Arhiv July 2006
100 : 11.782
| 26. July 2006 | | Jure
Since 2000, Hizbullah violated the Blue Line on the Israeli-Lebanese border 100 times, while Israeli violated that line 11,782 times. Vir
What are they smoking?
| 26. July 2006 | | Jure
Half of Americans now say Iraq had weapons of mass destruction when the United States invaded the country in 2003 — up from 36 percent last year, a Harris poll finds. Vir
We’re going to shoot anything we see
| 26. July 2006 | | Jure
“Over here, everybody is the army,” one soldier said. “Everybody is Hezbollah. There’s no kids, women, nothing.”
Another soldier put it plainly: “We’re going to shoot anything we see.” Vir
Wireless Mighty Mouse
| 26. July 2006 | | Jure
Apple je predstavil brezžičnega mogočnega miška. Laserska tehnologija, Bluetooth, enaka oblika kot pri žičnem modelu. S tem Apple ne ponuja več miške samo z enim gumbom. (Ajd, če smo čisto točni, se mogočnega miška da uporabljati tudi kot miško z enim samim gumbom, a…). Nič manj kot revolucija. LOL
Editors, The Back Room
| 25. July 2006 | | Jure
Editors, album The Back Room
Zelo gud. Za pokušino.
Pogled onkraj propagandne megle
| 25. July 2006 | | Jure
Pravijo, da je čas vojne in čas miru. Mogoče tudi zato velja čas vojne izbrati previdno. Zagotovo se še spomnite tiste, kako je huda ruska zima ustavila Hitlerja. Slab timing, kajne? No, če se greste vojno na Bližnjem vzhodu, vremenski dejavniki ne igrajo takšne vloge. A to ne pomeni, da čas ni pomemben. Če imate možnosti izbire, predlagam poletni čas, ko eno polovico Evropejcev najbolj skrbi, ali je pivo dovolj hladno, drugo polovico pa, kakšno vrsto sladoleda izbrati. Na programu je lahka hrana, lahka zabava in počitek. Vojni dogodki, umiranje, trpljenje v poletni program nekako ne sodijo, še posebej, če nas že več kot tri leta vsak obveščajo o kaosu v Iraku. Sicer pa, ali lahko kaj spremenimo?
Zakaj bi povprečni državljan posvečal pozornost nečemu, če se za to še njegov zunanji minister ne briga niti malo? Zakaj bi Janeza iz Zgornjega Kašlja zanimalo, da je izraelski napad na Libanon evidentno kršenje mednarodnega prava, če njegov zunanji minister o vojni v Libanonu doslej ni bleknil še nič?
Zakaj bi brskal po spletu in mukoma poskušal ločevati vojno propagando od resnice, če se to ne da niti tistim, ki so za to plačani?
Ravno to ločevanje propaganda od resnice je danes izredno težko in zapleteno početje. Zahteva čas in vztrajno iskanje virov. V tej mešanici poletne “lenobe” in medijskega kaosa se propagandisti znajdejo najbolje, saj kratki attention span in novice, ki so posredovane iz bog ve katerih PR-agencij, najhitreje dosežejo želeni učinek.
Kot kaže primer Iraka, še tako dodelana propagandna mašinerija ne zmore lagati v nedogled. Na neki točki milni mehurček pač trči v kruto realnost in maske padejo. Orožja za množično uničevanje ni - laži postanejo evidentne. A gre za spoznanje, ki je prepozno, saj časa ni več mogoče zavrteti nazaj. Kar je, je, a ne?
In tako bo tudi s tokratno vojno. Ko bo zvok orožja potihnil, ko se bodo propagandisti lotili novih nalog, ko bodo redki novinarji še enkrat prebavili servirane informacije, in ko realnosti ne bo mogoče več ubežati, se bodo laži tudi tokrat pokazale v vsej svoji gloriji. A, seveda, takrat bo že prepozno in nepomembno… takrat bodo na programu druga krizna žarišča, tokratni vojni pa se bodo posvečali akademiki.
V kolikor ste se kljub poletni vročini prebili do sem, vam za nagrado ponujam skok v prihodnost. Ko se bo medijska mašinerija ustavila, bo namreč vsem jasno naslednje:
- napad Izraela je bil v nasprotju z mednarodnim pravom
- zajetje dveh izraelskih vojakov s strani Hezbolaha ne more biti opravičilo za napad na suvereno državo in uničevanje njene civilne infrastrukture ter stotine mrtvih, zlasti civilistov; nekaj, kar lahko definiramo kor majhen mejni incident, ne more služiti kot opravičilo za obsežno vojno proti drugi državi
- Izrael incidenta sploh ni poskušal rešiti po mirni poti, kot to zahteva 33. člen Ustanovne listine ZN. Nobenih pogajanj, nobene preiskave dogodkov, poravnave… nič.
- čeprav je zajetje vojakov (ali civilistov) v pogajalske namene nelegalno, to taktiko uporabljata obe strani, tako Hezbolah kot Izraelci
- čeprav je Hezbolah z zajetjem kršil teritorialno suverenost Izraela, je Izrael pred vojno konstantno kršil libanonski zračni prostor
- kaznovanje Libanona kot celote, ker ni razorožil Hezbolaha, je nedopustno, saj je jasno, da šibka libanonska vlada tega ni bila sposobna opraviti. No, sedaj je še manj.
- kljub temu je število aktivnih pripadnikov Hezbolaha od umika Izraelcev iz južnega Libanona stalno upadalo
- od umika Izraela iz južnega Libanona pred šestimi leti do začetka vojne danes Hezbolah ni ubil NITI ENEGA izraelskega civilista
- Iran in Sirija niti pod razno nimata več upravljalskega nadzora nad dejanji Hezbolaha, ki je v južnem Libanonu vse bolj deloval kot klasična populistična stranka z obsežnim političnim aparatom in s socialnimi storitvami. Se manj je bilo zajetje vojakov izvršeno zaradi ukazov iz Teherana/Damaska.
- Hezbolahovo izstreljevanje raket na civilna izraelska naselja je seveda vojni zločin, a nič manj ni vojni zločin uničevanje libanonske civilne infrastrukture, od letališč, mostov, cest… do tovarn, energetskih objektov in vodnih omrežij. Prav tako predstavlja vojni zločin izraelska uporaba nedovoljenega orožja (cluster bombs). Letalski napadi gosto poseljenega Bejruta so vojni zločin brez dvoma.
Tako, to je zaenkrat to. Bi pa na koncu dodal še nekaj, kar mi že nekaj časa leži na duši; v kolikor bo tokratna izraelska avantura v Libanonu slučajno spodbudila novo državljansko vojno med libanonskimi etničnimi skupinami, potem je potrebno celotno izraelsko vodstvo, ki je požegnalo napad, postreliti na mestu. Ne sliši se lepo, a tako pač je.
links for 2006-07-25
| 25. July 2006 | | Jure
Utrujenost
| 25. July 2006 | | Jure
Pri Columbia Journalism Review so se posvetili zanimivemu a razumljivemu pojavu - vojna v Iraku se umika na manj izpostavljene kotičke v medijih. Vest, da je nov napad upornikov zahteval življenja več desetine Iračanov, novi podatki o sistematičnem mučenju s strani ameriške vojske, … še več, dejstvo, da lahko zdaj brez dvoma govorimo o državljanski vojni… niso več udarne novice. Pri CJR že govorijo o “Iraq fatigue”, “pozabljeni vojni”.
Zakaj mediji stanju v Iraku, ki je vse slabše, namenijo vse manj pozornosti? Pri CJR navajajo več razlogov. Prihaja do desenzibilizacija gledalcev, ki svet vse bolj dojemajo kot nasilen film, v katerem sicer zaznamo umiranje, vendar nas to zaradi pogostosti ne prizadene več.
Drug razlog za manjše zanimanje je, da so se ZDA in drugi v Iraku znašli v pat položaju, ko ni več nobenega napredka, stanje zastoja pa ni tako zanimivo.
In še tretje: mediji očitno ne zmorejo nameniti zadostne pozornosti več kriznim žariščem. Dogajanje v Libanonu je preusmerilo njihovo pozornost.
Če sklenem - zgoraj opisano izvrstno demonstrira, kako mediji in pravila delovanja medijskih organizacij konstruirajo realnost. Čeprav morda v Iraku danes umira več ljudi, čeprav so razmere verjetno precej slabše kot pred kakim letom… medijsko poročanje tega ne odraža, saj ga definirajo druga pravila.
.
Nacistične tehnike izraelske vojske
| 25. July 2006 | | sophomore
Se še spomnite starih zgodovinskih učbenikov? Tistih, v katerih smo lahko brali - preden je to postalo politično nekorektno omenjati -, kako so nacistični okupatorji za vsakega ubitega nemškega vojaka postrelili 10, 50 ali celo 100 talcev? Gre za politiko kolektivnega kaznovanja, katere namen je zastraševanje prebivalstva z namenom zmanjšati podporo odporniškim gibanjem. V tem so blestele vse okupacijske vojske, čeprav izstopata predvsem nacistična in izraelska:
The Israeli air force is under orders to blast 10 buildings in south Beirut, a Hizbullah stronghold, for every rocket the group fires at the Israeli port of Haifa, army radio said Monday. “Army chief of staff Dan Halutz has given the order to the air force to destroy 10 multi-storey buildings in the Dahiya district in response to every rocket fired on Haifa,” a senior air force officer told the station.
O tem, kakšne posledice ima takšna strategija terorja oz. državnega terorizma par exellence, smo pisali tukaj, poročila o dogajanju v južnem Libanonu pa si lahko preberete tukaj.
Pa še ena misel se mi poraja ob grozljivem ravnanju Izraelcev. Se spomnite varšavskega geta, kjer so nacisti obkolili Žide, jim odklopili elektriko in vodo ter začeli s težko artiljerijo podirat hiše in pod njimi pokopavat ne samo upornike, ampak tudi ženske in otroke? Vsaka podobnost z Gazo je zgolj namerna - na tej drugi izraelski fronti je od začetkov napadov na Libanon življenje izgubilo več kot 100 Palestincev. Težko je verjeti, da lahko na takšen način pride do miru na Bližnjem vzhodu:
Gegen das Waffenarsenal der Israelis seien die Kassam-Raketen der Palästinenser nur Kinderkram, sagt er. “Unsere Raketen haben 5 Kilo Sprengstoff, ihre haben 1 Tonne. Sie haben F-16, wir haben Papierflugzeuge. Die haben jede Waffe der Welt, wir haben nichts, was sollen wir denn tun?”
Er legt die Hand auf die Schulter seines Sohnes, der im blauen T-Shirt neben ihm sitzt und sich an der Nase kratzt. Er sagt: “Mohammed ist acht Jahre alt. Seine ganze Hoffnung ist es, als Märtyrer zu sterben. Habe ich ihm das beigebracht? Nein! Die Bilder, die er Tag und Nacht sieht, haben es ihm beigebracht. Das macht die Besatzung aus den Leuten.”
EDS je mrtva!
| 24. July 2006 | | Jure
Umiranje je trajalo že kar nekaj časa. Hudič je v zadnjih vzdihljajih, čaka se samo še uradna osmrtnica.
Loading ...
