Drugi dom
16 evrov za ljubljanski supersonic ali kako je 571 veličastnih padlo na izpitu
| 21. August 2008 | Slovenija | pegasus
Verjetno se še spominjate leta 2006. Takrat so po slovenskih občinah potekale lokalne volitve. “Brezposelnega” Zorana Jankovića je zamikal položaj ljubljanskega župana in projekta se je v resnici lotil ambiciozno. Malo igranja žrtve ob izgonu iz Mercatorja leto poprej, malo cenene “jugo” glasbe, nekaj razočaranja volilcev nad “konvencionalnimi” strankami, kolosalna nesposobnost najmanj treh predhodnikov in predhodnic, zveze Foruma 21 so prispevale k precejšnji medijski podpori in nenazadnje, podana je bila zaveza o 22 projektih. In volilni uspeh ni izostal. Za nameček je absolutno večino v mestnem svetu dobila njegova “nestrankarska” lista.
Kljub temu, da predvolilnih obljub nikoli ne gre vzeti 100% zares, je treba priznati, da se nekaj stvari vendarle premika. Rahlo nenavadno sicer, da se pri tem tako forsira stožiški stadion, ko pa je Katančeva četa “pokurila” kvoto čudežev vsaj za naslednje stoletje, Pečečnikovi fantje se bodo podili po obnovljenem Plečnikovem stadionu, glede klavrnega stanja v ostalih mestnih klubih, ki jih spremlja kvečjemu do 200 najbolj zagrizenih privržencev, pa bi mu lahko marsikaj povedal kar “njegov” svetnik Peter Božič, ki je aktivno sodeloval pri mahinacijah, ki so potopile Olimpijo.
Ob vsem tem je mimogrede prišlo še do legalizacije korupcije korupcijo po balkansko, namreč s prekrstitivijo v “donacije”. Kar je pri medijih ostalo več ali manj “neopaženo”. Napočilo je leto 2008, županov mandat se še ni utegnil prevesiti v drugo polovico, ko ga je aprila obiskala delegacija iz Zagorja ob Savi, natančneje iz podjetja Ultra, in mu predstavila zamisel o uvedbi enotne mestne kartice (ne pozabite vključiti zvočnikov). In Zares, nenadoma je najvišjo prioriteto dobil omenjeni 23. projekt (z drugimi besedami, zaman ga boste iskali med obljubljenimi 22). Prvi “problemček” se je pojavil že na javnem razpisu, ki se mu po črki zakona pač ni mogoče izogniti. Poleg dvornega dobavitelja Ultre sta si pravico do potegovanja za projekt nekoliko preveč dobesedno razlagali še dve podjetji. In tu se prične miniserija Kdo ima koga za norca:
Enega izmed njiju, namreč LTH inženiring, so “diskvalificirali” kar takoj, ker je njegova prijava zamudila. Se zamuda morda meri v dnevih? Ne, zamudili so za velikanskih 10minut! Ste se morda vprašali o vzrokih za to “veliko” zamudo? Podjetje domuje v Škofji Loki, od koder vodi praktično edina pot do Ljubljane po Celovški cesti, le ta pa se je zaradi vsem znanih peripetij glede šentviškega predora spet dušila v zastojih kot v “dobrih starih časih”. Sam Janković je manj kot leto dni prej z novo prometno ureditvijo, ki je niti Ljubljančani (še) ne razumejo najbolje, izredno zakompliciral ravno dostop do Magistrata. Za nameček pa v poletnih mesecih že po tradiciji na prenekatrem odseku zavladajo gradbeni stroji, kar seveda “blagodejno” vpliva k dodatni gneči. Na samem cilju pa kurirje pričakajo še varnostniki, ki jih lahko, če se dosledno držijo “reglcev”, “obdelujejo” tudi kaj dlje od 10 minut. Se morda Jankovićeva birokracija (ki se je, mimogrede, glede na čase Simčičeve celo rahlo povečala!) tako picajzlarsko drži tudi začetka svojega delovnega časa in prav nikdar v bližnjih lokalih ne kofetkajo in tako pričetka “dela” prestavijo še za kaj več kot zgolj 10 minut? In konec koncev, povejte en sam razlog, zakaj ne bi dober gospodar ob tolikšni zamudi zamižal na eno oko in si s tem povečal možnost izbire za res najgospodarnejšo odločitev. Razen tega, da je zmagovalec znan že vnaprej in bi to pomenilo le zapravljanje časa z dodatnim branjem in iskanjem izgovorov za neizbiro.
Kakorkoli že, za preostali dve ponudbi, poleg Ultrine je pravočasno prispela še iz kranjske Četrte poti, so ugotovili, da sta popolni, vse skupaj je kazila le ena “lepotna napaka”. Namreč, Četrta pot je nakazala, da zna projekt izvesti za nezanemarljivih milijon in še dvesto tisoč evrov ceneje, ali, da je z njeno ponudbo mogoče prihraniti približno 28%. Janković je že naslednji dan obema ponudnikoma polaskal, da sta sposobna izvedbe projekta, nato pa se je brž spomnil svoje “skrbi” za mestni proračun in obe ponudbi zavrnil kot predragi. Bolj ali manj v zatišju je minilo še 10 dni, nakar je vendarle bila sporočena končna odločitev. Kljub vsem javnim pomislekom so izbrali dražjo Ultro, češ da konkurenčna ponudba ne izpolnjuje vseh zahtev.
Hmmm, ali nista bili še 11 dni prej obe ponudbi popolni???? OK, recimo, da res niso uspeli podrobno pregledati obeh. Ampak Ultrina ponudba se ni pocenila niti za en sam samcat cent, pa nenadoma ni več predraga?!? Kaj se je v teh desetih dnevih zgodilo z županovo prej toliko poudarjano “skrbjo za proračun”?!? Dovolimo si še malo matematike. Leta 2006 je v MOL živelo 267386 prebivalcev. Predpostavimo, da se v dveh letih ta številka ni kaj omembe vredno spremenila. Če z njo delimo končni znesek izbrane ponudbe (torej 4,3 milijona evrov), to pomeni, da bo sleherni Ljubljančan, vključno z dojenčki, upokojenci, obnemoglimi ipd., za vbogajme menda uspešnemu podjetju Ultra prispeval malenkost več kot 16€! Pri tem smo optimistično (da ne rečem naivno) predpostavili, da bo to res končna cena, da ne bo kakšnih SCT-jevskih aneksov, “vzdrževalnih pogodb” in podobnih oblik natega. Izračun, koliko pivom, kulturnim prireditvam ipd. se boste zaradi tega morali odpovedati, pa prepuščam vam.
Še dosti bolj zanimiva pa je druga plat medalje. Namerno sem počakal cel mesec, da bi lahko svojo “domačo nalogo” opravili tudi novinarji, predvsem kateri izmed tistih znamenitih 571, ki bi tako lahko končno in brez domnevne cenzure in “omejevanja medijske svobode” dokazali, da so sposobni vsaj malo uporabiti tisto snov pod frizuro (oz. plešo) in ne le pisati po nareku političnih botrov in podpisovati v strankarskih centralah sestavljene peticije. Hkrati sem čakal, da se zgane še kdo, ki je za svoje ukrepanje celo plačan neposredno iz proračuna. In rezultat po več kot štirih tednih? Milo rečeno, porazen! Kaj dlje od zgolj povzetka poročila mestne razpisne komisije niso zmogli iti prav nikjer! Kaj šele, da bi kakšen “raziskovalni novinar” poskušal aktivirati zakone osnovnošolske matematike in logike, vsaj v mislih povezati dejstva in spesniti kakšen komentar. Tako je ta naloga v celoti ostala ljubljanski SDS in peščici t.i. prostočasnih “državljanskih novinarjev” (le kdo si je izmislil ta buzzword??). Pa pojdimo kar lepo po vrsti.
Komur tiste malo prej omenjene sive celice še vsaj zasilno delujejo, se bo najprej vprašal, kaj pri Zevsu ta EMK sploh je. Kje bi človek po vseh zakonih logike najprej iskal več informacij o tem čudesu tehnike, s katerim naj bi meščani imeli precej opraviti? Če gre res za projekt, ki se tiče večine meščanov, potem verjetno na spletišču MOL? Napaka. Tam boste našli silno malo. Samo skopo novico o končnem izboru ponudnika, tako skopo, da so celo bistveno manj pomembnemu slovesu italijanskega veleposlanika namenili nekaj več besedila! Morda bo kaj več sreče na projektni strani komisije za EMK? Jok, tam prav zares ne boste našli ničesar drugega kot fotokopijo sklepa o kadrovski rošadi. Skratka, mestnim očetom se v vseh teh mesecih ni zdelo vredno, da bi javnosti predstavili, za kaj natančno bodo sploh pognali 4 milijone evrov! In čemu je vse skupaj sploh tako “strogo povjerljivo”? Da že spominja na svinčena osemdeseta leta, ko si je gospodarsko povsem bankrotirana posttitovska Jugoslavija zaželela razviti pregrešno drago domače nadzvočno letalo, t.i. supersonic. Da o tem čudu tehnike ne bi preveč izvedeli tudi “vanjski neprijatelji”, pred katerimi naj bi nas branilo (da bo ironija popolna, taisti “neprijatelji” nas dve desetletji kasneje branijo v okviru severnoatlantskega zavezništva), je seveda večina podrobnosti bila “vojna tajna”. Edino v Mladini so takrat premogli dovolj v hlačah, da so si drznili, tudi za ceno zaplembe in “informativnih pogovorov”, kaj zapisati o naravnost vrtoglavih stroških in tudi podvomiti o končnem uspehu. O epilogu tega “razvojenga procesa” domnevam, da mi ni treba izgubljati besed. Še največja pridobitev je ena najboljših Diarej, kar jih je Tomaž Lavrič kadarkoli narisal, namreč tista “Tata, tata, vidi leteći tricikl…“. Cca. 20 let kasneje v Mladininem uredništvu vedri servilnež Repovž, kar pomeni, da bi bilo naravnost iluzorno za pričakovati, da bi se njeni novinarji vsaj poskušali dokopati do kakšne zanimive informacije.
Če že pri samih naročnikih ni bilo preveč uspeha, potem nam pač ne preostane drugega, kot zanesti se na “ustno izročilo”. Tako naj bi z EMK bilo mogoče plačevati mestne “zelence” in, pazite to, omogočeno bo tudi prestopanje. Prava škoda, da se Janković poleg z zagrebškim ne brati še s kakšnim županom. Npr. s praškim. V češki metropoli je namreč že od pamtiveka mogoče prestopati. In to s povsem običajno papirnato vozovnico, ki jo lahko kupite na postajah podzemne železnice, v prodajalnah na frekventnejših mestih, na avtomatih, na poštah…, ob prvi uporabi jo “štempljate”, nato pa se lahko 75 minut neomejeno vozite in prestopate po mili volji. Na voljo je tudi možnost plačevanja voznine s prenosnim telefonom, zaenkrat sicer omejena le na lastnike SIM kartic čeških operaterjev. Rešitev je prav navdušujoče preprosta. Nobenih “pogovorov” z ekvivalentom Monete, potrebno je zgolj poslati SMS na ekvivalent naše številke 2929, na računu se vam prišteje porabljeni znesek in prejmete povratni SMS, ki pri kontrolorjih velja kot potrdilo. Skratka, brez Ultra visoke in predvsem brez Ultra drage tehnologije! Poglejmo še nekoliko severneje, denimo v Estonijo. Država, ki se je v obdobju druge samostojnosti pogumno lotila EDS in posnemanja vrednih liberalnih reform (več o tem morda kdaj drugič), je naredila ogromen korak naprej, nas po informacijski razvitosti že zdavnaj prehitela in bi gotovo že zdavnaj posvojila koncept EMK, če bi se izkazal za res tako uporabnega, kot so mnenja v Zagorju. V Tallinnu, ki je po velikosti primerljiv z Ljubljano, ne obstaja nič takšnega. Na izbiro so običajne papirnate vozovnice za enkratno vožnjo, ki jih je treba “štempljati”, več možnosti je podobno kot v Pragi na voljo kar s sporočili SMS, mesečne vozovnice pa so vezane kar na številke estonskih osebnih izkaznic. Kar pomeni, da niso potrebni dodatni kosi plastike za “EMK” in da ni terminalov v vsakem vozilu, temveč jih v bistveno manjšem številu kontrolorji nosijo s seboj. Pri Jupitru, kako to, da moram med prvimi ravno jaz opozorjati na cenejše rešitve drugod?! Mar “družbeno kritični” novinarji niti v času Schengena ne potujejo kaj dosti po naši novi širši domovini oz. se jim je po tujih mestih pod častjo voziti z mestnimi avtobusi, je morda problem, da je koristno znati še kakšen tuj jezik poleg “univerzalnega” “govori srpski, da te ceo svet razume“?
Z EMK naj bi bi bilo mogoče tudi plačevati parkirnino. Še kakšni dve leti nazaj, ko je bilo treba besno iskati trafiko s parkirnimi listki in nato spraskati ustrezen datum in uro, bi se ta možnost slišala zelo vabljivo. Ampak pred letom in osmimi meseci je tudi k nam prišel evro in takrat so po parkiriščih zrasli parkirni avtomati, ki omogočajo celo nekaj časovne prilagodljivosti. In kot je razvidno iz prospekta, že sedaj omogočajo plačevanje tako s kovanci (katerih se ne branijo v pribl. polovici Evrope!) kot ravno z Ultrino Moneto, ponašajo se še z režo za plačilne kartice, ki ima trenutno (verjetno zaradi nedogovora z Bankartom glede provizij) zgolj dekorativni pomen. Skratka, kdor noče tvegati, da mu bodo avto “prelisičili”, ima kar dve možnosti za plačilo storitve. In sedaj nobenega “kritičnega intelektualca” ne zmoti, da bo potrebno te popolnoma funkcionalne in še nove avtomate, katerih namestitev oz. nadgradnja je zahtevala nekaj čez davkoplačevalski milijonček, zaradi EMK ponovno zamenjati!
Že kar cinično podcenjujoče za javnost je, kako je klub 571 dolgo z Jankovićem v isti rog trobil, kako mu “hudobna” vlada po krivici odžira sredstva in da je zato prenekateri projekt ogrožen, nato pa noče logično pomisliti in se vprašati, od kod bo “obubožani” Janković ob vsem tem “primanjkljaju” napraskal 4 milijone za ta tako nujno potreben projekt. Vsak šoloobvezen otrok bi ugotovil, da če nekam daješ, moraš od nekod drugod vzeti. Novinarski cvetober pa še ne premore korenjaka, ki bi župana povprašal, kateri projekti bodo potegnili kratko zaradi reševanja Ultre! “Pozabili” so se tudi vprašati (in preko zvez poiskati odgovore) še na kar nekaj zanimivih vprašanj. Denimo, kako je Ultra eno redkih podjetij, ki mu za milijonski posel z mestom ni bilo potrebno donirati niti evra (vsaj noben vir o tem ne poroča)? Kanadsko - madžarski TriGranit je, denimo, za razkopavanje po območju železniške postaje, moral izpljuniti kar dva milijona! Nihče se noče vprašati, kaj bo s tujimi turisti, ki Ljubljani v povprečju odmerijo okoli dva dneva svojega obstoja. Vse kaže, da tiste bolj ekološko osveščene, ki jim ni pod častjo vožnja z mestnim avtobusom, sedaj čaka podoben nateg kot tranzitne voznike s polletnimi vinjetami. Mimogrede, kje so vsi vrli okoljevarstveniki, ki vsakodnevno preračunavajo na Kitajskem odvržene vrečke v sode nafte, ne ljubi pa se jim oceniti, koliko nafte bo šlo za dodatno plastiko.
Vsako leto do lanskega je DURS davkoplačevalcem v povprečju vrnil razliko v preplačanih akontacijah dohodnine. Tisti bolj zagreti levičarski pisuni so seveda bentili čez brezobrestno kreditiranje države in Bajuku že kupovali enosmerno vozovnico v Argentino. Hja, vse kaže, da EMK tudi predvideva predplačila, pa ga doslej še ni junaka, ki bi bentil čez brezobrestno kreditiranje Jankovićevega mesta! Konec koncev takšen koncept EMK predstavlja grob poseg v zasebnost, saj bo z nekaj rudarjenja po podatkih hitro mogoče ugotoviti, kdaj in s katerim avtobusom se nekdo vozi, kje najraje parkira, kdaj je sploh doma in kdaj gre ponavadi na dopust (in posledično, kdaj je najugodnejši čas za obisk nepovabljenih gostov), če posameznik plačuje storitve z mobilnikom, je znana še njegova identiteta (račun je nekomu treba poslati, mar ne?) in za tovrstne podatke bi prenekatero podjetje plačalo s suhim zlatom. Zanimivo, Matej Kovačič, nedvomno strokovnjak (tokrat brez narekovajev) za zasebnost, avtor številnih publikacij o tej temi, ki na svojem priljubljenem spletišču zelo rad piše, kako ameriški Veliki brat zalezuje v glavnem Američane, dosti je napisal tudi o sorodni problematiki na sončni strani Alp, do sedaj pa ni črhnil še niti besedice o tej plati EMK, čeravno tudi sam spada med njene potencialne uporabnike?!
Torej, Ultra (ki v Janševi protikorupcijski vojni pred natanko 4 leti nikakor ni zmogla ovreči očitkov!) je posel najprej predlagala in ga nato kljub najdražji ponudbi tudi dobila, kar je že samo po sebi razlog, da se zastriže z ušesi. Ravno v tem podjetju je donedavnega bil poslovni direktor Gregor Golobič, danes predsednik stranke Zares. Še ne dolgo nazaj se je iz podjetja formalno resda umaknil, stikov pa gotovo ni popolnoma prekinil. Kot smo omenili že na začetku, je večino v mestnem svetu dobila Lista Zorana Jankovića. Zanimivo, v letu po lokalnih volitvah je lep del teh svetnikov “pooranženel“. Izpostavimo pa le tri najzanimivejše primere. Eden izmed takšnih svetnikov je tudi Roman Jakič, kajpada član Zaresa. Delovne knjižice sicer nima pri Ultri, vendar s tem podjetjem poslovno sodeluje. Zakaj bi sicer pri Ultri, ki ni Hotmail, imel tudi predal za elektronsko pošto (čisto na koncu)? Potem je tu “neodvisni” Janez Kopač. Narekovaji so uporabljeni zato, ker se je pustil izvoliti na listi “stare” LDS, nato pa je v “zahvalo” partijsko izkaznico zamenjal za oranžno. Za razliko od Jakiča je v Ultri kar zaposlen! Eden izmed podžupanov, torej Jankovićeva desna (v nepolitičnem smislu) roka, je tudi Jani Möderndorfer. O njegovi strankarski pripadnosti sicer ni zanesljivih podatkov, ni pa nikdar tajil prijateljevanja z Golobičem in je bil pomenljivo opažen na ustanovni konvenciji Zaresa. Že slutite, kam pes taco moli? Za marsikoga bi to predstavljalo več kot dovolj namigov, žal pa je zdrava kmečka pamet očitno vse preredka dobrina, vsaj med tistimi novinarji, ki užaljeno “špecajo” državo po tujini, očitno pa se niso sposobni prigooglati do zgornjih dejstev in jih povezati v smiselno celoto! Očitno jim bolje leži tabloidno zalezovanje Ruplove žene med nakupovanjem! Kje so vselej “budni” novinarji “prenovljenega” Maga, ki so do sedaj spisali že debele traktate o Klimi Petek, o EMK pa čisto nič? Pa tokrat ne gre samo za novinarje. Če vse zgoraj našteto ni dovolj indicev za utemeljen sum o korupciji, kaj pa je potem?!? Kolikor vemo, Kosova protikorupcijska komisija še vedno obstaja. Je Drago Kos vsaj javno kaj zarobantil? Nak, bil je tiho, ne kot kos temveč kot miš! Se namerava za tako opravljeno “delo” odpovedati kakšnemu izmed mesečnih plačil iz proračunske malhe v višini 5239 bruto evrov? Močno dvomim. In kam hudiča je kar čez noč izpuhtela vsa antikorupcijska vnema Milana M. Cvikla. Mar ga ne bi bilo zanimivo spremljati, kako svoje sveže inkvizitorske izkušnje izkorišča za mrcvarjenje Jankovića, Golobiča, Urbanije & co? Pa še za razliko od patrij mu vladajoča koalicija ne bi metala polen pod noge.
Zadeva gre še nekoliko dlje. Predsedovanje komisiji za EMK niso poverili komursibodi, temveč Tadeji Möderndorfer, ki sicer načeluje Službi za javna naročila Kot lahko uganete že iz priimka, gre za ženo prej omenjenega podžupana Janija. Za razliko od prej omenjenih akterjev v MOL ni bila izvoljena, temveč imenovana v omenjeno službo. Razumete to novinarsko hipokrizijo? Ko je ameriški neokonservativec in eden Bushevih operativcev Paul Wolfowitz zlorabil položaj predsednika Svetovne banke in izvenzakonski partnerici Shahi Rizi po zvezah priskrbel občutno bolje plačano delovno mesto, je “kritično intelektualni” del novinarske srenje o tem na dolgo in široko poročal na prvih straneh in v najelitnejših terminih. Podoben ogenj v strehi je bil, ko je evroposlanec Miha Brejc kot asistentki zaposlil svojo hčer in snaho. Prav nihče izmed teh novinarskiih dušebrižnikov niti Drago Kos pa se noče vprašati, s kakšnimi referencami se Tadeja Möderndorfer še ponaša, poleg s sorodstvenimi, da se je lahko takole prisesala na davkoplačevalske jasli! In da je o vseh dejstvih iz prejšnjega odstavka sploh lahko sodelovala v razpisni komisiji!
In konec koncev, kako to, da se nihče noče javno vprašati, zakaj morajo ravno Ljubljannčani plačati za neki eksperiment, za katerega se niti še ne ve, kako se bo obnesel. Zakaj nihče ne namigne Ultri, če je njihova tehnologija res tako oh in sploh, zakaj ne postavijo pilotskega projekta v kakšnem manjšem kraju. Recimo, kar v domačem Zagorju. Tako bi se lahko vodilni iz podjetja v službo vozili kar z avtobusi na EMK in vse ostale nejeverne Tomaže najučinkoviteje prepričali, da vsaj sami zaupajo svojim proizvodom. Če bi se zadeva obnesla, ni vrag, da jih ne bi poleg Jankovića poklical še prenekateri evropski župan.
(Še brez glasov)
Loading ...
opozoril bi le na eno “malenkost”:
“Četrta pot je bo besedah Möderndorferjeve za mobilno plačevanje ponudila “terminal, ki podpira tehnologijo NFC, ki omogoča mobilno plačevanje le ob pogoju, da ima ponudnik tej tehnologiji prilagojen mobilni aparat ter da ima naročnik sklenjeno posebno pogodbo z operaterjem, kar pa iz tehničnih zahtev naročnika v razpisni dokumentaciji ne izhaja”.
kdor pozna NFC, bo vedel, da je ta v svetu na ravni omejenih pilotnih projektov, nikakor pa še ni primerna za množično uporabo, saj je takih mobilcev zelo malo. Kak hudič bi šele bil, če bi MOL od Ljubljančanov zahteval nakup novega mobitela.
Pravno gledano je Četrta pot izpolnjevala pogoje, praktična pa njena rešitev ni.
"očitno pa se niso sposobni prigooglati do zgornjih dejstev in jih povezati v smiselno celoto! "
Pegasus, kakšna je pa smiselna celota teh nagooglanih dejstev? Spominjaš me na Janšine bevskače, ki so pred volitvami leta 2004 mahali z nekimi papirji o kurupciji, omenjali Ultro itd., potem pa je enemu LDSovcu, mislim da Ropu, počilo: "Pa kaj mi mahate s temi papirji tukaj pred kamerami, odnesite jih na policijo ali tožilstvo." Sevede potem vse tiho je bilo - korupcija je v Sloveniji kaznivo dejanje, ampak par naggoglanih dejstev povezanih v "smiselno" celoto še ne dokazuje ničesar.
Ma naj naredijo nekaj in to čim prej. Tile žetoni so že prava sramota.
Pred tremi leti sem živel v Šanghaju in tam izkusil radosti enotne mestne kartice. Veljala je za avtobuse, podzemno, taksije in tudi nekatere trgovine. Nobenega brskanja za žetoni in denarjem. Samo z torbo si šel mimo čitalca in vožnja je bila plačana.
Pegasus, kje si pa pozabil sloviti WD 40?
Morda ne bi bilo slabo, če bi se potegoval za primat med anonimnimi avtorji Slovenskega tednika in Ekspresa. Tvoj tekst bi namreč perfektno sodil v tamkajšnjo propagandno zasnovo…
@kronist in novinar: ad rem, s’il vous plait.
Prispevek pegasusa razumem kot poskus, da neizobraženi FDV srenji, ki se svaljka po medijih in sebe poimenuje novinarji, prikaže sum, da bi lahko šlo za koruptivna dejanja in da bi morebiti bilo potrebno pogledati razpisno dokumentacijo projekta, oceniti ekonomsko smiselnost projekta, povprašati občane, kaj menijo o projektu, etc.
@santi ta neizobražena srenja (ki, mimogrede, ima celo nekaj pojma o tehnologiji, je pogledala projekt in videla, da je ponudba Četrte poti slaba šala (kar očitno veleizobraženi kolya ne vidi). Že to, da se veleizobražena srenja vrhunskih raziskovalnih novinarjev tipa Revolver in Demokracija, v ta projekt prav posebej ni vpičila, pa je še dodaten dokaz, da iz te moke pač ni kruha.