Arhiv July 2007
Vinko
| 5. July 2007 | | Jure
Urednikovanje žute štampe mora biti najlažja oblika žurnalističnega posla. Joški tja, obračunavanje z noži, s pištolami, sekirami, z mačetami… sem, Paris Hilton tja. To lahko počne marsikdo, saj zelo verjetno ne bo nihče opazil, da imamo opravka s /CENZURA CENZURA CENZURA/ (na tem mestu sem se par krat pošteno ugriznil v jezik).
Vodenje nacionalnega radia je s tem povsem neprimerljivo.
Ostal brez besed. Če se ne motim, je to že druga žrtev Vinkove čistke na radiu. Tokrat je zadeva že tragikomična, saj je več kot očitno, da direktor sploh ni razumel povedanega. >>Preberi prvi odstavek še enkrat 
Tehnologija naša vsakdanja
| 5. July 2007 | | Jure
V zadnjem času me navdušujejo tri tehnološke “igrače”.
Najprej je seveda razbobnani iPhone, ki ga je v prvem vikendu kupilo 700.000 Američanov. Ni popoln, je pa prekleto blizu. Upati je le, da bo do prihoda v Slovenijo Apple pripravil že iPhone 1.1 in odpravil tiste malenkosti, ki so trenutno še moteče. Brez UMTS-a v Evropo najbrž ne bodo šli. Zanimivo bo opazovati, kateri slovenski operater si bo pridobil pravico do prodaje.
Včeraj so Italijani s pompom, kot ga v Torinu že dolgo ni bilo, predstavili Fiata 500. Čeprav mi retro dizajn običajno ne ustreza (novi hrošč je slaba šala, mini pa za ta denar precej kičast), ima mali nekaj več. Še posebej mi je všeč podatek, da bo novi fičo tudi cenovno še vedno “ljudski” avto, ne pa japijevsko vozilo za ostarele hipije. Žal mi je za Novo mesto, ampak proti Fiatovemu orožju novi twingo povsem zbledi. Končno ima tudi Fiat v ponudbi model, kjer bo povpraševanje preseglo proizvodnje zmožnosti. Za slovenske kupce je to sicer manj ugodno, saj bo večina avtomobilčkov v prvem letu šla v Italijo in Francijo (več kot 70 odstotkov), drugje po Evropi pa bo prodaja stekla po kapljicah.
Tretja tehnološka dobrota je pri bajti že kakšen dober mesec. Po več kot predolgem “uživanju” ob glasbi na različnih cenenih (Sonyjevih) avdio sistemih, sem končno nabavil komponente, ob katerih avdiofili ne dobijo histeričnega napada. OK, še vedno gre za vstopni razred, a razlika je… neopisljiva. Čeprav me je vedno čudilo, kako zelo je večina ljudi neobčutljiva na kakovost naprav, na katerih poslušajo glasbo, sem pravo razodetje doživel pred leti v ljubljanski štacuni Vklop, kjer sem se znašel skoraj po naključju. Prvi obisk je bil zato čista polomija. V drugo je šlo bolje. Prekrasni italijanski zvočniki Sonus Faber, dober integriran ojačevalec in CD Cesarie Evore so se izkazali za kombinacijo, ki mi je naježila kožo. Odločitev je padla… realizacija nakupa je sledila par let kasneje.
Ob prvih korakih v svetu avdiofilije sem se seveda počutil kot popolni bebček. Kaj je integrirani ojačevalec, zakaj so pomembni kabli, zakaj navadni razdelilec ni primeren, kaj je izhod RCA… Vinilke so zakon, CD-ji nujen kompromis, MP3-ji smrtni greh. Ob tem vam napolnijo glavo še z znamkami, s katerimi se srečate prvič. Razne italijanske, francoske, danske, britanske, kanadske… manufakture. V kolikor so v svetu običajne “potrošniške” zabavne elektronike žezlo že zdavnaj prevzeli azijski proizvajalci, so tukaj Evropejci še vedno glavni. V najvišjem razredu imamo svojega predstavnika tudi Slovenci. Kuzma je ime za ultimative, pregrešno drage gramofone in gramofonske ročice, ki jih specializiran tisk kuje v nebo.
Pred mesecem sem se tako odpravil v avstrijski Gradec, v trgovino HiFi-Team Czesany. Rotelov integrirani ojačevalec, CD-predvajalnik NAD, zvočniki Bowers&Wilkins, baje dobri kabli in soliden razdelilec (za 50 evrov že mora biti). Zaenkrat povsem dovolj, čeprav… omejitve - tehnične in cenovne - navzgor tukaj tako ali tako ni.
Popoldansko poležavanje na fotelju, Art Blakey & The Jazz Messengers… bolje ne bo nikoli.
Zanimive povezave 07/04/2007
| 4. July 2007 | | Jure
The stone-age whale hunters who kill with their bare hands | the Daily Mail
The stone-age whale hunters who kill with their bare hands | the Daily Mail”
Their way of life hasn’t changed for hundreds of years - a group of skilled fishermen using only their bodies and extraordinary bravery to catch 75ft-long sperm whales to provide enough food and materials for their whole village.
Sweet smell of depression
| 4. July 2007 | | Jure
Samo vprašanje časa je, kdaj se bo ta krivulja obrnila. Ko se bo…
Božidar Novak služi v službi njegovega veličanstva, gospoda Janše?
| 2. July 2007 | | zofijin
Te dni se Božidar Novak menda zanima za nakup manjših medijev. Večji so splavali po vodi: Delo je odšlo k Šrotu, Večer je na dobri poti. In medije je treba imeti pod kontrolo. Novak sicer svoje politične botre vneto taji. Poglejmo si nekaj citatov, vsi so vzeti iz Dnevnika.
Božidar Novak bi:
Božidar Novak je pri meni osebno izrazil namero za nakup družbe Media Projekt, ki izdaja Direkt,” pravi Branko Pavlin, predsednik uprave Dnevnika. Podrobnosti ni želel razkriti, je pa s tem zanikal pisanje spletnega časopisa www.pozareport.si, kjer so v tem tednu objavili, da Branko Pavlin časnik Direkt ponuja Novaku.
Ampak Božidar Novak zanika:
Božidarja Novaka smo prosili za pojasnila, v čigavem imenu se je zanimal za nakup Primorskih novic in Direkta ter ali se Spem spušča na novo, medijsko področje poslovanja (odgovore so skupaj z našimi vprašanji na spletni strani Spema objavili že v sredo). Namesto konkretnega odgovora, za koga se Novak zanima za nakup omenjenih medijev, smo iz Spema dobili le pojasnilo, da v njihovi strategiji ni usmeritve na področje lastništva medijev. Direktor Media Polisa Marjan Novak pa je zanikal, da bi jih zanimal nakup Direkta ali Primorskih novic.
Božidar Novak je:
Poslovanje Spema pozornost vzbuja zato, ker njegova skokovita poslovna rast sovpada z menjavo oblasti, med njegovimi naročniki se je znašlo precej velikih podjetij, ki jih obvladuje država, med drugimi tudi Telekom, Mobitel, NKBM, Kad, Sod, Petrol, Geoplin plinovodi, Pošta… V letu 2004 so čisti prihodki od prodaje znašali 1,18 milijona evrov in se v letu 2005 praktično niso spremenili, lani so poskočili za 140 odstotkov, na 2,8 milijona evrov. Močno je poskočil tudi čisti dobiček (znašal je 624.000 evrov), in sicer za kar 40-krat, rast dobička iz poslovanja (EBIT) se je povečala za 42,4-krat. Čista dobičkonosnost prihodkov je v letu 2006 znašala 22 odstotkov, kar je redkost tudi med slovenskimi “blue chipi”, leto pred tem je bila 1,3 odstotka. Kljub tolikšni rasti prihodkov se je povprečno število zaposlenih v Spemu (podatek upošteva povprečno število zaposlenih na podlagi delovnih ur v obračunskem obdobju) v primerjavi z letom 2005 lani povečalo le za 0,67 zaposlenega.
Ampak Božidar Novak zanika in grozi:
Če boste neresnične navedbe, ki izhajajo iz vprašanj, objavili, bomo prisiljeni zaščititi svoj ugled in dobro ime, pri čemer poudarjamo, da ste bili na to, da so vaše informacije napačne, vnaprej opozorjeni.
Božidar Novak je Media Polis:
Agencija Media Polis, katere lastnika sta Božidar Novak, direktor Spem Komunikacijske skupine, in Suzana Mihelin Ritlop, prav tako iz Spema, je lani v svojem prvem letu poslovanja ustvarila dobre rezultate. Medijska agencija, ki se ukvarja tudi z zakupom medijskega prostora, je namreč po podatkih iBona ustvarila dobrih 15 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje in 385.975 evrov čistega dobička. Za letos napovedujejo, da bodo ustvarili 18,25 milijona evrov bruto prometa. . Med drugim nas je zanimalo, kako je družbi uspelo v prvem letu delovanja pridobiti tako velike naročnike, kot so na primer Telekom Slovenije, Siol, Mobitel, Zavarovalnica Triglav, Petrol, Abanka Vipa, Adria Airways. Skupno tem podjetjem je, da ima vlada v njih prek državnega lastništva velik vpliv. Poznavalci razmer zato ob tem namigujejo, da je družba posle dobila po političnem ključu. Media Polisu očitajo, da naj bi tudi oglaševalski kolač med medije delil po političnih referencah vladajočih strank.
Božidar Novak je Vitoma PR:
Novembra lani je bilo ustanovljeno podjetje Vitoma PR, njegov polovični lastnik in direktor je Tomaž Zaviršek, ki je prej delal v Spemu. Seznam podjetij, ki so navedena med referencami Vitome PR, se v precejšnji meri ujema s seznamom Spemovih naročnikov, poleg tega ima podjetje isti naslov kot Media Polis. Zato ne presenečajo ugibanja, ali ni ustanovitev tega podjetja priprava Božidarja Novaka na morebitne politične spremembe, namreč, ali bi lahko bila Vitoma PR nekakšen “obvod” do politične levice. Sploh, ker je Zdenko Škraban, drugi lastnik Vitome PR, član SD. Zaviršek je zagotovil, da med Vitomo PR in Spemom ni nobenih kapitalskih povezav. Da ima Vitoma PR isti naslov kot Media Polis, je po njegovih zagotovilih zgolj naključje, ob tem je poudaril, da imajo poslovne prostore v različnih nadstropjih in da je v tej stavbi vsaj sto podjetij.
Ampak Božidar Novak zanika:
Namige, da bi lahko bila Vitoma PR “obvod” Božidarja Novaka do politične levice, je zanikal in dodal: “Gospod Novak je delal za vse vlade v zadnjih dvajsetih letih in predvidevam, da bo tudi za prihodnje. Za sodelovanje z Zdenkom Škrabanom se nisem odločil zaradi njegove politične pripadnosti, ampak sposobnosti”.
Google, Sicko in “do no evil”
| 1. July 2007 | | Jure
Google je dokaz, da tudi zaposlovanje še tako pametnih zaposlenih ne obvaruje pred neverjetnimi napakami. Ponudila ga je Lauren Turner, ki pri Googlu skrbi za prodajo oglasov ameriški zdravstveni industriji. V objavi na Goolovem korporacijskem blogu, namenjenemu tej panogi, je ponujala Googlove oglase kot orodje, s katerimi lahko korporacije “nevtralizirajo” učinke Moorovega dokumentarca Sicko. To bi še šlo skozi, če Turnerjeva ne bi hkrati tudi kritizirala dokumentarca, ob tem pa ni bilo jasno, ali gre za stališče podjetja ali pa zgolj osebno stališče avtorice. Sledil je vihar in posutje s pepelom.
Je pa to posutje po mojem mnenju prav tako problematično. Turnerjeva tako v objavi, v katerem pojasni, da je šlo za njeno osebno mnenje, med drugim zapiše:
“/…/ advertising is a very democratic and effective way to participate in a public dialogue.”
OK, oglaševanje je lahko marsikaj, lahko je učinkovito ali neučinkovito, ni in ne more pa biti DEMOKRATIČNO! Če je prvi in najpomembnejši pogoj sodelovanja v oglaševanju plačilo storitve, to avtomatsko in vedno negira njegovo demokratično naravo. Če moraš za to, da se sliši tvoj glas, plačati, to pomeni, da je tvoj glas manj slišen kot glas tistih, ki imajo več pod palcem. In, kar je še huje, to pomeni, da tisti brez zadostnih sredstev nimajo glasu. To pa je vse prej kot demokratično.
Zanimive povezave 07/01/2007
| 1. July 2007 | Uncategorized | Jure
Rachel Carson’s birthday bashing | Salon News
Bogati Ruplovi honorarji
| 1. July 2007 | | Matej
V predzadnji Mladini, ki je dostopna tudi na internetu, sem zasledil članek, ki govori o bajnem honorarju dr. Dimitriju Ruplu za njegove članke/komentarje v Delu.
Časopis Delo je zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu, večinoma za njegove honorarje v rubriki Gostujoče pero, v letu 2006 plačal 2,335.486 tolarjev, odgovarjajo iz vladnega urada za komuniciranje, od koder so nam poslali podatke iz ministrove davčne napovedi. Ker smo v arhivu našli 17 njegovih gostujočih komentarjev in tri prispevke v Delovi Sobotni prilogi, lahko izračunamo, da je minister v povprečju za napisan prispevek zaslužil 487 evrov (117 tisoč tolarjev).
Človek se ob tem vpraša - kako je mogoče da minister, kot politična oseba, dobiva tako ogromne honorarje? Če si pogledamo članke vidimo, da Rupel v njih ves čas propagira le svojo zunanjo politiko ter (subjektivno) ocenjuje domače politično dogajanje. Sicer nimam nič proti temu da minister objavlja v kakem časopisu – ampak da mu to celo plačajo? In to skoraj 500 evrov za prispevek?
Mogoče pa si le narobe predstavljam vlogo medijev v odnosu do vladajoče politike in se resnica skriva v misli, ki jo je dr. Rupel zapisal v enem od teh plačanih Delovih komentarjev:
…V času velike moči medijev, ki terjajo zase pravice, ki bi jih pri drugih označili za teptanje evropskih standardov in celo za totalitarizem…
Sicko
| 1. July 2007 | | Jure
Sicko je brez dvoma doslej najboljši dokumentarec Michaela Moora. Moore tokrat na poti do poante ne poskuša nasmejati občinstva (Bowling for Columbine), prav tako ni tako neposredno vpleten v trenutne strankarske peripetije v ZDA (Fahrenheit 911). Čeprav je Sicko seveda delo z namenom prepričevanja, ki nam zaradi tega lahko vzbuja nelagodje, Moore vseeno načenja pomembne teme, ki niso omejene samo na ZDA in njihov zdravstveni sistem. Preko srce parajočega prikaza usod posameznikov, ki so na tak ali drugačen način postali žrtev sistema, ki je v prvi vrsti namenjen dobičku, seže tako do osnovnih dilem delovanja sodobnih družb, ki se imajo za demokratične, kot do vprašanja kdo smo in kakšna je naša odgovornost do soljudi. V času, ko je na prepihu tudi slovenski zdravstveni sistem, ko lokalni neoliberalni krožek predpisuje zdravila, katerih ključna komponentna je ponovno privatizacija, je nujno in koristno pogledati, kaj lahko izgubimo z nespametnimi in nepremišljenimi ukrepi. Upati je, da nekoč ne bo kak drug filmar začutil potrebe, da posname svoj Sicko - takrat o slovenskem zdravstvu.
Film je na voljo tudi preko torrentov. Moore nima nič proti.
Loading ...
