”, says the foreign minister. Vir.
Rupel je sicer že nekajkrat izpostavil, da nekateri rešitev za Kosovo vidijo v “kreativnih pobudah”, pri čemer ni bilo vedno jasno, ali si Slovenija vendarle ne bo dala duška v svoji ustvarjalni zunanji politiki. V Bruslju vsekakor upajo, da se Slovenija kot predsedujoča kreativnežem ne bo pridružila. Janševa eskapada v Financial Timesu, ko je premier še pred koncem pogajanj o statusu Kosova v ZN (končajo se šele jutri) na veliko govoril o neodvisnosti in z vseevropsko javnostjo prostodušno delil svoje teorije o stališčih do Kosova znotraj EU, torej ni zbodla samo Solane, ampak tudi Rupla.
Pentljica
Poznavalcem dogajanja je sicer že dlje časa jasno, da Francija, ki bo 1. julija 2008 iz rok Slovenije prevzela predsedovanje EU, ne bo dopustila, da bi se Slovenija profilirala na mednarodnem odru, še posebej ne na račun dinamičnega super-Sarkota. V Parizu so tako tiho dali vedeti, da bo nad končno rešitvijo kosovskega vprašanja bdela Francija in ne Slovenija. Podobno velja tudi za novo pogodbo o EU, ki bo še to leto podpisana v Lizboni. Ljubljana bo lahko preštevala ratifikacije pogodbe v posameznih nacionalnih parlamentih, medtem ko bo Pariz svečano zavezal pentljico in se posončil v soju žarometov. Enako seveda velja za Kosovo in energetski paket, kjer se morajo članice EU dogovoriti o porazdelitvi bremen pri prizadevanjih za omejitev posledic podnebnih sprememb.
Ruplovi komentarji torej kažejo, da je Slovenija inteligentno sprejela igro velikih in se urno postavila v vlogo petega kolesa. In s čim bi se lahko v času predsedovanja EU postavljala Slovenija? The Economist ne dvomi:
Slovenia brings to the EU unique knowledge of the region (though some in the Balkans find Slovenes snobbish). In the words of a diplomat, when Slovenes and Serb officials meet, the Slovenes “know when the bullshitting has started”. That is a skill that should not be underestimated.
Na tem mestu je treba čestitati Dimitriju, da je dobro zavohal, kje ga je usral njegov šef. Seveda pa Rupel ne bi bil Rupel, če svojega pogovora z Economistom ne bi začinil še s to izjavo:
He even questions its moral right to demand that neighbours like Serbia face up to their history. Slovenia is in a “precarious position” because it has “not admitted all the wrongs” from its communist past, allowing ex-apparatchiks to remain in positions of power after 1991.
Kar strah me je, kako bodo reagirali sds-ovski bevskači, ki budno pazijo na to, da Slovenije kdo ne bi blatil v tujini. Če so raztrgali uboge novinarje, kaj se šele obeta zunanjemu ministru, ki v najuglednejšem evropskem tedniku lastni državi odreče verodostojnost v mednarodnih odnosih.
Privatizacija človekovih pravic
| 9. December 2007 | | kriptoproletarec
Zanimiv komentar nekdanjega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka o dvojnih proslavah ob dnevu človekovih pravic.
Janez Janša je s svojimi dejanji že do sedaj pokazal, da hoče bit lastnik vsega: tako države, njenih institucij kot tudi državljanov, njihovih vrednot in najbrž celo njihovih misli. Njegovo ravnanje s tistimi, ki ne le da se z njim ne strinjajo - dovolj je, da samo malenkost podvomijo v pravilnosti katere izmed njegovih idej -, je vedno enako: postanejo zgodovina, ki jo je potrebno odstraniti. Ali posameznika zamenjati, če pa to ne gre, pa spremeniti zakone, ki bojo to omogočili. Lahko pa se tudi za Janeza Janšo moteča institucija kar ukine. In to le za to, da bi postal eden in edini lastnik vsega; na koncu tudi človekovih pravic. Človekove pravice so namreč tisto, kar on reče, da so!
Deset naj albumov 2007
| 8. December 2007 | | kriptoproletarec
Da ne bomo preveč pasji in jesiharski v predprazničnem času, vam tokrat podrobneje predstavim deset glasbenih albumov, ki so me v letu 2007 najbolj prepričali. Seznam seveda ni popoln, gotovo sem spustil še kakega meni všečnega. Lahko bi sicer omenjal nekaj večjih razočaranj, vendar pustimo to na miru.
Gogol Bordello - Super Taranta! (SideOneDummy Records)
Romunski (romski) migranti v New Yorku. Kulturna sinteza je rodila zanimivi ciganski pank, veseljaško glasbo, vendar brez lažne patetike vsesplošne veselosti. “You teach me how to rhyme… alcohol” 
Manu Chao - La Radiolina (Nacional Records)
Po mnogih sušnih letih novi album nekdanjega liderja Mano Negre. Manu je zaslovel ravno v času vrhunca t.i. protiglobalizacijskega gibanja, njegova glasba pa multikulturna mešanica melanhonije, veselosti in jeze. In prvi video s tega albuma je režiral Emir Kusturica.
Tomahawk - Anonymous (Ipecac Records)
Tretji album super grupe Tomahawk predstavlja nekaj čisto posebnega. Mike Patton (ex Faith No More in Mr. Bungle, šef založbe Ipecac Records) in kompanija so se odločili predelati stare indijanske pesmi. Za ljubitelje pejotla, pa tudi za ostale (med katere se sam prištevam).
The Sounds - Dying To Say This To You (New Line Records)
Zamislite si Blondie v bolj moderni izvedbi. Odličen pop rock punk, z zelo poslušljivimi komadi. Vsekakor prav pravšnji za poletne dni, da ti dvigne počutje.
Art Brut - It’s a Bit Complicated (Labels / Mute)
Eden redkih angleških bendov, katerih drugi album me je prepričal (kar ne morem reči za Bloc Party, Maximo Park in LCD Soundsystem). Zajebancije je še vedno polno na tem prej pankerskem kot pa t.i. indie ploščku. Kot sami pravijo v komadu St. Pauli: Punkrock ist nicht tot.
Glorior Belli - Manifest The Raging Beast (Southern Lord)
V prvi polovici leta sem se metalu namerno izogibal. Mrzli jesenski dnevi pa so kot nalašč za takšno glasbo. Francoski black metalci so me prijetno presenetili. Udarno kot smo vajeni od skandinavskih oboževalcev hudiča in zla v vseh njegovih pojavnostih. Ja, black metal je vedno imel nekaj več v sebi kot death metal. Tako je, če človek ljubi ekstreme.
Peeping Tom - s/t (Ipecac Records)
Hiperproduktivni Mike Patton je sestavil še eno skupino in skupaj z gostujočimi glasbeniki posnel odlično plato. Ni kaj za opisovat, to morate sami slišati. Od reference na stare Faith No More do trip hopa in podobnih ambientalnih izletov.
Ben Weasel and His Iron String Quartet - These Ones Are Bitter (Mendota Recording)
Ben je pred leti kot po tekočem traku snemal albume s svojo skupino Screeching Weasel. Ramonoidni pank je obstajal hkrati s prebojem Green Day na naslovnice svetovnih glasbenih revij. Nenazadnje sta si skupini tudi delili isto založbo Lookout! Records. Tokratni album ne prinaša nič posebno novega in verjetno mi je zaradi tega tudi všeč. Ker Ramones iz upravičenih razlogov (pozdrav Johnnyu, Deedeeju in Joeyu v onostranstvo) ne morejo več snemati, se pač zadovoljimo z njihovimi oponaševalci.
The Hives - Black and White (A&M Records)
Švedski pankerji so naštepali še en izdelek. Tokrat še bolj blizu šestdesetim letom, vendar so ohranili vso energijo in ostrino.
Electric Wizard - Witchcult Today (Rise Above Records)
Še eni prvaki doom metala, žanra, ki temelji na dediščini Black Sabbath. Torej počasnejši ritmi, temne basovske kitare, okultne teme. In vse to odlično združujejo prav Electric Wizard, ki so me s to plato prav presenetili. Očitno sem jih v preteklosti neupravičeno zanemarjal. Priporočljivo, tako kot lanski izdelek Place of Skulls.
Angleško mleko ni poceni (krive so nore krave)
| 8. December 2007 | | kriptoproletarec
Če smo pred nekaj meseci le opozorili na sume kartelnega dogovarjanja med trgovskimi velikani v Veliki Britaniji, so sedaj ti sumi potrjeni. Nekateri so že priznali, da so se res dogovorili za hkratno zvišanje cen mleka in mlečnih izdelkov. Izgovor je pa res izviren. S tem so hoteli pomagati britanskim živinorejcem, ki so utrpeli škodo zaradi bolezni norih krav.
Zanimivo je, da nekateri krivdo za inflacijo v Sloveniji pripisujejo premajhni konkurenci v trgovinski dejavnosti. Nekakšna mantra je, da konkurenca znižuje cene. Čeprav ne vidim potrebe, zakaj bi zaradi konkurence kdorkoli nižal cene, če jih raje vsi zvišajo. Majhnost slovenskega trga dovoljuje predvsem oligopole, ki pa lahko delujejo precej podobno kot monopoli. Tudi tuji trgovci ne bodo prodajali pod ceno.
Loading ...
