Arhiv Maj 2007
Jože P. Damijan razkrinkan kot nevednež
| 6. Maj 2007 | | damijanko
Kaj pa njemu ni jasno?
Doajen slovenske komunikologije prof. dr. Slavko Splichal se v včerajšnjem Dnevnikovem objektivu - v članku z naslovom Svoboda z napačnim imenom - Ali je svoboda tiska še temeljna pravica človeka in državljana? - sprašuje, kako se lahko zgodi, da nekdo kot ključni argument za svobodo tiska postavi svobodo zasebne lastnine. Takšne klobase se namreč redno zapišejo ekonometru Jožetu P. Damijanu in njegovemu mentorju, statistiku Miću Mrkaiću. Splichalov odgovor je jasen: to se lahko zgodi samo iz nevednosti.
In kdor je kdajkoli imel priložnost brati ekskurze omenjenih, oprostite izrazu, fahidiotov v analizo polit-ekonomskih dogajanj v državi, ta ve, da se njihova nevednost veselo pari še z napuhom in domišljavostjo, kakor pač pritiče novopečenim asistentom, docentom in profesorjem, vzgojenim v zatohlem neoliberalnim podnebju tranzicijskih fakultet.
Marxa omenjena gospoda seveda ni brala, to bi ja bila blasfemija. Ampak častitljivi Marx je pred 165 leti, kakor piše Splichal, posvaril:
“Nikakršen greh ni, če si Nemec predstavlja njemu še neznano boginjo svobode tiska v podobi ene izmed boginj, ki jih že pozna, in jo po njej poimenuje svoboda podjetništva ali svoboda lastnine.”
Zamenjajte Nemca z Damijanom in zadeli boste v črno - Jože je v svojih tekstih že tolikokrat masturbiral na svobodo lastnine, da mu ne gre zameriti, če si je tu in tam zapacal hlače. Ponečedil se je tudi v primeru, ko je svobodo lastnine postuliral kot temeljni pogoj svobode tiska oziroma ju je preprosto izenačil.
Posledice tega lepo opiše Splichal:
“Toda ko imajo svobodo tiska samo tisti posamezniki, ki si z lastnino zagotovijo dostop do medijev, to ni več svoboda državljanov, ampak privilegij lastnikov. Ko postane svoboda tiska podrejena lastninski svobodi, ne gre več za temeljno pravico državljanov, pač pa za posebno pravico lastnika medija.”
Damijan bi seveda kontriral, da bo svobodni trg idej že odločil, kateri medij bo preživel in kateri ne, s tem pa bi bila zavarovana tudi svoboda tiska. Npr. resen medij, ki ne preživi na svobodnem trgu idej, sploh ni vreden, da obstaja, bi argumentiral socialni darvinist v Damijanu. Je zgolj razmetavanje z resursi, ki bi bili bolje izkoriščeni v produkciji kakšne bulvarske edicije, ki bi šla za med.
Kakšne so posledice takšnega razmišljanja, lahko opazujemo v ZDA. Svoboda tiska - torej svoboda lastnika medija, da v eter spušča, kar se mu pač zahoče, in s svojo lastnino upravlja, kakor se mu pač zdi - tam ne velja le za posameznike, ampak tudi korporacije, kot je Murdochov NewsCorp. Trivializacija, primitivizacija, vulgarizacija in banalizacija medijskega prostora kot posledica takšnega razumevanja se najbolje odraža v kretenizmih, ki jih forsira FoxNews.
In kje potem ostane posameznikova ustavno garantirana svoboda tiska? V tem, da kot vpijoči v puščavi tuli svojo resnico? Splichal pravi, da je pri tem
vsak posameznik tudi lastnik potrebnih komunikacijskih sredstev, v drugem primeru pa je lastnina medijev v rokah maloštevilnih posameznikov. Zato je nujno treba zakonsko določiti pravila dostopa do medijhev ter njihove naloge in odgovornost v odnosu do javnosti …
To nesorazmerje moči med mediji in posamezniki, ki sestavljajo javnost, je tudi razlog za obstoj varovalk, kot je npr. avtonomija novinarjev. Damijanov pristop do svobode tiska kot ene izmed dimenzij svobode lastnine potrebe po avtonomiji novinarjev ne priznava - medijsko produkcijo naj regulira lastnik, ki se prilagaja zahtevam trga. Nobene potrebe torej ni po ustavni zaščiti svobode tiska, saj bo do nje prišlo že, če garantirana svoboda lastnine in se bo država umaknila iz gospodarstva. Javnost ne obstaja, ampak obstaja trg atomiziranih posameznikov - zato mediji ne morejo imeti odgovornosti do javnosti, ampak samo do svojih lastnikov.
Če kdo meni, da Damijan in njemu podobni svoj pogled na svobodo medijev utemeljujejo na ozkih in redukcionističnih predpostavkah prvošolskih temeljev ekonomije, ima prav. Takšna trivializacija vprašanja medijev, če se bo uveljavila, bo prej ali slej pripeljala tudi do trivializacije medijske produkcije kot take. Lokalni neoliberalci bodo pri tem opevali triumf trga, folk bo konzumiral sekretizme, javnost pa bo oropana še zadnjega branika pred vdorom miselnega primitivizma - avtonomnih, kritičnih novinarjev.
Fenomen Grims
| 4. Maj 2007 | | Darko Štrajn
Ko se v tej deželi pogovarjamo o svobodi tiska, raven tega pogovora pa pada skupaj z ravnijo same te svobode, se prav blizu dna te debate neizogibno srečamo s »fenomenom Grims«, ki se kaže še posebno simptomatično, odkar se je v koncept obvladovanja (namesto vladanja kot governance) realiziral kot obvladovanje javnega zavoda RTV. Ko pravimo, da je fenomen Grims simptomatičen, s tem obeležimo družbeno simbolno polje, v katerem sploh lahko vznikne nekaj takega kot je Grims.
Najširše vzeto se slovenska regresija javnega razpravljanja, razpad javne sfere (ki je bila na zavidljivi ravni v času pred zamenjavo političnega sistema v letih 90/91) vpisuje v krepitev dominacije in kapitalske svobode, ki jo opisujemo s pojmi kot so neoliberalizem, postfordizem ali nemara z Deleuzovim pojmom »družbe nadzora«. Seveda govorim samo o najširšem okviru, kajti sedanje slovenske razmere se v pogledu od blizu vendarle kažejo v tako banalni podobi, da se ti teoretski koncepti zdijo nekoliko presežni. Mimo sedanje grozljive redukcije svobode javnega obveščanja je namreč že ves čas od vrhuncev družbene osveščenosti – recimo nekje v zgodnjih devetdesetih letih – potekal proces desintelektualizacije javne sfere. Govorim o tem, da razen razmeroma »hermetičnih« družboslovnih strokovnih revij z nizkimi nakladami danes ni tistih medijev, v katerih bi potekala reflektirana diskusija, iz katere posamezni pojmi pronicajo v širšo javnost. Lep primer je bil npr. pojem civilne družbe, ki je v osemdesetih letih iz ozkega sociološkega kroga prišel v vsakdanjo rabo prav preko medijev, kot so bili TAKRAT Mladina, Naši razgledi, Sobotna priloga in posamezne radijske in TV oddaje. Vse to se je zreduciralo v trendu tabloidizacije, pri čemer je treba priznati, da to ni zakrivila politika, ampak gre za procese v zgoraj omenjenih širših okvirih. Vsekakor pa je zelo razvidno, da to padanje intelektualne ravni javne sfere konvenira sedanjemu obvladovanju in je konveniralo že nekdanji »desni« opoziciji.
A vrnimo se k fenomenu Grims. Njegov najnovejši izstop ob sporočilu Freedom House je bil še eno opozorilo, da tega fenomena ne bomo še prav kmalu rešeni. Za slovensko vlado v celoti porazno poročilo State Departmenta je Grims po podrobnih in jasnih zavrnitvah znova in znova prikazoval kot ugodnega na podlagi dveh ali treh diplomatsko ukrojenih fraz v zadevnem poročilu, ki so pravzaprav opozarjale samo na to, da je v Sloveniji vendarle še bolje kot v kaki vzhodnejši postsocialistični diktaturi. To, da je Grims ob najnovejši priložnosti spet ponovil svojo mantro o »pohvalah« na račun Slovenije v ameriškem poročilu, lahko priča o tem, da sam ni gotov, da je s svojimi vnebovpijočimi trditvami, ki jih lahko štejemo za žalitev inteligence bralcev ameriškega poročila (mimogrede: v DELU zelo pomanjkljivo predočenega), res dosegel učinek. Če Grimsu naredimo še en daleč prevelik poklon s primerjavo njegove retorike z vzorci znanimi že iz Antike (iz časov sofistov in Sokrata), bi lahko rekli, da gre za primer, ko govorec skuša »šibkejšo stvar narediti za močnejšo«. Seveda za razliko od Sokratovih nasprotnikov Grims ni vešč kakih bolj duhovitih retoričnih obratov ali paradoksnih jukstapozicij, ampak se zateka k najnižjemu govorniškemu sredstvu: ponavljanju. Grims namreč v vsej svojih javnih nastopih NE ODGOVARJA na navedbe dejstev, ne zavrača argumentov in ne izpodbija dokazov. Namesto tega nenehno ponavlja že očitno zanikane, ovržene in relativizirane trditve. Taka govorica je, mimogrede povedano, edino mogoča s pozicije moči in s pozicije, ki jo našemu govorcu dajejo cenzurirani ali zastrašeni mediji. Kar pa je pri tem še posebno depresivno, je to, da se po številnih blogih pojavlja vse več Grimsovih retoričnih klonov, ki v neskončnost ponavljajo iste izmišljotine.
Darko Štrajn
35-urni delavnik: leva utopija ali kaj več?
| 4. Maj 2007 | | Jure
Francija se bo to nedeljo ponovno odpravila na volitve. Kot je že od uvedbe leta 1997 običajno, je tudi na tokratnih predvolilnih soočenjih tema tudi slavni 35-urni delavnik. Ne bom skrival, da je povod za tole pisanje kolumna v Financah izpod peresa človeka, pri katerem se vedno znova vprašam, kako to, da Frankla ni sram objavljati takšnih primitivnih, hujskaških in žaljivih tekstov. Na njegovem mestu bi jaz hodil z vrečko na glavi. Razumem, prodaja a kje je meja, gospod Frankl? Do kje boste spustili javni diskurz o pomembnih politekonomskih temah? A boste prevzeli odgovornost za posledice tega neverjetnega primitivizma? A se moramo o teh stvareh res pogovarjati na način, ki ne zmore brez sodrge, lenuhov, luzerjev, …? Pa pustimo to, in se raje posvetimo 35-urnemu delavniku, ki si zasluži več pozornosti, kot je zmorejo dežurni primitivci. Ne zato, ker bi menil, da gre za čudovito rešitev vseh problemov, ampak ker je, kot običajno, stvar nekoliko bolj kompleksna kot zmerjanje z levičarskimi skrajneži, ki da ne poslušajo resnih ekonomistov.
35-urni delavnik je Jospinova socialistična vlada začela uvajata leta 1997 iz dveh razlogov; primarni je bil zmanjšanje izredno visoke stopnje brezposelnosti, drugi je bil usmerjen v izboljšanje kakovosti življenja zaposlenih. Načrt je bil deležen predvsem podpore sindikatov in levice, desnica pa ga je ostro napadla kot “napad na podjetništvo”, “triumf ideologije nad razumom” in celo “gospodarski samomor”. No, predvsem slednjim pogledom, ki jih ni manjkalo tudi iz tujine (zlasti anglosaksonski mediji so si dali duška), gre očitati, da so spregledali dejstvo, da ne gre samo za skrajšanje delovnega časa iz 39 na 35 ur, ampak za celovit sveženj socialnih reform, ki so dopolnile druge politike Jospinove vlade, ki jih sicer uvrščamo bolj v repertoar neoliberalnih receptov. Ironija je, da je ravno socialistični Jospin recimo najbolj pospešil privatizacijo.
Yet Jospin, the socialist, pursued privatizations of state-owned enterprises with extraordinary vigor: during his five-year tenure, from 1997 to 2002, he privatized more than any of his “conservative” predecessors, and almost more than all of his predecessors combined. Vir
Francoski načrt 35-urnega delavnika tako ni mogoče resnično razumeti brez obsežnih spremljevalnih ukrepov, usmerjenih v reorganizacijo dela, ki naj bi povečali storilnost in fleksibilnost delovnega časa, nadzor nad rastjo plač in državne pomoči preko znižanja davkov na plače. Načrt je temeljil na cilju, da se za približno 10 odstotkov zmanjša delovni čas, in to brez padca plač in dviga stroškov dela.
Primer iz prakse:
Yet this ostensibly socialist law made it not optional but mandatory that all employers with more than 20 employees re-negotiate long-standing labor agreements with workers. These re-negotiations often led to much higher flexibility and higher profits. As Gunnar Trumbull notes, “workers have generally been willing to accept a more flexible allocation of their work time, along with some wage restraint. Samsonite workers, for example, have agreed to work 42 hours per week in the summer, when the demand for baggage is high, in exchange for a shorter 32 hours-per-week schedule in the winter. This so-called annualisation can reduce the amount of overtime a company must pay, while also reducing layoffs in the off season.” Vir
Kot kažejo nekatere raziskave danes, jim je vsaj načelno uspelo, 35-urni delavnik pa so sprejela tudi tista podjetja, ki so sodila med najostrejše nasprotnike njegove uvedbe. Čeprav med raziskavami prihaja do različnih ocen, koliko je novi delavnik prispeval k zmanjšanju stopnje brezposelnosti, je precej več takih, ki ugotavljajo, da je neto učinek pozitiven. V glavnem pozitivni učinki so tudi pri produktivnosti zaposlenih in dvigu kakovosti življenja.
Torej, 35-urni delavnik: leva utopija ali kaj več? Odkrito, ne vem. Gre pa za zanimiv poskus, precej bolj kompleksen kot bi ga želeli prikazati nekateri in vsekakor vreden pozornosti tudi v prihodnje.
Dodatno branje:
Betrayal of Disadvantaged Workers?France’s 35-Hour Week: Attack on Business? Win-Win Reform? Or Betrayal of Disadvantaged Workers?
Working Less Is Working In France - 35-hour week
The Puzzle of Parisian Partisanship
Pahor bi se rešil izbrisanih
| 4. Maj 2007 | | shotokan
Predsednik Socialnih demokratov (SD) Borut Pahor je v pogovoru za današnjo izdajo Primorskih novic menil, da bi bilo treba vprašanje izbrisanih rešiti zdaj, da premierju Janezu Janši ne bi bilo treba pojasnjevati, zakaj ne spoštuje odločbe ustavnega sodišča. Tisk je namreč do države, ki predseduje Evropski uniji, neprizanesljiv, je v zvezi s predsedovanjem Slovenije EU v prvi polovici leta 2008 dejal Pahor in dodal, da bo Sloveniji takrat več pozornosti namenjal tudi Evropski parlament.
Pahor je pri tem izpostavil primer avstrijskega predsedovanja EU, ko je bilo neizpolnjevanje ustavnih določb v zvezi s slovensko manjšino praktično neprestano na dnevnem redu Evropskega parlamenta. Pahor je opozoril, da je to legitimen predmet diskusije, če gre npr. za vprašanja sožitja, nestrpnosti, kršitve človekovih pravic ali nespoštovanje odločb ustavnega sodišča.
A ni bil prav Pahor tisti, ki se je kot predsednik Državnega zbora zavzemal za ustavni zakon o izbrisanih, katerega edini namen je zaobiti odločbo ustavnega sodišča? Privošči si pro forma pridigati Janši, hkrati pa se zavezuje, da vlade v času predsedovanja EU kot voditelj opozicije ne bo napadal.
Sumim, da bo na hrbtih izbrisanih v administrativnem genocidu po osamosvojitvi prišlo do gnilega kompromisa, kjer bodo človekove pravice žrtvovane na oltarju nacionalnega interesa, t.j. gladkega, slavnega in uspešnega predsedovanja EU. Pakt o nenapadanju v času predsedovanja bo namreč Pahorju služil kot razlog, da se čim hitreje reši izbrisanih, na tak ali drugačen način. Ustavni zakon pred začetkom leta 2008 bi mu najbolj ustrezal: z njim bo odločba izgubila pomen, EU pa bo tako ali tako srečna, da se z izbrisanimi ne bo rabila ukvarjati, ker bo lahko kazala na to pravno tehnikalijo. Case closed.
Sporno?
| 3. Maj 2007 | | Jure
Ne vem, kaj je Drnovšek naredil sodelavcem 24ur.com, toda že nekaj časa opažam, da so pri ustvarjanju diskurza “Drnovšek=problem” nenavadno dejavni. Vedno prvi, še pred Delom (kjer je to pač pričakovano). Nov primer “afere”:
Drnovškove sporne pomilostitve
Naslov je bombastičen, toda že v drugem odstavku je takoj vidno, da gre za strel v prazno.
S pravosodnega ministrstva so sporočili, da je dal minister Lovro Šturm k pomilostitvam pozitivno mnenje. In sicer na priporočila sodišč. Predsednik Drnovšek torej ni ravnal po svoje.
Torej, POP TV-jevci, zakaj “sporno” in zakaj “Drnovšek”?
Prvomajske podražitve
| 3. Maj 2007 | | vale
Za katere je škoda, da niso le prvoaprilska šala:
=> Za 1,4 odstotka se je podražila vožnja po slovenskih avtocestah.
=> V povprečju bomo za pisemske znamke odšteli 8,7 odstotka več.
=> Za 6 odstotkov so dražje vozovnice za vožnjo z vlakom po državi.
=> Založniki lahko cene učbenikov za splošnoizobraževalne predmete povišajo za 1¸6 odstotka, cene učbenikov za strokovne predmete pa za največ 2,2 odstotka. Nova cena ne sme presegati 19,40 evra.
=> Zavarovalnice, ki izvajajo obvezna avtomobilska zavarovanja, so danes začele uporabljati nove, spremenjene splošne pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Zaradi širšega območja zavarovalnega kritja (zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije tudi škodo, ki je bila povzročena na ozemlju držav članice EU in še nekaterih držav), zavarovanci ne bodo imeli več možnosti izbire med zavarovanjem le za Slovenijo ali tudi za tujino, kar pomeni, da se bo 11 odstotno doplačilo za zavarovanje v tujini, ki je bilo doslej na izbiro, vračunalo v zavarovalno premijo.
Živel 1. maj 2007!
Humor tudi ob dnevu svobode tiska
| 3. Maj 2007 | | Jure
Grimsu gre izreči priznanje “humorist tedna”. Na Grimsovo žalost, Goebbelsa, ki bi bil edini primeren za predajo plakete, ni več med živimi.
Izjava mag. Branka Grimsa ob svetovnem dnevu svobode tiska
Letošnji svetovni dan svobode tiska lahko v Sloveniji praznujemo z velikim ponosom. Prav letos je namreč State Department ZDA v svojem poročilu o stanju na področju varovanja človekovih pravic prvič zapisal, da so v Sloveniji mediji povsem svobodni in pokrivajo celoten spekter različnih mnenj. Vsa minula leta je namreč State Department opozarjal, da mediji v Sloveniji niso bili dovolj pluralni, saj »niso pokrivali celotnega spektra različnih mnenj«, kar pomeni, da ni bila izpolnjena ustavna pravica slovenskih državljank in državljanov do stalno dostopne objektivne in celovite informacije. Očitno ni naključje, da se je ta pozitivni premik v oceni State Departmenta zgodil prav v letu, ko sta bila uveljavljena na referendumu sprejeti zakon o RTV Slovenija in novela zakona o medijih. Med države s povsem svobodnimi mediji nas je ponovno uvrstila tudi vodilna mednarodna organizacija za področje medijske svobode Freedom House. Zato bi nas morali vse toliko bolj skrbeti poskusi oživljanja že preživetih in zavrženih vzorcev iz preteklosti.
Najslabši, ko gre za poštenost
| 3. Maj 2007 | | Jure
Janez Gril, direktor in glavni urednik Družine, je v Financah zapisal naslednje:
Zelo zgovorna je primerjava višine pomoči, ki jo prejema Katoliška cerkev. V Nemčiji dobi Cerkev 160 evrov pomoči na katoličana, v Avstriji 67,8 evra, v Italiji 19,2 evra, na Hrvaškem 8,6 evra, na Madžarskem 8,7 evra, v Sloveniji pa, ne boste verjeli, 0,8 evra na katoliškega vernika. Silne govorice o velikanski pomoči, ki da jo naša država daje Cerkvi, očitno slonijo na zelo trhlih temeljih! Vir
Sklicuje se na ugotovitve iz brošure Financiranje Cerkve, ki so jo izdali pri Družini. No, pa sem si rekel, ne bodi len, Jure, in pogledal, kako za hudiča so dobili število katoliških vernikov s katerim delijo omenjeno pomoč.
Slovenija: 1,618 milijonov katoliških vernikov; vir: cerkvena statistika slovenskih škofij za leto 2005.
LOL. Po tem si tega, kako so seštevali sredstva, niti pogledati ne upam več.
Cinična Mlada Slovenija
| 3. Maj 2007 | | Jure
Podmladek Nove Slovenije je danes v javnost spravil naslednjo mojstrovino cinizma:
Na 3. maj se povsod po svetu spomnimo na novinarje in medije, ki prav na današnji dan praznujejo svetovni dan svobode tiska. Svoboda tiska in s tem svoboda izražanja, ki je za nas - našo državo in Evropo nekaj samoumevnega, je žal v nekaterih državah po svetu omejena in žrtvovana celo z življenji novinarjev.
Mlada Slovenija – podmladek NSi se zaveda, da je svoboda tiska, pluralni in neodvisni mediji temelj za demokratično družbo.
Mlada Slovenija se zaveda velikega pomena, vpliva in tudi moči, ki jo imajo mediji in novinarji na družbo s svojim poslanstvom informiranja javnosti in nadziranja nosilcev oblasti ter drugih vplivnih oseb ter institucij. Prav zaradi te pomembne vloge, ki jo novinarji imajo, je še kako pomembno novinarjevo znanje, strokovnost, težnja po uravnoteženosti ter novinarjev pogum in poštenje pri morebitnih vplivih in zlorabah na njegovo delo.
Zagotovo novinar potrebujejo primerne in dobre delovne pogoje pri svojem delu in poslanstvu, ki mu ga ta poklic daje. Od njegovega osebnega profesionalnega dela, kredibilnosti ter kljubovanju vsem, kakršnimkoli vplivom in zlorabam na njegovo delo, pa je poleg ostalega tudi odvisna njiegova svoboda pri delu. Le tako si medjiji in novinarji zagotovijo večje zaupanje s strani javnosti in vlogo “četrte veje oblasti.”
Mlada Slovenija ob svetovnem dnevu tiska izraža podporo vsem pri boju za svobodo tiska in svobodo izražanja in pluralnosti. Vse to je bilo za nas še pred dvemi desetletji nekaj nepredstavljivega.
Laško bo prodalo Delo?
| 3. Maj 2007 | | Jure
Novica dneva. Vprašanje: kdo je kupec? Vprašanje: zakaj sprememba, če vemo, da so doslej vedno trdili, da imajo z Delom dolgoročne načrte? Je Delo postalo prevroč kostanj?
Pivovarna Laško naj ne bi imela dolgoročnih interesov v Delu, čeprav uprava pivovarne ocenjuje, da gre za uspešno podjetje, ki je tudi osrednji slovenski časnik. Tako naj bi Pivovarna Laško pripravljala scenarij o prodaji svojega lastniškega deleža po prevzemu Dela. Tega deleža naj ne bi prodala tujcem, temveč nekemu slovenskemu podjetju. Vir
Loading ...
