Arhiv december 2007
Izbrisani v času predsedovanja Slovenije EU v središču
| 31. december 2007 | Razno | kronist
Perfidna strategija slovenskih vladavcev, ki so se najprej namenili izbrisati 18.000 ljudi iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, nato pa to grobo kršitev človekovih pravic pred predsedovanjem Slovenije EU pomesti pod preprogo (torej izbrisati še drugič), se očitno ne bo izšla. Kljub totalitarni enotnosti slovenske politične elite (cvetličnobesedni Pahor se pri odnosu do tega vprašanja le malo loči od avtoritarca Janše), ki jo je ta na takšen način izkazala le še pri ožanju prostora javne debate o EU in Natu, bodo slavni predsedovalci v Evropi izbrisane le stežka zbrcali v kot in jih ozmerjali za izdajalce slovenske države.
Kot je namreč izvedel Drugi dom, bo Amnesty International ravno v času slovenskega predsedovanja EU, ki se začne s 1. januarjem 2008, zagnal obširno kampanjo, s katero bo opozarjal na krivico, ki se je zgodila izbrisanim in na brezbrižni odnos slovenskih oblasti do človekovih pravic izbrisanih. Avtoritarni PRovci slovenske vlade bodo morali biti pred uglednimi mediji malce bolj ponižni, skrbno zloščen ugled Slovenije pa bo znova trpel zaradi domačih izdajalcev. Skrajni čas, da se osamosvojitelji zavedo, da Slovenija kot članica EU ne more selektivno priznavati človekovih pravic le tistim, ki imajo pravi rodovnik.
Best of 2007
| 30. december 2007 | Razno | Jure
Ostali bodo v spominu:
Eva Irgl & Co. za trajen prispevek k napredku družboslovja na Slovenskem in ker so nas še enkrat spomnili, da je neumnost večna (ter da L’oreal še nima žavbe proti njenim izbruhom; ne, 360-stopinjski panoramski pogled očitno ne pomaga)
Vlado Vodušek za inovativne montažerske tehnike. Verjamemo, da bo v letu 2008 še vroče.
Strojanovi; preprosto preveliki za malo Slovenijo.
RTV SLO & nesojeni kodeks - bilo je preveč bizarno, da bi lahko verjeli. Izkazalo se je, da smo bili naivni.
Janez Janša za PR flop leta - pri tisti štoriji o kruhu in smetnjakih lahko rečemo le: molk je res zlato.
Film leta - OK, Ridley, off je bil res nepotreben, zdaj pa že nehaj. Blade Runner, 2007 (”ta pravi” Director’s Cut)
Posebna nagrada “Pozlačen Telebajsek” - agencija Pan za celostno grafično podobo državnih organov (niso opazili, da je premier plešast, ccc!)
Slovenski libertarci, ki so prepričljivo demonstrirali, da etiketa ne označuje pogleda na svet ampak psihiatrično diagnozo. Priporočam več izdelkov iz Krkine domače lekarne. Persen in Bilobil sta krasen par.
Riti leta: novinarji Maga
Na-mladih-svet-stoji-o-moj-bog-upam-da-ne: podmladek SDS-a
wanna-be Miklavž&Božiček&Dedek Mraz leta (verjetno tudi leta 2008; oj, Triglav!): NKBM & Ministrstvo za finance
ne levo, ne desno in ne po sredini: Borut Pahor (Borut je eno samo projekcijsko platno; lahko je levičar, desničar, libertarec, sindikalist, … karkoli želite… Borut je vse in nič)
Ajd, to je to; zdaj pa zares v novo leto!
Srečn’ga pa zdrav’ga!
Zanimive povezave 12/30/2007
| 30. december 2007 | | Jure
Eurozine - OBROBJA IN MEJE V POSTZAHODNI EVROPI - Gerard Delanty
Spiegel spet kritično o Janši
| 30. december 2007 | Slovenija | abaris
V današnji številki uglednega nemškega časopisa Der Spiegel najdemo kar dve strani dolg članek, v katerem novinarka Marion Kraske Slovenijio sicer opisuje kot zglednega učenca Evrope, ki je že v socialističnih časih zavidiljivo gospodarstvo po samostojnosti uspešno ingegrirala v evropsko okolje, vendar pa ne pozabi omeniti sindikalnih protestov, visoke inflacije in Janševe rošade po medijih:
Zgaga sitzt mit dicker Wollmütze und wattierter Jacke vor seinem Stammlokalim Zentrum Ljubljanas. Er erzählt, wie er in der Zeitung „Večer“ jahrelang über die Aktivitäten der Geheimdienste und deren Skandale schrieb. Doch im vergangenen Jahr seien regierungskritische Passagen immer wieder aus seinen Texten entfernt worden, schließlich wurde er mit anderen, weniger heiklen Themen betraut. Investigativer Journalismus sei für ihn fast nicht mehr möglich, sagt er: „Man hat mich kaltgestellt.“
O Janševi reakciji na peticijo 571 novinarjev:
Während der Regierungschef von einer inszenierten Kampagne der Opposition spricht und den aufmüpfigen Journalisten Landesverrat vorwirft, halten viele den Protest für berechtigt.
O Janševevem stilu vladanja:
Kritiker halten Janez Janša, 49, für das eigentliche Problem. Der frühere Journalist, der sich in den achtziger Jahren in der kommunistischen Jugend engagierte und nach der Wende zum autoritär agierenden Konservativen wurde, habe nur ein einziges Ziel, meint die angesehene slowenische Philosophin Spomenka Hribar: „alles dem Staat unterzuordnen“. Viele Slowenen erhofften sich deswegen von der EU-Ratspräsidentschaft vor allem eines: einen Schub für „mehr Demokratie“.
Se nam obeta nova zaupnica?
Atomske bombe na Bližnjem Vzhodu
| 29. december 2007 | Svet | Inki
Tomaž Mastnak se je v svoji kolumni v današnjem Dnevniku na kratko dotaknil ameriške vojne politike in njenih metod na Bližnjem Vzhodu:
http://www.dnevnik.si/kolumne_komentarji/kolumne/290018/
Zraven pa omenja, pred kratkim objavljeno, poročilo kanadskega novinarja Williama Thomasa, ki govori o tem, da so Američani v Afganistanu in Iraku odvrgli štiri atomske bombe, prvo že med zalivsko vojno, v luči preizkušanja novih orožij. Kakorkoli že:
http://willthomasonline.net./willthomasonline/US_Veteran_Reveals_Atomic_Bombs.html
Pa še razmišljanje Paula Rogersa o jedrski dobi v kateri živimo:
http://www.opendemocracy.net/article/conflicts/global_security/century_change
Nagradna igra
| 28. december 2007 | Svet | kriptoproletarec
“Znesek celotnega nacionalnega dolga ZDA na dan 5. december 2007 je 9,163.376,546.475,03 ameriškega dolarja, pravi spletna stran ameriškega ministrstva za finance.” vir: Dnevnik, 28.12.2007
Kdo zna zapisati zgoraj navedeno število z besedo? Do milijarde še pridem, naprej imam pa že težave. :)
Benazir Buto
| 28. december 2007 | Svet | kriptoproletarec
V določenih delih sveta je politika smrtno resna zadeva. Nova žrtev je tako tudi nekdanja premierka Pakistana Benazir Buto. Prilagam dva članka Tariqa Alija, rojenega Pakistanca, ki pa že desetletja deluje in živi v Angliji. Članek v London Review of Books je bil objavljen pred kratkim, drugi članek je iz današnjega Guardiana. V slovenski jezik imamo prevedeno njegovo knjigo Spopad fundamentalizmov v kateri med drugim opisuje tudi polpreteklo zgodovino Pakistana.
Daughter of the West
A tragedy born of military despotism and anarchy
Mit o Čilu
| 28. december 2007 | Svet | Jure
Kratek (in s tem seveda nepopoln) poljuden povzetek zapisa o čilskem čudežu iz knjige Naomi Klein: The Shock Doctrine
—
Čile je za privržence Miltona Friedmana posebna država; ne samo zato, ker se je tam veliki mojster laissez-faire kapitalizma osebno angažiral, ampak ker so tam friedmanovci prvič dobili priložnost, da ideje preizkusijo v praksi. Na kocki je torej veliko in po splošno razbobnani razlagi jim je uspelo. Pinochet je resda zapiral, mučil in pobijal, toda Čilenci so danes na boljšem kot njihovi sosedje. Recepti zvestih učencev Čikaške šole so delovali (če pa kje niso, pa niso bili uveljavljeni dovolj zavzeto).
Zgodba o Čilu je torej kljub Pinochetu prodajna uspešnica Čikaške šole; če je Čile neuspeh, pravijo, kakšen bi šele bil uspeh?!
A za resnično razumevanje, kaj se je dejansko zgodilo, je potrebno iti več kot 50 let v preteklost, ko je na južnem jedru Latinske Amerike ( Čile, Argentina, Urugvaj in deli Brazilije) divjala pošast t.i. developmentatizma in rožnatih ekonomistov, ki so pot iz nerazvitosti iskali v industrializaciji, ki bi prekinila odvisnost od izvoza surovin. Rudnike in črpališča nafte so lepo nacionalizirali, omejili uvoz, s prihodki pa financirali bogate državne razvojne programe. Pojavijo se močna sindikalna gibanja in širok srednji razred, razlika med bogatimi in revnimi se manjša. Argentina se lahko pohvali z največjim srednjim razredom na kontinentu, Urugvaj s 95-odstotno pismenostjo in univerzalnim zdravstvom. Čile, epicenter developmentalizma, ima najboljše šole.
Razmere pa seveda niso povšeči vsem; najprej je seveda tukaj takrat še povsem marginalni Ekonomski oddelek Univerze v Čikagu z mojstrom Friedmanom, ki obupuje nad razširjenostjo rožnatih ekonomistov in privlačnostjo njihovega razvojnega modela za države v razvoju; a friedmanovci so bili takrat še povsem nepomembni, na robu in brez moči; potrebovali so zaveznika; našli so najmočnejšega - mednarodne, predvsem ameriške korporacije z močnimi gospodarskimi interesi v Južni Ameriki. Nacionalizacije, prerazporejanje družbenega bogastva in trgovinske omejitve jim niso dišale.
Rodil se je t.i. Projekt Čile, v okviru katerega so najprej čilenski študentje, kasneje pa tudi iz drugih južnoameriških držav, na stroške ameriških davkoplačevalcev in različnih fundacij, zlasti Fordove, trumoma študirali v ZDA. Seveda ne kjerkoli - za almo mater je bila določena - presenečenje - Univerza v Čikagu in njen nepomembni ekonomski oddelek. Največja čilenska univerza se je temu “organiziranemu prenosu ideologije” uprla in zavrnila sodelovanje. Manjša in manj ugledna Katoliška univerza, takrat še povsem brez ekonomskega oddelka, je privolila.
Kljub temu friedmanovcem sprva ni šlo po načrtih; njihovi študentje so bili po povratku v domovino brez moči in priložnosti, da pridobljeno znanje uporabijo tudi v praksi. Situacija je bila naravnost obupna; na volitvah leta 1970 je bilo politično prizorišče tako zamaknjeno na levo, da so vse tri večje politične stranke zagovarjale nacionalizacijo za Čile tako pomembnih rudnikov bakra, friedmanovskih idej pa se na političnem barometru sploh ni moglo zaznati. Allende, socialist a vzorni demokrat, zmaga, druščina Friedmanovih prijateljev, med katerimi zlasti blesti korporacija ITT, ki dobesedno diktira ameriško zunanjo politiko do Čila, pa naredi vse, da novo vlado ekonomsko destabilizira.
11. septembra 1973 z udarom na prizorišče v španoviji z vojsko, cerkvijo in bogatimi industrialci ter veleposestniki stopi striček Pinochet. CIA nudi vso potrebno podporo. Pod Pinochetovo vladavino ubijejo okrog 3.200 ljudi, 80.000 jih zaprejo in 200.000 jih zbeži iz države. Glede na bogato zgodovino nasilja v 20. stoletju, številke na prvi pogled niso morda nič posebnega, toda ključ se skriva drugje; nasilje Pinocheta ni mogoče pomesti pod preprogo kot divjanje blaznega, krvi željnega diktatorja, ki ubija in muči namesto golfa; nasilje je visoko instrumentalizirano, nepogrešljivo za uvajanje “čistega” kapitalizma v državi, kjer se to po demokratični poti nikakor ne bi moglo zgoditi.
Čikaški fantje so bili pripravljeni; napisali so Pinochetov ekonomski program in zasedli večino pomembnih vladni položajev. Ko je bilo potrebno v pravilnost smeri prepričati Pinocheta, ki je bil kot vojak seveda popoln ekonomski analfabet, je priletel sam mojster Milton. Poročila o usmrtitvah in mučenju, ki so polnila svetovne medije, preroka kapitalistične svobode niso motila. Ko so ga o tem povprašali kasneje, se je zagovarjal, da je nudil le “tehnično pomoč”. Da, in kurjači v Auschwitzu tudi. To, da je bilo nasilje, usmerjeno predvsem v ključne nasprotnike novega ekonomskega programa (recimo sindikalne voditelje), da je bilo nujno za uvajanje “svobode” ala Milton, je naš nobelovec spregledal. Brez nasilja, ki je v strahu držalo delavske množice, njihove voditelje, sindikate in levičarske intelektualce, Milton v Čilu ne bi imel niti “za burek”.
No, Pinochet se spravi na delo in z vso zavzetostjo izvaja program; privatizacija, deregulacija, drastično klestenje državnih izdatkov. Samo v prvem letu se gospodarstvo skrči za 15 odstotkov, nezaposlenost pa naraste na 20 odstotkov (3 odstotki pod Allendejem). Življenjski standard večine državljanov dobesedni zgrmi v prepad.
Kako je torej lahko Čile zgodba o uspehu? Čakajte, ta pride kasneje. Leta 1982, po letih striktnega uresničevanja od Friedmana požegnane politike, doživi Čile popoln gospodarski zlom; pojavi se hiperinflacija, zadolženost eksplodira, “Enroni” so vsepovsod, nezaposlenost je 30 odstotna. Pinochet obrne barko, nažene (ali zaradi goljufij postavi pred sodišče) večino Friedmanovih dečkov, in - nezaslišano - celo nacionalizira bankrotirana podjetja. Državo v bistvu reši državno podjetje - Codelco - ki ima v lasti rudnike bakra, njegov izvoz pa predstavlja 85 odstotkov celotnega izvoza države. S temi prihodki je država pokrila dolg čikaških dečkov, ki so se v letih deregulacije veselo zadolževali. Ekonomija se stabilizira in poda na pot rasti šele okoli leta 1988. Rezultat velikega eksperimenta? 45 odstotkov prebivalstva živi pod mejo revščine (še danes je Čile na lestvici držav z največjimi socialnimi razlikami na izjemnem 8. mestu).
Toda samo ugotavljanje, ali so Friedmanove ideje v praksi delovale, ni dovolj. Pomembno je še nekaj drugega; to, da je bil prerok “čistega” kapitalizma, ki je napisal bukvo z naslovom Kapitalizem & svoboda, pripravljen slednjo brez oklevanja žrtvovati. No regrets. Če je demokracija pač napoti, je nepotrebna. Če je potrebno ljudi na pravo smer spraviti z nasiljem, je to pač nujno grenko zdravilo. Če se to naredi tako, da se ljudi meče iz helikopterjev, je zdravilo samo še bolj učinkovito. Čista preventiva pred napačnimi idejami.
Dolga roka pravice
| 27. december 2007 | Svet | kriptoproletarec
Po pisanju italijanskega dnevnika Il Manifesto rimsko državno tožilstvo zahteva aretacije 140 nekdanjih oficirjev in tajnih agentov vojaških režimov Argentine, Bolivije, Urugvaja, Čila, Paragvaja in Brazilije, ki so delovali v okviru Načrta kondor. O prvi aretaciji v Salernu poroča tudi televizija La7. Nekdanjim borcem proti komunizmu, prinašalcem svobode po neoliberalnem vzorcu, prijateljem bogatih latifundistov, ki so odrešili Latinsko Ameriko nekaj levičarskih skrajnežev, grozi zaporna kazen. Obtoženi so ugrabitev, mučenj in množičnih umorov. Očitno italijansko tožilstvo nima veliko razumevanja za njihov sveti boj. Med žrtvami so namreč tudi italijanski državljani. Žal na seznamu za aretacije manjkajo tajni agenti in ostali uradniki iz prijateljske nam države ZDA.
In kaj potem, če smo dokončno v Evropi
| 25. december 2007 | Slovenija | Inki
Medtem, ko je prejšnji teden celotni Sloveniji, še posebej pa aktualni oblasti, družno prihajalo ob vstopu naše države v schengensko območje, in medtem, ko me je že strah silovitih orgazmov, ki bodo nastali ob začetku in koncu našega predsedovanja EU, sem prisiljen zapisati par vrstic in izraziti svojo nehvaležnost. Ob spremljanju politikov, komisarjev in drugih pomembnežev, različnih narodnosti, ki so vsi mehki od sreče, proslavljali širitev Schengena, sem pogrešal samo eno stvar – dvom. Pristno človeško nejevero, pomislek, tisti dvom, ki je skozi zgodovino pripeljal človeka do vsega miselnega in tehničnega napredka. Ko ljudje nehajo dvomiti v elemente družbe okoli sebe, je ponavadi nekaj narobe.
In ob priložnostnih slovesnostih, ki jim ni bilo videti ne konca ne kraja, sem se nekajkrat vprašal; pa kaj potem? Odgovori so se ponudili kar sami od sebe.
Pa kaj potem, če odstranitev geografskih meja ne pomeni tudi padca mej v glavah ljudi? Važno je, da smo zraven.
Pa kaj potem, če še nismo poskrbeli za varnost lastnih državljanov? Glavno je, da bomo po novem branili varnost Evropejcev.
Pa kaj potem, če bomo kmalu žrtve istega nadzora, ki ga bomo zdaj najprej sami izvajali na barikadah združene Evrope? Pomembno je, da smo noter.
Pa kaj potem, če bo z lizbonsko pogodbo (http://www.brusselsjournal.com/node/2773) kot kaže vrag odnesel šalo o neumnih Američanih, ki mislijo, da je Evropa država, ne celina? Nujno je, da jo prvi ratificiramo.
Pa kaj potem, če za kongresne centre, evropsko birokracijo in vojsko, namenjamo ogromne vsote denarja, od teh pridobitev pa navadni državljani nimamo nič? Dobro je, da imamo kaj za pokazat.
Pa kaj potem, če še vedno ni jasno, kaj ta »evropskost«, ki se je tako krčevito držimo, sploh je? No, kul je, da smo del nje.
Vse skupaj je namreč čudno; že lep čas plačujemo v evrih, izobešamo evropske zastave, potujemo naokrog brez potnih listov, čisto upehani lovimo različne evropske standarde, podpisujemo evropske sporazume in pogodbe, sanjamo o evropskih plačah, pa na žalost nimamo evropske produktivnosti, z Evropo nabiramo politične točke, se nanjo sklicujemo kadar nam sede, jo zatajimo ob podobnih priložnostih, vlečemo z njo primerjave - skratka širimo ideologijo nove Evrope, evropski raj, kjer se cedita med in mleko, pa je še vedno približno enako nedosegljiv in skrivnosten, kot je bil na začetku. Videti je, kot da je prav tako.
No, tudi mama Evropa ne sedi čisto križem rok; zalaga nas s subvencijami, uvedla je prosti pretok delovne sile, vec možnosti za gospodarsko sodelovanje, itd., pri čemer vselej skrbno opazuje, kaj bo lahko prevedla v številke, ki ji bodo pomagale prehiteti ZDA.
Živimo v času polarizacije sveta, zato združevanje v različne interesne skupine niti ni sporno, zaskrbljujoče je, kako to Slovenija počne. Hitro, nepremišljeno in neučakano (to neučakanost omenja tudi legendarni Boris Pahor v novi Mladini). Z treznejsim in preudarnejšim pristopom bi morda celo izbojevali kakšen interes, postavili zahtevo, sooblikovali kakšen pomemben osnutek. Mi pa moramo važne dokumente podpisati preden jih sploh preberemo, evolucijske stopnje članstva bi najrajši preskočili, in zato brez pomisleka storili vse, kar nam ukažejo v Bruslju. To pa tako ali tako jemljemo kot edino resnico. Slovenija kot nacionalna država trpi za manjvrednostim kompleksom, zato bomo zdaj s podpisom lizbonske pogodbe ponovno, najprej sebi, potem pa še drugim, dokazali kako dobri smo. Janša bluzi o tem, da smo s Schengenom dosegli najvišjo možno stopnjo razvoja, o katerem si pred dvajsetimi leti nismo upali niti sanjati, in ki nam bo prinesel večno srečo v onostranstvu. Ali drugače povedano; po desetletjih življenja v Jugoslaviji in po dvanajstih letih v samostojni državi, nujno potrebujemo novega gospodarja. Nujno! Eh, kako tipično.
Zato sem ob tem veselem decembru za evropsko povezavo pogrešal navaden dvom ali pomislek, da ni vse zlato, kar je EU ali Schengen. Tudi uporabniki spletnih portalov kot sta rtvslo.si ali 24ur.com, so minuli teden v glavnem izražali veselje, kako nas bo schengenski mejni nadzor končno obvaroval pred nevarnimi hrvaškimi sosedi. Jaz pa bi rad mejo, ki nas bo obvarovala pred samimi sabo.
Za novo Evropo pa bo tako ali tako najpametnejše, da jo z njeno ideologijo, kulturo in padlimi mejami vred, zavijemo v bankovec za sto evrov, vržemo na cesto, pa naj jo ima kdor jo hoče.
Loading ...
