Arhiv julij 2006
Bejrut, AP
| 28. julij 2006 | Svet | Jure
(c) AP
Matthew Herbert - Scale
| 28. julij 2006 | (Pop)kultura | Jure
Po izjemnem Ruby Blue (Roisin Murphy), se Herbert Matthew vrača s prav tako izjemnim albumom Scale.
Scale lacks the unified feel of Ruby Blue, but makes up for it by overreaching itself. From the number of samples (more than 720) to the methods of recording (under water! in a hot air baloon! in a moving car!), Herbert has outdone himself when it comes to his usual conceptual three-ring circus. But, crucially, this time he’s put all that theoretical effort into his most memorable songs. Sophisticated and whimsical, joyful and yet tinged with sadness, Scale is one of this year’s great albums. Več
Država ni pralni prašek - dodatek
| 27. julij 2006 | Svet | Jure
V prejšnjem članku sem zapisal, da so ustvarjalci ameriške javne diplomacije po 11. septembru gradili na izhodišču, da je bil teroristični napad posledica sovraštva do ZDA. Napadli so nas, ker nas sovražijo. Napadli so nas, ker sovražijo našo demokracijo, naše pravice, našo kulturo, naš način življenja… našo civilizacijo. Skratka - napadli so nas zaradi naših kreposti. To izhodišče je pomembno, ker determinira kasnejše delovanje na mnogih področjih, med drugim tudi na področju javne diplomacije. V kolikor si na vprašanje “zakaj” postavite odgovor “ker nas sovražijo”, so ukrepi radikalno drugačni kot če se odgovor glasi “ker smo ga polomili”.
Tak odgovor ni presenetljiv, še več, izvrstno se poda tisti javni diplomaciji, ki tehnike in orodja črpa iz poslovnega sveta, marketinga storitev in izdelkov. Grajenje branda, torej blagovne znamke, temelji ravno na graditvi čustvenega odnosa potrošnika do oglaševanega izdelka. Močne blagovne znamke pri kupcih sprožijo močna čustva in plaz asociacij; recimo, reklame za banke morajo vzbujati občutke varnosti, tradicije, resnosti… Poudarek je torej na čustvih, ne pa na procesu racionalne presoje, predstavitve in odločitve.
In na teh tehnikah, ki jih je Charlotte Beers prinesla direktno iz stare službe, je gradila tudi ameriška javna diplomacija po 11/9. Kot se je izkazalo kasneje, strategija ni delovala.
A napačne niso bile samo tehnike in orodja, napačno je bilo že osnovno izhodišče - napačen je bil tisti dogovor na “zakaj”, ki ni dopuščal možnosti, da do napada ni prišlo zaradi kreposti ZDA (torej, nekih lastnosti subjekta), ampak ameriških ravnanj (politike). Tak odgovor je seveda politično koristen, saj omogoča skrajno demonizacijo nasprotnika, ki itak ravna iz sovraštva, ki nas hoče uničiti, pobiti… In ko gre za preživetje ali smrt civilizacije, so potrebni ukrepi seveda jasni, kajne? In če kdo podvomi - vemo, kam sodi. Kljub politični koristnosti pa ima par pomanjkljivosti; marginalizira prave oziroma primarne motive delovanja teroristov, ki jih ne gre iskati v ameriških krepostih ampak rezultatih ameriške politike. Bin Laden je zagotovo terorist, a njegova dejanja zato niso nič manj “racionalen” odgovor na ameriško politiko v regiji. Bin Ladna ameriška/globalna kultura, sekularizem, propad tradicionalnih vrednot…. seveda moti, kot moti vse skrajne konzervativce, tudi v Evropi in še kje, a primarnih motivov za terorizem ne gre iskati tukaj. V kolikor bi v resnici šlo za vrednote, ali ne bi bila potem sekularna in (post)moderna Evropa bolj primerna tarča?
Mantra “ker-nas-sovražijo” je mogoča samo v popolnem zgodovinskem vakumu; kot taka seveda determinira politiko, ki ne more biti uspešna, saj se ne sooči s pravimi razlogi terorizma, ampak samo gasi najhujše simptome bolezni.
A da ne bi mislili, da je to stvar preteklosti. Iste odgovore, iste tehnike, iste “mantre” lahko opazujete danes v izraelsko-libanonski vojni. Spet popolni zgodovinski vakum, teroristi, ki sovražijo Izrael in ga hočejo uničiti, spet prepoved dvoma v izraelska dejanja, marginalizacija drugačnih glasov… Spet govor o spopadu civilizacij, spet demonizacija nasprotnika… Kaj naj rečem drugega kot by-the-book. Učbeniško. Na eni strani Izrael, demokracija, civilizacija, …. na drugi iracionalni, od sovraštva prepojeni teroristi, ki so napadli Izrael iz čiste zlobe. Bog ne daj, da bi kdo pomislil, da je Hezbolah popolnoma pričakovan, razumljiv in racionalen odgovor na izraelsko politiko. Oh, ne… Izrael napadajo, ker ga sovražijo, ker ga želijo uničiti, ker so TERORISTI. Kako lepo preprosto, a ne?
Testing, testing
| 27. julij 2006 | Svet | Jure
Accusations abound that the Israelis, pressing a nearly five-week offensive in which 130 Palestinians have been killed in Gaza, are using a new weapon.
Doctors say they have never before seen such specific burn injuries, concentrated so much on the lower body and causing such a high propensity of amputations. The health ministry has already called for an independent inquiry.
A French humanitarian group reported unusually severe injuries. One of its doctors reportedly raised the possibility that Israel Israel used cluster bombs.
In response to a query about use of a new type of weapon possibly containing chemicals, the army said only that “specific claims are being checked”. Več
Bomb ‘em All, Let God Sort Them Out
| 27. julij 2006 | Svet | Jure
Think about it: 200,000 dead Afghans and Iraqis, but no one–not even the left–really cares. 2,500 dead American soldiers, and Bush’s popularity sinks to those of cable companies and month-old liver. Več
Same business, different product
| 27. julij 2006 | Razno | Jure
In 1993, lobbyist Steven Milloy called and EPA report linking cancer to second hand smoke ‘a joke’. When a concurring 1997 study was published by the British Medical Journal, Milloy said, “it remains a joke today.”
Today, Milloy is still in the same business, with a different product. Milloy runs the ironically named JunkScience.com, where he doles out unhealthy heaping helpings of disinformation. As a paid advocate for ExxonMobil, it’s not extremely surprising. He’s also a columnist and frequent pundit on FOX News. (More on Milloy at SourceWatch.org.) JunkScience.com is often referred to as a source by global warming ’skeptics’. Vir
Država ni pralni prašek
| 27. julij 2006 | Svet | Jure
Že nekaj časa (predolgo, a tako pač je) pripravljam magistrsko nalogo, posvečeno ameriški javni diplomaciji po 11. septembru. Javna diplomacija ni nič drugega kot propaganda, ki jo ena država izvaja v drugi državi, da bi dosegla določene zunanjepolitične cilje, a ker se beseda propaganda ravno ne sliši lepo, se uporablja bolj nevtralen pojem. Javna diplomacija je v precejšnji meri ameriški izum, čeprav jo danes izvajajo skoraj vsi. Temelji na predpostavki, da če lahko ciljano vplivamo na javno mnenje v tuji državi, bo le-to ustvarilo določen pritisk na vlado, ki bo zato v večji meri reagirala v skladu z našimi zunanjepolitičnim cilji. ZDA so zlasti v času Hladne vojne imele obsežen aparat, zadolžen za javno diplomacijo, ki je recimo skrbel za znane Fullbrightove štipendije, celo mrežo radijskih postaj, kulturnih centrov, tiskanje gradiv in knjig…
Po padcu berlinskega zidu ZDA za vzdrževanje tako obsežnega aparata niso več videle razloga. Hladne vojne je bilo konec, glavni ideološki sovražnik je šel rakom žvižgat, liberalne demokracije so triumfirale. V skladu s to oceno so sklestili proračunske izdatke, ukinili agencijo USIA, zmanjšali število zaposlenih in programov.
In tako je bilo vse do 11. septembra, ko ZDA doživijo šok in se zastavi tisto znano vprašanje “zakaj-nas-sovražijo”? Prišli so rezultati raziskav, ki so pokazale, da je ameriški ugled v svetu, zlasti pa na Bližnjem Vzhodu, na psu. Reagirali so hitro in odločno, predvsem pa odmevno. Kaj hitro so na vrh ameriških prizadevanj na področju javne diplomacije postavili Charlotte Beers, marketinško zvezdo, ki je prej skrbela za nekatere največje mednarodne/ameriške korporacije. Gospa je zavihala rokave in rekla, da je potrebno Ameriko “prodati” svetovni javnosti na enak način, kot je prej prodajala Ariel, Colgate in Coca-Colo. Potrebno je zgraditi brand “ZDA” in ga preko klasičnih marketinških orodij promovirati. Del te politike so recimo znani televizijski oglasi, v katerih ameriški muslimani razlagajo, kako živijo v ZDA.
Že ta oglasna kampanja je doživela popoln flop. Delno zato ker številne muslimanske države niso spustile ameriške propagande na državne televizije, a glaven je bil drugi razlog - krivo ni nepoznavanje ZDA, ampak rezultati ameriški politike v regiji. Pokazalo se je, da muslimani v času globalnih komunikacij, množičnih medijev in popkulture še kako poznajo življenje v ZDA, a dejstva, da Izraelci tolčejo po Palestincih z ameriškim orožjem še tako dobra propaganda ni mogla potisniti na rob. Teroristi, ki so se zaleteli v WTC, so izvrstno poznali ZDA in Zahod.
Čeprav neuspešna je bila kampanja povedna; služila je kot odlično orodje pri razbiranju, kako ZDA visijo sebe (avto-stereotipi), kako vidijo druge (stereotipi) in v čem je težava. Že izhodiščno vprašanje (zakaj nas sovražijo) je lep primer; temelji na predpostavki, da nas (ZDA) oni (teroristi, muslimani, svet…) sovražijo. Sovraštvo pa je seveda čustvo, ne pa rezultat racionalnega razmisleka in premisleka. Skratka, oni nas sovražijo, saj so neracionalni, ne poznajo v resnici ZDA in naših idealov, demokracije, civilizacije, so zavistni… In druga plat: ker gre za sovraštvo, ki je neracionalno, na naši strani ni nič narobe, smo le žrtev.
Druga fatalna napaka ameriških prizadevanj na področju javne diplomacije je bila domena, da si vsi (torej, ZDA in muslimani) delimo iste vrednote. Zelo poenostavljeno povedano - vsi si želimo demokracijo (po ameriškem receptu), človekove pravice, dostojanstvo posameznika… Cilj propagande je tako bil povedati prebivalstvu, da se vsi borimo za iste cilje. Vaš boj je tudi vaš boj. Spet napaka; sicer lahko pri vrednotah Američana in muslimanov definiramo mnoge podobnosti, a ključna je hierarhija, ki pa je precej drugačna. Naj omenim samo odnos do individualizma kot izredno pomembne ameriške vrednote, ki pa v muslimanskem svetu, ki gradi na družini, klanu, … ni tako cenjen.
Kasneje so ZDA strategijo precej spremenile; opustile so kratkoročni marketinški pristop in se bolj posvetile dolgoročnim ukrepom, ki gradijo predvsem na krepitvi odnosov med državljani ZDA in drugih držav, torej štipendije, kulturne izmenjave, izmenjave profesorjev… Prav tako so okrepile medijsko prisotnost v regiji, saj financirajo razvejano omrežje radijskih in televizijskih postaj.
A vsa ta sredstva bi, sodeč po zadnjih dogodkih v Libanonu, lahko namenili za kaj drugega. Metanje denarja skozi okno. Neomajna podpora Izraelu, kjer ni niti prejšnjih poskusov maskiranja ala “honest broker”, je izničila vse morebitne uspehe javne diplomacije. Potovanje Condolezze Rice v razrušeni Bejrut, kjer je obupani libanonski vladi povedala, da ne podpirajo premirja, bo pri muslimanih odmevalo še izjemno dolgo. Ni javnodiplomatskega orodja, ki bi iz kolektivnega spomina lahko izbrisalo njene besede o novem Bližnjem Vzhodu.
As US Secretary of State Condoleezza Rice sets off Sunday on her short trip to a Middle East that is increasingly engulfed in violent confrontations and political turmoil, she has described the massive destruction, dislocation and human suffering in Lebanon as an inevitable part of the “birth pangs of a new Middle East.”
A kakorkoli že, prišli bodo rezultati novih raziskav svetovnega javnega mnenja, ko se bodo ponovno spraševali, zakaj nas sovražijo. Kdo bi vedel…
links for 2006-07-27
| 27. julij 2006 | Zanimive povezave | Jure
Nalepke se vračajo
| 27. julij 2006 | Slovenija | Jure
…a namesto na avto jih bodo sedaj lepili na bajte. Le kdo jih bo tiskal? :)
Cenzurirano
| 27. julij 2006 | Svet | Jure
Gledam TV. Novo poročilo o vojni. Ponovno dodatek v smislu “posnetke smo zaradi grafičnih prizorov nasilja cenzurirali.” Madona, zakaj ne bi raje cenzurirali kar realnosti? Takšno varovanje zahodne javnosti pred umiranjem in trpljenjem ni brez učinkov; le tako je mogoče govoriti o kirurških napadih, pametnih raketah, se čuditi tehnologiji in “natančnosti” najnovejšega orožja… Kako televizični so satelitski posnetki napadov! Iz satelita se kri pač ne vidi.
Priznam, tudi sam imam ob gledanju/objavi fotografij ljudi, ki so bili umorjeni/ranjeni v vojnah, neprijeten občutek. Vojerizem? Izkoriščanje mrtvih? Nespoštovanje smrti? Občutek nelagodja, slabe vesti…
A hkrati sem prepričan, da je takšne posnetke kljub temu potrebno objaviti. Brez cenzure. V času, ko na drugih koncih sveta ljudje umirajo, je moje nelagodje nepomembno.
Loading ...
