Arhiv December 2006
Ustavite Jelinčiča - naročen članek, ki ga Večer ni hotel objaviti
| 2. December 2006 | | Jure
Danes sem prejel naslednje sporočilo:
Pošiljam vam komentar, ki je bil sicer naročen in
včeraj dopoldan napisan za današnjo izdajo
Večera, vendar so ga v zadnjem hipu izločili. Če
se vam zdi vredno, vam ga ponujam v objavo. Andrej Poznič
—-
Ustavite Jelinčiča
Ne vem, morda je Janez Janša res odličen vojaški strateg in politik, ki se dobro znajde v izrednih razmerah, vsekakor pa se mi zdi izjemno slab politik za razmeroma mirno in varno državo, kakršno je vzel v svoje roke pred dvema letoma. Če nekoliko poenostavim, mu za samoohranitev pravzaprav ne bi bilo potrebno nič drugega, kot nekaj rednih vzdrževalnih del na gospodarskem področju, kakšen odmevnejši preboj v odnosih s sosedi (in pri tem ne mislim na ambruške sosede, ampak zlasti na Hrvaško, lahko pa tudi na Italijo, Avstrijo in Madžarsko), morda nekaj malega prijaznosti do omahljivejših sredinskih volilcev in pa nadvse zmagovalno proslavljanje delovnih uspehov – pa četudi so ti rezultat dela prejšnjih vlad. Članstvo v Evropski uniji, prevzem eura, napovedano predsedovanje Evropski uniji, razmeroma visoka in stabilna gospodarska rast, vse to so dosežki, ob katerih tudi povprečno spreten politik ne bi smel imeti težav.
Namesto tega se Janši v osrčju njegove volilne baze dogaja “balvanska” revolucija, jastrebi slovenske politike pa si v svoje roke jemljejo njegovo glavno medijsko trdnjavo, javno televizijo. Zaradi ene same razširjene romske družine se je država znašla na robu vsesplošnega kaosa in pravega izrednega stanja, zraven pa Janši po vseh šivih poka lastna koalicija, v kateri se je še do včeraj zdel absolutni gospodar.
Takšen politik preprosto ni dober politik. Še več, v mirnih časih relativnega blagostanja je škodljiv politik, kajti povsem po nepotrebnem je zasejal veter.
V prvih dveh letih vladanja se je izkazal kot pravi revolucionar, ki mu nič od tistega, kar je bilo, ni dovolj dobro, da bi smelo preživeti. Ključnega pomena za razumevanje Janševe politike in njenih posledic se mi zdi njegovo kovanje nove družbene elite. Takšnih “kovaških” podvigov so se v nam bližnji zgodovini ter v ožji in širši okolici Slovenije lotevali že marsikateri revolucionarji. Spomnimo se samo, kako je nekdanja slovenska komunistična oblast v začetku šestdesetih let naščuvala razjarjene zadružnike proti meščanski dekadenci, kar je bil zametek bodoče nove, samoupravljalske elite. Toda ker je iskanje zgodovinskih primerjav lahko hudo neprijetna stvar, ostanimo pri nečem, kar se mi zdi nesporno: socialni inženiring na kratek rok nikoli ne daje željenih rezultatov, povzroča pa neslutene etične, moralne, socialne in politične zaplete. V Janševi kadrovski, šolski, privatizacijski, socialni, demografski in v še kateri drugi politiki pa lahko najdemo celo vrsto elementov takšnega inženiringa, in s tega tekočega traku naj bi najpozneje do konca prvega mandata padla nova elita, ki bi bila sposobna osvajati naslednje mandate.
Vmesni rezultati ne kažejo nič dobrega. Nova elita je sicer res prevzela oblast v svoje roke, toda ob tem je povsem samovoljna in nepredvidljiva. Ko so Kočevarji na cesti ustavili policijska vozila in jih pregledovali, to ni bil naključni incident – bilo je znamenje časa. Tako kot je bil znamenje časa Jelinčičev prevzem nadzora nad oddajo javne televizije, ko si je z grobimi rasističnimi provokacijami hladnokrvno nabiral glasove gledalcev.
Ljudje si pač jemljejo oblast v svoje roke – vsak toliko, kolikor jo lahko doseže in kolikor jo lahko odnese. Razvoj dogajanja ni nepričakovan. Ko si je vrh nove elite vzel pravico do vseh vrst grobosti, sovražnega govora, arogance, samovolje in izključevanja vsega drugače mislečega, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo novi način javnega komuniciranja prenesel po piramidi navzdol. (Zares, oddaja Piramida bi ne mogla imeti primernejšega imena!)
Žal je predvidljivo tudi nadaljevanje te zgodbe, to pa bi že moralo skrbeti tudi samega Janeza Janšo. Namreč, če zgodovinske izkušnje kaj veljajo, potem bo sedanji val populizma, ksenofobije in rasne nestrpnosti okrepil nacionaliste in politične skrajneže z obeh ideoloških polov, ki bodo volilne glasove jemali sredinskim političnim opcijam. Te procese smo od daleč, kot da se nas to ne tiče, lahko že dolgo opazovali po vsej Evropi. Zdaj smo tudi po tej plati postali enakopravni član evropske družine, česar pa ne kaže prištevati k tistim delovnim uspehom, ki sem jih omenjal uvodoma. Zadeva ima namreč skrajno neprijetne, toda grozljivo predvidljive stranske posledice: namreč nadaljevanje političnih spopadov za oblast “z drugimi sredstvi”, kot temu pravijo v vojaškem žargonu.
Odšel, a kaj zdaj?
| 2. December 2006 | | Jure
Drobnič je odšel z ministrskega položaja oziroma se presedlal v poslanske klopi. Dobil je malo manj kot dvoletni poslanski “life-support”, saj je zelo verjetno politično mrtev. Težko si je predstavljati, da bo uspešen na naslednjih volitvah, še težje, da bo še kdaj prilezel v vlado. V kolikor bo pameten, bo to obdobje izkoristil za iskanje udobne državne službe.
A vse vseeno še ni rožnato. Ministrski položaj še najprej pripada NSI, ki ni znana kot pribežališče liberalnih duhov. Potrebno bo počakati na ime novega ministra in njegove poglede na strategijo. Povsem verjeten scenarij je verjetno ta, da se bo ista strategija, seveda brez plačljivosti splava, ponovno pojavila na mizi. Ker ne bo več razloga za kulturkampf, jo bodo spremljale precej mirnejše javne polemike, parlamentarni glasovalni stroj pa jo bo brez težav potrdil. Tak razplet bi ponovno potrdil domnevo, da se slovensko javno mnenje lahko mobilizira le okrog najbolj senzacionalističnih, kulturkampfovskih tem, razprave o temah, ki tega naboja nimajo, so pa vseeno zelo pomembne, pa zganejo le ozke skupine t.i strokovnjakov. Drobničeva strategija namreč ni sporna samo zaradi plačljivosti splava, enako sporne so tudi predpostavke, na katerih gradi, in ukrepi, ki jih predlaga.
V današnjem Dnevnikovem objektivu se je (povsem upravičeno in pričakovano) na zlorabo svojega raziskovalnega dela s strani piscev strategije odzvala dr. Mirjana N. Ule:
Z opisano napačno uporabo raziskovalnih rezultatov sta naše znanstvenoraziskovalno delo in hkrati tudi sama znanstvena pozicija podpisane ponižana na raven ozkih ideoloških in kratkoročnih političnih interesov. Taka zloraba ni stimulativna za raziskovalno delo, prav tako pa ni v prid niti odgovorni in premišljeni politiki. Vir.
Tak odnos do znanosti, kot so si ga privoščili pisci strategije, seveda ni nobena slovenska invencija, prej bolj ali manj izražena stalnica v politični areni, trenutno z najbolj prepoznavno domovinsko vlogo v bušistični politiki preko luže, kjer se znanstvena spoznanja prirejajo in lišpajo za trenutne dnevnopolitične interese, pa naj si bo na področju varovanja okolja, klimatskih sprememb ali pri (!) odnosu do varne spolnosti in načrtovanja družine.
Ima pa slovenski javni diskurz vseeno eno specifično lastnost, ki jo v gostilniških debatah ali v debatah na raznih forumih najdemo v izobilju - antiintelektualistična pozicija, ki je najbolj razvidna v odnosu do družboslovja in družboslovnega raziskovanja, v številnih primerih pa tudi v odnosu do Fakultete za družbene vede, kjer baje domujejo t.i. strokovnjaki, ki se jih ne posluša niti pri temah, ki evidentno spadajo v njihovo delovno in raziskovalno področje, pa naj si gre za javno televizijo ali odnos do rojevanja otrok.
Raziskovalna skupina, ki jo vodimo in ki ima referenčni status v obravnavani strategiji, je, paradoksno, s strani ministrstva za znanost dobila oceno, ki vključuje očitek o nizki družbeni relevantnosti in uporabnosti rezultatov.
Zaključek ne more biti drugačen kot pesimističen. Vse tako kaže, da smo v obstoječih okoliščinah družboslovke in družboslovci s strani državnih institucij v veliki meri obsojeni na skrajnosti: naše delo se bodisi ne ceni bodisi se izrablja z enostranskimi in samovoljnimi interpretacijami, ki so v nasprotju s celovitostjo znanstvenoraziskovalnih rezultatov.
Politika t.i. stroke in t.i. strokovnjakov seveda ni zaobšla prvič. Primeri so številni, najbolje pa je rezultat takšne ignorance viden danes na RTV SLO. Pričakovanje, da bodo rezultati pri rodnosti zato kaj boljši, je povsem iluzorno.
links for 2006-12-01
| 1. December 2006 | | Jure
Grčarice - drhal* in pajaci na videu
| 1. December 2006 | | Jure
Tukaj (24ur.com).
*Drhal je oznaka, ki jo za množice, ki se postavijo nad zakon, uporabljam brez vsakršne slabe vesti, pa naj so posamezniki v drugih okoliščinah še tako prijetni in prijazni.
Evidentiranje nepremičnin na US
| 1. December 2006 | | Jure
Vsaj nekdo se zgane, ko se državi meša. Kaj hudiča državo briga, ali imam v stanovanju klimo in kdaj sem zamenjal okna? Baje je nek poslanec pri sprejemanju zakona na pomisleke o smiselnosti zbiranja takšnih podatkov in o njihovi spornosti s stališča zasebnosti odvrnil, da od preveč ne boli glava. Verjamem - zlasti če je prazna.
Informacijska pooblaščenka bo na ustavno sodišče vložila zahtevo za presojo ustavnosti zakona o evidentiranju nepremičnin. “Kolegij je na četrtkovi seji odločil, da spišemo zahtevo,” je povedala informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. V pobudi za presojo ustavnosti se bodo osredotočili predvsem na to, da v zakonu ni opredeljen namen zbiranja podatkov, zanima pa jih tudi, zakaj mora biti tako obsežen, zbiren register javen. Vir in več.
Muslimanski verski voditelji: genitalno pohabljanje deklic ni islamska zahteva
| 1. December 2006 | | PF
Na redki mednarodni konferenci o genitalnem pohabljanju žensk, ki je bila v Kairu 22. novembra 2006, so se muslimanski verski voditelji, so se izrekli proti tovrstni praksi in razglasili ločitev islama od genitalnega obrezovanja deklic. Na konferenci so izjavili, da genitalno pohabljanje žensk ni omenjeno ne v Koranu, ne v Mohamedovih izrekih. Da prerok Mohamed ni dal obrezati svojih štirih hčera in da obrezovanje ženskih spolovil ni islamska zahteva.
Organizaciji, ki sta objavili to novico (The Foundation for Women’s Health Research and Development (FORWARD) in The Islamic Cultural Centre & London Central Mosque Trust (IIC)) sta pozvali muslimanske verkse voditelje v Veliki Britaniji in po Evropi, naj s svojimi izjavami sledijo temu zgledu in naj aktivno osveščajo svoje občestvo o tem, da islam ne zahteva genitalnega obrezovanja deklic. Vir informacije: Vita Activa.
Seniorji so za strpnost
| 1. December 2006 | | Jure
Klub seniorjev in seniork pri SDS je javnost osrečil z naslednjim sporočilom:
Glede na zadnje dogodke v naši državi, ki povzročajo širjenje nestrpnosti med ljudmi, pozivamo vse prebivalce Slovenije k strpnosti in umiritvi strasti, ki škodujejo tako posameznikom kot vsej državi. Vse tiste, ki so odgovorni za urejanje medsebojnih odnosov in ki lahko zakonsko pripomorejo k čim hitrejši vzpostavitvi normalnega stanja v državi, prosimo, da v korist svojih državljanov storijo vse, kar je v njihovi moči, da bosta medsebojno spoštovanje in strpnost prevladala nad besednim ali celo fizičnim nasiljem. Menimo, da je dosedanje ravnanje ministra dr. Zvera in drugih vladnih predstavnikov, več kot zgled strpnega reševanja problema, ki je nastal zaradi podžiganja strasti tistih, ki prikrito delujejo na škodo svoji lastni državi.
Evo ga! Spet je na delu notranji sovražnik! Saj smo vedeli…
Just say it!
| 1. December 2006 | | Jure
Danes sem po dolgem času nekaj minut namenil Arte, nemško-francoski javni televiziji, kjer se jim Piramida niti pod razno ne more pripetiti. Pozornost mi je vzbudilo poročilo iz Iraka; ne zaradi same vsebine, ampak besede, ki so jo uporabili. Bürgerkrieg. Brez opravičevanja, brez dolge razlage, zakaj je temu tako, brez zavijanja v celofan in iskanja novih evfemizmov. Kaj takega recimo na CNN-u ni možno, še BBC za dogajanje v Iraku ne uporablja tega izraza. Če se izraz le pojavi, je vedno opremljen z vprašajem, z dvomom, s spraševanjem. Velike medijske hiše “občutljivih” izrazov ne uporabljajo kar tako. So skoraj predpisani. Očitno na CNN&Co. še niso poslali že hudo pozne okrožnice. “Dragi poročevalci. Dogajanje v Iraku se odslej imenuje državljanska vojna.” No, bo že… v zgodovinskih knjigah zagotovo.
Dobra letina v Afganistanu
| 1. December 2006 | | Jure
Svetovna banka in Pisarna Združenih narodov za droge in kriminal sta objavila poročilo o afganistanski pridelavi drog. Uporabniki heroina po celem svetu bodo novic veseli. Tri glavne točke:
- boj proti pridelavi opija v Afganistanu propada;
- isti boj spodbuja korupcijo v državi, saj bogatejši pridelovalci plačujejo podkupnine;
- proizvodnja opija se je letos povečala za 49 odstotkov. Via.
Loading ...
