Arhiv May 2007
Lafferjeva krivulja - Pot v libertarni raj
| 16. May 2007 | | shotokan
Potem ko sem par svojih liberalnih prijateljev izzval, naj dokažejo, da nižji davki povečajo davčne prihodke, so poklapani priznali, da razen nekaterih neuglednih (beri: skrajnih libertarnih) komentatorjev tega še nihče ni dokazal. Potem sem naletel na zanimiv članek, kjer se avtor čudi: le zakaj libertarci zagovarjajo znižanje davkov, če pa ti zvišujejo davčne prihodke in s tem državi dajejo možnost, da povečuje obseg svojega delovanja? A ni majhna država libertarni cilj in je znižanje davčnih prihodkov eden izmed ukrepov, da jo shiraš? Laffer je pokazal pot - davke je treba samo dovolj radikalno zvišati, pa se bodo davčni prihodki znižali sami od sebe, država pa bo na poti v pogubo. Le zakaj potem toliko govora o znižanju davkov, če pa s tem država zgolj izžame več sredstev iz gospodarstva?
Ta vprašanja so seveda retorična. Znižanje davkov pomeni znižanje davčnih prihodkov in s tem prvi korak k zmanjševanju socialnih pravic, predvsem tistih, ki jih uživa deprivilegiran del prebivalstva. Zato je treba zmanjšanje davkov zaviti v voodoo economics a la Laffer, ki v nasprotju z zdravo pametjo tolaži neuko ljudstvo, da bodo s tem, ko bodo bogati v proračun prispevali manj, pravzaprav iz državne malhe dobili več. Kaj pa mislite, zakaj slovenska vlada načrtuje krčenje javne porabe, potem ko je bogatim znižala davke? Tax cuts do not pay for themselves.
Čustveni in nestrpni
| 15. May 2007 | | Jure
a vsaj z osnovami. O čem govorim? O prispevku Jožeta P. Damijana iz zadnjega Dnevnikovega Objektiva, v katerem je debato na Drugem domu označil za čustveno in nestrpno, Splichalovo intervencijo v isti prilogi teden poprej pa za “naivno romantično”. Hvala za komplimente, čeprav mi ni čisto jasno, kako je mogoče določeno razmišljanje označiti za “naivno romantično”, hkrati pa se prostodušno spraševati, če prav razumemo prebrano. Je pa vprašanje na mestu, saj se z znanci že nekaj časa čudimo, kako je mogoče napisati spodnji sestavek in si kljub temu v z vso resnostjo (in seveda ne-čustveno in strpno) domišljati, da imamo o svobodi tiska sploh kaj pametnega povedati.
Splichalov članek diskutira o svobodi tiska kot o drugi plati svobode govora kot ustavne pravice. Nisem prepričan, če prav razumem njegov tekst. Razumem ga kot poziv državi, naj omogoči vsem zainteresiranim državljanom enak dostop do javnega izražanja, vendar pa Splichal nikjer eksplicitno ne pove, kako naj država to naredi. Ne vem, ali je s tem mislil, da mora tako regulirati področje medijev, da mora vsak medij vsakemu posamezniku omogočiti, da kadarkoli izrazi svoje mnenje? Torej da mu mora objaviti vsak poslani članek, pismo bralcev, govorni ali slikovni prispevek? Tako bi si na primer jaz predstavljal striktno uveljavljanje ustavne pravice do tiska in govora vsakega posameznika. Toda ali mar s takšno regulacijo država ne posega v avtonomijo medijev in novinarjev? Mar ni prav sporna uzakonitev obvezne objave popravka (s strani sedanje vlade) že korak v to smer?
Priznam, kriv sem, ker ob takih in podobnih biserih, ki jih v omenjenem prispevku kar mrgoli, s težavo ohranim distanco, potrebno za koristno javno debato; mogoče tudi zaradi tega, ker sem še vedno prepričan, da je ta možna le med udeleženci, ki so o temi razprave poučeni vsaj na osnovni ravni. Da o nečem ne debatirajo zgolj zaradi tega, ker problem pač pade v njihove ideološke okvire. Ker je koristen. Ker lahko “dokažejo”, kako so baje imeli prav.
Seveda ima vsak pravico do svojega mnenja, tudi mladoekonomisti, ki nikoli v življenju niso vzeli v roke nobene komunikološke literature, in pri katerih se vprašaš, kje sploh začeti, ker manjka temeljni referenčni okvir. Ima pa neka družba evidenten problem, ko se mnenje strokovnjakov z določenega področja odpravlja z “naivnostjo”, diskurz pa diktirajo vsevedi, ki danes reformirajo pokojninski sistem, jutri davke, pojutrišnjem zdravstvo… v prostem času pa še pacajo medijsko politiko.
Mladoekonomisti v državi (in/ali politiki) vidijo največjega hudiča. Jah, politika nam lahko pošteno zagreni življenje, toda skozi stoletja smo razvili vsaj nekatere mehanizme odpora. Bojim pa se, da proti vsevedom, ki kot ribe v vodi plavajo v mlakuži tabloidnih poslovnih medijev, še nismo našli ustreznega nevtralizatorja.
Tako, pa je za nami še en čustven in nestrpen tekst.
Kratko in jedrnato
| 15. May 2007 | | vale
je koprski župan Boris Popovič odgovoril Primorskim novicam. Ob občinskem prazniku je uredništvo Primorskih novic nameravalo dati besedo tudi županu MOK, Popovič pa je intervju odklonil. Zakaj? Uradni odgovor na vprašanje so po njegovem naročilu sporočili iz občinske službe za stike z javnostmi, glasi pa se: “Zato!”
Razredni boj je passé
| 12. May 2007 | | Jure
“The greatest trick the devil ever pulled was convincing the world he did not exist.” The Ususal Suspect
V današnjem Objektivu je srednje zanimiv intervju z Žigo Turkom. Po branju mi je najprej prišla na misel primerjava z njegovim predhodnikom; če je bil Damijan mož “ideje” (kakorkoli sporne), je Turk mož medijem prijazne prezentacije trenutno modernih floskul o razvoju in napredku. Da širi več optimizma kot njegov predhodnik, je za politiko, ki jo naslednje leto čakajo volitve, precej koristno.
Toda pisker mi je resnično dvignil s to izjavo:
Če bi zlata ribica prišla k ministru za razvoj in bi mu izpolnila tri želje, bi to bile: prvič, da bi imeli Slovenci več otrok. Drugič; da bi sodišča delala hitreje. In tretjič; da bi levica in sindikati presegli razredni boj oziroma negativno razumevanje svobodnega podjetništva.
Sveta preproščina! V času, ko se razlike med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, povečujejo tako na lokalni kot globalni ravni, je govorjenje o neki neoliberalni, brezkonfliktni družbi, kjer je razredni boj neobstoječ (ali vsaj nepotreben oziroma zgrešen), neverjetno sprenevedanje. Razredni boj je vsaki družbi imanenten, pa če si lokalni neoliberalni krožkarji še tako domišljajo, da so ustvarili ali so vsaj na poti v neko brezrazredno družbo.
In še mimogrede: največja cokla za svobodno podjetništvo v Sloveniji je njena država in delovanje državnih organov. Neverjetna ironija pri tem pa je, da ima ista država ministra, ki državljane (pa še levico in sindikate) prepričuje, da v svobodno podjetništvo ne verjamejo dovolj zavzeto. Kaj se je že zgodilo s pometanjem pred lastnim pragom?
links for 2007-05-11
| 11. May 2007 | | Jure
-
The deep irony is that it is the unfettered rise of corporate power that presents the biggest threat to free markets, and to the ability of free markets to promote individual freedom, equality before the law and equitable prosperity.
-
He requested to show a few minutes of one of his films, but Republicans blocked his request. Here’s what Congress won’t see:
Guardian prenavlja…
| 11. May 2007 | | Jure
spletno stran. Ni še končano, vendar stvar obeta. Bilo bi smiselno, da oblikovalce spletnih strani slovenskih dnevnikov pošljemo na izobraževalno ekskurzijo.
Eppur si muove!
| 11. May 2007 | | Jure
Dober material za petkovo zabavo:
Danes je najbolj v modi teorija, da homoseksualnost temelji na duševni motnji tako imenovanega »čuta spolne identitete«. Dejstva kažejo, da homoseksualci niso prizadeti le v svojem spolnem elementu, temveč v svojem celotnem čustvenem svetu. Njihovo čustveno življenje, denimo, močno sovpada s tesnobnim, prisilnim in depresivnim svetom, ki ga zaznamujejo depresije, razdražljivost, problematika odnosov do drugih in psihosomatski problemi. V določenih vidikih svojega čustvenega življenja niso zmožni dozoreti in biti odrasli in kljub temu, da bi radi dali vtis veselosti in dobrovoljnosti, notranje niso srečni. Vzrok tega ni v diskriminaciji, za katero hočejo obsoditi družbo, ki naj bi jih naredila za »žrtve«, temveč v silah, ki delujejo v notranjosti prizadetih (…) Celotne kvazi-znanstvene blodnje
links for 2007-05-10
| 10. May 2007 | | Jure
-
Arguably, the editors are more conservative than Murdoch!
Vmesno poročilo o delovanju SOVE
| 10. May 2007 | | Jure
Drugo vmesno poročilo delovne skupine o delovanju SOVE: Poročilo SOVA
Jedrska energija za varno, konkurenčno in trajnostno oskrbo z energijo
| 10. May 2007 | | Jure
Evroposlanke Romane Jordan Cizelj Evrosong ne zanima (ni posluha?), bližje ji je jedrska energija:
Evropski poslanci so danes, 10. maja 2007, na mini plenarnem zasedanju v Bruslju z izglasovanjem poročila “Ocena Euratoma - 50 let evropske jedrske politike”, obeležili pol stoletja obstoja Evropske skupnosti za jedrsko energijo (Euratom).
Najbolj zanimiv del sporočila:
Glede na pomen, ki ga ima jedrska energija pri doseganju ciljev varne, konkurenčne in trajnostne oskrbe z energijo, igra pogodba Euratom pomembno vlogo.
Zeleni bi znali malo poskočiti.
Loading ...
