Arhiv September 2006
Political propaganda in five easy pieces
| 19. September 2006 | | Jure
Američane čakajo novembra volitve, zato je mašinerija politične propagande že v polnem teku. Pri Foreign Policy so pripravili pregled petih političnih oglasov, ki naj bi volivce nagnili na eno ali drugo stran. Oglasi so zanimivi, ker v prepričevalne namene uspešno uporabljajo/zlorabljajo strah/jezo/patriotizem. Za tiste, ki jih zanima politično komuniciranje, obvezen ogled. Tukaj.
Dajte mi maščobo nazaj v jogurt!
| 18. September 2006 | | Jure
Zadnja leta je tudi v slovenskih trgovinah moč opaziti poplavo ueber “zdravih” živil; začelo se je že pred leti s Coca-Colo Light… danes pa je že skoraj vsak jogurt brez maščob (kako jim to uspe?) in seveda z milijardami nekih bakterij, vsaka pijača brez sladkorja in skoraj brez kalorij… pa meso z manj maščobami, pivo z manj kalorijami, sladoled je naravnost neverjetna zbirka zloglasnih E-jev… In potem v še v Grčiji ješ grški jogurt, ki ima natanko isti okus in barvo kot tisti iz Ljubljanskih mlekarn. Thanks a lot! No, da je coca cola velika svinjarija, sem vedel. A če je vsaj polovica stvari, ki so jih tukaj zapisali o umetnem sladilu aspartam, res, se ne dotaknem nobene nizkokalorične, nizkoenergijske, nizkomaščobne, nizko…. stvari več. Raje z Drnijem pečem kruh.
Odstreliti Cukjatija, takoj!
| 18. September 2006 | | Jure
Če je to govoril brez žegna ministra za zunanje zavede, ga je potrebno takoj politično pokopati. Če je govoril z žegnom, je potrebno odstreliti oba. Neverjetno, kako serjemo po slovenskih nacionalnih interesih.
Slovenija, ki je “že v času Avstroogrske zastopala načelo pravice naroda do samoodločbe“, si želi, da se to načelo tudi na Kosovu “uveljavi po mirni poti in v skladu z dogovorom s sosedi,” je po pogovoru s predsednikom kosovske skupščine Kolejem Berišo dejal predsednik državnega zbora France Cukjati. Beriša je sicer v primeru preložitve odločitve mednarodne skupnosti o neodvisnosti pokrajine opozoril na možnost upora prebivalstva…
Po oceni Cukjatija pa neuspeh pogajanj na Dunaju “ne sme biti ovira za nadaljnji razvoj Kosova v smeri samostojne države in v smeri evropeizacije,” kjer ne bo meja…
Kot je poudaril, je Slovenija “prva, ki ne želi nobenega konflikta med Srbijo in Kosovom, oziroma, da se spori zgladijo,” vendar pa se po njegovi oceni spori “nikoli ne morejo zgladiti na račun nekoga, ki bi bil prikrajšan za svoje pravice“. Zato si Slovenija želi povezovanja parlamentov držav z območja nekdanje Jugoslavije, tako da bi tudi na tej ravni ustvarjali vzdušje sodelovanja in miru, je dejal. Vir
Razlaga: uspešnost slovenske zunanje politike na Balkanu se mora najprej in predvsem meriti s številom prodanih Gorenjevih hladilnikov, čemer tovrstne izjave vsekakor ne koristijo. Slovenija do Albancev na Kosovu nima nobenega dolga več. To ne pomeni, da moramo samostojnosti nasprotovati, a še manj je nujno, da na ves glas kričimo, kako podpiramo njihovo samostojnost, saj je to protisrbsko stališče, ki v Beogradu zagotovo ne bo deležno dobrega sprejema. Slovenija mora načelno podpirati vsako rešitev, ki bo rezultat mirnega dogovora obeh vpletenih strani, ni pa nobene potrebe, da forsira eno stran. Vsak dogovor, ki bo sklenjen po mirni poti, je za Slovenijo sprejemljiv. Še več: Slovenija nima pri iskanju statusa Kosova nič iskati, saj je ta odločitev na ramenih srbskih in kosovskih politikov ter mednarodnih akterjev višjega ranga kot očitno nesposobna slovenska zunanjepolitična elita. Mi na usodo Kosova ne moremo vplivati niti malo, zato ni potrebe, da z nepremišljenimi izjavami razburjamo kogarkoli, saj si s tem pljuvamo v lastno skledo. Amen.
links for 2006-09-18
| 18. September 2006 | | Jure
Priceless
| 18. September 2006 | | Jure
Ostro a primerno.
Čisto drugače bi bilo, če bi se Mićo Mrkaić vrnil iz Amerike s par milijoni dolarjev in poskušal uveljaviti svoje življenske izkušnje v Sloveniji. Toda ne. Gospod je raje doma, na zapečku kranjske Sorbone, in soli pamet. Ravno tako Jože P. Damijan: namesto da bi ustanovil svoje podjetje in dokazal, da ima jajca, se raje skriva na univerzi in indoktrinira nove generacije. Seveda to počneta oba z denarjem davkoplačevalcev, ne kot privatnika — in to je pri tem tudi najbolj žalostno. Z univerzitetnega zapečka, kjer se ve, da zaboga ne izgubiš službe, poskušaš celo nacijo vratolomno spraviti v popolnoma nova ekonomska razmerja.
Pa nista sama vsega kriva. Velik del krivde nosi samo okolje, ki kar naenkrat izstreli dva pisunčka in ju začne jemati resno. Prav neverjetno je, kako lahko v Sloveniji praktično vsak čez noč postane nekakšna avtoriteta na svojem področju. Ni Amerika dežela neslutenih možnosti, gospoda, temveč Slovenija: tu lahko postaneš minister kar tako mimogrede. Več
Nespametno
| 18. September 2006 | | Jure
Papež je s citiranjem Manuela II. zanetil jezo muslimanskega sveta. Čeprav bodo mnogi spet trdili, da lahko v demokratičnih družbah vsak reče pač tisto, kar mu je trenutno šinilo v betico, velja, da so Ratzingerjeve besede glede na okoliščine nespametne. Prilivanje bencina na ogenj, ki nam že itak uhaja na vseh koncih. Sam ne verjamem, da smo papeža samo “napačno” razumeli, da je prišlo do “kratkega stika”, “spodrsljaja”. Takšnih govorov ne pišejo bedaki, ki ne bi razumeli možnih posledic zapisanega. Kolikor je meni znano, so vatikanski teksti rezultat poglobljenega pisanja, tehtanja besed in poudarkov. Zakaj je v govoru kljub temu ostal omenjen citat, ne vem, a sumim, da bi znal tale tekst dati vsaj namig.
Še bolje:
Benedict was trying to stake out a position that Western godless atheism is actually unreasonable, and that hard line coercive religion that disregards reason is wrong (he incorrectly identified this position as that of Muhammad and the Quran). Thus, the Catholic Church, with its reasoned faith, becomes the ideal, avoiding the errors of the two extremes (Western secularism and Islam). To accomplish this positioning, Benedict XVI had to reduce to cardboard figures all three traditions– Western rationalism, Roman Catholicism, and Islam. Vir
Azbestni bolniki - čakanje, da narava opravi svoje?
| 18. September 2006 | | Jure
Sramotno in nagnusno. P.S. Pred kratkim videl na tv reklamo za neko strešno kritino, kjer “mojster” s kladivom tolče po azbestnih ploščah. Brez maske. How stupid is that?
Si.blogs TROUBLEMAKERJI
| 18. September 2006 | | Jure
Neizmerno mi gredo na živce avtorji blogov, ki naslove člankov dosledno pišejo z VELIKIMI ČRKAMI. SEVEDA JE TUDI IME BLOGA ZAPISANO NA ISTI NAČIN IN REZULTAT NA SI BLOGS JE ENO SAMO KRIČANJE. Pa ti še niso najhujši - redno se pojavijo osebki, ki jim nekako uspe v si.blogs pretihotapiti celotno vsebino njihovih umotvorov. Hočeš, nočeš, moraš - ob vsakem obisku si.blogs bereš njihove pisarije, razvlečene čez cel seznam novosti na slovenski blogosferi. Folk, dajte porihtati tole! Ste kot blokovski sosedje, ki nabijajo muzko in kozlajo čez balkon.
No reality, please, we are bloggers!
| 18. September 2006 | | Jure
Pišuka, pogledam, in vidim, da sem danes naklepal šest objav na tem blogu. Prištejmo še dve objavi, ki sta delo soavtorja sophomore, in pristanemo na osmih. Za nedeljo, ki jo večina preživi pred televizorji ali s kakšnim drugim sproščujočim opravilom, več kot dovolj. Na mestu je torej, da poskušam osmisliti tokratno poplavo objav in bloganje na splošno.
Strinjam se s trditvijo, da je pisanje bloga na nek način laskanje lastnemu egu in domišljavosti. Domišljavosti, da si sposoben napisati nekaj, kar bi zanimalo druge, kar je potrebno vedeti, kar še ni obče znano in premleto. Nujno potrebno je mišljenje, da imaš kaj povedati, čeprav te n-ljudi v komentarjih sesuje, da bluziš, da mlatiš prazno slamo ali da nimaš pojma. Trda koža priporočljiva, nujna.
Sam se tolažim s mislijo, da mi naravnost obsesivno sledenje novicam, uporaba n RSS-virov in spremljanje medijev daje tisto podlago, na kateri lahko gradim dodano vrednost. A vseeno se občasno zalotim ob premišljevanju, ali ne bi bilo bolje čas, ki ga namenim blogu, porabiti kako drugače. Še vedno nisem prišel do kraja igre Half Life 2: Episode One, na policah se nemarno nabira prah, mogoče bi veljalo napisati še kak dodaten stavek v magistrski nalogi… Življenje ni neomejeno in čas je preveč dragocen, da bi ga zapravili kar tako.
Nekateri so navdušeni nad pojavom blogov in verjamejo, da predstavljajo prihodnost v kateri prej pasivni konzumenti vsebin postanejo aktivni kreatorji. Ne vem, morda. Nisem prepričan, da se bodo blogi na daljši rok obdržali oziroma da bodo resneje preoblikovali medijsko sceno. Tisti, ki bodo res uspešni, se bodo slej ko prej preoblikovali v resna, profesionalna medijska podjetja in za sabo pustili idealizem blogerske skupnosti.
A po drugi strani blogi predstavljajo logično nadaljevanje razvoja informacijske družbe; skupnost blogerjev iz svojih naslonjačev komentira in (so)oblikuje svet, živeč v popolnoma virtualnem svetu, brez stika z “realnostjo”, zgolj preko medijsko generiranih vsebin. Lahko ste analitik za Bližnji Vzhod, a vaša noga ne bo nikoli stopila na tla Palestine, Izraela, Libanona, Iraka… Ste kot dobro utečen stroj za analizo, predelavo in kombiniranje medijskih sporočil.
No reality, please, we are bloggers!
V kolikor se je Hemingway podal v Španijo in vzel v roke puško, da bi lahko poročal o španski državljanski vojni, v kolikor svetovne tiskovne agencije pošiljajo dopisnike na krizna žarišča, bloggerjem to ni več potrebno. Sto naročnin na RSS-vire zadostuje, hvala.
Torej, zakaj? Dokončnega odgovora še ne vem. Morda zato, ker me politično dogajanje resnično, nepopravljivo in neozdravljivo zanima, ker nikoli nisem pristal na tisto, da je politika kurba, s katero se pošteni ljudje ne smejo ukvarjati. Čeprav imam kar nekaj področij zanimanja, ki so vidna tudi na tem blogu, politika ostaja stalnica. Smešno, če pomislim, da sem na študiju politologije pristal po čistem naključju: dajmo se prijaviti na tisti študij, kamor je najtežje priti. Čisti egotrip. V kolikor bi v srednji šoli pridelal manj točk, bi danes verjetno snemal nov slovenski film, ki bi ga videlo neverjetnih 1599 gledalcev. (huh, če tako gledam, je ta blog ueber uspešen).
Kakorkoli že, prijetno branje tudi v prihodnje, čeprav še vedno ne vem, kje postaviti vejice (obkroževanje odgovorov a,b,c… je naredilo svoje) in če sploh ima vse skupaj sploh kak smisel.
Game Over? Or?
| 18. September 2006 | | Jure
Se ne strinjam z vsem, kar je napisano, a vseeno dobra hrana za razmišljanje: Waiting for the lights to go out. Za preroke stalnega napredka zna biti dokaj pretresljiv tekst.
Matthew Simmons, a Houston-based energy-industry financier and adviser to George Bush and Dick Cheney, was asked in 2003 if there is a solution. He replied: “The solution is to pray.”
Loading ...
