Arhiv October 2007
Rado, kaj se ti je zgodilo?
| 8. October 2007 | | Jure
Neprecenljivo.
Bralce bi rad opozoril, da bom na željo uredništva Financ odslej pisal bolj “ekonomske” članke oziroma članke, ki bodo po strokovni presoji uredništva Financ manj podobni, kot so bili vsi prejšnji, kot trdijo na uredništvu, Mrkaićevim člankom. Hkrati vas obveščam, da bom podobne članke, kot ste jih bili vajeni v preteklosti, objavljal v drugih medijih. Rado Pezdir
Slavoj Žižek
| 8. October 2007 | | Jure
Slavoj Žižek: Če gre nam zares, kdo se potem heca? Heca se država, ki se umika iz gospodarstva tako, da v njem s kadriranjem krepi svoj vpliv. Hecajo se oblastniki, ki uvajajo sproščenost tako, da vnašajo duha samocenzure in vsiljujejo novo enoumje v medijih, kulturi in šolstvu.
Študij pri dr. Ruplu
| 7. October 2007 | | Jure
Kako visoko se ceni vaš predavatelj na faksu lahko z dobro mero gotovosti zmerite s pogledom v spisek literature, ki jo morate predelati. Če cenjeni profesor v siceršnji poplavi primerne literature, ki je na voljo na svetovnem trgu, malce pogosto navaja lastne izdelke, veste, da ima o sebi dobro mnenje.
Da je tako tudi pri našem zunanjem ministru, že itak ni bilo nikoli mogoče dvomiti. Vseeno je razkritje iz tokratne Mladine zaskrbljujoče zaradi smeri, v katero pluje naše visoko šolstvo.
Dr. Rupel namreč na novi zasebni Evropski pravi fakulteti predava o mednarodnih odnosih in mednarodni skupnosti, študentom pa je kot temeljne študijske vire predpisal kar štiri lastne knjige. Kar je problematično, pa ne zaradi tega, ker se dr. Rupel ceni, ampak ker njegovo pisanje o znanosti mednarodnih odnosov ne pove nič. Popolnoma neprimerno, nerelevatno, brez vsake akademske vrednosti. Kot bi se računalniškega programiranja učili z branjem biografije Sergeya Brina.
Kljub temu, da bodoči diplomanti o mednarodnih odnosih ne bodo vedeli nič, so lahko mirni. Glede na siceršnjo kadrovsko zasedbo na fakulteti se jim za službo najbrž ni bati.
France is not in decline and the last thing it needs is ‘reform’
| 7. October 2007 | | Jure
Priporočljivo branje:
France is not in decline and the last thing it needs is “reform”
It is hard to find, in the international media, commentary on the French elections that does not suggest national decline, a stagnant economy, a hopeless employment situation, an unrealistic 35-hour working week, and the urgent need for “reform” if France is to get back on the road to growth again.. “Reform” is here between quotes, given the extent to which it has become a more or less explicit codeword for a one-way agenda: liberalizing the labour market, weakening union power and State regulation of business, and reducing taxes. Cheaper workers, it is assumed, will lead to greater competitiveness, higher profits and, therefore, more jobs.
The problem is that this programme is based on a view of economic reality that is neither impartial nor complete.
V tirih normalnosti
| 6. October 2007 | | Jure
Letošnje tekme za položaj predsednika države skorajda ne spremljam, saj je dogajanje preveč spolirano, pološčeno, obrušeno za moj okus. Predsedniški kandidati trosijo optimizem, nasmehe, se dobrikajo na levo in desno ter se kot hudič križa bojijo prestopiti iz tistega kroga sredine, ki naj bi zagotavljal zmago. Skratka - dolgočasno in predvidljivo, brez zaresnega boja, brez umazanih iger in škandalov.
Vseeno sem nad tokratno volilno kampanjo navdušen, ker kaže, da se vsaj nekje pomikamo na polje normalne dolgočasnosti, da se burno a tudi naporno obdobje tranzicije končuje vsaj na enem področju. Postaviti je mogoče različne kriterije - ekonomske, politične, sociološke… - , kdaj neka družba zaključi prehod iz enega v drug sistem. Jaz sem to točko vedno iskal tudi v trenutku, ko bo slovenska politika prenehala iskati in preganjati “sile kontinuitete”, komuniste za vsakim voglom, partijske knjižice… ko se v vsakodnevnih političnih bojih ne bo več posegalo po besedah in dejanjih iz prejšnjega sistema. Ne gre za pozabo, le za zavedanje, da tisto za dogajanje danes in jutri ni več relevantno. Interesi akterjev danes nimajo več nobene povezave z interesi akterjev takrat.
Tovrstna politična nekrofilija, ki se kaže skozi preganjanje sil kontinuitete in komunizma ter komunistov, je bila zame vedno najboljši znak intelektualne impotence dela slovenske desnice, ki ni zmogla in znala sveta interpretirati z drugimi, novimi koncepti. Dogajale so se ključne tranzicijske zgodbe, novo deljenje pogače, oni pa so vedno znova in znova vsepovsod videli komuniste (ki so že zdavnaj postali kapitalisti s povsem drugimi interesi kot še pred nekaj leti).
Tokratna predsedniška tekma je v tem pogledu drugačna kot tiste, katere del sta bila Kučan in Drnovšek. Zlasti pri prvem, pa tudi pri drugem, je vedno šlo za boj med silami kontinuitete in pomladniki, rezultat pa se je vselej predstavljal kot usoden, prelomen za usodo naroda, države. Danes je drugače; kdorkoli bo zmagal, so izjave, podobne tistim, ki si jih je privoščil Vasko Simoniti po porazu Brezigarjeve, verjetno izključene. Kar je dobro, zelo dobro.
Crnkoviča ni strah
| 6. October 2007 | | Jure
V novem Dnevnikovem Objektivu je poglede na peticijo, njene podpisnike, pa tudi splošno stanje v medijih predstavil tudi Marko Crnkovič. In mi - kot že mnogokrat - ponovno dvignil pritisk.
Sam pa pravim, da me Janeza Janše ni strah. Pa ne zato, ker bi se mi zdel benigen prijaznež ali ker mu ne bi pustil pripisati vmešavanja v medije. Ni me strah kvečjemu zato, ker se zavedam, da živim v svobodni državi, v kateri mi politika ne le nič ne more, temveč mi predvsem tudi nič noče. Vir
Gospodu Crnkoviču je potrebno čestitati. Ima srečo, ki je mnogi na Delu (pod Jančičem), na RTV, na STA in še kje nimajo. Njih je strah in to upravičeno. Preveč zgodb, da bi zmogli ob njih kar zamahniti z roko in iti naprej, kot da je vse normalno. Da danes ni nič drugače kot pod prejšnjimi vladami. Gospod Crnkovič očitno ne premore niti toliko empatije, da se postavi na delovno mesto navadnega novinarja STA (ne urednika ali direktorja podjetja) pod upravo nekdanje Janševe piarkovke. Če njega ni strah, a to že pomeni, da je strah tistih, ki so se podpisali pod peticijo, votel?
Nadstandardna vpletenost politike v gospodarstvo in vmešavanje v medije, celo javne, s pomočjo paradržavnih skladov, privatnih prisklednikov in tako imenovane civilne družbe so slovenske posebnosti, ki skrbijo tudi mene. Toda trditi, da je za to kriv direktno Janša, je absurdno. Janša je kriv samo toliko, kolikor je trenutno predsednik vlade. Na tej funkciji je strelovod za vse, kar mu ima kdo očitati. Ne pride mi na misel, da bi ga ekskulpiral. Toda personificirati izključno njega kot nekakšnega bavbava, ki straši novinarje, se mi zdi malo izkrivljen, da ne rečem bolan pogled na svet.
Drži, da vpletenosti politike v druge družbene podsisteme ni uvedel Janša. Sistem vplivanja je bil položen že pred njegovim prihodom na oblast, toda vseeno ni mogoče spregledati, da je moč dane možnosti poseganja izkoristiti bolj ali manj. Eno je besno klicarjenje in nadiranje urednika, drugo je njegova zamenjava ali zamenjava celotnega vodstva podjetja. Danes ne more biti več dvoma, da je Janša (direktno ali ne) dane vzvode izkoristil neprimerno bolj kot njegovi predhodniki. Je takšno stanje nujno izhajalo iz danih okoliščin? Ne, možno je bilo ravnati tudi drugače. Janša tako ni strelovod samo zato ker je pač trenutni predsednik vlade.
Če Crnkoviča ni strah Janše, ga je strah novinarjev, podpisnikov peticije in črednega nagona.
Če že govorimo o strahu, je mene bolj strah novinarjev kot pa premiera - Janše ali kogarkoli. Strah me je črednega nagona. Če jih čez 500 podpiše Zgagovo in Šurčevo peticijo, ki je sam ne bi, potem me zaskrbi, da me ne bo kdo denunciral kot oblastniškega podrepnika.
Strinjam se, da je šlo omenjanje “novinarskih riti” čez rob. Vsak ima pravico, da pove svoje mnenje (ali pa ne), podpiše peticijo (ali pa ne), protestira (ali pa tudi ne)… toda hkrati ni mogoče mimo ugotovitve, da vseeno živimo v časih, ki bodo determinirali slovensko medijsko pokrajino tudi za obdobje, ko Janše ne bo več na poveljniškem mostu, ko bodo na njegovo mesto stopili drugi poveljniki in njihovi pribočniki. Danes morda bolj kot kdajkoli prej hote ali nehote postavljamo standarde dopustnega, mogočega, zaželenega…pri obravnavi medijev za tiste po Janši. Pri slednjem na spremembe ni mogoče upati, mogoče pa je njegovim naslednikom poslati sporočilo, da bo politično mešetarjenje z lastniškimi deleži, politkomisarsko uvajanje lastnih piarovcev kot krmarjev medijskih hiš, sistematično nameščanje “naših” in odrivanje “njihovih”… odmevalo. Da takšna praksa ne bo sprejeta molče, kot nekaj normalnega, kot “nevšečnosti, na katere lahko človek naleti.”
Seveda bo vsak odpor vedno označen kot “politizacija novinarjev”, kot upor “njihovih” proti nam, kot upor, do katerega je prišlo samo zaradi tega, ker določenim poveljnik pač ni simpatičen. Toda, ali kdo pri zdravi pameti res verjame, da se je teh 500 novinarjev podpisalo pod tisto peticijo zgolj zaradi tega, ker jim Janša pač ni simpatičen? In če je temu tako, zakaj so čakali tako dolgo?
Pahor je-oprostite!-popušil.
| 5. October 2007 | | stergo ergo
Denis Sarkič (glej Vesti na Vesti, danes), je v novinarstvu nekaj takega kot je bil Tisnikar v slikarstvu- njegovo nepoznavanje slikarskega medija, je bila njegova prednost. Zato mladi mož, ki ima to srečo, da ga je vsaka mama vesela, še Rode je z njim koketiral, kikla naredi svoje!, z vsakim vprašanjem , ki ni pričakovano novinarsko, zmede sicer na vse pripravljene politike. Ko je Pahorja vprašal, s čim bodo nadomestili politiko, ki jo bodo na drugi strani sprostili, je postal vprašani popolnoma nebogljen in je mislil, da lahko hitro odgovori, pa je samo nekaj zmečkal in čakal, da zadrega mine. Lojze Ude - tukaj imamo primer, ko “mama pride v šolo” - je takoj vskočil in skušal popraviti mizerni vtis. Žal, vtis je ostal, Pahor je brez koncepta, oziroma ima samo enega in ko ga nekdo pošlata na hitro, se zloži kot slabo sestavljena hišica iz kart. Najbolj smešno pa je bilo tisto, kar je hotelo biti najbolj resno. Na prigliho o BBC, ki je izzvala nasmešek celo pri dveh varuhih revolucije v ozadju - Majda Potrata in še neki možki (bil je z ž!) sta stala v ozadju kot Gadafijeve varuhinje džamahirije - je ostal Pahor resen, še več, rekel, da se on ne bi smejal itd. Zaboga, a že spet tisto, kar se Janši in še komu iz resnobne konjenice tako rado lepi na profil - Bog se ne smeje! Ta nosilni stavek iz Imena rože, je vedno bolj pogost spremljevalec naših politikusov. Gospodje, smejte se za božjo voljo, ne pustite nas same v tem vedrem vzdušju v katerega nas spravlja vaša resnobnost! Smejati se je lepo, smejati se je zdravo, smejati se najbolj primerno v resnih trenutkih. To je edino kar lahko naredite, da vas bomo jemali resno.
Amy
| 5. October 2007 | | Jure
Lanska plata, ki pa sem jo začuda odkril le zaradi obsesije pisca bloga deus.ex.mashina. Amy Winehouse, Back to Black. Sedaj ne morem nehati. Rehab, Back to Black, Love is a Losing Game, Tears Dry on Their Own… in ko je konec, spet od začetka.
Bajuk in takšne čudne stvari
| 5. October 2007 | | vale
Saj se spomnite torkovega Studia ob 17.00 in med drugim vprašanja ministra Bajuka glede inflacije:
Ali so slovenski, so gospodinjstva izpostavljena resnični konkurenci ali tukaj pride do kakšnih takšnih čudnih stvari?
Včeraj je miister gostoval v oddaji Trenja. Sicer se je večino časa dolgočasil, kar je bilo razvidno iz njegovega zaspanega pogleda, podpiranja glave in štoranja po nosu, vendar se je tu pa tam le oglasil in se med drugim v dialogu z Borisom Mazalinom takole artikulirano čudil:
BORIS MAZALIN: Tu zdaj prehajate na eno čisto drugo vprašanje. To omizje ugotavljamo danes tukaj, da rezerve so. Rezerve so v obdavčitvi kapitala, čeprav je gospod minister povedal, da so to zdaj uredili, vendar je še vedno obdavčitev nižja za polovico skoraj, kot je v drugih državah. Nagrade.
ANDREJ BAJUK: Oprostite, od kod pa ta vaš podatek? 23% na dobiček pravnih oseb, to ni, to ni, je relativno nizko. Kje pa poznate, da je še večja, pa kje so tiste države, ki imajo še večjo?
BORIS MAZALIN: Takšni podatki so bili danes objavljeni glede obdavčitev.
ANDREJ BAJUK: Kdo jih je pa objavil? Ne smete vsega verjet kar objavljajo, veste? Ker so to zelo čudne stvari. Verjemite SURS-u, ne.
BORIS MAZALIN: Verjamem SURS-u.
ANDREJ BAJUK: Ta še kar dobro pove.
Dragi državljani, ne pričakujte rešitev s strani vlade glede inflacije, gre namreč za TAKE ČUDNE STVARI!
Razjahana legionela
| 4. October 2007 | | stergo ergo
Se opravičujem za ponovno nadlegovanje na zdravstvu - to je bilo jaće od mene! Pravkar mi že drugič pri poročilih povedo poudarke dneva - onkološki se je preselil iz konjušnice v nove prostore in še ena dobra novica - legionela je pregnana! Se pravi, povedali so nam, da se bomo namesto v konjušnici odslej zdravili v normalnih prostorih in da nas tam ne bodo okužili z legionelo. Velik korak od rimskih časov. Naj pripomnimo, da se nam je zdelo nekaj takega že dolgo, dolgo povsem normalno, samo nismo jih hoteli motiti v njihovem silnem prizadevanju za najboljše. Ampak človek se z leti naveže, kar malo domotožja čutim do tiste konjušnice in legionele, kaj bosta brez nas? Ali se jih ne bi dalo vsaj tako zaščitit kot recimo Cukrarne in Kolizeja? Z vgrajenimi neuspelimi izdelki vred? Čele kula?
Loading ...
