Arhiv junij 2006
Porušite Metelkovo - s Crnkovičevo bajto vred
| 20. junij 2006 | Slovenija | Jure
Marko Crnkovič je v kolumni zapisal, da je potrebno Metelkovo porušiti, ker je urbanistična podrtija in subkulturna neumnost. S tem je lepemu delu bralcev zagotovo popihal na dušo. A problema sta vsaj dva;
Pri Crnkovičevem pisanju dobim občasno zanimiv občutek, da določene stvari zapiše iz čistega inata - ker lahko. Ker je alter-alterja. Ker ve, da bodo vsi, ki želijo izpasti kot zagovorniki urbanega, obstoj Metelkove, čeprav ne nujno vsega, kar se tam dogaja, podprli. Ker se to spodobi in pričakuje. Ker je druščina na drugi strani, torej pri tistih, ki vneto nasprotujejo Metelkovi in podobnim mestnim institucijam, neprimerno manj privlačna. Kaj hitro se namreč znajdeš med raznimi Mihaeli Jarci, kar je nekako pod nivojem, spodobnim za razgledano bitje. Crnkovič pa noče bit samo anti-Jarc, on hoče biti anti-anti-Jarc, iz čistega principa ali poze.
Pa pustimo psihoanaliziranje in se dotaknimi drugega problema. Ljubljana je vas, kar se ne kaže nikjer bolj kot v odnosu do njenih urbano-kulturno-hedonističnih pritiklin, pa naj si gre za plažo, Metelkovo ali recimo K4. Vsaj del mestnega prebivalca ima s tem hude probleme, delno iz povsem upravičenih razlogov, kot je hrup in razgrajanje. Čeprav so pritožbe legitimne in čeprav je res, da bi tudi metelkovci lahko storili več za sobivanje, ostaja dejstvo, da vsega v BTC in spalna naselja pač ne moremo preseliti. Elitna stanovanja naselja (ki so bila postavljena za tem, ko je tam nastal skvot) lahko funkcionirajo pod Šmarno goro, Metelkova ne. In Ljubljana rabi oboje, tako elitna naselja kot skvot. Ne zato, ker bi radi na vsak način dokazali, da smo urbani, kul in ah-in-oh tolerantni, ampak ker jo del prebivalcev tega mesta (in njegovih obiskovalcev) potrebuje ravno tako, kot drugi del potrebuje elitne stanovanjske soseske, Križanke, Opero in Cankarjev dom.
Zato si pri odločanju o usodi Metelkove ne gre zastaviti vprašanja, ali želi Crnkovič stanovati zraven Metelkove (in obratno, ali želi Metelkova stanovati zraven Crnkoviča), ker je to njegova osebna odločitev. Vprašanje, ki si ga je tukaj potrebo zastaviti je, ali bi bila Ljubljana kot celota brez Metelkove boljše ali slabše mesto. Ali bi narkomani in reveži s podrtjem Metelkove res izginili? Seveda ne bi, bi pa se verjetno preselili izpred Crnkovičevega bara in iz njegove soseske, a ne. In če bi se omenjeni lahko brez težav pač preselili drugam, v Ljubljani za tiste, ki naj bi dajali legitimiteto razgrajačem, drugje ni prostora. Kot že rečeno, v BTC-ju subkultura pač ne raste, v zelenem okolju pod Šmarno goro pa o urbanem tudi ni pametno sanjati.
Ameriško veleposlaništvo v Bagdadu piše…
| 19. junij 2006 | Svet | Jure
Sporočilo ameriškega veleposlaništva o življenju osebja, ki ne živi v strogo varovani zeleni coni.
– “Personal safety depends on good relations with the ‘neighborhood’ governments, who barricade streets and ward off outsiders. The central government, our staff says, is not relevant; even local mukhtars have been displaced or coopted by militias. People no longer trust most neighbors.”
– One embassy employee had a brother-in-law kidnapped. Another received a death threat, and then fled the country with her family.
– Iraqi staff at the embassy, beginning in March and picking up in May, report “pervasive” harassment from Islamist and/or militia groups. Cuts in power and rising fuel prices “have diminished the quality of life.” Conditions vary but even upscale neighborhoods “have visibly deteriorated” and one of them is now described as a “ghost town.”
– Two of the three female Iraqis in the public affairs office reported stepped-up harassment since mid-May….”some groups are pushing women to cover even their face, a step not taken in Iran even at its most conservative.” One of the women is now wearing a full abaya after receiving direct threats.
– It has also become “dangerous” for men to wear shorts in public and “they no longer allow their children to play outside in shorts.” People who wear jeans in public have also come under attack.
– Embassy employees are held in such low esteem their work must remain a secret and they live with constant fear that their cover will be blown. Of nine staffers, only four have told their families where they work. They all plan for their possible abductions. No one takes home their cell phones as this gives them away. One employee said criticism of the U.S. had grown so severe that most of her family believes the U.S. “is punishing populations as Saddam did.”
– Since April, the “demeanor” of guards in the Green Zone has changed, becoming more “militia-like,” and some are now “taunting” embassy personnel or holding up their credentials and saying loudly that they work in the embassy: “Such information is a death sentence if overheard by the wrong people.” For this reason, some have asked for press instead of embassy credentials.
– “For at least six months, we have not been able to use any local staff members for translation at on-camera press events….We cannot call employees in on weekends or holidays without blowing their ‘cover.’”
– “More recently, we have begun shredding documents printed out that show local staff surnames. In March, a few staff members approached us to ask what provisions would we make for them if we evacuate.”
– The overall environment is one of “frayed social networks,” with frequent actual or perceived insults. None of this is helped by lack of electricity. “One colleague told us he feels ‘defeated’ by circumstances, citing his example of being unable to help his two-year-old son who has asthma and cannot sleep in stifling heat,” which is now reaching 115 degrees.
– “Another employee tell us that life outside the Green Zone has become ‘emotionally draining.’ He lives in a mostly Shiite area and claims to attend a funeral ‘every evening.’”
– Fuel lines have grown so long that one staffer spent 12 hours in line on his day off. “Employees all confirm that by the last week of May, they were getting one hour of power for every six hours without. … One staff member reported that a friend lives in a building that houses a new minister; within 24 hours of his appointment, her building had city power 24 hours a day.”
– The cable concludes that employees’ “personal fears are reinforcing divisive sectarian or ethnic channels, despite talk of reconciliation by officials.”
Prijateljski nasvet
| 19. junij 2006 | Slovenija | Jure
Ervin Hladnik Milharčič, Mladina, 17.6.2006
“Potem me je Dimitrij Rupel povabil na kosilo. Osebno ga poznam še iz ZDA, iz časov, ko je bil veleposlanik. Je zelo zanimiv človek, veliko ve, je pameten, a zadnje, kar bi od njega pričakoval, je to, da je poštenjak. Vljudno rečeno. V življenju povabila na kosilo na kosilo nisem odklonil, nisem vedel, kaj ga zanima, zato sem šel. Ruplova transformacija me je vedno malo begala. Nazadnje sem ga v Washingtonu videl kot liberalca, zdaj sem pred sabo imel nekoga, ki je govoril kot prepričan konzervativec. Dal mi je prijateljski nasvet. Kar naravnost in brez okolišenja mi je povedal, da Delo v vladi velja za sovražen časopis, da je Sobotna priloga še prav posebej nenaklonjena vladi, da tako dalje pač ne bo šlo. Rekel je nekaj v smislu, naj me ne skrbi, ker bo Janez Janša to zares uredil. Da naj pridem k pameti, ker sicer se bodo spremembe zgodile po drugi poti.”
in
“Slivnik je dejal, da je samoumevno, da uprava določa uredniško politiko časopisa. Izraz, ki ga je uporabil, je bil zelo zanimiv. Dejal je, da ga je treba nehati lomiti s to navidezno uredniško in novinarsko avtonomijo.”
links for 2006-06-19
| 19. junij 2006 | Zanimive povezave | Jure
Naš politično neomadeževan televizijec
| 19. junij 2006 | Slovenija | Jure
Le kdo tam na levi kadi?
Predsednik Zbora je Stane Granda, ki do zdajšnje mestne oblasti ne goji pretiranih simpatij. Tako je med drugim dejal, da si bo zbor prizadeval za vsestransko razvitost Ljubljane, poudaril pa je, da je Ljubljani »treba služiti, ne pa vladati«. Dodal je, da je imela zdajšnja oblast v Ljubljani dovolj časa, da bi se izkazala, a tega ni izkoristila. Ljubljana zato nazaduje in nima projektov, ki bi si jih kot prestolnica zaslužila. Zbor za Ljubljano je z geslom »Skupaj za boljšo Ljubljano« nakazal, da hoče na prihajajočih županskih volitvah Ljubljančanom ponuditi takšnega kandidata za župana, ki bi Ljubljano po razvitosti pripeljal med resnične evropske prestolnice. Vir
With friends like these…: izjavo Zbora za Ljubljano je podpisal tudi slavni borec za čisto vodo in neoporečno ljubljansko krajino (beri: brez džamije), Mihael Jarc.
Le kdo bi si mislil: Ljubljanska SDS podpira Zbor za Ljubljano
Pa naj še kdo reče, da smo škrti
| 19. junij 2006 | Slovenija | Jure
Ponudbi finskih osemkolesnih oklepnikov za slovensko in hrvaško vojsko kažeta, da je vlada obramboslovca Janeza Janše za enako blago pripravljena plačati 43 odstotkov več kot vlada filozofa Iva Sanaderja. Vir
To dobiš, če imaš 63 milijard SIT, ki jih moraš nekako “vložiti”. Najbolje je, da se greš postopek nabave, ki je zaupne narave in na katerega se ni možno pritožiti. Tudi kakšno “testiranje” lahko prirediš, a rezultatov nikar pred javnost, ker… ker pač ne, no.
In posladek: Slovenija namerava za obrambo do leta 2010 porabiti 886 milijard SIT. Predvideno je postopno povečevanje deleža sredstev za obrambo v BDP-ju do leta 2008, ko naj bi se ta ustalil na ravni 2 %.Naše prioritete so jasne.
Pripis: Slovenija je leta 2002 za terciarno izobraževanje namenila 1,13 % BDP-ja. In še: v proračunu za letošnje leto so znižali delež sredstev v BDP-ju za zdravstvo. Kdo pa rabi tiste mize al kaj že.
Žalitev religioznih čustev - tri leta zapora
| 19. junij 2006 | Svet | Jure
Edmund Stoiber, šef nemške (ajd, bavarske) CSU, se je v novem intervjuju zavzel za poostritev kazni za žalitev religioznih čustev. V kolikor bo s pobudo uspešen pri Merklovi, bo žalitev religioznih čustev v Nemčiji hudo resna zadeva, ki vas bo v najhujšem primeru nagradila s tremi letami bivanja v zaprtih prostorih na državne stroške. Več o tem…
p.s. Fenomenalna fotografija, kajne?
Silva Pluta za veleposlanika
| 19. junij 2006 | Slovenija | Jure
Poznavalca ženskih oprsij v Budimpešto, ombudsmanu prijavljenega šefa v Bruselj, sodelavca vojaške hunte v Buenos Aires, pospeševalca trgovine v Vatikan, …
Le na Silva Pluta je naše MZZ pozabilo. To ni pravično.
The rich, the poor and the growing gap between them
| 19. junij 2006 | Svet | Jure
A meritocracy only works if it seen to be fair. The US system increasingly fails that test, as this week’s Economist cover story on inequality and the American dream explains.
Celoten članek + precej dobrih povezav
Iskanje izgubljenega časa
| 18. junij 2006 | Slovenija | Jure
S slovenskimi izseljenci so spet križi in težave. Če jim matična domovina pošlje kaj drugega kot narodnozabavni ansambel in potico, hitro začnejo pisariti in rovariti. Premalo slovensko, premalo usklajeno s “krščanskimi vrednotami in moralo”, premalo rasno čisto… Talibani bi bili ponosni na tak odnos do posvetnega.
Odzivi slovenskih izseljencev, predvsem tistih iz Južne Amerike in Avstralije, povedo veliko tako o Sloveniji kot o izseljencih. Slovenija že dolgo ni več dežela, ki so jo pustili za sabo. Če vam je všeč ali ne, je Slovenija danes zaradi ali navkljub desetletjem komunizma “normalna” evropska (post)moderna sekularna družba s katero očitno vsaj določen del izseljencev ne ve kaj bi. Oni so ostali v času pred drugo svetovno vojno in vse, kar jih zmoti v vračanju v izgubljeni čas, ostro napadejo.Zanimivo je še nekaj; priseljencem v Slovenijo se pogosto očita, da se niso prilagodili novemu okolju. Še posebej nas zmotijo morebitne tradicionalne vrednote, odnos do žensk, vere… pač tisto, kar je značilno za tradicionalne predmoderne kulture. A če pogledamo slovenske izseljence, ti pri prilagajanju novim družbam niso bili nič bolj uspešni. A mi kdo lahko razloži, kaj ima vsebina napadov na Cvitkoviča skupnega s sodobno avstralsko družbo in avstralskimi pogledi na umetnost?
Pred časom je imela NSI idejo, da bi parlament razširili s predstavniki slovenskih izseljencev. Genialna ideja, saj bi v tem primeru NSI skoraj avtomatsko povečala svoj delež v parlamentu. Po zadnjih kolobocijah s Cvitkovičem pa je še bolj jasno, da gre za popolnoma nesprejemljiv predlog, in sicer iz dveh razlogov; prvič, ker bi o usodi te države odločali ljudje, ki v njej ne živijo, in drugič, ker bi s tem dobili glas tisti, ki jih je ta družba v njihovem nikoli končanem iskanju izgubljenega časa pustila zadaj. Tiste dežele, ljudi in sistema ni več.
Zaradi tega predlagam dogovor: mi vam parkrat na leto polko & potico, vi nam mir.
Loading ...
