Arhiv april 2007
Javno-zasebno partnerstvo ala Popovič
| 25. april 2007 | Slovenija | Jure
Dragi Koprčani, želeli ste - plačujte!
Odlok o koprskem javnem kopališču pooblašča občinsko upravo, da razdre koncesijsko pogodbo z družinskim podjetjem župana Popoviča (B.P.C.). Po novem bo stroške vzdrževanja kopališča pokril občinski proračun, Popovičevo družinsko podjetje pa bo - v zameno za predčasno razdrtje pogodbe - dobilo stavbno pravico za kopališke gostinske lokale in opravljalo dobičkonosno gostinsko dejavnost. Novi kopališki režim naj bi omogočil brezplačen vstop na kopališče vsem obiskovalcem. Stroški bodo javni, dobiček, ki bo še večji zaradi pričakovano povečanega obiska, pa zaseben, Popovičev. Dve muhi na en mah. To je precedens, ki bi moral Slovenijo resno skrbeti. Vir
Kozlarije Stanislava Kovača
| 25. april 2007 | Slovenija | Jure
Počasi bom moral odpreti nov blog. Kozlarije Stanislava Kovača bi bil kar pravšnji naslov.
Če bi bilo nekdanjih komunističnih držav delo resnično vrednota, potem se delavci in delavke po zlomu komunizma ne bi množično predčasno upokojili, ampak bi delali vsaj toliko let kot delavci v državah z dolgoletno kapitalistično tradicijo. Vendar je slovenska tranzicijska realnost povsem drugačna: naši delavci in delavke, ki so v komunizmu ob 1. maju ritualno izrekali ideološko hvalnico “delu čast in oblast”, so po zlomu komunizma ob prvi priložnosti delu nečastno obrnili hrbet, se ugodno upokojili in uveljavili nov upokojenski slogan - nedelu čast in oblast. Tako smo imeli v zadnjem obdobju komunizma leta 1985 še 275 tisoč upokojencev, leta 2004, ko naj bi se z vstopom v EU tudi formalno končala tranzicija, pa se je število prejemnikov pokojnin že podvojilo na 523 tisoč. Celotna kozlarija.
V kateri državi živi ta model? V moji so imeli ti delavci ob tranzicijskem cirkusu na izbiro cesto ali penzijo, drugih priložnosti je bilo bolj malo. Temu praviti “nečastno obrniti hrbet delu” je pokvarjeno.
Ena in dva
| 25. april 2007 | Slovenija | Jure
Ena.
Spomnim se ga, ko je delal še na Večeru. Pri mojih starših smo, verjetno prej zaradi geografije kot premišljene odločitve, pač brali Večer. Spomniti se je morda premočno, saj ni izstopal. “Povprečje” je verjetno bližje resnici. Kot pisec je opazno slabši kot ta, ki ju je sedaj odpoklical, baje po lastni pameti. Ni prepoznavnega sloga, okorni stavki, pozabljive analize. Kljub temu bi po naravi stvari in z leti verjetno napredoval; tako je pač v navadi. Vprašanje, če bi prilezel tako visoko in tako hitro, toda tudi to ni bilo v celoti izključeno.
Ko ga je Slivnik postavil na Delo, sem bil začuden. Nisem vedel, da je že v ligi, primerni za takšna imenovanja. Vprašal sem se, kaj mu je tega treba. To ga bo spremljalo tudi po tem, ko bodo zdajšnji dogodki že zdavnaj zgodovina, ko trenutnih vladavcev ne bo več, ko bo Slivnik užival v penziji. Nenavadna karierna poteza, bolj primerna za prejšnje čase, ko sta se partija in sistem zdela večna. Danes je (vsaj na daljši rok) verjetno nespametna; vladavci pridejo in gredo, slej ko prej, dejanja ostanejo. Sprašujem se, kakšno kožo mora imeti, da je šel voditi kolektiv, ki ga je skoraj plebiscitarno zavrnil, ki ga, upravičeno ali ne, vidi kot podaljšano roko njega, ki je prišel v hišo poravnati stare račune. Motivi slednjega so jasni, pa še projektu, ki mu poslovno verjetno ni kazalo najbolje, je lahko zagotovil varnejši pristan. Toda, zakaj on? Kam bo šel po naslednji zamenjavi oblasti? Sedenje v Demokraciji verjetno ni privlačno, ali?
Dva.
Oglasili so se tudi reformatorji. Prav jim je, pravijo, kaj pa so nas potiskali na stran in pestovali nacionalni interes. Drži; če imaš samo kladivo, je vsak problem žebelj. Ni jim še jasno, da lastništvo ne rešuje vsega; da mogoče spremeni akterje, ne pa želje po obvladovanju. Da so mediji vedno privlačno orodje obvladovanja, pa naj si gre za državo, domače ali tuje lastnike. Mogoče bi jim koristila praksa na Fox News? Kdo ve. Pravijo, da je njihov medijski domek bil edini z odprto uredniško politiko. No, tudi tako lahko imenujemo ta manko kriterijev, ki je dopustil pravi razcvet primitivizma. Ki ljudem, ki jim ni pod častjo mrcvariti nedolžnih socioloških raziskav, daje status priznanih komentatorjev.
Drugi časi, isti ljudje, iste metode
| 25. april 2007 | Slovenija | Jure
Kar se dogaja na Delu je na moč podobno mojemu primeru iz l. 1989, ko so me odpoklicali kot skupnega dopisnika Dela in Tanjuga iz Buenos Airesa. Tudi jaz sem pisal tekste, ki so zelo motili tedanje (jugoslovansko) veleposlaništvo, poleg tega pa sem še jasno zavrnil sodelovanje z UDBO in o tem javno spregovoril v pogovoru za Mladino. Iz tedanje Tanjugove analize mojega dela pa sledi, da sem popolnoma nesposoben novinar. Delo, kot partner tega dopisništva, je njihove argumente sprejelo. Ni mi sicer jasno, kako sem potem lahko z odliko diplomiral na tedanji FSPN (mentor dr. Dimitrij Rupel), za diplomsko nalogo na fakulteti dobil študentsko Prešernovo nagrado in že pred odhodom v Buenos Aires objavljal ne samo v Delu, ampak tudi v Mladini, Naših razgledih, Teleksu, Ninu, Politiki, Intervjuju itd. in imel v svoji zbirki že nekaj tako ekskluzivnih intervjujev kot sta recimo pogovora z Allenom Ginsbergom ali Avgustom Černigojem, da o tistem z Ivanom Kreftom, ki mi ga zaradi posredovanja vodstva slovenske partije v Teleksu niso upali objaviti (izšel pa je v Mladini), sploh ne govorim. Razlike med mojo in Grahovo situacijo pa vendarle so. Po odpoklicu sta me ob vseh teh potezah čakali dve službi – na Tanjugu sem jo imel za nedoločen čas, na Delu pa so mi mirovale pravice. Seveda sem šel nazaj na Delo, kjer sem bil zaposlen že prej, vendar se moji novinarski kolegi v redakciji in tudi na časopisu tedaj niso postavili zame, tako kot sedaj (aktiv novinarjev in sindikat novinarjev Dela) končno za Matijo Graha, ampak so se kar po vrsti obračali stran in gledali v svoje pisalne stroje. Na prste ene roke lahko naštejem tiste, ki jih je sploh zanimalo kaj se je res dogajalo v Argentini. Avgust Pudgar je bil v zunanje politični redakciji edini, saj je imel sam podobne izkušnje z veleposlaništvom v Keniji, potem pa sta bili tu še Alenka Puhar in pokojna Vesna Marinčič. In ker Danilo Slivnik zdaj javno govori, da je Matija Grah zelo slab dopisnik in neprofesionalen novinar, ne morem mimo tega, da se ne bi spomnil Slivnikovega zapisa o njegovem obisku Buenos Airesa, ki ga je v Sobotni prilogi z velikimi črkami naslovil »S Che Guevaro po aveniji Majev«. Majska avenija v Buenos Airesu se seveda imenuje po mesecu maju, Maji pa so živeli daleč stran v Mehiki, kar bi bilo nekomu, ki se v tekstu nato celo hvali s tem, kako se je na to potovanje zelo pripravljal, lahko jasno. Marko Jenšterle
in še:
Ob tej priložnosti hočem opozoriti na zelo čudno politiko Petra Jančiča, odgovornega urednika Dela, za katero mislim, da pomeni pogreb Delovega novinarstva. Peter Jančič je namreč za STA izjavil, da je “osnovna dejavnost dopisnika obveščanje, šele nato komentiranje”. Ko so pred leti podobno politiko zavzeli na nacionalni televiziji in novinarjem prepovedali komentiranje, sta čez noč z malih ekranov izginili podobi dveh velikih novinarjev, ki na TV nista imela več kaj početi – Jožeta Hudečka in Jurija Gustinčiča. Predvsem Hudeček nam je s svojim komentiranjem, ki ni bilo le polno natančnega poznavanja zadev, ampak tudi pravih gledaliških elementov, poživljal televizijske večere in tistim, ki smo bili iz tiskanih medijev, vsakič znova kazal v čem je razlika med nami in televizijskimi novinarji. Vir.
Hm, če prav razumem Jančiča, Delo plačuje ne tako poceni dopisnike, da jim ti poročajo? Zanimivo. A ne bi bilo ceneje vklopiti teletekst avstrijske televizije?
Volilno telo v Ljubljani je infantilno retardirano
| 24. april 2007 | Slovenija | Jure
24ur.com video Žaljenje volivcev je zadnje čase zgleda v modi.
Psst!
| 21. april 2007 | Slovenija | Jure
V tokratni Sobotni prilogi Danilo Slivnik napade medijsko poročanje o dogajanju v Delu, pri čemer zlasti izpostavi Dnevnik. Pravi, da se ne spodobi, da časopisna hiša poroča o dogajanju v konkurenčnem mediju. Res je, običajno se mediji drug z drugim res ne ukvarjajo, toda obstaja še drug akter, ki ga Slivnik v enačbo ne vključi - javnost. So informacije o dogajanju na Delu relevantne za to javnost? Mora javnost to vedeti? Verjetno je vsem jasno, da je odgovor obakrat pritrdilen. Še več: obveščanje javnosti o relevantnih temah je med nalogami novinarjev in medijskih hiš prvenstveno. Pri tem pa v Slivnikovem pogledu nastopi problem: kdo pa naj poroča o teh dogodkih? Delo ne bo, drugim medijem se ne spodobi. Novinarske organizacije, tudi mednarodne, bi se v takem okolju lahko postavile na glavo, pomagalo ne bi nič, saj njihovega sporočila ne bi nihče slišal. Verjamem, da bi Slivniku takšno stanje ustrezalo, saj bi raboto na Delu lažje opravil. Kot v dobrih starih časi bi ljudstvu ostale samo še govorice ali branje med vrsticami.
Stvar je že skoraj smešna, ko na potrebo po oliki/diskretnosti opozarja človek, ki javno in poimensko tolče po lastnih novinarjih.
O steklih psih in pudljicah
| 20. april 2007 | Slovenija | Jure
Z odpoklicem Delovih dopisnikov je kriza v slovenskih medijih dosegla novo vrelišče. Samo ugibamo lahko, ali je njene snovalce tak odziv presenetil, ali pa so tako prepričani sami vase (arogantni), da se na to že povsem požvižgajo. Kakorkoli se bo zgodba na koncu že izšla, je že sedaj povsem jasno, da bomo imeli vsaj enega poraženca - časopis Delo. Ta se že nekaj časa spopada z upadanjem bralcev, pri takšnih dogodkih pa je upanje na obrnitev trenda verjetno utopično. Ugled, kolikor ga je še ostalo, bo nedvomno trpel. A to so vprašanja za lastnike, ki, skrajno nenavadno, dogajanje na Delu mirno spremljajo. Le kdaj bodo potegnili zavoro? In kakšno plačilo s strani politike jih čaka, če je ne bodo?
Pa pustimo vprašanja za lastnike in se posvetimo tistemu, ki je zanimivo za bralce, gledalce in poslušalce slovenskih medijev: se prostor (novinarske) svobode oži, širi ali ostaja enak? Zadnji odgovor, ponavadi v obliki “saj-so-tudi-prejšnji-to-počeli”, slišimo pogosto. Prepogosto za moj okus, saj na tako obravnavo stanja ni mogoče pristati. Tak odgovor namreč v celoti odpravlja zahtevo po izboljšanju stanja, izniči smiselnost volilne zamenjave politične elite. V čem je potem sploh smisel volitev, če se ne spremeni nič, če grehe danes opravičujemo z grehi prejšnjih? Samo v tem, da zamenjamo udeležence pri koritu? Kolobarjenju?
Tak odnos je nevaren, saj znižuje pričakovanja volivcev do politične elite. Od nje ne zahteva nobenega napora, samoomejevanja, nič, razen… brskanja po grehih vsakokratnih volilnih poražencev. Predstavlja najkrajšo pot do lene, nekoristne in arogantne politične elite.
A problematičnosti takšnega pogleda s tem še ni konec. Vsaka politična elita si želi vplivati na medije. Pritiski so bilo, so in bodo. Ugotovitev, ki ni originalna, toda zato nič manj resnična. Toda to še ne pomeni, da ni potrebe po primerjanju, po preučevanju, po iskanju odgovora na vprašanje, ali se prostor svobode širi ali oži. Svoboda nikoli ni izbojevana za stalno, ne gre za stanje, gre za proces. In proces ima določeno smer. Zato gre; za vprašanje, kam gremo.
Na boljše ali slabše?
Delo:
Uvedba postopka “redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi” dveh dopisnikov Dela, Matije Graha in Roka Kajzerja, je najbolj drastičen izraz pritiska na novinarsko avtonomijo na Delu, sta danes zapisala izvršilna odbora sindikata in aktiva novinarjev Dela.
“Uvedba omenjenega postopka je argumentirana z domnevno nesposobnostjo obeh dopisnikov, vendar je več kot očitno, da gre za politično motiviran poseg,” so prepričani Delovi novinarji.“Očitek o njuni nesposobnosti je popolnoma neutemeljen in kaže na stopnjevano samovoljo uprave. Ukrep razumemo kot način ustrahovanja in discipliniranja novinarjev Dela,” je med drugim zapisano v sporočilu.
Uprava Dela pod vodstvom Danila Slivnika, ob asistenci odgovornega urednika Petra Jančiča, uničuje dnevnik Delo, pojasnjujejo novinarji. Nanje uprava trajno pritiska s posegi v novinarsko svobodo, arbitrarnim nižanjem plač, disciplinskimi ukrepi, odvzemanjem področij.
RTV SLO:
Pri nas se dogaja to, da se novinarji, eminentni novinarji, ki pokrivajo neka področja potem nenadoma umaknejo s tega področja in ga prevzame nekdo drug.”
Večer:
Gospod Jaušovec je Mariborčan, zaposlen v časopisnem podjetju Večer. V pisarni ima postavljeno dvokrilno omaro, na kateri stoji napis Bunker. Če jo odprete, v njej najdete približno trideset člankov, ki jih je vodstvo časopisa v zadnjega pol leta naročilo, vendar jih ni nikoli objavilo. “Med njimi je nekaj takšnih, ki so napisani slabo in potrebujejo uredniško dodelavo,” pravi Jaušovec. “So pa tudi takšni, ki so dobri, pa niso dočakali objave. Njihov skupni imenovalec je, da izražajo kritiko obstoječega stanja.”
Boljše ali slabše? V prvo verjamejo samo še vladni piarovci in poslanec Petek.
Ob zaključku bi izpostavil verjetno najbolj bizaren zapis, ki je nastal ob trenutnem dogajanju.
Brez politike ne gre nikjer, tudi v novinarstvu ne. Slovenski novinarji, ki so si minuli teden podelili tradicionalne nagrade Bratstvo resnice, se prav nebratsko, konkurenca pač dela svoje, napadajo med seboj. Iz psov čuvajev se spreminjajo v stekle pse, ki grizejo drug drugega. Pri tem so najbolj glasni tisti, ki jih nehigienična povezava politike, gospodarstva in medijev ni motila, ko je bila na oblasti LDS, v tem novinarskem (ne)kulturnem boju pa se zapravlja ugled vseh novinarjev, tudi tistih, ki delajo dobro, strokovno in poglobljeno. Darka Zvonar Predan
Stekli psi, gospa Zvonar Predan? Le kako vam je ušlo spoznanje, da ne gre za spopad med novinarji ampak novinarji in njihovimi gospodarji? Bi morali biti novinarji o dogajanju v drugih hišah tiho? Bi bilo to resnično “bratsko”? Ali pa bi se nekoč, nekdaj, ko bi bilo že vse prepozno, spomnili na tisto “ko so prišli po soseda, sem bil tiho…”? A je Dnevnik odgovoren za dogajanje na Delu? Je Dnevnik nastavil Slivnika in Jančiča? Kje naj bi javnost zvedela o pritiskih na Delu, če ne iz drugih medijev? Kar iz Dela? Si javnost teh informacij ne zasluži? Niso relevantne? In če že govorimo o psih; obstajajo psi čuvaji, verjetno je med njimi tudi kak stekel, so pa tudi pudlji, ki hvaležno ližejo roke gospodarjev.
Izjava novinarskih organizacij o odpoklicu dopisnikov Dela
| 20. april 2007 | Slovenija | Jure
Evropska zveza novinarjev, Sindikat novinarjev Avstrije, Društvo hrvaških novinarjev, Sindikat hrvaških novinarjev, Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije ter Klub tujih dopisnikov na Hrvaškem izražamo resno zaskrbljenost zaradi predčasnega odpoklica Matije Graha, dopisnika slovenskega dnevnika Delo na Dunaju, in Roka Kajzerja, dopisnika Dela iz Zagreba. Zoper oba dopisnika je uprava sprožila neupravičeni postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki se lahko konča z odpovedjo delovnega razmerja. Pozivamo k takojšnji ustavitvi začetih postopkov in vseh zlorab instrumentov delovnega prava za discipliniranje kritičnih glasov.
Problem Drnovšek
| 20. april 2007 | Slovenija | Jure
Postavljanje diskurza “problem Drnovšek”, ki me je to jutro pošteno zabavalo.
Delitev oblasti je genialna zamisel francoskega barona Charlesa Montesquieuja. Onemogoča diktatorje in z medsebojnim nadzorom med izvršno (vlada), zakonodajno (parlament) in pravosodno (sodniki) vejo oblasti omogoča demokracijo. Težava takšne ureditve nastane zgolj, ko je na čelu ene od vej oblasti nekdo, ki blokira celoten sistem. Kar se je zgodilo Sloveniji.
Slovenija ima predsednika republike, ki s tem, ko noče predlagati kandidata za guvernerja Banke Slovenije, kaže vsa znamenja, da je opravilno nesposoben. Vir
Minister Bručan pa nič
| 19. april 2007 | Razno | vale
Minister za zdravje Andrej Bručan je zavrnil soglasje za ustanovitev centra za oploditev z biomedicinsko pomočjo v Novi Gorici. Projekt centra za oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP) je začel leta 2001 pripravljati novogoriški zdravstveni dom, vlogo za center pa so na ministrstvo za zdravje vložili leta 2003. Država je nato zahtevala dopolnitve, ki so jih tudi podali, potem pa se je začlo … Več
Loading ...
