Arhiv avgust 2006
links for 2006-08-15
| 15. avgust 2006 | Zanimive povezave | Jure
Ne moti, oblast dela
| 15. avgust 2006 | Slovenija | Jure
28. julija sem Veroniki Stabej, tiskovni predstavnici Ministrstva za zunanje zadeve, poslal par vljudnih vprašanj glede slovenskih pogledov na vojno v Libanonu. Isto sporočilo je romalo tudi k njeni namestnici, gospe Zori Tajc. Ker odziva ni bilo, sem ista vprašanja posredoval 1. avgusta še enkrat.
Danes smo 15. avgusta, vojne je verjetno (upam) konec, odgovora, še tako nesmiselnega, mogoče opravičila ali celo tistega odjeb**, še nisem prejel, četudi so na spletni strani tako lepo cvetličili:
Novinarsko središče je namenjeno predstavnikom medijev in vsej zainteresirani javnosti.
V Službi za odnose z javnostmi vam bomo z veseljem pomagali do odgovorov na vaša vprašanja, ki se nanašajo na delo in aktivnosti Ministrstva za zunanje zadeve ali pa vas bomo napotili na pristojni resor.
Ministrstvo za zunanje zadeve zagotavlja javnost dela z dajanjem pravočasnih, popolnih in resničnih informacij o vprašanjih s svojega delovnega področja sredstvom javnega obveščanja, z rednimi in izrednimi novinarskimi konferencami ter uradnimi sporočili, z drugimi oblikami sodelovanja z mediji in javnostmi ter s publicistično dejavnostjo.
Aha. Malo morgen. Zatorej, ne motiti, oblast dela.
P.S.
Pred leti sem na neko drugo ministrstvo, pod neko drugo vlado, prav tako poslal par vprašanj. Odgovor je prišel v razumnem roku, podpisal pa ga je celo nek podsekretar. Za primerjavo.
Bilanca
| 14. avgust 2006 | Svet | Jure
Tako, pa ga imamo. Premirje v Libanonu. Pozno, prepozno, a bolje kot nikoli. Premirje v trenutku, ko je vsem postalo jasno, da Izrael v tej vojni ne more zmagati. Premirje, ki obema stranema omogoča ohranjanje obraza, kričanje, da sta dosegli zastavljene cilje, čeprav je hkrati vsem jasno, da je Hezbolah iz vojne (končane, upam) odšel kot strateški zmagovalec. Drugače tudi ni moglo biti. Dobro organiziranega in motiviranega odporniškega gibanja, ki uporablja gverilsko taktiko na domačem, poznanem terenu, pač ni mogoče uničiti. Sledi bilanca.
As I have already said: if a light-weight boxer is fighting a heavy-weight champion and is still standing in the 12th round, the victory is his - whatever the count of points says. Vir
Hezbolah je iz vojne izšel kot velik strateški zmagovalec, ki se je junaško in uspešno uprl najmočnejši vojski v regiji. Čeprav so zaloge orožja danes morda manjše, število njegovih pristašev in podpornikov zagotovo ni. V tem trenutku in še lep čas v prihodnosti si nobena libanonska vlada ne bo upala predlagati njegove razorožitve. Brez Hezbolaha političnega rebusa v Libanonu ni mogoče rešiti.
Libanon je največji poraženec vojne. Uničena infrastruktura, več kot 1000 mrtvih, v glavnem civilistov, vprašanje koliko ranjenih, begunci, ki se nimajo kam vrniti.
Ne glede kako bo izraelski vrh predstavil rezultate vojne avanture, je jasno, da je bil napad nepotreben, slabo načrtovan in izveden ter brez jasnih ciljev. Če je bil cilj oslabitev ali celo uničenje Hezbolaha, jim to očitno ni uspelo. Ob tem je Izrael pokasiral neverjetno PR-katastrofo na globalni ravni, v regiji pa njegov “ugled” itak ne more več nižje.
Ista PR-katastrofa čaka tudi izraelsko oprodo, ZDA.
We
| 13. avgust 2006 | Svet | Jure
We is a fast-paced 64 minute documentary that covers the world politics of power, war, corporations, deception and exploitation. It visualizes the words of Arundhati Roy, specifically her famous Come September speech, where she spoke on such things as the war on terror, corporate globalization, justice and the growing civil unrest.
Globalna politika za MTV-generacijo. Video
O Grkih, Hrvaški in vojni proti terorizmu (pa še o čem)
| 12. avgust 2006 | Razno | Jure
Tako, prvi del letošnjega dopusta je žal za mano. Iz sončnega in vročega Mikonosa nazaj v deževni in mrzli Sloveniji. Post-dopustniška depresija v polnem pogonu. A kar je, pač je, življenje pa se bo počasi vračalo v ustaljene tirnice. Počasi zato, ker v tem času skoraj nisem spremljal dogajanja po svetu. V hotelski sobi so imeli samo CNN, ki ga slabo prenašam, pa tudi časa in volje za to ni bilo na pretek. Pozornost je bila pač preusmerjena na bolj vsakodnevne a ne nepomembne stvari…
Pristanek na letališču na Mikonosu. Odhod v sobo za prevzem prtljage. O šit - ne sme se več kaditi. Neverjetno. Nisem si mislil, da bom to kdaj dočakal. Pred leti je potnike v istem prostoru pričakala tako gosta megla cigaretnega dima, da bi jo lahko rezal. Kam gre ta svet, če so še Grki podlegli vsesplošni antikadilski propagandi? Kaj je naslednje? No, kasneje se je izkazalo, da je še vse v najlepšem redu. Omenjena soba je verjetno edini prostor na celem otoku, kjer se ne kadi. Najkasneje takrat, ko vam prodajalka računa blago na blagajni, ob tem pa veselo vleče čik, veste, da je še vse o.k. Grki so še vedno Grki, navkljub zaprepadenosti ameriških turistov. In če vas bo kdaj zanimalo, zakaj se Grčija na vseh evropskih primerjavah odreže tako slabo, vam svetujem, da se ob prometni konici postavite na glavno mikonoško križišče. Pravilo desnega? Šur - no rules apply. Niti prometnemu policaju se ne godi bolje, zato res ne vem, zakaj so ga vsak dan poslali v tisti vsesplošni a sila simpatični kaos.
Nasploh je pogled na grški promet še vedno fascinanten. Za premikanje po otoku potrebujete skuter (avtobusni prevoz ni privlačen, lovljenje taksijev še manj), ki vam ga nadvse radi posodijo, a brez čelade. Te nihče ne uporablja, zato pa vsi veselo šibajo s 50+ km/h mimo policajev, ki na to niti ne trznejo. Nasploh se zdi, da je moto anything goes, če le imate denar, da plačate izjemno drago hotelsko sobo in druge storitve. Ko ste opravili to - počnite kar hočete. Precej drugače kot pri naših južnih sosedih, kjer imam vedno bolj občutek, da sem prišel v neko sila zadrgnjeno, skoraj totalitarno evropsko vukojebino. Začeli so z 0,0% alkohola v krvi pri voznikih, kar je resnično izjemen reklamni korak za hrvaški turizem. Dopustniška večerja s kozarcem vina in… za ovinkom vas že čaka policaj, ki polni hrvaški proračun, strateško postavljen na tista mesta, kjer je največ turistov in kjer cesta dopušča hitrejšo vožnjo od predpisane. Nadaljevali so s spremembami zakonodaje o prepovedanih drogah, v skladu s katero vam že en joint prinese absurdno visoko denarno kazen, če imate res nesrečo, pa celo brezplačne podaljšane počitnice v hrvaškem zaporu. Ponovno, izjemna poteza za hrvaški turizem. In najnovejše: moralna panika ob dogajanju na plaži Zrče in prihodu gej turistov na Hvar. Ljubi bog. Pomislite, na hrvaški obali najstniki celo seksajo na plaži! Škandalozno, neverjetno in nedopustno! In gej turisti bi ziher zmotili to prekrasno turistično idilo za nemške penzijoniste, kjer se vam v tako lepih mestih, kot je recimo Rovinj, po polnoči meša od dolgčasa. Ponoči se v hrvaških turističnih centrih pač spi, a ne. Če kdo pozabi na to zlato pravilo, in organizira prireditve tipa Valkana, pride poduk hitro, v obliki policijskih racij, ki turiste množično vozijo k dežurnemu sodniku. Na sploh se zdi, da je idealni tip hrvaškega turista mešanica nune in nemškega penzijonista. Brez seksa, glasne muzke, ponočevanja in čudnih stranpoti. Problem je le, da sta tako nuna kot nemški upokojenec bolj slaba turista, ki na noben način ne bi plačala 150+ evrov za sobo (na noč), 10+ evrov za ležalnik in senčnik ali 3+ evre za kavo… Noben normalen 20-,30- ali 40-letnik pač ne bi rad šel na dopust v državo, ki je bolj zadrgnjena, mrtva in dolgočasna kot tista iz katere prihaja. Hrvaška je odličen dokaz, da zadrgnjenost in predsodki v prvi vrsti najbolj škodijo njihovim imetnikom. Pa za obrat na bolje ni potrebno postati ventil za spuščanje frustracij ali hormonov evropske mladine tipa Mallorca ali turistično-industrijski monstrum tipa Costa del Sol. A ravno Mikonos dokazuje, da za turizem visokega cenovnega razreda potrebuješ vse tisto, česar se južni sosednje branijo kot hudič križa: odpuljence in umetnike vseh sort, geje, restavracije, trgovine in centre, ki so odprti 24-ur na dan, policaje, ki so tam za turiste in ne zaradi lokalnega proračuna… No, kakor jim drago… se bodo po slovenskih cestah v smeri Hrvaške še vedno vile kolone nemških in italijanskih penzijonistov ter dopustnikov iz držav nekdanjega vzhodnega bloka.
Grkom je, kot že rečeno, vseeno. Mirno se požvižgajo na protikadilsko evforijo iz severnejših delov Evrope in ZDA, prometna pravila upoštevajo po občutku, turistov pa ne poskušajo prevzgajati. Jet set (tudi slovenski) na otok naravnost dre, zato jim je popolnoma vseeno, če kdo zvečer seksa na njihovi plaži. Vseeno je tudi policajem, ki par metrov vstran mirno kadijo in se pogovarjajo. Nothing new, happens all the time.
Stara Evropa v najboljši formi. Zato me je ob povratku domov še toliko bolj presenetila novica, da po evropski zakonodaji delodajalec lahko diskriminira kadilce. Torej, če kadite, vam delodajalec lahko zavrne zaposlitev in to ne predstavlja diskriminacije. Sveta, pomagavka, a tako daleč smo že v tem kopiranju puritanske Amerike? Kadilci so torej trenutno državni sovražnik št. 1. Evropa mi je bila vedno bolj všeč od njenih severno ameriških kolonij, ker se je na take stvari požvižgala. Vseeno je bilo kdo, komu in kje daje blow job, kdo kadi, kaj pije, kaj je… Vse človeške dejavnosti le niso bile podrejene zahtevam kapitala, delovne storilnost, ekonomske racionalnosti. And make no mistake - vsa gonja proti kajenju ni noben izraz silne skrbi države do njenih državljanov, ampak preprosta ekonomska računica, da to stane korporacije. In to je danes hud greh, kajenje pa majhno dejanje državljanske neposlušnosti ter upora diktatu kapitala. Nasploh korporacije na nek način vse bolj zamenjujejo vlogo cerkve, a z razliko; če se je cerkvi šlo za nadzor duš in teles, korporacij duše ne zanimajo. Zato pa jih zanima telo, ki mora biti čim bolj pripravljeno na sodelovanje v delovnem procesu - čim bolj zdravo, spočito, fit, brez posledic kajenja ali uživanja drog. Nič čudnega torej, da vedno več podjetij od zaposlenih jemlje urinske vzorce. Nadzornik je sicer drug, a njegova želja po nadzoru posameznikov nič manjša. Udbo so nekoč zanimale vaše misli, vašega šefa danes zanima, kaj ste počeli za vikend. Iz dežja pod kap?
In še ena o nadzoru; ob odhodku z Mikonosa sem bil udeležen sila zanimivega dogodka, ki se ne zgodi pogosto. Kot Slovenec in potnik na Adriinem letalu sem bil na letališču deležen posebne - beri pospešene in bolj udobne - obravnave. Medtem ko so Britancem pobrali vso osebno prtljago in jih poslali v dooooolge, počasi premikajoče se vrste, smo Slovenci leteli čez posebne šalterje, z vso osebno prtljago. Prav zabavna situacija in lagal bi, če bi rekel, da jim ne privoščim. Upam, da nas naš Dim še globlje ne zvleče v to neskončno vojno proti “terorizmu” (in zdravi pameti).
Zakaj sionisti vedno dosežejo svoj cilj?
| 3. avgust 2006 | Svet | sophomore
The Israeli government changed position yet again about the targets of its aggression. First it started by saying that it wants to destroy Hizbollah and clean Lebanon from this terrorist organization. Then it said that it wanted to weaken Hizbollah and is doing this by destroying its infrastructure and its missile launching ability. Then it said that it wanted to push Hizbollah beyond the Litani river so that they couldn’t fire missiles on Israel anymore. And finally, it said that it was paving the way for the international forces to come and stay in the south and hopefully fight off Hizbollah. Right, well i would advise the Israeli people to vote our their government. It has achieved none of its diminshing goals, next thing it would say that it was only doing this for fun.
Dopust
| 3. avgust 2006 | Razno | Jure
Do takrat brez računalnika, hvala bogu.
Izrael bo na kolenih prosil milosti
| 3. avgust 2006 | Svet | sophomore
Borci odporniškega gibanja Hezbolah se že več dni junaško upirajo napredujoči izraelski armadi, katere cilj je uničenje Libanona. Nek izraelski terorist v službi judovske države je ob napovedi povračilnih napadov Hezbolaha na Tel Aviv - židovska letala namreč že tri tedne rušijo Bejrut - cinično pripomnil:
Israel werde die gesamte Infrastruktur des Libanon zerstören, falls die Hisbollah Tel Aviv angreife.
Res inventivno, kakor da je ne bo v vsakem primeru. Hezbolah izraelsko armado tudi uči moškega vojskovanja: ta ne vključuje letanja na 3 kilometrih višine in metanja kasetnih bomb na nemočne ženske in otroke (praksa, ki so jo judovske pizdice pobrale od ameriških pičkic), ampak boj na terenu, kjer se je možno bolje izogniti nedolžnim civilnim žrtvam. Šef Hezbolaha Nasr-Allah:
Die Hisbollah wolle lieber Mann gegen Mann gegen die israelischen Soldaten kämpfen, anstatt Zivilisten mit in den Krieg hineinzuziehen.
Da se Hezbolahovi borci držijo načel poštenega vojskovanja, kažejo tudi grozljivi podatki o civilnih žrtvah. Eden izmed redkih reporterjev, ki poročajo s terena in ne pametujejo iz naslanjača, Robert Fisk:
The obscene score-card for death in this latest war now stands as follows:
508 Lebanese civilians, 46 Hizbollah guerrillas, 26 Lebanese soldiers, 36 Israeli soldiers and 19 Israeli civilians.In other words, Hizbollah is killing more Israeli soldiers than civilians and the Israelis are killing far more Lebanese civilians than they are guerrillas.
Seveda so ljudje, ki bodo to brez problema vzeli v zakup. Na tem blogu tega ne boste doživeli.
Kako prepustiti oblikovanje politike zunanjim izvajalcem
| 3. avgust 2006 | Svet | Jure
18. julija je ameriški Kongres z 410 glasovi za in 8 proti sprejel resolucijo, v kateri je obsodil Hamas in Hezbolah in podprl izraelski napad na Libanon. Zbigniew Brzezinski, nekdanji svetovalec za nacionalno varnost predsednika Carterja, je razkril zanimivo podrobnost: resolucija ni nastala na podlagi pritiskov in nasvetov največjega izraelskega lobista AIPAC!
AIPAC jo je namreč v celoti napisal kar sam, Kongres je samo izpustil nepotrebni poziv obema stranema, da zavarujeta nedolžne civiliste in infrastrukturo. VEČ
Drni udaril po Ruplu
| 3. avgust 2006 | Slovenija | Jure
Drnovšek je zadnje čase brez dlake na jeziku ko gre za komentiranje delovanja trenutne vlade. Tokrat je udaril po zunanjemu ministru.
Slovenski predsednik Janez Drnovšek je v zadnji številki hrvaškega tednika Globus povedal, da imata s hrvaškim kolegom Stipetom Mesićem rešitve za Piranski zaliv, ki jih bosta predstavila javnosti, če vladi v kratkem ne bosta storili ničesar. Kot je dejal, sta z nekdanjim kolegom Ivico Račanom, ko je bil še premier, iskreno skušala najti rešitev, zdajšnji premieri pa sploh ničesar ne poskušajo. Vir
Nič bolje je ni odnesla niti slavna Ruplova “Bela knjiga”:
“S tem se ne bo rešilo nič. Eni napišejo eno knjigo, drugi odgovorijo z drugo in spet smo vsi na začetku. V javnosti pa se vzbuja vtis, da se nekaj rešuje, v resnici pa se nič konkretnega ne dogaja,” je menil Drnovšek.
Glede magične rešitve za Piranski zaliv malo dvomim (bomo videli), a glede smiselnosti belih, modrih in drugih knjig ima povsem prav. Zapravljanje časa in denarja. MZZ pač ni založniško podjetje.
Loading ...
