11. september Benedikta XVI

| 19. September 2006 | | Jure

Tednik Družina postaja moje priljubljeno branje. V zadnji številki Zvone Štrubej komentira Benediktov obisk v Nemčiji. Najprej seveda zariše mednarodne koordinate.

Petinštiridesetletni profesor, ki je dogodke takrat spremljal od blizu, morda še ni slutil, da mu bo Bog naložil težko nalogo, najprej nadškofa v Münchnu, nato verskega cenzorja v Rimu, intelektualnega poštenjaka, ki pa jih je v medijski javnosti kar naprej dobival po glavi, in nazadnje še papeža v časih »tretje svetovne vojne«. Ta sicer ni v oboroženih spopadih, ampak se na skoraj neviden način bije v bitkah kultur in civilizacij.

Berlinski zid je padel, a kmalu zatem je že dobival vidne obrise večji, trdnejši in močnejši zid islamskega fundamentalizma, ki je svet znova razdelil. Nevidni zid sovraštva na eni in na drugi strani, v azijskih državah, a tudi v Evropi in Ameriki, rojeva mučenike, islamske skrajneže in bombne samomorilce, ki pobijajo nedolžne ljudi.

Dobro, da imamo torej Benedikta, kajne?

Zakaj je božja Previdnost izbrala prav njega, nam še ne more biti jasno. Eno pa lahko že rečemo: s svojo karizmo inteligentne poštenosti, preproste dobrotljivosti in kulturne širine je prav to, kar pomeni vloga papeža: pontifeks, graditelj mostov, iskalec sprave, delavec za mir za naš čas.

Kajti, kriza je huda, dragi moji:

… ker je inteligenten, pa tudi dobro ve, da prihodnost krščanstva in Cerkve v Nemčiji, kakor tudi v Evropi, ni rožnata. Če so napovedi nekaterih take, da bo leta 2100 Evropa že v večini muslimanska, potem papež dobro ve, da moramo kristjani nekaj narediti, da moramo čim prej na globoko, h koreninam, k izvirom krščanske duhovnosti.

In zaključek?

Tih, spraven in spokojen je bil 11. september papeža Benedikta XVI. In močan obenem. Toleranca križa, strategija ljubezni, izostren čut za frekvenco Boga.

Zdaj pa sem malo zmeden… Če je bil ta 11. september tih, spraven in pokojen, kakšen šele bo Benediktov 11. september, ki ne bo ena sama božja spokojnost? Avtor protestov muslimanov po celem svetu ne omeni niti z besedico. No, poglejmo resneje: vse bolj očitno je, da Benedikt, ki ni skrival, da ceni pravkar umrlo Oriano Fallaci in njene poglede, riše novo smer v odnosih do islama. Smer, ki krščanstvo razume kot edino pravo pot, saj se je edino izognilo “napakam” islama in sodobnih sekularnih družb. Sprememba od politike prejšnjega papeža, ki je vseeno poskušal izboljšati odnose in celo odkrito nasprotoval napadu na Irak, je precejšnja, a nekako razumljiva - gre za boj za ovčice, kar dobro kaže strah pred prevlado muslimanov v Evropi. Cerkev, ki razmere v svetu razume kot boj kultur in civilizacij, kot “tretjo svetovno vojno”, je nevarna. Najmanj, kar jo je mogoče obtožiti je, da priliva gorivo na ogenj. Žalostno.