Notranja/zunanja politika
| 5. January 2009 | Svet | Jure
Newyorški župan je obiskal Izrael. Razlog je prozoren:
Mr. Bloomberg, who came here to express his backing for Israel and — like other New York mayors before him — to enhance his standing with Jewish voters back home, flew in at dawn on his private jet, the morning after Israel’s punishing air assaults segued into a ground war. “I think I speak for an awful lot, almost all Americans, who think that Israel is doing the right thing in defending itself,” he said during a stop in the southern city of Ashkelon, offering a message of unequivocal support he would sound throughout the day.
Ob tem je med drugim obiskal tudi mesto Sderot, ki je deležno stalnega obstreljevanja Hamasa. Ima pa to mesto zanimivo in poučno zgodovino, ki je medijska poročila ne omenjajo. Brez konteksta tako sploh ni jasno, zakaj je to mesto sploh deležno Hamasove jeze.
Sderot is the Israeli town set up deliberately by Israel on its border with Gaza, to shove Jews from Arabic countries as front-line “pioneers” to be constantly at war with the Palestinian refugees driven from there, into Gaza, so they can cop the inevitable music (the Qassam rockets at this point) and Israel can forever have an excuse to “save” them from this inevitable music by continualy launching blitzkrieg’s against Gaza, shoring up Zionist ideology. Yet as this shows, Sderot itself belongs to Palestinians who were driven out of that place and are now in Gaza acros the “border.”
…
In short, Sderot is an illegally occupied territory stolen from Palestinians. Več
That is why Gaza exists: because the Palestinians who lived in Ashkelon and the fields around it – Askalaan in Arabic – were dispossessed from their lands in 1948 when Israel was created and ended up on the beaches of Gaza. They – or their children and grandchildren and great-grandchildren – are among the one and a half million Palestinian refugees crammed into the cesspool of Gaza, 80 per cent of whose families once lived in what is now Israel. This, historically, is the real story: most of the people of Gaza don’t come from Gaza. Robert Fisk: Why bombing Ashkelon is the most tragic irony
Vsi smo Palestinci
| 4. January 2009 | razno | Jure
Moji najzgodnejši zunanjepolitični spomini segajo v čase legendarnega voditelja TV-dnevnika Čučka in dogajanja na Bližnjem Vzhodu. Libanon, Bejrut, Arafat v njegovem tipičnem palestinskem pokrivalu… Zdi se, kot da konflikt traja že večno in da ga ne bo nikoli konec, pa naj t.i. mednarodna skupnost naredi karkoli že. Ta vtis je seveda napačen.
Kadar smo v dvomu, kateri strani v konfliktu verjeti, je pametno, da zavzamemo zorni kot strani, ki ima manj virov, da pove svojo zgodbo na učinkovit in prepričljiv način, da zaposli množice spin doktorjev, da skrbno nadzira sporočila, ki so posredovana javnostim, ki se o dogajanju obveščajo samo preko množičnih medijev. Ta načelna drža ne sledi iz podmene, da ima šibkejši avtomatsko prav, je zgolj metodološki napotek.
Jasno je, da bližnjevzhodni konflikt ni boj med enako močnimi nasprotniki. Na eni strani imamo Izrael s sodobno oborožitvijo in milijardami dolarjev ameriške pomoči, na drugi Palestince, ki v kleteh izdelujejo rakete, ki cilj zadenejo zgolj po največji pomoti.
Jasno je, da je izraelska okupacija iz stališča mednarodnega prava povsem nelegalna. Nelegalna so tudi vsa izraelska naselja na okupiranih ozemljih.
Jasno je, da je izraelska okupacija brutalna in ponižujoča. Gaza je taborišče, od koder ne more nihče. Ni prihodnosti, ni svobode, ni dela, ni upanja. Humanitarna katastrofa.
Jasno je, da se bije boj za nadzor nad strateškimi viri, med katerimi je najpomembnejša voda. Izrael s strateško in sistematično politiko vzpostavljanja naselij, zidov in kontrolnih točk vzpostavlja dejstva na terenu, ki bi mu v morebitnih mirovnih pogovorih lahko zagotovila odločilno prednost.
Jasno je, da je Izraelska politika s stališča nadzora nad strateškimi točkami zelo uspešna - mirovni predlogi, ki so bili predloženi doslej, nikoli niso temeljili na popolnem izraelskem umiku iz zasedenih ozemelj, ampak so upoštevali vedno dejstva na terenu.
Jasno je, da trenutni izraelski poseg poteka v idealnih razmerah; v Izraelu se približujejo volitve, v ZDA pa je nekakšno vmesno obdobje, ko ima prihajajoča administracija dober izgovor za molk. Molk je seveda voda na izraelski mlin.
Jasno je, da vedno zmedena Evropska unija ne more kaj dosti kot da - če ji Izrael dovoli - zagotavlja humanitarno pomoč. EU preprosto ni dejavnik, ki bi lahko igral vlogo posrednika. Konflikt bo trajal tako dolgo, dokler bo ameriška pomoč izraelski strani zagotavljala neprimerljivo vojaško, obveščevalno, finančno in medijsko prednost. Do takrat Izrael ne bo imel nobenega resničnega motiva za popuščanja, saj bo lahko svoje vedno dosegel z letali, tanki, vojaki in bagerji.
Torej, ključ za rešitev bližnjevzhodnega konflikta ne leži v Izraelu ali na zasedenih ozemljih, ključ je potrebno iskati v ZDA, ki pa so zaradi notranjepolitičnih razlogov nesposobne igrati vlogo poštenega in nepristranega posrednika. Odkritega nasprotovanja izraelskega “lobija” si v času izredno nepredvidljivih in tesnih volilnih rezultatov ne more privoščiti noben ameriški predsednik. Cena za podporo je seveda visoka, ob čemer je materialna podpora državi Izrael še najcenejša. ZDA občutno več stanejo učinki na celotno regijo in njeno prebivalstvo. Arabci pač vidijo, da Palestince ubija ameriško orožje.
Velja, da te lahko resnično razočara samo tisti, ki ga imaš rad. Očitno velja tudi, da trpljenje ljudi ne naredi boljših. Pred televizorjem sem jokal samo enkrat v življenju, ob ogledu posnetkov, ki so jih zavezniki posneli ob osvoboditvi nacističnih koncentracijskih taborišč. Kogar ne ganejo podobe soljudi - izstradanih, bledih kot papir, posušeni, debelih le par centimetrov, zame ni človek. Ob tem sta me že vedno fascinirali židovska kultura in vera, Tel Aviv kot svetovljansko in odprto mesto, hebrejščina…
A potem… Sabra in Shatila ter nešteto drugih zločinov… težko je ločiti ljudi in kulturo do politike, ki je zagrešila že nešteto vojnih zločinov. Še težje je ohraniti upanje, da se bo konflikt končal. Zaenkrat ni nobenega signala, da bo prihodnja ameriška administracija na zadeve gledala drugače kot Busheva, ki je zaradi neaktivnosti in popolne pro-izraelske politike dejansko odgovorna za to, kar se dogaja danes.
Feni Siona v ofenzivi
| 4. January 2009 | razno | kronist
Medtem ko izraelska vojska brutalno obračunava s prebivalstvom Gaze, kjer je po zadnjih podatkih v preteklih dneh življenje izgubilo okoli 450 Palestincev (in štirje Izraelci) je uspelo češkemu zunanjemu ministrstvu pridelati tole neumnost:
Z našega stališča gre pri tem bolj za del obrambnih akcij Izraela. Kot razumemo, gre bolj za obrambno kot ofenzivno akcijo. To je stališče češkega premiera za predsedstvo EU. Vir.
Tale je bila za okus EU vendarle malo prehuda, zato je ameriški ritoljubec Schwarzenberg, sicer češki zunanji minister, pohitel z izjavo, češ da se je piarovec zmotil. Morda res, ampak ob tem je tudi razkril vso nizkotnost politike ameriških vazalov v EU, ki se res obnašajo tako, kakor da bi bil Izrael miroljubna državica, ki jo ogrožajo islamski fanatiki, ne pa surov okupator.
Skoraj hkrati so Schwarzenbergovi ameriški šefi uspeli zablokirati (kolikokrat že?) tudi Združene narode, ki so želeli z resolucijo obe strani pozvati k prekinitvi spopadov. Zakaj bi pozivali k prekinitvi spopadov, če pa se Izrael zgolj brani pred palestinskim terorizmom?
Ob tem je večini medijev znova ušlo dejstvo, da so Palestinci podvrženi brutalni vojaški okupaciji in nasilni kolonizaciji na Zahodnem bregu ter vojaški blokadi in konclagerizaciji v Gazi.
V kolikor bi mediji pripoznali ta dejstva, bi v Izraelovih akcijah zlahka prepoznali kolonialno kazensko ekspedicijo, ki naj vbije v glave zatiranih, da z gospodarjem ni dobro češenj zobati. To pa bi bilo v teh civiliziranih časih, kjer bi lahko poimenovanje stvari s pravimi imeni koga užalilo, malce pretirano, kajne?
Videti
| 3. January 2009 | Svet | Jure
Objava zelo grafičnih posnetkov iz kriznih žarišč je vedno problematična, saj se je težko otresti pomisleka, da gre za nespodobno vojerstvo. Še hujše je dejstvo, da nas tovrstni posnetki korak za korak desenzibilizirajo. Stvari, ki jih lahko danes vidimo na televiziji v osrednjih informativnih oddajah, bi bile še nedolgo tega povsem nepredstavljive. Sprožil bi se plaz pritožb, danes jih skorajda ne opazimo.
Kljub temu objavljam spodnji video izraelskega napada na Gazo, ki je bil očitno posnet z mobilnim telefonom. Odločitev, ali si ga boste pogledali, je seveda vaša. Če si ga boste, si boste lahko zelo preprosto tudi predstavljali odziv množic na Bližnjem vzhodu. Why do they hate us?
Apdejt (5.1.2008): izkazalo se je, da je pri spodnjem videu šlo za prevaro. Posnet je bil že pred leti in nima povezave z izraelskimi napadi. Se iskreno opravičujem. Bomo v prihodnje bolj pazljivi, še zlasti v luči dejstva, da tudi na internetu poteka intenzivna propagandna vojna.
Naj vam…
| 31. December 2008 | razno | Jure
… Deda Mraz iz mrzle Sibirije prinese to, kar vam ne morejo dati ne stric Obama, ne stric Bernanke, ne stric Trichet, niti Borut ne: sreče in zdravja!
Tariq Ramadan
| 31. December 2008 | Svet | Jure
Startling—and stomach turning : where Palestinians are involved, memory and sense of proportion fail us. The Jewish conscience, justifiably, has long called upon the world’s powers and upon their citizens to remain vigilant, never to forget -in the name of “the duty of memory”- the atrocities, massacres and genocides of the past. But where the State of Israel is involved, we are expected to set all sense of proportion aside, to leap to conclusions. Suddenly, it would be assumed that these are two equally powerful belligerents. After a six-month ceasefire, one of the two parties to the conflict (the Palestinians) is said to have broken the truce by unleashing its rockets. The victim of aggression (Israel) is acting solely in self-defense—if we are to believe the version sold to the world by Israel, and relayed by complacent and complicit Western media with the full support of the Bush administration and of many European governments. The bravest among them can barely bring themselves to point out Israel’s “disproportionate” reaction. What courage !
…
And, most of all, what lies ! For decades—long before Hamas came to power—the Palestinians have seen their dignity trodden underfoot, their legitimate rights denied. From the Oslo “peace” accords to a succession of negotiations (more frequently compromises), from the repeated broken promises to media circus withdrawal schemes, the Palestinian representatives have achieved nothing for their people.
…
The June 19 - December 19 truce was conditional on an end the siege and the blockade of Gaza, and partial opening the Egyptian border crossing. Neither Israel (nor Egypt) has respected these conditions ; the Palestinian population has been the victim of inhuman treatment, for weeks, months and years now. Are we to ignore these realities in order to justify the massacres now unfolding before our eyes ? Are the Palestinians responsible for their own misfortune because rockets were launched from Gaza ? The failure of memory is compounded by a loss of all sense of proportion : the number of Israeli victims is now multiplied by a factor of one hundred, two hundred, three hundred Palestinian civilians murdered by Israeli government fiat. In the name of the Palestinians
Izbor leta
| 30. December 2008 | razno | Jure
Dosežek leta: iz Ljubljanske borze je letos izpuhtelo približno 12 milijard evrov. Čestitamo srečnim vlagateljem.
Slovenska naložba leta: NKBM. Pa tako dobro je kazalo, kajne 
Poslovnež leta: Igor Bavčar. Tud’ če kikl’co proda, ne bo ostalo niti za štamperle
Opozicijska osebnost leta: Dimitrij Rupel
Pozicijska osebnost leta: Rupel Dimitrij
Nadstrankarska osebnost leta: omet iz šentviškega predora
Domači medijski dogodek leta: aretacija Ivana Zidarja. Takega teatra ne zna ustvariti noben slovenski in zelo malo tujih režiserjev - če sploh.
Tuji medijski dogodek leta: iskanje deklice Maddie; vsak dan izgine boh-ve-koliko otrok, svetovna medijska mašinerija pa iz enega primera naredi cirkus planetarnih razsežnosti.
Posebna omemba za medijske dosežke: finska TV-oddaja Maria. Kdo pravi, da slovenski politiki niso za hece?
Medijski debi leta: Slovenski tednik, Ekspres in Reporter, ki so nam pokazali nove medijske globine.
Kam-je-izginil-leta: Vladimir Vodušek
Zakaj-še-ni-šla-leta: Piramida
Mojster misterija, poznanega pod imenom “slovenščina”: Uroš Slak
Grims leta: Rado Pezdir
Film leta: ga ni. Holywood je presedlal v reciklažo, ostalo ni nič omembe vrednega.
Muzika leta: Death Cab for Cutie: Narrow Stairs (genialnost prepoznavna šele po večkratnem poslušanju)
Spletni medij leta: Vest.si (ker so preživeli; razgledi.net žal ne, ker nisem prepričan, da potrebujemo intelektualno verzijo Financ)
Komentator leta: Igor Vidmar (v Studi City mi nikoli ni zelo sedel, za njegove pisane komentarje pa mi je dostikrat žal, da niso moji)
Populizem leta: vinjete
Prevozno sredstvo leta: helikopter (za metanje denarja na rane finančne krize)
Slovenski izdelek leta: Luna (si predstavljate, kaj se dogaja v Henklu in P&G-ju, ko jim neka slovenska blagovna znamka nenadoma lepo krade tržni delež?)
Slovenska reklama leta: Luna (tečna a nas v kategoriji, znani po debilnosti, vsaj ne obravnava kot ofce. In dizajn je preprosto kul.)
Pretiravanje leta: Virgin Galactic (bilo bi pa fajn)
Jed leta: pleska z vsemi dodatki (deluje samo v zgodnjih jutranjih urah), v obdobju prištevnosti: pašteta z medom, Cubo
Slabo-kaže-leta: počitnice na Hrvaškem
Farmakološka kombinacija leta: Cymbalta + Lamictal + Seroquel
Znanstveno odkritje leta: zakaj zehamo? Zehanje hladi možgane; zato nikoli ne zehamo ko nas zebe. Zdaj veste.
Podatek leta: najnižji “age of consent” na svetu - Država mesta Vatikan, 12 let
Leto leta: 1929
Izraelski klavci delajo nadure
| 30. December 2008 | razno | kronist
Judovska država je znova pokazala, da pri zaničevanju palestinskega ljudstva in njegovih ambicij po državnosti ne pozna meja. Potem, ko je več let uničevala infrastrukturo organizacije Fatah, poleg Hamasa ene izmed temeljnih političnih predstavnikov Palestincev, je pred dnevi sprožila napad na Gazo, ki je zahteval preko 350 žrtev, med njimi mnogo civilnih.
Ko je bil na oblasti na okupiranih ozemljih Fatah, je Izrael njegovo avtoriteto spodkopoval tako, da je podpiral Hamas. Ko so Palestinci na svobodnih in demokratičnih volitvah na oblast izvolili Hamas, so Judje začeli kot alternativo predstavljati skorumpirani Fatah. To so seveda zgolj taktične izbire za doseganje strateškega cilja: uničenja vseh pogojev, tako političnih kot materialnih, za vzpostavitev palestinske države in nadaljevanje židovske okupacije, kolonizacije in konclagerizacije palestinskega ozemlja.
Čeh Schwarzenberg, ameriški ritoljubec, sicer češki zunanji minister in kmalu najvišji zunanjepolitični predstavnik EU, je ob tem dejal, da razume izraelski odziv na Hamasove rakete. Kdaj bo razumel tudi to, da človeku težko preostane kaj drugega, če živi v koncentracijskem taborišču, kjer je za vodo, hrano, elektriko in golo življenje odvisen od dobre volje poblaznele judovske kamarile v Jeruzalemu.
Obračun
| 30. December 2008 | (Pop)kultura, razno | Jure
… ali kaj se nam je zgodilo v letu 2008…
Končno smo z oblasti poslovili Janšo&Co., kar je kljub temu, da vsakodnevno obupujem nad stilom in vsebino vladanja dragega nam Boruta, še vedno dobra stvar. No, vseeno me presenečata strast in užitek v kritiziranju potez našega novega premiera. Iskreno - nisem si mislil, da bo tako lahko. Hvala Dimu in vsem zaslužnim. Brez vas bi bil kar dolgčas. Nekako pomirja tudi dejstvo, da Grims kljub prisilni selitvi v opozicijo ni izgubil delovne vneme in nas vneto zabava še naprej. Branko, še na mnoga leta besednega driskanja!
Skoraj do konca smo se sončili v prepričanju, da bo kriza nekako zletela mimo nas, da smo na na drugem planetu in v svoji tirnici. Še septembra so nas prepričevali, da je vse O.K., da lahko gre samo še navzgor. Mlado, komaj polnoletno demokracijo, za katero se je zdelo, da je kot obsojena na stalno rast, vseeno čaka leto, ko je zelo verjetno, da bomo padli v rdeče številke. Konjukturo bo doživel samo krizni menedžment.
Svet… ja, svet je skoraj celotno leto preživel v čakanju, da se končno poslovi voditelj svobodnega sveta, ki si upravičeno lahko nadene naziv “najslabši ameriški predsednik vseh časov”. Prezident v odhajanju se nam lahko skoraj zasmili. Slabše bilance verjetno ni uspelo pridelati nobenemu doslej: gospodarska kriza razreda “leto 1929″, fijasko v Iraku, neverending story v Afganistanu, ugled ZDA na najnižji možni točki, popolni vojaški overstretch, na vidiku, na dosegu pa multipolarni svet… Pax Americana se poslavlja, za svet jutrišnjega dne pa ni nobenega zagotovila, da bo boljši. Mogoče se nam bo po starem še kolcalo.
EU… jah, EU kot EU. Videti je, kot da se članice ne morejo zmeniti o ničemer, a evropski projekt, ki mu še vedno ni para, se na plečih dobro utečene bruseljske birokracije, ki nam občasno pokloni tudi kak cukerček v obliki normalnih cen mobilnega telefoniranja v tujini, nadaljuje.
Mentalno… neoliberalna hegemonija, ki se je vlekla vse tam od osemdesetih, je letos končno pribrzela do prepada, v katerega smo pometali že toliko drugih utopij o popolnem svetu in večnih resnicah za vse primere in čase. Čeprav se mesije še trudijo, je skoraj gotovo, da bo na koncu konkurenca na trgu idej in receptov vendarle bolj pisana. In kdo drug bi moral to pozdraviti topleje kot verniki nevidne roke? V Sloveniji na ideološki preobrat še čakamo; kot vedno bomo naše neoliberalce postavili na mesto, ki jim pripada, z zamudo, tako značilno za svetovno periferijo.
Naj na koncu voščim srečno in plodno novo leto vsem, ki mi vztrajno dokazujete, da je človeška neumnost večna, da utopije niso patentiral Kardelj&Co. in da ni nič bolj smešnega od smrtno resnih poboljševalcev sveta in zagnanih inženirjev človeških duš. Kaj pa ostali? Vam tovrstne želje niso potrebne - če ste doslej preživeli ta svet zdrave pameti, vam itak ne more nič do živega. Ste neuničljivi.
Man on gilded throne decries selfishness, materialism
| 25. December 2008 | Svet | Jure
Via Reddit
Loading ...
