Arhiv June 2007
Sužnji hudiča
| 11. June 2007 | | Jure
Krščansko dojemanje ljudi, ki mislijo drugače:
Vendar pa se je že leta 1992 slišala s Kureščka napoved, da se bo Slovenija pogreznila v temo liberalizma. Del družbenih struktur se je namreč potopil v zmoto, samoprevaro in zlaganost, kar pomeni isto kot sužnost hudiču, očetu vseh laži (prim. Jn 8,44). Zato katoliško Cerkev, ki prinaša tudi v naši domovini Kristusovo luč, zasužnjeni svet sedaj še toliko bolj preganja, zaničuje in jo celo poskuša uničiti tudi pri nas. Ta beda popačenosti, zlaganosti in teme se razkriva grešna zlasti zato, ker nam katoličanom Gospod pošilja Duha resnice. Zasužnjeni od očeta laži ljudem vsiljujejo idejo, da sodobna družba lahko funkcionira kot demokratična le, če je laicistična. Laicizem je na Slovenskem postal ideologija in je zamenjal propadli marksizem. Laicizem ne priznava navzočnosti in delovanja Boga v človeški družbi, zato na njegovo mesto postavlja človeško sebičnost kot idejo, utemeljeno tudi s filozofskimi trditvami, ki pa se vedno znova izrojeva v laž. Ta lažna ideja predstavlja vse, kar je podlo in žaljivo, kot lepo, estetsko in celo resnično. Škof dr. Peter Štumpf, predsednika odbora za medije pri SŠK. Vir.
Baje so včasih znali z ognjem izgnati hudiča iz grešnih duš. Lesa verjetno ne bo težko dobiti, ali pač?
Eva Irgl je dokaz, da mladost ni nujno norost
| 11. June 2007 | | Jure
Gospodična Irgl je zapisala:
Kljub temu da sama zaradi svoje starosti v času pred osamosvojitvijo in po njej, nisem mogla aktivno sodelovati v procesu demokratizacije in postavljanju novih temeljev za svobodno in odprto družbo, sem se zavedala, kako pomembni dogodki so bili izbojevani v tistem času in kako pomembno je, da se do njih obnašamo spoštljivo in odgovorno. Še posebej do tistih, ki so Slovenijo ustvarjali kot pogumni in svetovno nazorsko odprti ljudje, med katere vsekakor sodi dr. Jože Pučnik.
Kapo dol, gospodična je bila tedaj stara <15 let, pa se je že zavedala vse te stvari. Verjetno je pod šolsko klopjo skrivala zadnje izvode Nove revije in Mladine.
Pri NSi zadovoljni z gospodarsko rastjo
| 11. June 2007 | | Jure
Reformnih ukrepov? Katerih že? Na fiskalnem področju? Imajo morda v mislih prociklično politiko, ki nas bo udarila v obdobju suhih krav?
Poslanska skupina Nove Slovenije z zadovoljstvom spremlja rezultate o 7,2-odstotni gospodarski rasti za letošnje prvo četrtletje na letni ravni.
Prepričani smo, da ne gre za gospodarsko pregretost, ampak za zdravo gospodarsko rast. Gotovo so ugodna gospodarska gibanja rezultat reformnih ukrepov vlade, predvsem na fiskalnem in davčnem področju, kakor tudi na področju zaposlovanja.
| 11. June 2007 | | Jure
Gregor Krajc, SVEZ na e-demokraciji.si:
Vlada bere bloge? Imate recimo clipping na blogih?
Jaz ne vem, kaj vlada bere. Ne, clippinga ni. Vemo pa vsi, kateri blogi so tisti, ki imajo nek večji domet.
In kateri so ti?
Je blogos, potem je tisti, kaj je ta drugi….jaz jih imam bookmarkane, no poznam…no ta vaš, potem je Drugi dom. No, par teh blogov, ki funkcionirajo.
Eno leto Drugega doma
| 10. June 2007 | | Jure
Junija lansko leto je na tem naslovu zaživel Drugi dom. Ne gre za moj prvi blogerski poskus, saj sem na drugem naslovu prvi prispevek objavil že oktobra 2005. Kljub temu je DD drugačen, saj gre v pretežni meri za eksperiment “v živo”. Kako pisati, o čem pisati, kaj zanima obiskovalce, kako ujeti ravnotežje med poljudnostjo in relevantnostjo zapisanega, kako urediti stvari na tehnični ravni,… mnogo vprašanj, ki tudi do danes ostajajo brez popolnega odgovora. Še vedno ostaja tisto glavno vprašanje; kaj delam narobe, kaj izboljšati, spremeniti?
Drugi dom tako ostaja sijajen poligon za raziskovanje možnosti novih tehnologij. Kaj je mogoče narediti z blogom? Kakšen je domet? Lahko anonimnež(-i), medijski naturščiki vplivamo na javno debato? So blogi le much ado about nothing? So blogi le forumi 2.0 (vsi vemo, kako se je končala ta zgodba)?
Pregled doseženega pokaže naslednje: 1.088 objav, 4.800 komentarjev, več kot 40.000 obiskov mesečno, več kot 40 registriranih uporabnikov (kar za komentiranje ni potrebno, je pa za objavo prispevkov), ducate omemb v “klasičnih” medijih. Vendar statistika ne pove vsega; morda pomembnejši so odzivi (neposredni ali preko “zaupnih virov”) tistih, o katerih pišemo. Včasih sem pri slednjih presenečen tudi sam. Nekaj je jasno; ustvarjanje Drugega doma ni bližnjica do prijateljev v političnih krogih; vsaj nekaj političnih osebnosti in njihovih strank bi me utopilo v žlici vode.
Kako naprej? Na tem mestu bi ponovil povabilo vsem, ki bi želeli sodelovati pri ustvarjanju skupnosti kritičnih posameznikov, ki se odzivajo na družbeno dogajanje. V prvem povabilu se vas je javilo kar nekaj; nekateri ste bolj, drugi manj dejavni. Ni pomembno, dobrodošli ste vsi. Zahvaljujem se vam za opravljeno delo in upam, da boste sodelovali tudi v prihodnje.
Kaj bom naredil jaz? Še naprej pisal, skrbel za tehnični razvoj in promocijo (v to gredo tudi vsa sredstva iz oglaševanja na DD).
Hvala in ostanite še naprej z nami.
O etiki na blogih
| 10. June 2007 | | Jure
Naslednji zapis je spodbudilo predavanje Crnkoviča na Blogresu, čeprav se nanj ne bo nujno neposredno navezovalo. Že dlje časa namreč razmišljam o etičnih vidikih pisanja bloga, predvsem takega, ki se pretežno ukvarja s političnimi vprašanji in odgovori. Tukaj je teren še posebej spolzek. Idealnotipsko je seveda “delanje” politike racionalno početje, kjer se z informacijami popolnoma založeni in usposobljeni posamezniki ukvarjajo z družbenimi vprašanji. Toda ravno politike ni brez dimenzije strasti, predanosti, zavzetosti; politika ni mehanizem, ki bi z lekarniško tehtnico tehtal argumente, dejstva in rešitve. Tudi zato (mogoče celo predvsem) je politika, vsaj zame, zanimiva.
Blogom in njihovim avtorjem lahko ravno zaradi tega mnogokrat in mnogokje prav grdo spodrsne, s čimer postanemo del problema trivializacije, banalizacije in simplifikacije političnega diskurza. Stvar lahko izpade prav grdo. Politični blogerji vsaj v večini nismo šli skozi proces, ki so ga običajno deležni profesionalni novinarji na faksu in kasneje v njihovih medijskih hišah. Tovrstna socializacija sicer sama po sebi ne zagotavlja ničesar, vendar tistim, ki svoje početje vsaj poskušajo reflektirati, daje potrebna orodja. Kot blogerji smo tukaj skoraj povsem bosi in prepuščeni učenju skozi prakso.
Crnkovič je na Blogresu dejal, da bi lahko o Grimsu marsikaj zapisal, vendar ne, ker je samoomejevanje, določena oblika samocenzure potrebna. S tem se strinjam, vendar je hudič v izvedbi. Kje se oglasiti in kje raje obmolkniti? Kako se obvarovati iztirjenja pri posameznikih, ki vam gredo tako prekleto na živce takoj, ko jih vidite na ekranu? Kako pisati o tistih, ki po vašem iskrenem prepričanju predstavljajo najslabše v politiki, ob tem pa ohraniti dostojno raven diskurza in distanco?
Tehnološki napredek je vse skupaj samo še poslabšal. Če ste novinar, gre vaš prispevek čez mnoge filtre, od lektorjev do urednikov. Postopek od zapisa do objave je bolj ali manj dolgotrajen. Strasti se lahko poležejo, drug pogled (urednika, sodelavca…) vas lahko prizemlji (in ohladi). Na blogih je drugače; par klikov in vaše misli so že vsem na očeh. Nobenih filtrov, takojšnja objava.
Problem potencira še dejstvo, da se blogerji ne ukvarjamo s poročanjem ampak predvsem (skoraj izključno) s komentiranjem, analizo družbenih dogodkov, s čimer imajo težave že profesionalne medijske hiše, kaj šele žurnalistični naturščiki. Na RTV SLO so problem rešili tako, da so ga ukinili, novinarje pa spremenili v sicer telegenične, lepo govoreče špikerje brez mnenja, ki pridno pazijo, da vsaki strani namenijo enako časa v etru. Težko si predstavljam, kako je ljudem, ki živijo in dihajo politiko, delati v takšnih razmerah. Še malo pa jih bomo lahko zamenjali z virtualnimi osebami. Lara Croft bo vprašanja postavljala brez napak, čas bo porazdeljen z neverjetno natančnostjo, pa še postarala se ne bo. RTV SLO je že nekaj časa samo STA v drugem formatu, kar je katastrofa vsaj takih razsežnosti kot Grimsov zakon.
Delo je pod Slivnik-Jančičevo vladavino problem reševalo (oziroma še rešuje) s kontroverzno “uravnoteženostjo”, ki pa se je v praksi pokazala zgolj kot priročno orodje za discipliniranje in kaznovanje novinarjev, ki niso mislili prav (”prav” = kot misli naš zunanji minister). Toda, četudi bi bila praksa drugačna, je problematičen že sam koncept “uravnoteženosti”. Ta morda sodi na STA, na raven poročanja, zapisovanja dogodkov, na “višje ravni” novinarskega dela pa niti pod razno. Novinar je zavezan samo resnici, torej, da po svojih najboljših močeh in informacijah, ki so mu na voljo, analizira dogajanje. Nobene potrebe ni, da “na silo” poskuša svoje delo “uravnotežiti”. Resnice ne gre najti na sredini med dvema lažema.
Precej bližje mi je objektivnost, vendar se bojim, da jo mnogi zamenjujejo s tistim, kar si Slivnik-Jančič predstavljata pod uravnoteženostjo. Objektivnosti ne gre iskati v tem, da vsem stranem namenim enako prostora, časa in vrstic, da do vseh vzpostavim enako, kirurško, brezosebno distanco, da se da osnovno sporočilo prispevkov vedno znova da povzeti s tisto “ena stran pravi to, druga pa to” (resnica pa je najbrž nekje vmes), ampak da po svojih najboljših močeh, znanju in dostopnih informacijah analiziramo svet okoli sebe. Zavzeti stališče je nujen del tega početja, ne motnja, problem. Če zavzamem neko stališče, ni moja obveza, da po vsej sili najdem avtorja, ki meni drugače (če ne gre, pa naj bi bil enako dober tudi minister, dvorni analitik ali vladni piarovec). Objektivnost se neha šele takrat, ko začnem postavljati politično strast nad razumom, ko trditev ne zmorem nasloniti na dejstva, informacije, ko sem do njih selektiven in manipulativen, ne pa takrat, ko zapišem svoje mnenje.
Ampak to je “teorija”, praksa pa… je težka kljub vsemu. Nazadnje sem se s to težavo srečal pri preimenovanju letališča Brnik (in verjetno pogrnil). Kako nasprotovati vladni odločitvi, ki je v najboljši sovjetski maniri, ne da bi pri tem prizadel osebo, ki je že pokojna in se ne more braniti? Kako obvarovati dostojanstvo gospoda Pučnika in vladi povedati, da se tako ne dela in da bi morda veljalo letališče poimenovati kako drugače?
Drugje imam manj slabe vesti; še vedno menim, da je Grims predstavnik vsega najslabšega v slovenski politiki (omejenosti, manipulativnosti, prevlade strasti nad razumom, degradacije političnih nasprotnikov na sovražnike, ki jih je potrebno profesionalno in osebnostno zmleti… ), še vedno menim, da je vladavina Janeza Janše obupna regresija v primerjavi z najboljšimi leti LDS, še vedno sem osupel nad Mirom Petkom, ki je tiho kot rit ob pritiskih nad svojimi nekdanjimi kolegi, zato pa toliko raje kotali buče o Sovi, še vedno ne razumem, zakaj javnost ni ponorela, ko je vlada na mesto direktorice STA imenovala svojo piarovko, še vedno bom Mateja Makaroviča brez slabe vesti imenoval “dvorni analitik”. Včasih je potrebno bobu pač reči bob in moliti, da se ne motite.
Blogres undercover
| 10. June 2007 | | Jure
Misija zaključena. Uspešno sem se izmikal vsem fotoaparatom, kameram in (skoraj vsem) blogerjem. Saj ne, da je bil tak namen, le rezultat 15-minutnih odmorov med predavanji. Na čik, dva… in nazaj na predavanja. Odšel po predavanju Barbare, saj se svet off-line ni dal več odgnati.
O predavanjih… kot se ponavadi primeri na podobnih dogodkih, so tuji predavatelji običajno precej manj zanimivi kot domači. Odveč je blogerjem razlagati, zakaj (sploh) pisati blog. Snowboarding je očitno zelo dolgočasna zadeva. Manske je seveda izjema, ampak on je že itak “naš”. Minister Turk je dober govorec (kot ponavadi), Kamenko zverziran, nič-nas-ne-preseneti povezovalec, pri g. Slani z Dnevnika bil lahko na debele šnite rezali Angst klasičnih medijev. Marko je provociral (”ljudi je treba tepst”, rehabilitacija cenzure, “kaj vse bi lahko napisal o Grimsu, pa nočem”, hehe) in naredil malo reklame za DD. Hvala, MC. Blogerske zvezde so seveda močno sijale in prav zanimivo je bilo opazovati interakcijo med njimi in sleherniki. Stik z Jonasom je kotiral neverjetno visoko. Kot nesojenega filmarja me je zamikalo, da bi za rokav pocukal Košaka, ampak spet… čiki, predavanja… Naredil malo anti-reklame za Mace, saj se moj MacBook nikakor ni hotel brezžično ožičiti. Hecno, kasneje doma ni bilo več težav.
Skratka, prijeten, “good vibes” dogodek. Organizatorjem pa ob koncu trije nasveti; več pavze med predavanji, manj “from-top-to-the-bottom” pristopa, predvsem pa ne zapirajte prireditve tistim, ki so želeli biti zraven, pa iz razlogov, ki jih ne bom omenjal, niso mogli, smeli biti. Se vidimo naslednje leto.
Analiza stanja
| 8. June 2007 | | analizator
Čeprav vreme ne kaže, prihajajo počitnice. Čas kislih kumaric, ko bodo naši vrli poslanci in poslanke (ki, mimogrede, gredo za pravo stvar tudi na kolena), odšli na zaslužen oddih. Toda ni še konec, nč bat!
Afera Sova je malo potihnila. Rezultat? “100 % dokazljive trditve” in obveščevalna služba v razsulu. Še malo bolj smo dotolkli tisto, kar bi naj baje obstajalo, toda nikoli nismo bili popolnoma prepričani, da ga res imamo. Govorim o “mednarodnem ugledu” naše podalpske province. Začuda, minister Rupel, ki je že od nekdaj pristojen, da dela s slovenskim “mednarodnim ugledom” kot svinja z mehom, tokrat ni bil zraven. Plus točke, Dimitrij!
Gremo dalje. Gospod Bručan, še kar minister, čeprav se celoten mandat preklada od afere do afere. Po številu “aferaških” zgodb nedvomno rekorder, ne samo v času te vlade. Tak dosežek si zasluži nagrado. KC, imam predlog; “Urgenca Andreja Bručana”?
Tudi polovici bratov Podobnik sreča ni naklonjena. PUH, PUH… kaj je zdaj to? Don Corleone ne bi mogel bolje; množica vpletenih, ki odločajo o denarju, vsi pa enotni, složni, združeni v… SLS. Ampak minister pravi, da on ne priznaje ovaj sud. Pravilno… samo še malo počaka in Kos bo piskal samo še na nogometni zelenici. Mi ne delamo napak!
Zadnji, a ne najmanj pomemben, je seveda naš visokošolnik, minister Zupan, ki mu zakone pišejo kar lastniki (ups, soustanovitelji) zasebnih visokih šol. Prihvatizacija ueber alles, četudi UL crkne! Popravek: še bolje če crkne! Več dela za Jambreka & Co.
Občutek, da nekaj ne štima? Mah, krivo je vreme in samo vreme. Spravite se na “pučnika” in na svidenje nekje na toplem.
Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana
| 7. June 2007 | | Jure
Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana? Nič proti Pučniku, ampak to je smešno. Pučnik kot slovenski Charles de Gaulle?
Vlada je na redni seji sklenila, da bo Aerodrom Ljubljana preimenovala v Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana.
S poimenovanjem pomembnega objekta državnega pomena po Jožetu Pučniku želi vlada ohraniti njegovo zgodovinsko vlogo v državljanskem in narodnem spominu. “Letališče, najsodobnejša infrastruktura, ki povezuje državo s svetom, hkrati pa se po prenovitvi tudi vključuje v standarde EU-ja, je še posebej primerno za to, da bo nosilo ime Jožeta Pučnika,” je v utemeljitvi sklepa zapisala vlada. Vir.
Sicer pa je to slavljenje Pučnika razumljivo. Slaba vest tolče, mrtev pa ni več nevaren. Gregor Golobič ob neki priložnosti:
“Janša je postal minister in takoj prevzel stranko v svoje roke. Pučnika pa so razglasili domala za norega in ga praktično nagnali. V nobenem pomembnem organu stranke ni mogel biti kar nekaj let…Celotna epizoda je bila kasneje potlačena in se je žalostno vrnila v obliki nerazpoznavnega portreta, ki so mu ga nedavno postavili…”
Miličniki na Salomonu
| 6. June 2007 | | Jure
O policijski intervenciji na radio Salomon je že poročal Medijski watch dog. Včeraj se je s sporočilom spodaj oglasila še Liberalna akademija. Odgovora pristojnih, kaj za vraga so policaji iskali na radiu, pa še kar ni. Dogodek tako zelo spominja na neke druge čase, da lahko rečem le, da me izredno zanima, zakaj in na kakšni pravni podlagi se je zgodil. So po RTV, Delu, STA… sedaj na vrsti še komercialni radii?
V Liberalni akademiji smo ogorčeni nad zadnjim dogodkom policijske intervencije v delo novinarjev, ki se v izrednih razmerah medijske cenzure sploh ni uspel prebiti do slovenske javnosti. Obisk policije na radiu Salomon konec maja 2007, kjer naj bi ta preverjala novinarska poročila o aktivnostih Avtonomne tribune - civilnodružbene pobude skupine študentov, ki se zavzema za pravice študentov in nasprotuje sprejetju predloga novega zakona o visokem šolstvu - pričajo o neki novi, nekoč že videni totalitarni situaciji, v kateri so državni organi pregona neposredno instrumentalizirani za pritisk na delo novinarjev.
V Liberalni akademiji pričakujemo, da bosta bodisi vlada bodisi generalni direktor policije državljanom pojasnila, s kakšnim namenom je policija obiskala prostore radia in kakšno zakonsko podlago je za to imela. Sploh zato, ker si ne znamo predstavljati, da bi novinarske informacije, ki jih prezentira popularen radio in so ponavadi zelo omejene dolžine, bile lahko podlaga za kazenski pregon. Je bila v tem primeru policija uporabljena kot oblika diskretnega pritiska na urednike, češ naj pazijo na selekcijo pri objavi vestičk?
Hkrati bi radi izrekli svojo začudenost nad dejstvom, da medijske hiše o tem dogodku niso poročale in obenem izrekli vso podporo študentom, ki so po dolgem času pokazali, da je ta del populacije sestavni del vsake univerze in s svojo pravico do soodločanja o tem, kakšna naj bo ta v prihodnje. Celo več: študentje v Avtonomni tribuni trenutno kažejo enega redkih zgledov za to, kako ohraniti njeno avtonomijo.
Za Liberalno akademijo
dr. Darko Štrajn
Loading ...
