Arhiv november 2007
Janša z RKC nad Šrota?
| 27. november 2007 | Razno | pegasus
Preden kdo doživi živčni zlom, brž dodajmo, da gre za rubriko “malo za šalo, mogoče kdaj tudi zares (z malo)”.
Najbrž ga ni, ki še ne bi slišal za Janševo pompozno vojno napoved tajkunom in oligarhom. No, če njegovo tradicionalno zavezništvo z vrhom slovenske rimsko katoliške cerkve še velja, lahko to obljubo vsaj delno uresniči. Natančneje, ponagaja lahko samemu Bošku Šrotu, tistemu, ki mu jo je zaenkrat še najbolj zagodel.
Najbrž ni še nikomur nič jasno, za kaj gre. Za razumevanje se moramo najprej miselno prestaviti v Republiko Argentino. Prenekateri bralec bo ob tem pomislil na Bajuka, na domobrance, še kdo na žogobrcarje, potem pa se za marsikoga predstava o tej deželi že konča. No, resnici na ljubo Argentina premore še precej več. Npr., najboljša stvar, ki je kadarkoli prišla izpod argentinske roke, je pivo Quilmes. Kdor ga je imel priložnost poskusiti, mi bo moral pritrditi, da je to res odlično pivo in bo Laškemu, bodisi v zeleni bodisi v rdeči embalaži, težko še kdaj rekel pivo, morda kvečjemu v navednicah. Če ravno ne zaidete v kakšen fensi šmensi lokal v kakšnem fukiš predelu Buenos Airesa, dobite chopp (približen ekvivalent našega “velikega točenega”) za približno protivrednost evra. Veliko pivo, kar tam pomeni litrca ali tri četrt litra, pa vas v nekih normalnih razmerah ne bi smelo koštati več kot protivrednost dveh evrov.
Drugi dom priporoča dober seks: Radley Metzger
| 25. november 2007 | (Pop)kultura | Herr Obmann
Kdo nima rad dobrega seksa? Dober seks je zlata vreden, kaj zlata, dober seks je vreden samega boga, čeprav zanj je dovolj dober samo najboljši seks, že tako, po definiciji in brez priziva. Marsikdo bi mi utegnil poočitati, češ kaj pa vlačiš boga k seksu, ampak tukaj ne govorim o seksu, govorim o dobrem seksu in bog je dobrodošel izgovor, da se zlahka zavihtim v polje sublimnosti. Dober seks je sublimen seks in če sublimnost kdaj sramežljivo, zopet drugič navihano pokuka izza rjuh, potem ste lahko prepričani, da je Radley Metzger ujel blesk v njenih očeh.
The Score (1973) je na momente tečni softcore, kjer sem se tričetrt filma spraševal, kje za hudiča na Jadranu so to pravljico posneli. Naj si kak jadralec to pogleda, meni ni jasno. Jebački zakonski par zapelje dva mladoporočenca, ampak preden mornar napiči kavboja in se sneguljčica natakne na nepogrešljivi strap-on matere prednice, boste verjetno skadili kak debel joint. Stvar je namreč dramaturško razvlečena in če ste pred ekranom zato, da bi si ga na hitro maznili, think again. Tamlada nevestica si tolikokrat premisli, da sem vmes že fantaziral von Trierjevo katarzo iz Dogvilla v sadomazo porn izvedbi. Vrhunec filma je bil po tem prazniku domišljije seveda antiklimaks, ampak tisti nedofukani znamo ceniti tudi duhovito in izvirno kamero, za katero sem prepričan, da je Kieslowskemu služila kot navdih za žuborenje vtisov v Veroniki in Modri. Ampak muzka je tukaj boljša - kao sve na našem lipom Jadranu.
The Image ali The Punishment of Anne (1976) je zgleda Metzgerja prestavil iz malodane stilizirane Euro-erotice v bolj hardcore vode. Prvovrstna osvežitev v primerjavi z The Score in taprava stvar za večer v dvoje (ni pogoj, jasno, čisto dobro funkcionira tudi v solo izvedbi). Kako z olivami in pestom nahraniti vlažno, napeto fračico, s palcem podregati po prožnem sfinktru in hkrati nonšalantno naročiti glavno jed v pariški restavraciji - Carl Parker, tukaj kot jebiveter, ki pozira kot literat, does it with style. Tukaj nisem imel časa toliko razmišljati, saj mi je sublimnost venomer mežikala izza grmov vrtnic, odbleski njenih oči so se mavrično prelamljali v zlatem dežju, medtem pa so rožljale verige, švisteli biči in je Pariz bežal mimo v lepo doziranih zalogajih falične arhitekture (ja, Eiffel itak, ampak Metzger ga je moral fasati na Place de la Concorde).
Film sicer odpre zanimivo vprašanje, kako nekoga pofukati preko drugega. Na prvi pogled frigidna in sadistična prasica se že v ničkolikem pogledu svojega literarnega prijatelja uokviri natančno kot takšna - nepofukljiva. Zato ga zapelje in pofafa preko svoje seksualne služabnice, objekta njegove želje, kateremu pa se ni nikoli dovoljeno vzpostaviti kot subjekt. Takšna je pač usoda sužnjev in ko punca po razburljivem sadomazu sešnu pokaže prvi znak lastne volje, je že na odhodu. Srečni konec zahteva preobrazbo frigidne prasice v poželenja vredno porno starleto, ampak ta izpeljava je zame malce preveč udobna, predvsem pa je čustveno-intelektualna bližnjica. Lou Reed je na svoji legendarni plati Berlin iz leta 1973 zapel:
How do you think it feels
To feel like a wolf and foxy
How do you think it feels
To always make love by proxy
… in ta always se mi zdi veliko bolj pošten. David Bowie, takratni tesni Reedov prijatelj, je enkrat na vprašanje, kako se spominja 70ih, odgovoril: Z iglo v žili in s kurcem vedno v drugih ustih. Hors in fellatio - objekta sublimacije par excellence.
Objektivnost…strokovnost…fantazma
| 25. november 2007 | Slovenija | kriptoproletarec
Ne neham se čuditi sveti preproščini, ki jo občasno servirajo tako zelo ugledni posamezniki oz. posameznice, primerno olišpani z dr. naslovi. Gre za vprašanje objektivnosti v družboslovni znanosti. Potem ko nam je 20. stoletje dalo Gramscija z njegovo teorijo kulturne hegemonije in nam je Foucault prikazal, kako se konstruira vedenje, nekateri še vedno sanjarijo o eni resnici. Zgodovinarji so sploh najbolj trmaste živali. Pomislimo, da so že sami viri lahko subjektivni zapisi, katere potem še zgodovinar subjektivno interpretira. In iz te alkimistične operacije dobimo vedo o nevtralnih dejstvih, ki naj bi govorila sama zase. Pozabimo na kontekst, ki ga lahko raztegnemo bolj ali manj na široko, važna so gola dejstva, monade iztrgane iz enega.
V današnjem Dnevnikovem Objektivu je objavljen razgovor z dvema zgodovinarjema, z dr. Tamaro Griesser Pečar in dr. Božom Repe. Zakaj je uredništvo izbralo dva zgodovinarja? Ker stojita na nasprotnih bregovih, kar je jasno vsakomur. Upam, da tudi obema zgodovinarjema.
No, tema pogovora je oseba nekdanjega ljubljanskega škofa Rožmana. Tako nam dr. Pečarjeva predstavi nekaj novih dejstev, o katerih naj vsak sam presodi. Kljub opranim možganom s strani totalitarnega sistema.
1. “Škof Rožman ni pobegnil ob koncu vojne na Koroško, temveč je 5. maja 1945 odpotoval s perilom za 3 dni v Avstrijo na povabilo škofijskega ordinata.”
Iz česar lahko sklepamo, da je tudi veliko nacistov na povabilo Vatikana odpotovalo na nekajtedensko potovanje v Južno Ameriko iz katerega pa jim potem ni bila dovoljena vrnitev. Hm, pa še neko ad hoc sodišče v Nurnbergu jim je hotelo nelegalno in nelegitimno soditi za dejanja, ki so bila v skladu z veljavno zakonodajo nemškega rajha.
2. “Rožman je bil trdno prepričan, da bodo zmagali zavezniki.”
Hm, a tudi leta 1941? Takrat še zavezniki niso bili prepričani, ZDA so bila še nevtralna država. Nemčija je napredovala na vseh frontah. Le slovenski buržoaziji in Cerkvi je bilo jasno, da bodo zmagali zavezniki. Tako kot leta 1939 v Španiji, ko je zmagalo zavezništvo za katoliško naravo španske države in njenega ljudstva.
3. “Rožman naj ne bi nagovarjal fante naj se pridružijo domobrancem. O tem naj ne bi obstajali dokumenti.” Simptomatično razmišljanje zgodovinarke. Če ni dokumentov, se nekaj ni dogajalo. Mogoče so Nemci res dokumentirali vse svoje državotvorne poboje, ampak Slovenci nismo lih tako natančni. Glede na povezavo med vrhovi slovenske katoliške Cerkve in militantnimi katoliškimi skupinami je malo verjetno, da najvišji v hierarhiji določenega početja ne bi spodbujal. Ali pa je bil samo nemočna figura, ki je gledal kako gre življenje mimo njega, on revček pa nima časa za zemeljske zadeve oz. celo rešuje ljudi, ki jih je preganjal okupator. Verjetno iste ljudi, ki so jih izdali njegovi verniki.
Vsekakor se splača prebrati ta razgovor. Oproščam se za pogrevanje stare župe, ampak ob nekaterih poskusih opravičevanja neopravičljivega je včasih potrebno porabiti nekaj časa in se zamisliti nad vsem skupaj. In nenazadnje razveljavljena sodba škofu Rožmanu ni tako pomembna. Narod mu je sodil in narod ga še vedno obsoja. Amen.
Crnkovič gledal in poslušal z odprtimi usti
| 24. november 2007 | Slovenija | Inki
Tisti kolumnist, ki hitreje piše kot misli, oz. sploh ne misli, ko piše, je spet v elementu:
http://www.dnevnik.si/kolumne_komentarji/kolumne/282642/
Kdo v resnici pobira smetano slovenske gospodarske rasti?
| 24. november 2007 | Slovenija | Jure
ali zakaj sindikati vendarle niso padli na glavo…
Položaj:
When the Commission says that in the next two years exports will take over the role as the primary driver of economic growth in Slovenia, trade union bashers would be well advised to appreciate this fact. Falling unit labour costs flow directly from a deal between the unions and employers that has underpinned much of Slovenia’s growth over the last 15 years. By agreeing to limit wage increases to less than the productivity growth in a given period, Slovenian workers have continuously engaged in belt-tightening exercises to the benefit of their companies. Now, after a period of excellent performance by the Slovenian economy and strong profit growth, they feel it is time for a payback.
Argumenti proti dvigu plač:
It can be argued, as some do, that demands for higher wages are unjustified. After all, the average net wage has risen by 4,8% in real terms in the first eight months of the year, while the share of labour costs in Slovenian GDP, at 71,8% compared with Slovakia’s 46,9%, is already the third highest in the EU. Accommodation to worker’s demands, the argument goes, would only stoke inflation pressures and lead to lower profits for Slovenian companies.
In argumenti za:
Nevertheless, a brief look at statistics is always useful to gauge how the spoils have been divided. If in 2001 the share of wages and net corporate profits in GDP was 52.7% and 9.5% respectively, last year the share of wages fell to 51.4%, while the share of profits rose to 12.4%. It is therefore clear who has been benefiting disproportionately from the good economic times – and it was not the ordinary worker.
As far as increases in average wages are concerned, they mask wide differences between various sectors of the economy. In any case, wage growth has always lagged economic growth. In July, the spread was 2.8%. More importantly, given that about two-thirds of Slovenians take home less than an average wage each month, it is not hard to see why trade unions’ demands for higher wages have been met with sympathy in the wider public.
Vladni propagandi orkester
| 24. november 2007 | Slovenija | Jure
Pri SDS-u me je vedno fascinirala ubranost orkestra; dirigent da uvodne takte, člani ubrano pritiskajo na instrumente, da je prav lepo slišati. Vedno znova in znova, z malenkostnimi variacijami teme, pač glede na poslušalce in prostor. Eni špilajo bolj za plebs, na veselicah, drugi bolj izborno, za jančarje in ostale umetniške duše. Vseeno - note so vedno iste.
Druge stranke se s tako ubranostjo ne morejo ravno dostikrat pohvaliti. Lojze ima raje orglice, Bajuk verjetno tango… če si Boruta brez težav predstavljamo na koncertu U2-jev, večji del njegove stranke raje pobegne na prvo partizansko proslavo, kjer jim srce zaigra ob partizanskem pevskem zboru… ali pa Desus - vodstvo posluša vojaške koračnice, članstvo pa išče baterije za slušne aparate. No, take zmede pri največji vladni stranki ni.
Te dni SDS-ovski orkester dela s polno paro.
Vlada je našla pismo novinarske, ki trdi, da to, kar sta Zgaga in Šurc poslala v svet, ni tisto, kar je ona (in mnogi drugi, baje) podpisala. Oprosti, Janez, tako ne bo šlo. Če je tistih 570-1 novinarjev prispevalo ime in priimek in se s tem tudi javno izpostavilo, bo pred obličje javnosti moralo tudi njeno ime. Le tako se igra poštena igra. Kako se naj Zgaga in Šurc zagovarjata pred obtožbami neznane osebe? Če bi se šli tako, vam lahko jaz jutri dostavim 571 pisem, ki bodo na generalu Maistru prisegala, da novinarka laže.
Pa k Maistru. Ne, njega pustimo raje pri miru, ta trenutek je bolj zanimiv Zver. Njegov govor na proslavi je čista destilacija totalitarizma - drugače si besed, s katerimi je naš šolski minister tistim, “ki po svetu širijo laži, laži, laži” zvito podtaknil še pomanjkanje domoljubja, ob tem pa zahteval še eno Resnico za izvozne potrebe, ni mogoče razlagati. V politiki ni bolj podlega dejanja, kot to, da političnim nasprotnikom (ali tistim, za katere misliš, da so ti na poti) očitaš dvomljiv patriotizem.
Sploh ta ena in edina Resnica za izvozne potrebe je nenavaden izum, ki se demokratični družbi ne poda najbolje. Nismo vsi državljani hkrati tudi brezplačni turistični promotorji, sploh pa novinarji, kjer bi resnica vseeno morala biti pred izvoznimi, državotvornimi in podobnimi orkestralnimi potrebami. Da je bolje, če tudi ostali državljani pred lišpanje države za oči tujcev postavijo demokracijo in svobodo, so dokazali že mnogi, od Marlene Dietrich… do Moora, ki na račun ameriške politične, gospodarske in vojaške elite zabava globalno občinstvo.
Skodelica za Jančarja
| 24. november 2007 | Slovenija | Jure
Zanimive povezave 11/23/2007
| 23. november 2007 | | Jure
Anglo Disease - early signs of hangover generate denial
Zanimive povezave 11/22/2007
| 22. november 2007 | | Jure
WHY DEVELOPING COUNTRIES NEED TARIFFS?
Adijo Plahutnik, Alenka Paulin v sedlu
| 22. november 2007 | Slovenija | Jure
Zanimive kadrovske poteze vlade:
Vlada RS je na današnji seji na predlog ministra za gospodarstvo mag. Andreja Vizjaka s položaja direktorja Urada RS za varstvo konkurence (UVK) razrešila Andreja Plahutnika in za v. d. direktorja UVK imenovala Janija Sorška, in sicer do imenovanja direktorja po opravljenem natečajnem postopku, vendar za največ šest mesecev.
Vlada RS je na današnji seji, kot edini družbenik družbe STA, za direktorico Slovenske tiskovne agencije, d.o.o., Ljubljana imenovala mag. Alenko Katarino Paulin in sicer s 1. decembrom 2007, za dobo štirih let.
Sklep: boj proti oligarhom in novinarjem je očitno v polnem teku.
Loading ...
