Arhiv July 2006
links for 2006-07-24
| 24. July 2006 | | Jure
Delo - naprej v preteklost
| 24. July 2006 | | Jure
Od časa do časa v službi preletim Delo, da se seznanim, kako napreduje “uravnoteženje”. Dve opažanji.
V Sobotni prilogi so ponovno začeli objavljati prevode iz Spiegla, kar predstavlja povratek v stare čase in odmik od Milharčičeve politike, da bodo gradili na razvoju lastnih piscev. Hm, očitno varčujejo, al kaj? Ali pa si z današnjim Delom ne želi noben mazati rok?
Ponovno oživljena stran Infoteh, posvečena tehnologijah, je prvovrstna komedija. Časopis, ki želi biti osrednji, si take blamaže ne bi smel privoščiti. Vsak teden avtorji razveselijo bralce s “testom” enega mobilnega telefona in “testom” enega prenosnega računalnika. Zakaj “testom”? Ker v bistvu ne gre za pravi test, bolj za opise specifikacij po receptu xyz ima 1 GB RAM-a, 3,0-GHz procesor… eno samo naštevanje, dolgčas in brez smisla. Ne vem, kdo je urednik Infoteha, a težkega dela nima. Prvi teden opis telefona Nokia N70, naslednji teden Nokia N71… prvi teden Packard Bellov prenosnik, naslednji teden en Dellov mlinček… Avtopilot.
K tej mineštri pridajo še par novic (ni pomembno, če so stare) in kolumno, ki kljub kratkosti nasuje toliko banalnosti in abotnosti, da je preveč še za tako potrpežljive. V zadnji se jim zapiše nekaj takega: “čeprav več kot polovico telefonov, ki jih dobimo v testiranje, predstavljajo Nokiini mobilniki, ti vseeno nimajo tako velikega tržnega deleža” (zapisano po spominu). Jezus in Marija, pa kdo to piše?
Če česar ta svet ne potrebuje, so to “testi” generičnih modelov strojne opreme in mobilnikov. Koga pa zanima, da ima Dell xyxyx 512 MB pomnilnika? Tega imate na internetu za odmet, kakovost testov na kakem Tom’s Harware Guide pa za milijone let presega te, ki jih objavlja Delo. Že itak ne razumem, zakaj revije, kot so Monitor ali Moj Mikro, še vedno pokurijo ogromno strani za teste, a oni imajo vsaj izgovor - so specializirani mediji. Delo tega izgovora nima.
Vse bolj jasno je, da kompanija Slivnik&Jančič nima pojma, kako dvigniti kakovost Dela. Pa bi bilo dovolj samo pogledati drugam. Predlagam The New York Times. Tam se Walt Mossberg niti pod razno ne ukvarja z generičnimi izdelki - piše o stvareh, ki so zanimive, četudi vam za tehnologije skoraj “dol visi”. Mossberg je novinarska zvezda, katerega kritika lahko v prodajnih oddelkih proizvajalcev povzroči preplah.
Tako delajo kakovostni mediji - z novinarskimi zvezdami, ki znajo na zanimiv način pisati o relevatnih temah. Delo pa po novem objavlja specifikacije in prevode iz Spiegla. Juhej!
Blame it on Canada!
| 24. July 2006 | | Jure
Javno mnenje - ZDA vs. Kanada
ZDA
The latest Israel Project poll found that US public support of Israel had risen to 60 percent, up from 45 percent last January, before the election of Hamas. Support for the Palestinians remained at 7 percent in both polls. Vir
Kanada
Leger asked respondents whether they “strongly agreed, somewhat agreed, somewhat disagreed or strongly disagreed with Harper’s support of Israel’s armed intervention in Lebanon?”
Forty-eight per cent of respondents disagreed, 30 per cent of them strongly.
Thirty-five per cent of Canadians polled agreed with Harper, 15 per cent strongly, while 17 per cent did not know or refused to answer. Vir
Irak - državljanska vojna in razpad države
| 24. July 2006 | | Jure
Civil wars are defined as armed conflicts between the government of a sovereign state and domestic political groups mounting effective resistance in relatively continuous fighting that causes high numbers of deaths. This broad definition does not always distinguish civil wars from other forms of political violence, so we often use somewhat arbitrary criteria, like different thresholds of annual deaths, to sort out cases. Depending on the criteria used, there have been about 100 to 150 civil wars since 1945. Iraq is clearly one of them.
The Iraqi Prime Minister, Nouri al-Maliki, meets Tony Blair in London today as violence in Iraq reaches a new crescendo and senior Iraqi officials say the break up of the country is inevitable.
Izraelci pobijajo bežeče Libanonce
| 23. July 2006 | | sophomore
Medtem ko so nekateri hvalili izraelsko vojsko, da je prebivalce južnega Libanona pozvala, naj se umaknejo iz svojih domov in kot begunci poiščejo zatočišče severno od reke Litani - podobnost s tehnikami etničnega čiščenja v BiH in na Hrvaškem ni zgolj naključna -, so se v Tel Avivu očitno odločili, da bodo počistili tudi ceste, ki iz juga države vodijo na sever.
The narrow roads that meander through the valleys and undulating chalky hills east of Tyre were a place of terror and death Sunday, with Israeli helicopters attacking civilian vehicles fleeing Israel’s onslaught against South Lebanon.
“They have been hitting civilian cars all over the place,” said Peter Bouckart of Human Rights Watch, who had just returned to Beirut from Tyre. “I have been in many war zones, but this is one of the most dangerous places I have seen.”
Razlog za takšno ravnanje je lahko samo eden: Izraelci želijo s strategijo “schock and awe” čimveč prebivalstva pregnati čimbolj na sever, kar bi jim olajšalo okupacijo juga Libanona. Podobno so Izraelci ravnali že v vojni leta 1948, ko so z načrtnimi masakri (npr. Deir Yassin) in razširjanjem novic o njih v beg pognali Palestince, ki so takrat zatočišče poiskali v Jordaniji in Libanonu.
Druga podobnost med situacijo v Libanonu in na zasedenih ozemljih so prizadevanja Izraela, da bi s kolektivnim kaznovanjem civilnega prebivalstva povzročili državljansko vojno, ki bi olajšala delo Izraelu pri okupaciji, saj bi tako bil oslabljen odpor proti njej. Z napetostmi med Fatahom in Hamasom zaradi humanitarne katastrofe v Gazi jim je to delno že uspelo, sedaj pa s klanjem pretežno šiitskega prebivalstva na jugu in destabilizacijo države dajejo pogum tistim silam v Libanonu, ki so z Izraelci že sodelovale ob pokolih muslimanskega prebivalstva v preteklih intervencijah judovske države.
Tretja podobnost je uničenje gospodarskega potenciala Libanoncev in Palestincev, pri čemer s svojo brezbrižnostjo in podpiranjem Izraela sodelujeta tako ZDA in EU. Tudi to služi predvsem kot podpora ambicijam Izraela v regiji.
n total, almost 24,000 Lebanese were killed throughout the Israeli attacks between 1948 and 2006, and 49,000 wounded. Considering compensation only for implicit life earnings per person ($40,000 loss in income for the wounded, and $100,000 for each death), the minimum value of possible indemnities would reach $4.2 billion (this is an under-estimate as most insurance companies quote the actuarial value of a life policy at $1 million dollars per person).
Na vzhodu nič novega torej. Vse je bilo že videno, tudi znamenita ameriška ignoranca in neomajna podpora Izraelu. Američani so za današnje stanje krivi bolj kot Hezbolah in vse druge milice, ki so imele dovolj poguma postaviti se nasproti judovskemu Golijatu.
…
| 23. July 2006 | | Jure
links for 2006-07-23
| 23. July 2006 | | Jure
Ne gre za nogometno tekmo!
| 23. July 2006 | | Jure
Ob vojni v Libanonu so se zelo jasno pokazale prednosti in slabosti blogov kot medija. V kolikor so blogi na eno strani ponudili goro informacij neposredno iz vojnega območja, kar danes klasičnim medijem in novinarjem, ki vse pogosteje poročajo iz lokalnega Hiltona, vse redkeje uspe, so na drugi strani ponudili tudi platformo za neprikrito, mnogokrat rasistično obarvano, navijanje in vojno hujskanje. Resnega premisleka o ozadju dogodkov in morebitnih posledicah je malo. Tudi slovenska blogosfera ni nič boljša - od bizarnega bloga Smrt neosocializmu do navijaškega in enostranskega Libertarca.
Pri razmišljanju o dogodkih sam verjamem v objektivnost, ki pa ne temelji na nevtralnosti, na navidez “neprizadeten” poročanju in preštevanju mrtvih in ranjenih. Kot že rečeno - treba je izbrati stran. V tem primeru sem na strani Libanona.
Padel je očitek, da ne vidim kršitev mednarodnega prava s strani Hezbolaha, ki postavlja svoje postojanke v civilnih objektih, kar je seveda prepovedano. Žal se mi zdi v tem primeru govorjenje o kršitvah mednarodnega prava nekoliko deplasirano; ne zato, ker bi menil, da je mednarodno pravo nepomembno in nepotrebno, ampak zato, ker iz tega naslova nobeni strani, ne Izraelcem ne Hezbolahu, ni mogoče že dolgo več dati kakšne občutne prednosti. Obe strani že dolgo, dolgo igrata umazano, kršitev mednarodnega prava pa itak nihče več ne šteje.
V kolikor sem na strani Libanona in Libanoncev zato, ker so ponovno žrtveno jagnje v boju večjih in močnejših, sem proti tokratni vojni kot taki iz popolnoma pregmatičnih razlogov - ker ne verjamem, da si Izrael lahko zagotovi varnost z vojaškimi sredstvi, ker ne verjamem, da je mogoče Hezbolah uničiti s še tako natančnimi in močnimi raketami ter še tako izurjenimi kopenskimi silami. Ker verjamem, da se bo krog nasilja in sovraštva še okrepil. Po desetletjih izraelskega reševanja lastne varnostne situacije z vojaško premočjo so se danes znašli pred dejstvom, da lahko Hezbolah z raketami napade številna izraelska mesta - to se je še do pred kratkim zdelo popolnoma nemogoče.
Mir na Bližjem Vzhodu je mogoč samo z rešitvijo palestinskega vprašanja. Do reševanja le-tega pa ne bo prišlo vse dotlej, dokler bo ena stran bila prepričana, da lahko svojo voljo uveljavi z orožjem in na račun drugih.
Najprej ženske in otroci
| 22. July 2006 | | Jure
Vsi smo že videli kak film o brodolomu Titanica. No, včasih so se šli še gentelmane, zato je veljajo povelje, da je potrebno v reševalne čolne najprej spustiti ženske in otroke. Moški, ki so hoteli v čoln čez vrsto, so bili sila nesimpatični.
No, reševanje danes poteka malce drugače. Sicer ne vem, kako je na ladjah, a če se po neki slučajnosti danes znajdete v državi, ki jo je zajela vojna vihra, je vrstni red malce drugačen. Poglejmo Libanon. Med prvimi so bili iz države evakuirani študentje prestižnih in ustrezno dragih ameriških univerz Ivy League. Ti imajo namreč za take primere sklenjeno zasebno zavarovanje. Študentje drugih univerz so lahko kolegom le mahali v slovo. In iskali bankomat, saj bodo za reševanje potrebovali 300 USD po glavi. Jp, ameriška vlada svojih državljanov iz vojnega področja ne evakuira zastonj. 300 USD, prosim. Če nimate pri sebi, vam dajo kredit. Kako pozorno!
Torej, če prav razumem: po naključju se znajdete v državi, ki jo nenadoma zajame vojna. Vojna, ki jo je požegnala vaša vlada, in ki poteka z orožjem, izdelanim v vaši državi. Hej, mogoče je celo to orožje kupljeno z vašim denarjem! A država vam evakuacijo mirno zaračuna. Pa naj še kdo reče, da realnost ne presega domišljije!
Kako začeti vojno, prva lekcija
| 22. July 2006 | | Jure
Resnica je prva žrtev vojne. V zadnjem času so vse pogostejše domneve, da so Američani vedeli za bližajoči japonski napad na Pearl Harbour, a niso storili nič, saj je bilo ogorčenje ameriške javnosti instrumentalno za pridružitev zaveznikom. Mogoče. A drugi lažni povodi in izgovori so bolje dokumentirani in dokazani brez dvoma. Laž je bila uporabljena za vstop v vojno v Vietnamu, laž, skrbno sproducirana s strani agencije za odnose z javnostmi, je okrepila javno podporo prvi iraški vojni. Orožja za množično uničevanje najbrž ni potrebno omenjati, kajne?
Kaže, da Izraelci dobro posnemajo svoje velike zaveznike. Spomnimo: tokratni napad na Libanon so upravičili z zajetjem dveh izraelskih vojakov. A nove informacije kažejo, da so Izraelci le iskali povod - ne glede kako dober bo (zajetja vojakov so se dogajala že prej, sledila je izmenjava ujetnikov - business as usual). Vojna je bila načrtovana že dosti prej, o njej pa so bili podrobno obveščeni tudi prijatelji iz ZDA. Če so informacije točne, naj bi napad trajal tri tedne. V nedeljo se v Izrael odpravlja Condi Rice, ki vztrajno izjavlja, da je za premirje še prehitro. Verjamem - tako lepega načrta ne gre dajati v nič. Še en teden.
Israel set war plan more than a year ago
Loading ...
