Arhiv september 2007
Koliko ekonomskega primitivizma prenesete?
| 10. september 2007 | Razno | shotokan
Ste že kdaj brali Wall Street Journal ali Financial Times? Če ste, bognedaj, celo med tistimi, ki kakšno izmed omenjenih publikacij berete redno, potem ste se gotovo srečali z ekonomskim primitivizmom na njunih mnenjskih straneh. Gre za popreproščene recepte za gospodarsko politiko in svetlo prihodnost, kot so znižanje davkov, privatizacija, liberalizacija tega ali onega trga, vse skupaj zapakirano v prozorno embalažo kvazi-avtoritativnega, strokovnega vpogleda v red stvari. Mene je pri tem vedno motila ena in ista stvar: kako lahko razmišljujoč človek, ki se diči z nazivom ekonomist, v petih, šestih kratkih odstavkih zapiše toliko kozlarij? Tega se očitno nisem spraševal samo jaz:
Meanwhile, there’s no outlet in the world that publishes as many economists — and good ones, too, Nobel Prize winners — as The Wall Street Journal editorial page. We know, and many of those economists know, that that editorial page is mendacious, extremist, and intellectually sloppy. But they nevertheless publish there, lending their titles and credibility to an outlet that continually promotes a fundamentally poisonous and empirically laughable ideology. This is, in large part, how supply-siderism survives. Not because economists believe it. But because the Right is very good at setting up incentives so it’s good for the careers of otherwise credible individuals to seem like they’re promoting it. And it’s a shell game many economist happily participate in, and that grievously harms the country. Vir.
Priznam, da se domačih gospodarskih medijev dotaknem bolj poredko. Ampak vseeno dovolj pogosto, da vem, kako zgleda uvodnik Financ, besni odzivi pa me spomnijo, da na njihovih mnenjskih straneh svoj ego še vedno bilda famozni Mičo Mrkaič. Ampak uvodniki in kolumne imajo nemalokrat bolj značaj bevskanja in cenenega provociranja kot pa resnega žurnalizma - Finance, tako kot vsi drugi, le plačujejo davek tabloidizaciji slovenskih medijev. V slovenski medijski pokrajini si pač ne moremo predstavljati, da bi bil kak medij vpliven tako kot WSJ ali FT, zgleda pa, da si skušajo mediji svojo kredibilnost na ekonomskem področju zviševati s privabljanjem raznih Mrkaičev, Damijanov in Mastenov.
To se mi zdi čudno. Ko npr. na blogu Razgledi spet zagledam intelektualno podhranjeno pisanje kakšnega izmed novih ekonomistov, se vprašam, zakaj bi kdo jahal na teh neoliberalističnih trobilih? Da ga povzame kakšno drugo neoliberalistično trobilo? Da si zlošči svoj ekonomski pedigre, ki je v današnjih časih v Sloveniji itak lahko samo neoliberalen, da je upoštevanja vreden?
Metodološki imperializem (”dajmo ekonomsko pogledat na to stvar”) novodobnih neoliberalnih križarjev, ki si na čelo z velikimi črkami pišejo naziv “ekonomist”, bi bilo treba razkrinkati kot tisto, kar v resnici je: podalpska, osiromašena verzija receptov velikih bratov z one strani Atlantika. Le da pri slovenskih profesorjih-cum-kolumnistih iz vsakega odstavka kar brizga frustracija, ker so pač prisiljeni objavljati v tem zatohlem medijskem obnebju, kjer razen redkih neoliberalnih skrajnežev nihče, še najmanj pa policy-makerji, noče prepoznati njihovih intelektualnih kapacitet. Poskusite raje z WSJ, fantje: zaradi tega sicer ne boste izpadli nič bolj pametni, obstaja pa možnost, da vas celo vzamejo resno.
Več kot stoletje feminizma - v prazno
| 9. september 2007 | Slovenija | Jure
Mahnič, a so to tvoje?
Kaj je doseglo feministično gibanje? To, da se ženska spreminja v moškega. Ženska dela kariero, zanemarja otroke, kar je njena prvotna naloga. In moški se spreminja v žensko - vse več je poženščenih moških, metroseksualcev, homoseksualcev. Dajana.
Slovenija:Turčija 66:51
| 8. september 2007 | Šport | Matej
Maščevanje
Prva četrtina. V tekmo so se naši košarkarji odpravili s slabim priokusom z zadnjega svetovnega prvenstva, kjer so nas izločili ravno Turki. Prvi dve minuti prve četrtine nobena od ekip ni uspela zadeti, nato pa je led prebil turški center Mehmet Okur, ki je na trojki izsilil osebno napako Matjaža Smodiša. Na srečo Okur ni izkoristil vseh treh prostih metov in zadel le dva, na drugi strani pa se je Smoki za napako odkupil kar s trojko. Po košu Lorbka so naši z delnim izidom 5:0 povedli, vendar pa se je že hitro začela kazati turška prednost v višini, kar je rezultiralo v največjem problemu naše reprezentance v prvem polčasu – pomanjkanju skokov. Vseeno je Slovenija četrtino dobila z 20:15, kot vedno doslej ob konstantno dobri igri Smodiša, ki je v prvih desetih minutah zbral 7 pik.
Druga četrtina. Turška prevlada pri skokih se je nadaljevala, vseeno pa tega niso znali izkoristiti v napadu, na drugi strani pa so Slovenci svojo prednost le še povečevali, in s Slokarjevim prostim metom na polovici četrtine, je ta že znašala okroglih deset točk (27:17). Nato pa so se začele minute Turkov. Kljub temu, da so bili v igri vsi naši trije nosilci (Smodiš, Lakovič, Rašo) so naši nasprotniki z delnim izidom 4:12 do konca četrtine zaostanek zmanjšali le na dve točki (31:29), prepričljivo pa so v tem polčasu dobili skok in to kar deset več (14:24).
Tretja četrtina. Turki so nadaljevali z naletom iz prvega polčasa in predvsem po zaslugi Türkogluja in Okurja najprej izenačili (33:33), nato pa na polovici četrtine še povedli (36:37). Še zmeraj so odlično skakali, v obrambi pa igrali zelo agresivno in s tem delali predvsem Lakoviču hude probleme. Vendar pa tudi Slovenci še niso rekli zadnje besede. Kot joker je kar naenkrat presenetil Uroš Slokar, najprej z izvrstno podajo Rašu Nesteroviču, nato pa še z dvema zaporednima trojkama in Slovenija je v trenutku povedla za 5 pik (44:39). Naši so v tej četrtini občutno izboljšali skok, ki je bil nato le 25:30 v korist Turčije, rezultatski semafor pa je po tridesetih minutah kazal 46:40.
Četrta četrtina. Zadnja četrtina je prinesla popolno dominacijo slovenske čete. Naši so zadevali kot za stavo in na sredi četrtine smo z dvema prostima metoma Raša Nesteroviča prišli do največje prednosti na tekmi, 57:40. Delni izid 11:0 je štiri minute pred koncem s prostim metom prekinil Hedo Türkoglu, vseeno pa Turki do konca tekme zaostanka niso spravili pod deset točk. Končni izid tekme je z dvema prostima metoma postavil Goran Dragič, za nameček pa so naši na koncu dobili celo skok (38:37), od tega Lakovič kar 7!
Top (+): Nesterovič, Türkoglu, Slokar
Flop (-): Peker
Ustvarjanje zgodovine
| 8. september 2007 | Slovenija | kriptoproletarec
Medtem ko to pišem poteka proslava Zveze borcev ob obletnici osvoboditve Primorske. Ozvočenje imajo dovolj močno, da govorance sežejo preko cele Nove Gorice. No, izdatna doza nihilističnega psychobillya The Meteors mi omogoča zvočno izolacijo pred zunanjimi vdori.
Kar me v takih trenutkih zanima je ustvarjanje zgodovine. Zgodovina ne nastane v trenutku, ko se dogodek odvija, ampak šele z intepretacijo dogodka. Tako poznamo več zgodovin ali resnic. Partizanski boj je bil v preminulem sistemu povzdignjen v državni mit, ki je bil nedotakljiv. Ob razpadu prejšnje države se je ta mit delno umaknil ostalim mitom. Eden tak novodobni mit je mit o TIGR-u, odporniški organizaciji za časa fašistične Italije, ki je z nasiljem in propagando podtalno delovala na območju Primorske. Ni mogoče spregledati dejstva, da je namen trenutne oblasti s povečanjem pomena gibanju TIGR zamegliti mit o partizanstvu. Hkrati s favoriziranjem novega državotvornega mita razgradnja prejšnjega poteka še s sodnomedicijsko arheologijo na drugem koncu države. Poboji kažejo na delovanje nekdanje partizanske vojske. Pri tem se takoj povleče enačaje in sinonime. Tako postajajo partizani zločinci, ostali pa žrtve. TIGR so pa good guys, brez madeža na sebi. Dejstvo, da se je TIGR postavil proti fašizmu. Kot je tudi dejstvo, da je sodeloval z italijansko komunistično partijo. Kljub temu pa se obseg delovanja te organizacije ne more primerjati z obsegom delovanja partizanskega gibanja. Povojno nasilje je bilo nasilje vzpostavitve nove države. Poleg maščevanja so bile razmere vse prej kot gotove. Dovolj je pomisliti na grško državljansko vojno, ki je potekala vse do leta 1948. Odločitev za fizično likvidacijo je bil tudi pragmatičen ukrep. Grozljiv, a političen. Vendar pa ne moremo enačiti ne samo partizanske borbe, niti revolucije, s temi poboji. Ideja revolucija je bila v preobrazbi produkcije, večji svobodi in enakopravnosti kot so jo bili ljudje deležni pred drugo svetovno vojno. In zaradi tega jo je veliko ljudi podprlo, ne pa zaradi strahu pred terorjem.
Nekateri bi še raje postavili domobransko gibanje na piedestal, vendar se zavedajo, da bi to težko prišlo skozi. Korenine tega gibanja ne segajo v vaške straže, ampak v filonacistične ideje pred drugo svetovno vojno. Leon Rupnik je napisal antisemitski esej v slogu aktualnih nacionalsocialističnih idej. Pa tudi o vlogi Cerkve v podpori fašističnega državnega udara v Španiji bi se dalo kaj napisati. No, nekateri bi radi bili samo žrtve, katerih grehi so samo zmote ali pa še to ne.
Zanimive povezave 09/07/2007
| 7. september 2007 | | Jure
Interview with Con Kolivas part 1: computing is boring | APC Magazine Annotated
Medijski krog
| 7. september 2007 | Svet | Jure
Padec & ponovni vzpon nesojenega ameriškega predsednika Ala Gora pove vse o sodobni medijski pokrajini, ki postavlja in odstavlja politike na temelju tako znanstvenih kriterijev, kot je s kom bi raje šli na pivo. Pove, da so tudi najresnejši, “elitni” mediji vsebino že zdavnaj prilagodili bebcem, ki se hihitajo in muzajo ob novičkah, da je Gore trdil, da je izumil internet. Ni jih motilo, da je bil drugi kandidat idiot, važna je bila zabava ob Goreovih spodrsljajih, pravih ali izmišljenih.
Fast-forward to 2007, ko se izkaže, da je imel luzer prav, država in svet pa že sedmo leto trpita zaradi idiota, ki je mogoče res boljši za žuranje, za predsedovanje pa niti pod razno. In tako čez sedem let sledi medijska kvazi mea culpa, saj ni več mogoče ignorirati dejstev, da je luzer zadel pri globalnem segrevanju, vojni v Iraku in spodbujanju razvoja interneta. Idiot je vmes zakuhal vojno, od katere že vse boli glava, konca pa ni na vidiku.
Dvojna ali nikakršna merila
| 7. september 2007 | Svet | kriptoproletarec
Bližnji vzhod je nevsahljiva zbirka novic in zgodb. Meje niso prepustne samo za domnevne teroriste, begunce in poštene tihotapce, ampak očitno tudi za bombnike. Izraeska letala so zopet “zašla” globoko na sirsko ozemlje. Sirija je za zaščito svojega ozemlja uporabila protiletalski ogenj, na kar so letala odgovorila z odvrtjem bomb. Izrael si lasti pravico, da lahko kjerkoli intervenira, če ocenjuje, da s tem prepreči napade nanj. Preventivna vojna ni samo v domeni ZDA, ampak jo Izrael uporablja že od svojega nastanka. Preventivno zapiranje Palestincev brez obtožnic, preventivno rušenje naselij, preventivno maščevanje nad družinskimi člani obtoženih terorističnih napadov, izvensodne likvidacije itd. Kršitev različnih pravnih vej je preveč za naštevati.
Ob tem pa Izrael še vedno okupira Golansko planoto, ki je del sirske države. Združeni narodi pa nič. Kritiki izraelske politike pa so označeni za antisemite, naciste in podobne vedno priročne oznake. Holokavst ne more in ne sme biti carta bianca za vse zločine s strani izraelske države.
Kaj se je zgodilo s pravo mero?
| 7. september 2007 | Slovenija | Jure
Čeprav bi na predsedniškem mestu precej raje videl druga dva kandidata, bi mirne duše prenesel tudi Peterleta. Svet se ne bi podrl. Vendar mi Lojze to relativno ravnodušnost z vseprisotnostjo spodjeda košček za koščkom. Kaj je naslednje? Bo skočil iz kosmičev?
Skoraj. Sodeč po plakatih, ki so se pojavili v Sloveniji, Lojze pograbi vsako priložnost, tudi dobrodelni koncert.
Gre za dobrodelni koncert “Naj nam zaigra srce”, katerega izkupiček je namenjen nakupu ultrazvočnega aparata za zgodnje odkrivanje srčno-žilnih bolezni. Plemeniti cilj, toda zakaj je na plakatih Lojze? Tole tako smrdi po ceneni predvolilni zlorabi dobrodelnosti, da je že neokusno.
Lepo je videti ljudi, ki si nekaj želijo, in so za to pripravljeni kaj tudi storiti. Manj lep je občutek, ko se zazdi, da je želja prevelika. Nekateri si preprosto prizadevajo preveč. Pri teh nikoli ne veš, kje bodo za dosego cilja pripravljeni povleči črto. Zoprno.
Apple & uporabniki
| 7. september 2007 | Tehnologije | Jure
Pri tehnologiji se ljudje ločijo na dve vrsti; tiste, ki jo sicer morajo uporabljati, vendar jih to početje ne zanima, običajno frustrira, tudi prestraši, in tiste, ki komaj čakajo, da dobijo v roke nov gadget, naložijo nov program, preizkusijo novo storitev. Sam sem že od tistega Commodoreja 64, prešvercanega čez mejo v socialistični raj, v drugi skupini. Fascinacija ostaja, čeprav so se interesi kasneje premaknili (tudi) v druge vode.
Navdušenje nad tehnologijo je tudi zato verjetno malo otroško, vedno z mislijo nekje zadaj, da je v končni fazi, v pregledu na smisel življenja & druge težke teme, zelo nepomembno, kakšen mobilni telefon se valja po žepu in kaj čepi na delovni mizi. Toda igrače, naj si bodo še tako trivialne, so lahko še kako zabavne. Little things.
In tako še naprej uživam v tistem analognem retro kliku, ki ga naredi avdio ojačevalec ob vkopu. Pol ure in naprava bo optimalno segreta in dala od sebe najboljše. Bi mogoče zvočnike premaknil za par centimetrov bolj proti steni? Morda manj? Lahko je tudi pralni stroj, tisti Gorenjev s touch-screen zaslonom in lučko v bobnu (priporočam - precej bolje kot program RTV SLO. Pranje belega perila z dodatnimi nastavitvami je proti sedativom tipa Polnočni klub neverjetno razburljiva izkušnja). Klik, klik, klik.
Toda… na prvem mestu je že nekaj časa vse, kar porine na trg podjetje iz Cupertina (ok, iPod Hi-Fi odmislimo. Steve, what were you thinking?!). Fascinacija, ki je večina uporabnikov računalnikov s sistemom iz Seattla ne more najbolje dojeti. “Pa saj dela moj računalnik vse kar lahko tvoj…” Ja, že, ampak… Kdaj te je nazadnje fasciniral učinek ob dodajanju Widgeta (v Windows svetu Gadgeta) na namizje? Kdaj preprosto pomanjšanje okna? Kdaj vzpostavljanje domačega omrežja? Kako je kaj z gonilniki za Bluetooth na Visti? Še vedno ne dela? Ojoj… In računalnik je še vedno vsak dan malenkost počasnejši kot včeraj?
In gledaš Jobsovo predstavitev novosti. Že spet. V celoti. Že poznaš modus operandi, lahko razbereš kakšen dan je imel šefe, veš, kdaj je nad predstavljenim resnično navdušen. In se sliniš in že delaš finančni načrt. iPod touch ali kar iPhone, to je sedaj vprašanje. Dilema, ki se bo verjetno razrešila kar sama po sebi; če bo potrebno na iPhone čakati predolgo, preprosto ne bom zdržal.
Next: Leopard. Še malo, Eurocard je že pripravljen, iMac tudi, jaz pa itak.
Poniglavi hedge skladi krivci za inflacijo
| 6. september 2007 | Razno | shotokan
As much as some people want to demonise the hedge funds, they are not the cause of the difficulties in the market.
Bravo, Charlie McCreevy! Rdečelični Irec, sicer evropski komisar za notranji trg, si ni mogel pomagati in je včeraj ponovno stopil v bran najbolj nepreglednim finančnim institucijam na svetovnem finančnem trgu. Njegov resor se je v preteklosti že izkazal kot močan nasprotnik predlogov po strožjem nadzoru teh skladov, češ da so hedge skladi tisti, ki s svojim velikim obsegom trgovanja zagotavljajo likvidnost v finančnem sistemu. Na dejstvo, da lahko ta likvidnost izpuhti v trenutku, ko se finančni trgi zavedo, da hedge skladi v resnici ne jahajo na močnih hrbtih alpha-dedcev, ki naj bi jih vodili, ampak na poplavi poceni denarja, je McCreevy seveda pozabil.
Bear Stearns investment bank now intends to bail out two of its failing hedge funds, by extending to them $3.2 billion in emergency loans–the latest twist in Wall Street efforts to prevent a full-blown mortgage securities market crisis. The loans have two purposes: first, to prevent the hedge funds’ creditors from seizing and selling assets, and second, to prevent the hedge funds’ failure from triggering a systemic breakdown of the world financial system. Vir.
Stvar se je torej začela junija v ZDA, ko so se investitorji v hedge sklade zavedeli, da alpha-dedci igrajo ruleto na trgu nepremičninskih kreditov, ki so jih banke ob rekordno nizkih obrestnih merah v ZDA dajale tudi brezdomcem in brezposelnim, ne da bi pri tem pomislile na več kot verjeten bankrot svojih strank. Kako pa bi se počutili vi, če bi sladkogobčnemu fund managerju posodilil milijon dolarjev, v zameno pa dobili finančni instrument, ki temelji na denarnemu toku iz teh drugorazrednih hipotekarnih kreditov? Poglejmo:
The fly-in-the-ointment, is that in return for receiving the loans from the banks, the Bear Stearns hedge funds gave the lending banks CDOs as collateral. As the Bear Stearns hedge funds difficulties intensified, on June 19, Lehman Brothers, one of the smaller lenders, seized and sold the collateral– the CDOs– on the market, but received only 50 cents on the dollar.
Uff, tale pa peče, ane? OK, bogatunarji iz Lehmana se mi prav malo smilijo, ampak sekiral bi pa se, če bi mi zaradi tega banka za moj potrošniški kredit zaračunala več kot običajno ali pa bi mi zaradi nenadoma poostrenih kreditnih pogojev celo odrekla nakup novega hi-fi sistema. Le kako bi lahko prišlo do tega? Preprosto: če finančni trgi končno pokapirajo, da tržna vrednost premoženja - še posebej raznih izvedenih instrumentov na 750 trilijonov dolarjev vrednem trgu - na bilancah finančnih institucij ni takšna, kakor jo slednje prikazujejo, potem imamo, milo rečeno, opraviti s turbulenco. In njena iskra je avgusta preskočila Atlantik ter udarila eno izmed največjih evropskih bank, BNP Paribas:
The bank said it was suspending three funds worth a total of €2 billion (US$2.75 billion): Parvest Dynamic ABS, BNP Paribas ABS Euribor and BNP Paribas ABS Eonia. All funds combined at BNP Paribas Investment Partners are worth more than €350 billion (US$482.79 billion).
“The complete evaporation of liquidity in certain market segments of the U.S. securitization market has made it impossible to value certain assets fairly regardless of their quality or credit rating,” BNP Paribas said in a statement. Vir.
In kaj ima vse to opraviti z mojimi priljubljenimi B&W mašinami in Yamahino črno zverjo, ki naj bi kmalu predla v moji dnevni? Hja, najprej je treba pogledati, kako takšne izgube vplivajo na medbančna posojila, t.j. sredstva, ki si jih banke posojajo med seboj, da lahko izpolnjujejo svoje kratkoročne obveznosti. Ko enkrat velika banka prizna velike izgube, so druge banke v dilemi. Katere banke so še podobno izpostavljene ameriškemu nepremičninskemu trgu? Ali bodo sposobne odplačati izposojen denar? Ali smo jim denar sploh sposobni posoditi, če ne vemo točno, koliko je vredno premoženje na naših knjigah? Posledica te negotovosti je seveda zadržanost pri posojilih in posledično dvig medbančnih obrestnih mer, EONIA in LIBOR, na rekordno visoko raven.
Ni treba biti ekonomist, ki (za dobrodošlo spremembo) obvlada ulomke, da bi videli, kaj to pomeni za moj hi-fi. Zaostrene razmere na trgu medbančnih posojil se zaradi izsušene likvidnosti zlahka prenesejo tudi v realno ekonomijo in kmalu se zaradi poniglavih hedge skladov v škripcih znajdem jaz, ko z začudenjem ugotavljam, da si kredita več ne morem privoščiti. Seveda, saj so obrestne mere vezane na LIBOR ali kaj podobnega. Bah.
Ampak bankirjem in alpha-dedcem, ki so se s sposojenim denarjem zadolževali za faktorje, ki vsaj nekaj mesecev še ne bodo jasni, se za usodo ni bati. V klasičnem primeru ustvarjanja moralnega hazarda je namreč Evropska centralna banka avgusta s po mojem mnenju panično in nepremišljeno reakcijo ravnala tako, kakor da njeni predstavniki vsak dan z managerji hedge skladov pijejo šampanjčke in koktejlčke po elitnih hotelih v Frankfurtu in Londonu:
The European Central Bank has injected emergency liquidity into the European credit markets for the first time since the 9/11 terrorist attacks, acting to prevent contagion from the US sub-prime mortgage slump spreading through the German, French, Dutch, and Spanish banking systems.
In a dramatic move, the ECB injected €95bn of special liquidity tender into the banking sector and said it was “closely monitoring the situation and stands ready to act to assure orderly conditions in the euro money market”. Vir.
Danes je temu sledilo še 42 milijard evrov ter odločitev, da ključna obrestna mera za evroobmočje ostane nespremenjena pri štirih odstotkih. Čeprav je predsednik ECB z bolečo natančnostjo hotel to odločitev predstaviti kot čisto običajno, je vsem opazovalcem jasno eno: ohranitev obrestnih mer na junijski ravni je poskus ECB, da pomiri finančne trge, ki so panični zaradi poniglavih hedge skladov - ti namreč eden za drugim cepajo kot muhe.
Opala, bi si lahko mislil premier Janez Janša, to pa ne bo dobro. Še pred vstopom v območje evra so nekateri ekonomisti pozdravljali zviševanje obrestnih mer s strani ECB, saj bi to ohladilo rast kreditov v Sloveniji. Glede na to, da je gospodarska rast v Sloveniji močno odvisna od gradbeništva, to pa od poceni denarja, je odločitev ECB ugodna. Ampak JJ ima sedaj druge skrbi, predvsem inflacijo. In ob pregretem slovenskem gospodarstvu bodo nizke obrestne mere inflacijo le še pospešile. Ko boste torej naslednjič bentili v Mercatorju, se spomnite bankirjev, kako se vam smehljajo iz svojih steklenih nebotičnikov: oni so jo spet odnesli samo z manjšimi praskami, vi pa jih boste znova dobili po glavi.
Na nevarnosti, ki pretijo zaradi nepreglednega delovanja hedge skladov, je Drugi dom že večkrat opozoril:
http://drugidom.net/hedge-skladi-nic-posebnega-le-banke/
http://drugidom.net/hedge-skladi-hise-iz-kart/
http://drugidom.net/hedge-skladi-stranpoti-pogoltnih-vlagateljev/
Loading ...
