Arhiv April 2007
Radijsko onesnaževanje
| 19. April 2007 | | Jure
V kolikor se vam zdi, da slovenska televizija trenutno doživlja obdobje programske agonije, da si skoraj ni več mogoče predstavljati večje vsebinske izpraznjenosti, očitno zadnje čase niste prižgali radia. Sam sem dokaj slab radijski poslušalec. Ker sem imel približno dve leti do službe samo pet minut vožnje, radia skorajda nisem poslušal. No, odkar ponovno uživam v radostih ljubljanskega prometnega kaosa, bi lahko ta medij spremljal pogosteje. Pa ga ne bom.
Komercialne radijske postaje vsaj v Ljubljani in okolici rastejo kot gobe po dežju. Radio Ena, radio Ljubljana, Evropa… RDS vam najde kar nekaj novih imen, ki jih prej ni bilo. Toda kaj kmalu se zalotite, da živčno zamenjujete frekvenco. Pa nič ne pomaga, ker je povsod isto. Ista glasba, nek goldie-oldies pofl, skrajno “všečno večini”, zreducirano na najnižji skupni imenovalec. Skoraj nič programa, nobenih oddaj, če odštejemo špikerje brez osebnosti, ki so vsaj tako nemogoči kot glasba, ki jih obdaja. Hitovci mislijo, da so kul? Pa kdo je dal tem brezveznjakom Viktorja? Zveza gluhih?
Skratka, radio je zame, z izjemo nacionalnih postaj, mrtev medij. Ukinili so sami sebe, saj te industrijske zvočne brozge iz prežvečenih hitov, skrajnega konformizma, neinventivnosti, dolgočasja… ne morem pogoltniti. Pa ne zahtevam veliko, samo malo izbire, malo različnosti, da ne zveni vse isto, da ima postaja nek obraz. Kolikor vem, na področju radijskih medijev ni večjega kaosa kot v sosednji Italiji, kjer imate na voljo ducate različnih postaj. Toda že kot občasni obiskovalec zahodne sosede kaj hitro ugotovite, kateri radio vam ustreza. Ker se dejansko razlikujejo, ker imajo neko osebnost, usmeritev. Na enih samo čvekajo, na drugih vrtijo italijanske kancone, na tretjih pop, na četrtih plesno muziko… Pri nas? Pri nas je vse nastavljeno na isto fantomsko ciljno skupino poslušalca brez oblikovanega glasbenega okusa, ki se še ni naveličal obrabljenih hitov iz osemdesetih, ki glasbe ne posluša, ampak mu deluje samo kot zvočna kulisa, kot šum, na katerega je pač navajen.
Adijo, radio, dober dan, podcasti.
Učna ura interpretacije podatkov glede na potrebe
| 18. April 2007 | | Jure
Stanislav Kovač v novih Financah ponuja izvrsten primer interpretacije podatkov glede na potrebe. Tema je slovenska solidarnost, Kovač pa pri razkrinkanju njenega domnevnega mita uporablja podatke Evropske družboslovne raziskave.
Iz te raziskave izhaja, da se Slovenija uvršča med države, kjer so vprašani izkazali nižje stopnje splošnega zaupanja, kolektivnih pričakovanj glede ravnanj drugih (recimo glede pripravljenosti pomagati drugim). Po teh podatkih se Slovenija uvršča med države južne in vzhodne Evrope, ki so primerjalno bolj egoistične in nesolidarne.
Vendar Kovaču pri rušenju mita par krat prav hudo spodrsne. Tako omenjene podatke, ki odražajo percepcijo vprašanih, že hopacupa interpretira, da za Slovence solidarnost ni vrednota. Tega ti podatki žal ne povedo. Nekaj je lahko vrednota, vendar lahko vprašani še naprej v percepciji problematizirajo njen manjko. Avtorji raziskave so nakazali kar nekaj možnih razlag za ta pojav v Sloveniji, ki pa jih Kovač priročno spregleda. Kot spregleda ugotovitve, da se zaupanje v Sloveniji povečuje.
Še huje je, ko s temi podatki poskuša dokazati, da v Sloveniji ni možen model visokih davkov in obsežne javne porabe, ki je značilen za skandinavske države, kjer je stopnja izmerjenega medsebojnega zaupanja in pričakovanj visoka. Slovenci niso Skandinavci, pravi Kovač. Že mogoče, toda potem takem niso narejeni niti za anglosaksonski model nizkih davkov in majhne javne porabe, kjer je stopnja t.i. prostovojne solidarnosti prav tako precej višja kot v Sloveniji. Anglosaksonski model namreč (deloma) rešuje posledice nizke javne porabe preko institucij neprofitnega-volunterskega sektorja, ki temelji na prav na tej prostovoljni solidarnosti, ki je v Sloveniji problematična.
In pika na i: Kovač pri rušenju mita o nesolidarnosti in napadanju t.i. prisilne solidarnosti, ki jo izvaja država preko redistributivnih mehanizmov, popolnoma spregleda podatke, da je Slovenija pri vrhu pri podpori vprašanih korektivni vlogi države pri regulaciji neenakosti (socialna vloga) in potrebnosti sindikatov. Slovenci mogoče res niso Skandinavci, t.i. prisilno solidarnost pa hudimana zavzeto podpirajo. Reformistom ne bi škodilo, če bi te podatke pogledali v celoti.
Preobremenjeni zapori
| 17. April 2007 | | vrtlar
V letu 2006 je bilo rekordno število zaprtih oseb ugotavlja Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij. S povprečno 1268 zaprtih oseb dnevno dosežena številka presega vsa dosedanja poosamosvojitvena leta.
Prostorska stiska pa se odraža tako v slabših odnosih med zaprtimi osebami kot pri preobremenjenosti zaposlenih v kazenskih zavodih.
Uprava je tako za rešetkami zaporov zaznala porast konfliktov, poškodb in gladovnih stavk, ki kažejo na stiske zaprtih, je ob predstavitvi poročila uprave za lansko leto poudaril Smole in posebej izpostavil ljubljanski zapor, kjer že nekaj let vlada huda prostorska stiska. Vir: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/240135
STA: Tino Mamić kmalu kot politkomisar?
| 17. April 2007 | | analizator
Kdor je pozorno pogledal, je lahko v nekaterih medijih opazil razpis za pomočnika odgovornega urednika Slovenske tiskovne agencije (STA). Dobro obveščeni viri so ob tem pojasnili, da je razpis le jalova formalnost: na STA namreč hočeš-nočeš (in veliko več je tistih, ki Mamića na STA nočejo) prihaja nekdanji urednik Primorskih novic Tino Mamić.
Naš vir meni, da bo njegovo imenovanje ob vsesplošni kadrovski in upravljalski krizi na nacionalni tiskovni agenciji predstavljeno kot okrepitev, čeprav gre v resnici zgolj za povečevanje vpliva vlade na delovanje STA. Viri na Uradu vlade za informiranje (sedaj takozvani UKOM) znajo ob tem povedati, da si njegov direktor Gregor Krajc - Hugo kljub temu, da njegov urad zagotavlja dobro polovico sredstev za delovanje agencije, slednje še ni uspel podrediti v takšni meri, kot to zahtevajo ambiciozni PRovci vladnih strank.
Ambicije omenjenih PRovcev sicer po preverjenih informacijah ne sežejo preko klicarjenja urednikov in direktorice STA Lidije Pavlovčič, češ da agencija ne poroča dovolj uravnoteženo. Kljub temu je takšen pritisk dovolj, da uredniki štejejo, koliko novic je posvečenih opozicijskim strankam in koliko vladnim, posebej marljivi pa se ne ustrašijo niti merjenja dolžine odstavkov, namenjenih zdaj tej, zdaj oni politični stranki.
Zanesljivi viri pravijo, da se je Krajc odločil priviti proračunsko pipico STA, ker naj vodstvo agencije ne bi dovolj učinkovito “discipliniralo novinarjev.” Agencija je bila zato prisiljena v varčevalne ukrepe, kot je ukinitev plačila nadur - lep primer neposrednega pritiska politike na samo eksistenco novinarjev. Plače na STA so po dostopnih informacijah nižje kot na večini slovenskih medijev, zato si je marsikateri novinar svoj dohodek izboljševal z nadurami, ki so k njegovi plači lahko prinesle tudi več kot deset odstotkov.
Pojavljati so se začele tudi govorice, da naj bi Krajc zahteval odstavitev direktorice Pavlovčičeve, ta pa naj bi svojo kožo rešila tako, da bi kot pomočnika odgovornemu uredniku plasirala Mamića. Sklepamo torej lahko, da je edini razlog za prihod Mamića na STA bolj učinkovito discipliniranje novinarjev agencije. Kdo je torej Mamić, da je tako primeren za vlogo politkomisarja?
Predvsem je ideološko kompatibilen s sedanjo vladajočo politiko. Preden je podprl sporni Grimsov zakon o RTV, je bil npr. urednik medijske izpostave Rimokatoliške cerkve na Slovenskem, tednika Ognjišče, še pred tem pa je ukaželjni katoliški mladini serviral mesečnik Sončna pesem. Kot sin nekdanjega klerikalnega poslanca Ivana Mamića (NSi) se Tino, sicer maturant vipavske škofijske gimnazije, ni mogel upreti politiki in je barve bojevitega katolicizma dva mandata branil kot študentski poslanec katoliške študentske skupine SAS.
Njegove novinarske intervencije se skladajo z njegovo ideološko usmeritvijo. Administrativni genocid nad izbrisanimi in kritike nespoštovanja odločbe ustavnega sodišča Mamić tako označi kot “vihar v žlici vode”, kritike nadškofa Rodeta, Marjana Podobnika in Bajuka pa kot “medijski umor”.
Ne gre dvomiti v to, da Mamić kot pomočnik odgovornega urednika na STA ne bo dopustil, da se kaj takšnega zgodi v njegovem novem dvorišču.
Kdo je Praprotnikovo “globoko grlo”?
| 17. April 2007 | | Jure
To se verjetno zadnje čase sprašujejo vladavci (obstaja seveda tudi možnost, da vir poznajo a ga zaradi določenih okoliščin ne morejo onesposobiti). Dnevnikov Rok Praprotnik je namreč z novi informacijo o dogajanu v Sovi zadal predsedniku vlade dober protiudarec. Spomnimo: Janša je problematiziral obstoj naprave za prisluškovanje mobilnim telefonom, ker te baje ni mogoče nadzorovati. Zazdelo se je, da s tem želi upravičiti šarjenje po prostorih Sove. Nekdanji direktor Sove je odgovoril, da v času njegovega mandata omenjene naprave niso uporabljali, kar se da tehnično dokazati. Danes pa Praprotnik objavi vest, da je Branko Cvelbar, ki je v Sovo prišel iz obrambnega ministrstva skupaj z Lavrihom, marca letos ukazal, da se tako “sporni” sistem ponovno usposobi. Ouch.
Praprotnik dobro lovi žogo. V kakšni drugi državi bi se ob njegovih informacijah predsedniku vlade že zdavnaj povedalo, da je megle dogovolj, da naj že enkrat pove, kaj hudimana iščejo v Sovi. Pri nas nevarnosti ni - še najprej ostajamo obsojeni na cirkus v izvedbi Petek&Kovačič&Co, režiser pa spušča pasje bombice po potrebi.
Globoko cinična
| 17. April 2007 | | Jure
Vsem, ki se občasno, kdaj pa kdaj, v trenutkih melanholije, po gasom sprašujete(-mo) o smislu, moralnosti dela za ljubi kruhek, namenjam tale nasvet; ne se sekirat! Če ne boste vi, bo pa nekdo drug. Morda, o-groza, celo kdo bolj sposoben. Nekompetentnost naša bo osveta!
Bolj ga serjemo, več oglašujemo
| 16. April 2007 | | Jure
Oglasi za časopis Delo rastejo kot gobe po dežju, pri čemer ni mogoče mimo ugotovitve, da je njihova raznovrstnost obratno sorazmerna s številom bralcev. Najnovejši televizijski oglas so posneli kar v moji alma mater, kar je vsekakor posrečen cinizem. A može i bolje; kaj ko bi Delo mogoče postalo sponzor* kakšne učilnice na FDV-ju? Saj si predstavljamo, kako v učilnici časopisa Delo vzgajamo nove, boljše, kakovostnejše generacije novinarjev, ali? Mogoče se vrne tudi izgubljeni sin, naš dosmrtni zunanji minister, in reče kakšno o primernih odnosih med zmagovalno opcijo in novinarsko kasto?
*Za neposvečene: FDV je svoje čase denar za nove prostore pridobival na resnično inovativne načine. Rezultat so učilnice, katerih sponzorji so različna slovenska podjetja.
Izz(l)ivi upravljanja Bolnišnice Izola
| 16. April 2007 | | vale
Nekaj izjav o apetitih Vzajemne pri upravljanju izolske bolnišnice
Marko Jaklič:
Dejstvo namreč je, da bi se z drugačnim upravljanjem, bolj učinkovitim upravljanjem izolske bolnišnice, predvsem v smislu novih programov, ki bi jih Vzajemna lahko prinesla in niso odvisni od obveznega zdravstvenega zavarovanja, da bi s tem denarjem prišlo do sanacije bolnišnice.
Andrej Bručan:
V našem interesu je trenutno predvsem sanacija bolnišnice v Izoli, ki je v izgubi in ki bo sanirana s kreditom z garancijo države, kar z drugimi besedami pomeni, da današnje razmišljanje trenutno ne gre v smeri tistega kar je izjavil g. Jaklič, je pa na vsak način možno uporabiti zakon o javno zasebnem partnerstvu in iti v to smer. Ampak interes ministrstva ni v tej smeri ta trenutek, še posebej kar se tiče bolnišnice Izola.
Nives Renar:
Po izjavi enega od članov sanacijske skupine prof. Marka Krajnca, da take bolnišnice ne bi prevzel niti v primeru, da bi mu jo podarili, je za nas tako zanimanje vzpodbudno. Vsebinsko izjave g. Jakliča ne morem komentirati, ker jo poznam zgolj iz medijev, moramo pa seveda, kot vodstvo bolnišnice, upoštevati predvsem mnenje ministrstva za zdravje.
Vir: RA Koper
Konec cenzure literature?
| 16. April 2007 | | Jure
Ustavno sodišče je razveljavilo sodbi okrožnega in višjega sodišča proti pisateljici Bredi Smolnikar. Po mojem skromnem mnenju lahko zakličemo samo “hvala bogu”, saj sta bili omenjeni razsodbi med najbolj neumnimi in škodljivimi.
Po več kot osmih letih se je z odločitvijo ustavnega sodišča končal sodni proces proti pisateljici Bredi Smolnikar. Ustavno sodišče je kot najvišji pravosodni organ v Sloveniji soglasno razveljavilo sodbi ljubljanskega okrožnega in višjega sodišča, ki sta avtorici knjige Ko se tam gori olistajo breze med drugim naložili umik vseh izvodov knjige iz prodaje, javno opravičilo in plačilo odškodnine tožnicam - zahteva je v zadnjem času dosegla znesek 4,7 milijona tolarjev. Več
Niko iz HITa?
| 16. April 2007 | | vale
Zgodba se vleče še iz leta 2005, ko je skupščina HITa kot zastopnika lokalnih interesov v nadzornem svetu izvolila Nika Jurco, kljub temu, da je pet občin, ki imajo v HITu tretjinski delež predlagalo, da bi jih zastopal novogoriški župan Mirko Brulc. Zato sta novogoriška in šempetrsko-vrtojbenska občina dali pritožbo na Okrožno sodišče v Novi Gorici, ki je njuna zahtevka zavrnilo, Višje sodišče v Kopru pa jima je pred kratkim dalo prav. Sodišče sklepov skupščine HITa ni spoznalo za nične, ampak za izpodbojne. To pomeni, da je Niki Jurci članstvo v nadzornem svetu prenehalo s pravnomočnostjo sodbe, to je 17. marca in s tem dnem je član nadzornega sveta HITa ponovno Mirko Brulc, župan mestne občine Nova Gorica. Izredne skupščine občine ne bodo sklicale, saj naj bi HIT sam uredil zadeve tako kot je predlagano tudi v sodbi. Na KADu in SODu, ki sta dvotrretjinska lastnika HITa sodbo še preučujejo, pravijo pa, da bodo o dokončni odločitvi o nadaljnjih postopkih upoštevali veljavne zakonske predpise. Sodba je pravnomočna, strankam pa še vedno ostaja možnost vložitve revizije na Vrhovno sodišče Republike Slovenije.
Loading ...
