Če bo šlo po željah vladajoče koalicije, bo slovenska država kmalu 100% financirala zasebne šole. Pravijo, da bodo starši s tem dobili več izbire. V bran vladnemu predlogu se je oblikovala Pobuda za pravično in kakovostno šolstvo.
Na nasprotnem bregu so sindikati in opozicija, ki med drugim pravijo:
Dr. Matej Lahovnik je med drugim izpostavil dejstvo, da je vlada v zadnjem predlogu proračuna za področje šolstva zmanjšala sredstva s 4,8 na 4,1% BDP, kar je zaskrbljujoče in nerazumljivo. Zato je namera o uvedbi 100-odstotnega financiranja zasebnega šolstva, ki bi potekalo na račun krnitve kakovosti javnega šolstva, za Zares nesprejemljiva. Vir
Očitek je razumljiv: če se manjša pogača deli na več subjektov, nekdo pač mora dobiti manj. Ker zasebne šole očitno dobijo več, je jasno, kdo izgublja. Toda zame je pri nasprotovanju 100% financiranju zasebnih šol pomembnejši drug pomislek, ki je bolj načelne narave:
zakaj moram v 100% financirati “kaprice” drugih?
Država mora v javnem šolske sistemu zagotavljati kakovostno vzgojo in izobraževanje. Javna šola je laična šola, ki lahko do vprašanja religij dostopa samo znanstveno, religiozno in drugo usmerjanje pa prepušča staršem – tudi njihovim in samo njihovim žepom.
Seveda laična šola ne ustreza vsem. Pobuda za pravično in kakovostno šolstvo tako med sprejetimi stališči omenja tudi:
Kvalitetno in sodobno šolstvo naj temelji na vrednotah, ki razvijajo vsestransko duhovno in intelektualno osebnost, ki vključuje prvine ljubezni, intuicije, vere v človeka in presežnost zemeljske stvarnosti v dimenzijo Božjega/Svetega.
Pa smo tam, ko se je potrebno nujno vprašati, zakaj moramo vsi – verni in neverni – 100% plačevati “razvoj vere v človeka in presežnost zemeljske stvarnosti v dimenzijo Božjega/Svetega?”. Zakaj bi morala država in s tem davkoplačevalci v celoti plačevati takšno religiozno navdahnjeno šolo? Zakaj si posameznik, ki z laično javno šolo ni zadovoljen, svoje kaprice/želje/potrebe vsaj v 15 odstotkih ne bi plačal sam?
Andrej Adam v odličnem članku:
Še več, do določene mere je sprejemljivo tudi javno financiranje zasebnih šol – če ne drugega, s tem državljani izkažejo nivo javne zavesti, solidarnosti, skrbi za interese različnih družbenih skupin, ki gojijo različne svetovne nazore. Toda upravičenost slednjega je močno odvisna od konteksta, to je od ravni zavesti vpletenih državljanov in zavedanja, da se zasebni interes na neki, ne prav jasni točki, spremeni bodisi v sebični interes ali v totalitarno prepričanje, da je neki točno določen zasebni interes že javen oziroma edino sprejemljiv za vse. Sebičnost zasebnih interesov oziroma njihovo totaliziranje na vse se mi zdi sploh ključni problem v naši razpravi o zasebnem šolstvu. V tej razpravi namreč ne gre za vprašanje dviga kakovosti šole, temveč za sklicevanje na pravico do polnega sofinanciranja zasebnih interesov neke skupine ljudi (v našem primeru pretežno katolikov). To je šlo že tako daleč, da se nekaterim pripadnikom te skupine zdi samoumevno, da bodo njihove zasebne želje v celoti plačevali vsi državljani. Vir
Torej, nedvomno se interesi lastnikov zasebnih šol in staršev pokrivajo z nekimi občimi, splošnimi interesi (vzgoja in izobraževanje), vendar to pokrivanje ni popolno (“vera v dimenzijo Božjega” in podobno). Zato je nesprejemljivo, da država tovrstne “kaprice” (beri: zasebne interese, ki niso nujno del občih) financira v popolnosti.