Arhiv julij 2007
Dragi Pavel, dragi Žiga 2.0
| 31. julij 2007 | Slovenija | Jure
Pavel Gantar napiše pismo ministru brez listnice Žigi Turku, slednji mu odgovarja na blogu. Nadaljevanje bo verjetno sledilo prav tako na blogu pod okriljem društva Zares. Zgodilo se je prvič. Prva lastovka sicer še ne prinese pomladi in politikov, ki so dojeli, da se igra političnega komuniciranja (ali propagande - kakor vam drago), počasi a zagotovo spreminja, vseeno pa si drznem trditi, da bo takšnega “dopisovanja” kaj kmalu precej več, da ne bo ostalo samo pri poletnem eksperimentu. Razlogov za to je več.
Naslednje leto nas čaka predvolilna tekma, ki bo po vseh predvidevanjih napeta, zelo čustvena in skoraj zagotovo tudi umazana. Ko pride do spopada politike, ki stoji na poziciji, da “ljubi bog, tako pa res ne gre” (dost’ mam), in tiste, ki je prepričana, da je potrebno sproščati vsaj še en mandat (poravnati račune za 60 let nazaj in še par desetletij naprej), potem nam zagotovo ne bo dolgčas. Pograbila se bodo vsa sredstva in vsi možni kanali, pri čemer internet ne more biti (več) izjema.
Doslej so si lahko slovenski politiki in stranke lahko brez težav privoščili ignoriranje interneta. Če ste dvomili, da črne luknje res obstajajo, so vas lahko v nasprotno hitro prepričale e-komunikacijske zmožnosti naših poslancev. Iz njihovih e-poštnih predalov se (vsaj pri navadnih državljanih) ni vrnilo nič. Podobno je s spletnimi stranmi strank; bolj ali manj spodobno oblikovane, trdno vsebinsko jedro pa je povsod skoraj enako; sporočila za javnost (ki so vam jih v skrajšani obliki že itak posredovali mediji) in zbrani govori političnih eminenc (ki so itak koristni samo takrat, ko imate težave s spanjem). Komunikacija od zgoraj navzdol, obratno pa nič, če odštejemo povsem nekoristne in od vseh pozabljene forume.
Ignoriranje bo vedno težje, saj vsaj del populacije zapušča medije, ki so jih doslej oskrbovali s političnimi vsebinami. Manj gledajo televizijo, manj berejo dnevnike, precej več pa visijo na internetu. Nobena spodobna politična skupina ne more mimo teh trendov in prepustiti te skupine potencialnih volivcev tekmecem. Vendar objavljanje sporočil za javnost in retoričnih biserov strankarskih veljakov ne bo zadostovalo. Komunikacija bo morala biti dvosmerna (pa četudi psevdo), sporočila pa prilagojena novemu kanalu.
Najslabše bo, če bodo stranke to dojele šele tik pred volitvami, ko bo nekdo zagnal vik in krik “joj, nimamo teh blogov” in bo padlo naročilo in bomo po hitrem postopku bomo dobili BLOG (-e). Po volitvah, ko bodo odstranili še zadnje jumbo plakate, pa se bo spet vse vrnilo v stare tirnice. Sporadične gasilske akcije pač ne prinesejo učinkovite strategije političnega komuniciranja na spletu.
P.S. Najobetavnejša novopečena politična blogerka je, po mojem skromnem mnenju, Majda Širca. Zašiljeni teksti, za katere veš, da jih ni napisal piar ali pisec političnih govorov. Ampak kaj, ko sem že od nekdaj prepričan, da je gospe kar malo škoda za politiko. S tem ne pravim, da v tej vlogi ni sposobna, vendar bi, če bi ji lahko naložil, da še naprej snema legendarno Povečavo, v tej državi kak Kolosej zaprli še prej. In to ne bi bila mala stvar za zdravje naroda.
Zanimive povezave 07/30/2007
| 30. julij 2007 | | Jure
Rudy Giuliani Hates Medical Marijuana, But He Loves OxyContin | Stop the Drug War (DRCNet) Annotated
Corporate liability and social interest | openDemocracy Annotated
Šah-mat
| 30. julij 2007 | (Pop)kultura | Jure
Ingmar Bergman je povlekel zadnjo potezo.
*angl. prevod:
Block: Who are you?
Death: I am Death.
Block: You have come for me?
Death: I have been for a long time at your side.
Block: I know.
Death: Are you prepared?
Block: My body is afraid, but I am not.
[Death approaches Block.]
Block: Wait a moment.
Death: You all say that. But I give no respite.
Block: You play chess, do you not? … As long as I resist you, I live. If I win, you set me free.
Megazabavišče ali v katerem grmu tiči zajec (drugi del)
| 29. julij 2007 | Razno | kriptoproletarec
Tretji blok nasprotovanja gradnji megazabavišča temelji na nasprotovanju škodljivemu razvoju, ki daje prednost kvaliteti življenja pred indeksom gospodarske rasti. Ta blok je verjetno najmanj množičen, pa tudi en del (Primer goriško Društvo za kakovost bivanja) je v presečišču z drugim blokom, ki opozarja predvsem na razmah protipravnih in nemoralnih dejavnosti.
Prevladujoče ekonomistično prepričanje uči, da je edino merilo trg in denar. Torej kvaliteta zadeve bo določil trg, cena na njem in količina denarja, ki se bo uspešnemu podjetniku znašla na njegovem računu. Značilnost kapitalizma je njegov imperativ po neskončni akumulaciji kapitala. Kar po domače pomeni, da je potrebno vedno več producirati, pa naj gre za industrijske produkte ali pa turistične storitve. Megazabavišče naj bi nudilo predvsem slednje, posredno pa bi trošilo tudi industrijske produkte. Torej vzpostavlja se nova količina storitev, ki je dosedaj še ni bilo na trgu. Potrebno je samo še prepričati potrošnike, da to nujno potrebujejo oz. si to želijo. Megazabavišče naj bi prineslo novo vrednost, ne samo odvzelo tržni delež drugim igralnicam. Torej morajo ljudje še več trošiti.
Sedaj stopamo na trhla tla vrednotenja, kajti monetarna merila nas ne zadovoljujejo. Igralništvo samo ni produktivna dejavnost, ponuja prepakirano obliko hazarda, ki spremlja človeka že od pamtiveka. Nekako bi ga lahko postavili vzporedno s prostitucijo. Tudi ta ni zaželjena in marsikje prepovedana. Zasvojenost s hazardiranjem je prav tako škodljivo, saj uničuje posameznikovo oz. posamezničino zmožnost racionalnega delovanja, včasih pa lahko tudi ogrozi lastno materialno eksistenco. Zakaj torej spodbujat dejavnost, ki le relocira kapital od enega dela prebivalstva v drugi? Produkt je samo zabava s hazardom (če odmislimo za trenutek spremljajoče aktivnosti šov biznisa), nič več nič manj. Ena od možnih lokacij so Biljenski griči, kar pomeni, da bi morali uničiti velik del kmetijskih površin. Kmetijske površine prinašajo hrano, nujno potrebni element za človekovo bivanje in reprodukcijo. V tržni ekonomiji (oz. sodobni kapitalistični ekonomiji, tržna ekonomija je navsezadnje obstajala tudi v starem veku) je sicer zelo malo cenjena v primerjavi z žetoni v igralnicah, vendar ostaja nesporna. Medtem ko so produkti oz. storitve igralništva zelo sporni in ne nujno potrebni.
Produkcija in distribucija produkcije so preveč resne zadeve, da bi lahko zamahnili z roko in odmislili celoten projekt kot moralno sporen. Zame je predvsem ekonomsko sporen, saj ne prinaša nič koristnega oz. uporabna vrednost je zame minimalna. Ugovor bi seveda lahko bil, da je to samo moje subjektivno mnenje. Toda kaj je potem tisto objektivno mnenje? Ekonomski denarni kazalci? BDP? Če si sistem določi, da bo svojo uspešnost meril z določenimi kazalci, to še ne pomeni, da so ti kazalci objektivni, saj jih je postavil sam sistem. Tu ni zakona gravitacije.
Da ne bom na tem mestu spet predolg. Megazabavišče kot tako je nepotrebno, razvoj si je potrebno zagotoviti na drugačne načine. Z multiplikacijo blaga in storitev ni človeštvo nič bolj bogato.
Odličnost v praksi
| 28. julij 2007 | Slovenija | Jure
Minister Zver je ljudstvo (ali vlado?) spodbudil, da stremi k odličnosti.
Khm… nazaj iz blodenj političnih govorov v politično prakso. O odličnih uspehih ministra Zupana se je v Dnevnikovem Objektivu razpisal prof. dr. Dušan Radonjič (Ekonomsko-poslovna fakulteta UM). Očitkov je precej, družba nasprotnikov predlagane visokošolske prenove pa nadvse - odlična. Vse tri univerze, študentska baza, sindikat, SAZU, Slovenska rektorska konferenca, Koordinacija raziskovalnih inštitutov Slovenije in Inženirska akademija Slovenije - toliko odličnosti se redko zbere na kupu.
Seveda nihče ni popoln, tudi minister Zupan ne. Vse le ni tako odlično. SAZU mu tako med drugim tudi svetuje:
osnutek predloga zakona je treba pravopisno urediti
Ne vem, zakaj na SAZU niso vzeli v roke tisti rdeči kuli in ministru lastnoročno pomagali do odličnosti? Nimajo? V najbližji osnovni šoli bi zagotovo zmogli pomagati.
Na žalost ta zakonski izdelek, ki ne izpolnjuje visokih kriterijev odličnosti, ni bil poceni. Odličnih 49.000 evrov, ki pa očitno niso zadostovali tudi za lektorja/lektorico.
Hirkani & Twingo
| 28. julij 2007 | Razno | Jure
Tako se dela.
Megazabavišče ali v katerem grmu tiči zajec
| 28. julij 2007 | Razno | kriptoproletarec
Igralniška industrija se je v naše kraje prikladla ob koncu 80-ih let, njen razmah je sovpadal s t.i. tranzicijo. Odraščali smo ob nastajanju vzporedne Nove Gorice, njene nočne dimenzije, ko se vanjo vsak večer pripelje nekaj tisoč gostov iz sosednje Italije. Zgražali smo se nad potrošniškimi navadami in aroganco vrstnikov, ki so začeli delati v igralnicah in prejemali nekajkrat višjo plačo od svojih staršev. Medtem smo se tudi na vse to navadili in dvojno življenje teče še naprej vzporedno. HIT plačuje visoke davke od katerih ima veliko korist Mestna občina Nova Gorica, visoki dohodki zaposlenih pa omogočajo večjo porabo in s tem razmah trgovine in storitev. Seveda od obiska nočnih gostov dobro živijo tudi okoliški gostinci in manjši igralni saloni.
Projekt megazabavišča je stara ideja, ki so si ga pri HIT-u zamislili že pred mnogimi leti. Visoka obdavčitev igralniške dejavnosti jih je odvrnila od investicije. Spomnim se arhitekturne diplomske naloge ene vrstnice, ki ga je HIT tudi odkupil. Ta je bil res futurističen in po svoje grozljiv. Diznejlend sredi breskvinih nasadov. Kakorkoli projekt je končno aktualen. Pojavil se je še tuj partner - ameriški Harrah’s Entertainment, ki naj ne bi samo vložil pol sredstev, ampak naj bi tudi postavil svojo upravo. Projekt naj bi privabil dodatne goste na Primorsko in tudi širšo Slovenijo, saj naj bi poleg igralništva nudili tudi ostale turistične storitve. Na podlagi dodatne ponudbe je vlada RS Slovenije pripravila predlog spremembe davčne zakonodaje, ki naj bi prepolovil davčno obremenitev za novi projekt. Mimogrede, gre za pisanje zakona ad personam, kar je precej sporna praksa.
Začetno navdušenje nad pravljičnim projektom, ki naj bi prinesel nekaj tisoč novih delovnih mest in posredno vplival na razvoj turistične dejavnosti, počasi plahni. Zagovorniki projekta stavijo na gospodarski razvoj, na njegovo nujnost, da v svetovni tekmi ne zaostanemo in da čimprej dosežemo standard zahodnih vzornikov. Nekateri zagovorniki projekta se zavzemajo za drugačno obdavčitev tudi za Hitove igralniške dejavnosti, saj bodo nekonkurenčni zaradi dvakrat višje davčne stopnje. Župani občin na Goriškem se zavzemajo za udeležbo v novi družbi in enako stopnjo dajatev kot jih prejemajo sedaj od HIT-a.
Nasprotnikev je veliko, kot je tudi veliko razlogov zakaj nasprotujejo projektu. Najprej je tu sam HIT oz. zaposleni v njem. HIT se upravičeno boji, da bo Megazabavišče pobralo del njihovih strank, tako da bo upadel promet v dosedanjih igralnicah. Zaposleni se bojijo za svoja delovna mesta in precej dobro plačane dohodke. Dvom, da bodo pogoji za delo v Megazabavišču tako dobri kot so v HITovih igralnicah, je več kot upravičen. Že sedaj so znotraj igralnic zelo različne politike glede dela. Medtem ko v Novi Gorici krupje večinoma ima pogodbo o zaposlitvi, pa mora v Kranjski gori odpreti s.p., da lahko dela kot krupje. Prikrita kršitev delovne zakonodaje, ki lahko služi kot model bodoči ameriški upravi.
Drugi veliki blok nasprotnikov je katoliški blok. Nova Slovenija se je že postavila proti projektu, zadržke ima tudi Slovenska ljudska stranka. Oglasile so se tudi katoliške organizacije iz sosednje Gorice, tudi škofovska konferenca ima svoje stališče. Glavni razlogi za nasprotovanje tičijo v strahu pred povečanjem kriminalitete, ki se pokriva tudi z moralnimi zapovedmi katoliške vere. Gre v glavnem za odvisnost od hazarda (ok, to še ni kaznivo), prostitucijo, pranje denarja in preprodaja ter uživanje prepovedanih drog. Če jih pranje denarja, res moti, nisem prepričan. Ne da bi se preveč nadrobno spuščali v dinamiko razvoja omenjenih ilegalnih ekonomskih dejavnosti lahko takoj ugotovimo, da so njihovi pomisleki upravičeni. Drugo vprašanje je, če so toliko škodljivi, da bi zaradi tega odpovedali celoten projekt. Dejstvo, da velikokrat legalna in ilegalna ekonomska dejavnost delujeta skupaj. Dejavnost nudenja prenočišča sodeluje z nelegalno računanje posteljnih storitev. Igranje v igralnici sovpada s pranjem “umazanega” denarja (oz. denarja, ki izvira iz ilegalnih dejavnosti npr. preprodaja drog, preprodaja ponarejenih industrijskih izdelkov). Problemi so resni, vendar se pojavljajo v vseh močnih finančnih centrih. Kjer se obrača veliko denarja, se obrača tudi “umazani” denar. Domnevamo, da bo država in policija glede prostitucije malo zamižala, saj gre za pomembno dopolnilno dejavnost, ki omogoča boljše počutje gostu in potrošniku ostalih legalnih storitev. Pri drogah bo verjetno manj prizanesljivosti, vendar bo uspešnost preprečevanja merjena v 10% in ne kaj dosti več. Za preprečevanje organizanega kriminala pa je potrebno visoko usposobljeno osebje, tako na policiji kot na tožilstvu. Tu pa je država že šibka in bo težko resneje posegla v to razvejeno dejavnost. Če zaključim glede tega problema, igralniška dejavnost prinaša s seboj več kriminalitete kot kakšna druga gospodarska dejavnost.
Tretje nasprotovanje je vprašanje samega razvoja in kam naša družba sploh želi priti. Kaj so naše prioritete in kaj bomo ponudili našim zanamcem? O tem problemu se bom posvetil v naslednjem prispevku, ker je potrebno malo daljše argumentiranje, kajti potrebno je spregovoriti tako o sedanjih vrednostnih usmeritvah kot o alternativnih vrednotah. O ekonomiji gospodarske rasti in o ekonomiji pravične distribucije produciranih dobrin. O željah posameznika in o generiranju želja.
(se nadaljuje)
Sloves je vse
| 27. julij 2007 | Razno | Jure
Žal mi je, če se bo komu zdelo, da težim, ampak tale akcija Koloseja mi kar ne gre iz glave. Kot sem zapisal - če bo uspešna, bo postavila smernice, standarde za ravnanje z blogerji v Sloveniji v prihodnosti. Seveda prija, če nam bloganje prinese kakšno ugodnost, od klasičnih in vedno koristnih “vez in poznanstev” do tistih bolj otipljivih, ki jih lahko celo nesemo v trgovino ali na banko. Motivi za bloganje so pač različni in nobeden posameznika avtomatsko ne diskvalificira.
Blogi so v svetu že lep čas na radarski sliki marketingarjev in piarovcev, saj so strateško zelo dobro umeščeni. Postavljajo se namreč med prodajalce in potrošnike, na mesto filtra, ki kanalizira zanimivo od manj zanimivega, informativno od manj informativnega, koristno od nekoristnega… To pa je položaj, ki je za marketing in piar zelo zanimiv, in ki blogerjem dviguje vrednost onkraj samih statističnih podatkov o obisku. Vaš obisk je lahko relativno majhen toda, če se ustoličite kot pomemben akter v določeni ciljni skupini, zanimivi za oglaševalce, ste pomembni.
Stik sveta marketinga/piara s svetom blogerjev pa prinaša nov izziv, ki lahko ob neustrezni razrešitvi škoduje tako prvim, še bolj pa drugim. Blogerji se finančno, kadrovsko in še kako seveda ne morejo primerjati z uveljavljenimi medijskimi hišami, pridobijo pa lahko valuto, ki odpira mnoga vrata: sloves in integriteto. Pišem to, kar mislim jaz, ne pa to, kar mislijo moj urednik, direktor mojega podjetja, moj oglaševalec. Lahko se motim, lahko klobasam neumnosti, lahko ustrelim kozla, toda ta kozel bo vedno moj. Ko bloger izgubi zaupanje, da so zapisane besede njegove, in da za njimi ne stojijo razne (predvsem finančne) “spodbude”, lahko zapre štacuno. Izguba bralcev, predvsem tistih zahtevnejših, je neizogibna.
Dogajanje v Sloveniji iz perspektive razvitejših “blogosfer” ne prinaša nič novega. Vse je že bilo videno, preizkušeno, vse napake so že bile nekje storjene. V tem pogledu bi bilo res neumno, če se iz napak drugih ne bi česa naučili , tako blogerji kot marketingarji.
Naloga je otročje lahka, pravijo pri Koloseju. Vi samo vržete povezavo v eno izmed objav na vašem blogu in malo zatežite kolegu. Juhu, gremo v kino! Kaj je s tem narobe?
Skoraj vse, če imamo pred očmi večino smernic in priporočil, ki so se v svetu oblikovala za te primere. Poskusov postavljanja tovrstni smernic je kar nekaj, vendar lahko hitro izluščimo nekaj skupnih zapovedi o katerih se verjetno strinja večina.
Popolno razkritje: bloger naj bi javno razkril vse dogovore z marketingarji/piarovci, vključno s plačili. Kolosejevi ponudbi se zatakne že tukaj, saj od sodelujočih blogerjev nikjer ne zahteva, da bralcem pojasnijo ozadje objavljene povezave. Eni verjetno bodo, drugi bodo tiho.
Sponzorirane vsebine (oglasi, plačane objave in povezave…) morajo biti jasno ločene od drugih vsebin oziroma jasno označene. Kolosej ne izdela razreda. Še več: od blogerjev zahteva, da povezavo vključijo v svoje objave (poste). Razmejitev od ostalih vsebin ni predvidena.
Nagrade se ne sme pogojevati glede na pozitivno/negativno mnenje ali objavo prispevka (pozitivnega ali negativnega). Kolosej spet pade, da je grdo: če ne objavite povezave, si karte kupite kar sami.
In še zadnje opozorilo: če vam plačujejo za pisanje o določenem podjetju, se še vedno lahko imate za blogerja, na status novinarja-amaterja, državljanskega novinarja pa se kar obrišite pod nosom. Prečkali ste mejo. Novinarji ne smejo prejemati plačil od svojih virov. Če se vseeno odločite za plačane/nagrajene objave in se na državljansko novinarstvo požvižgate, vseeno vedite, da boste za del bralcev problematični. Nehali vas bodo brati. Seveda je odločitev vaša.
Just don’t call yourself a journalist when you’re cashing that check.
Priporočila povzeta po zapisu, ki je objavljen tukaj.
Minister Zupan: Tega pa nisem vedel
| 26. julij 2007 | Slovenija | Jure
Fijasko. Intervju z ministrom Zupanom o razpisu, ki ga je bil po pisanju Dnevnika in Mladine prisiljen razveljaviti:
Pa so vam razumljiva? (op. razpisna merila) Kaj naj bi, na primer, pomenil zahtevani “doprinos k boljšemu razumevanju interdisciplinarnega eksperimentiranja na več področjih”?
To je pa popolnoma jasno. Problem naše znanosti je, da izrazito ne mara interdisciplinarnosti. Vsi hočejo biti samo eno - ali filmar ali filozof ali fizik… Mi pa bi radi, da bi prodrlo spoznanje, da bo treba v karieri zamenjati več poklicev in se poglobiti v več različnih usmeritev. Poznate na primer dr. Jano Kolar? Gospa je kemik, toda ukvarja se z restavriranjem starih rokopisov. To je krasen primer interdisciplinarnega pristopa.Že mogoče, toda ga. Jana Kolar je kot članica uredništva zavrnjene Kvarkadabre “izvisela” na razpisu…
Res? Tega pa nisem vedel.
“Tega pa nisem vedel” se ponovi še enkrat:
Ampak vseeno se mi Kvarkadabra ne zdi ciljna skupina, saj delajo na samo na računalnikih, prek interneta…
… pišejo tudi knjige in organizirajo predavanja.
Tega nisem vedel. /…/
Katastrofe pa s tem še ni konec. Minister za znanost in visoko šolstvo prijavi tudi:
Ob tem naj še poudarim, da ne želimo promovirati samo znanosti, kot jo razumejo v anglosaksonskem svetu, se pravi samo tehnologije in naravoslovja. V slovenskem jezikovnem kontekstu je znanost naravoslovje, tehnika, biotehnika, medicina, družboslovje in humanistika. Vir.
Čudni tile anglosaksonci, kajne. Sicer govorijo o “Social Sciences”, ampak ne mislijo čisto resno. Znanost so tam samo tehnologije in naravoslovje, baje.
Dragi moji, brezup je na mestu.
Drugi rdeči
| 26. julij 2007 | Razno | Jure
Glede tega imam zelo zoprn občutek. Tukaj. Drugi dom, drugi svet, vse rdeče… Popolnoma naključno, seveda.
Loading ...
