Arhiv July 2006
Ljubezen, bes in ponos
| 17. July 2006 | | Jure
Nekateri kraji so kot ustvarjeni za sanjarjene. Države in kraji, kjer še nisem bil, a me iz nekih nerazumljivih motivov izjemno privlačijo. Recimo Portugalska z Lizbono. Čeprav sem doslej videl le nekaj dokumentarcev, vem, da moram nekoč nujno tja. Lizbona, popolno naprotje germanski poštirkanosti, Atlantik, fado, … Amalia Rodrigues…Madredeus…portovec… in seveda, saudade, čustvo, ki mi je izjemno blizu.
Nekje čisto pri vrhu je tudi Izrael. Namakanje v Mrtvem morju, overdose zgodovine, žuranje v norem Tel Avivu… Če me česar ni mogoče obtožiti, je to anti-semitizem.
A ob sanjarjenje vedno znova trči realnost, ko ljubezen zamenja bes. Bes, ki ga v primeru Izraela čutim znova in znova. Ko izraelska letata uničujejo popolnoma novo, 300-milijonov USD vredno bejrutsko letališče in drugo libanonsko infrastrukturo, komaj obnovljeno po izjemno kruti državljanski vojni, ko ubijajo nedolžne, ko izraelski cinizem, rasizem in kršenje mednarodnega prava doživljajo nov vrhunec, me je sam bes. Bes, podoben tistemu, ko vas razočara ljubljena oseba.
A bes ni vse. Ostaja tudi ponos. Ponos, da s tem Izraelom, ki ponovno (bolje: še vedno) povzroča trpljenje nedolžnih, nočem imeti nič.
Še dolgo bom čakal, da na letališču Ben Gurion zaslišim shalom.
In tako izgleda vojna v Libanonu
| 16. July 2006 | | Jure
links for 2006-07-14
| 14. July 2006 | | Jure
Poslanci in gnoj
| 14. July 2006 | | Jure
Naši poslanci so ta teden razpravljali o rešitvi, ki naj bi naše prejemnike socialne pomoči prisilila, da sprejmejo vsako ponujeno delo, ne glede na stopnjo izobrazbe. Opozicija je v to modrost dvomila, vladne stranke pa seveda ne. Franc Capuder iz NSi je tako izjavil, da je vsako delo vredno spoštovanja, in da bi sam z veseljem in kljub magisteriju iz gradbeništva, šel tudi gnoj kidat.
Se strinjam. V primeru Capudra (in še koga) bi bilo to tudi bolj koristno.
Drugi dom je odprt za vse
| 14. July 2006 | | Jure
Poiščeš kategorijo Meta, izbereš Prijava, nato Registracija, vtipkaš uporabniško (karkoli pač) in e-poštni naslov. Dobiš geslo po e-pošti.
Se prijaviš.
IN PIŠEŠ 
karkoli ti leži na duši
P.S. Da ne bo preveč slame, moram vse poste pred dejansko objavo potrditi, zato ne dobiti živčnega zloma, če ne bo to takoj.
P.s. 2: Isto uporabniško ime in geslo ti pride prav tudi pri komentiranju. Tam sicer ni nujno, a tako se vsaj nekdo drug ne bo mogel več izdajati zate.
Izguba časa na potenco ali nenavadno vabilo k sodelovanju
| 14. July 2006 | | Jure
Nekje sem prebral, da je pisanje blogov dejavnost za ljudi, ki imajo preveč prostega časa. Mnogokrat je temu res tako. Tudi zato se včasih zalotim pri razmišljanju, kako upravičiti trud in čas, ki ga namenim temu blogu, saj v bistvu časa niti nimam na odmet. Služba, magisterij, šport (ajd, fitnes), branje… V kolikor mi ne bi uspelo najti vsaj približno dobrega razloga za to početje, bi ta blog v trenutku ugasnil in raje počel kaj pametnejšega. Ali vsaj kaj bolj sproščujočega. Ležanje na kavču, recimo.
A četudi se že skoraj prepričam v to, se vedno znova zalotim, kako na te strani kucam novo objavo. Ne gre drugače - strast do politike in razpravljanja me vedno premami. A zlasti v slednjem najdem še najmanj smisla. Očitno ljudem, varno “skritim” za IP-jem, popustijo vse zavore. Rezultat: sodelovanje pri komentiranju je izguba časa na potenco. Razmišljal sem že, da bi ukinil komentiranje, a doslej je prevladalo upanje, da bom pa mogoče le zabeležil kak komentar, ki ne bo od slovenske falange “poklicnih” komentatorjev, ki jih najdete skoraj na vseh slovenskih blogih in forumih. Ki so, vsi po vrsti, obupno dolgočasni. Preberete par njihovih starih komentarjev, nato pa lahko s 100 % verjetnostjo napoveste, kaj bodo napisali tokrat. Lajne. Poklicni trolli.
Dvomi v smiselnost početja in falanga poklicnih spletnih sralcev so pripeljali do tega, da na slovenskem še nismo pridelali pravega, čisto zaresnega, “komercialnega” političnega bloga oziroma političnega portala tipa The Huffington Post. Le komu se da nekaj početi zastonj (še več, iz lastenga žepa plačati gostovanje in domeno), nato pa pokasirati zorbpisojske komentarje? Saj nismo vsi mazohisti!
Zaradi tega pojav blogov in forumov v Sloveniji še ni dvignil nivoja politične debate, nasprotno, dal je priložnost tistim in tistemu, kar so klasični mediji do tedaj bolj ali manj učinkovito filtrirali. Raznim obskurni političnim filozofijam, ksenofobnim izpadom, drni-lamaističnemu misticizmu…
A upanje umre zadnje (kako zlajnano, a vseeno). Khm, torej, če mislite, da Slovenija potrebuje dober politični blog, da imate kaj pametnega za povedati in ste vsaj pogojno pismeni, potem vas vabim k sodelovanju pri sooblikovanju tega bloga. Brez obveznosti vam bom ustvaril račun, ki vam bo omogočil da na Drugem domu kdaj pa kdaj kakšno prijavite. Kaj dobite? Jah, prostor na najhitreje rastočem slovenskem političnem blogu. In kaj lahko izgubite? Razen časa - ničesar.
Ameriški Rdeči križ zavrnil prispevek politično neprimerne osebe
| 13. July 2006 | | Jure
Natalie Maines, pevka skupine Dixie Chicks, o posledicah njene kritike predsednika Busha.
Look at what happened with the Red Cross. We tried to donate $1 million to them and they wouldn’t take it. We were treated like lepers. We received a letter from them saying it wasn’t possible to accept our money. One mustn’t forget, of course, that the acting president of the United States is also an honorary chairman of the American Red Cross.
Pity the Nation
| 13. July 2006 | | Jure
Pity the Nation. All over again? Mimogrede, od kdaj lahko Izrael brez protestov napade suvereno državo? All over again?
Toplo, topleje, vroče?
| 13. July 2006 | | Jure
Libertarec se tudi tokrat ni izneveril tradiciji zagovarjanja interesov korporacij in je ponovno nalepil post, kjer dokazuje, da znanstvenega konsenza o človeško povzročenem globalnem segrevanju ni. Exxon Mobil je navdušen. Jah, če mu je kaj priznati, je to doslednost - če se bodo korporacije jutri odločile, da je zemlja ploščata, boste to že naslednji dan izvedeli na njegovem blogu. Bog ne daj, da bi kaj škodilo profitom.
Komu verjeti se sprašuje avtor na blogu Vitae porno non est. Težka zagata, saj 99,999 % prebivalcev o teh vprašanjih sploh ne more relevantno presojati. Še huje je, ker ravno teh 99,999 % lahko od politikov zahteva ukrepanje ali neukrepanje.
Torej, kaj storiti? Če po nekem naključju niste ravno specializirani za klimatske spremembe, vam prebiranje znanstvene literature ne bo dosti pomagalo. Še manj priročen je internet - kakofonija prerokov, napovedovalcev apokalipse, peticij, pozivov… kako se znajti v tej solati?
Preprost nasvet: ne poslušajte tistih, katerih plača je odvisna od tega, da nekaj verjamejo ali ne verjamejo.
Zaupanje priznanim preučevalcem klimatskih sprememb z objavami v uglednih, peer-rewieved znanstvenih publikacijah, ki jim več pomeni znanstveni ugled kot položaj v političnih institucijah ali zasebnih organizacijah (ali celo medijska razbobnanost), je verjetno najboljša strategija.
Moj zaključek? Konsenz, če ga definiramo kot prepričanje, da človeško delovanje vodi k občutnim spremembam zemeljskega ozračja, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, obstaja. Obstoj konsenza nas sicer ne obvaruje pred zmotami, a gotovosti itak nimamo nikoli. Če v to vključimo še načelo previdnosti (bolje ukrepati in se motiti kot neukrepati in pokasirati ekološko katastrofo), je odgovor verjetno še bolj jasen.
Loading ...
