DRUGI DOM

O Polemiki kot mesnici

Ne bomo sodelovali v takšnih mesnicah. O človeških pravicah se pač ne debatira. S temi besedami je gejevski aktivist Mitja Blažič upravičil svoje nesodelovanje v oddaji Polemika, ki se je ukvarjala z družinskim zakonikom.

In te besede, ki jih je uvodoma prebral voditelj Branko Vrabec, so bilo tudi najboljše, kar se je v tej oddaji zgodilo. V oddaji, kjer ni nikogar zares brigalo, kaj govori skoraj tristo členov novega zakonika, ampak so vsem pred očmi begale le medle slike enakopravnega statusa istospolnih zvez, smo spet doživeli hladen tuš. Hladen tuš streznitve. Popolno sesutje iluzij, da živimo v eni sodobni, tolerantni in demokratični družbi.
…
To, da nacionalka objavi izjavo mimoidočega, kako bosta zdaj dva moška posvojila mladega fantka, da se bosta z njim igrala, je vrh te preproste sprevržene domišljije. Seveda verjamem, da obstajajo ljudje, ki tako razmišljajo. Tega pač ne moremo spremeniti. Lahko pa spremenimo tiste, ki so odgovorni za javno besedo. Nacionalka je tu v prvi vrsti. In prav nobene, nobene dolžnosti nima, da takšne nestrpne, bolne in sprevržene ideje tudi objavlja. Prav zato sedijo tam uredniki. Sedijo zato, da izbirajo in vodijo uredniško politiko. To pa ni le nabiranje tisočerih mnenj. Televizija, še posebej nacionalka, ni niti koš za smeti niti poštni nabiralnik. Še najmanj pa mesnica ali klavnica… T. Zgaga

Jože P. Damijan pri vprašanju bank še vedno v Lalalandu

Torej, kaj smo se naučili do sedaj? Vse banke so podvržene slabi presoji tveganj in slabim odločitvam, domače ali tuje, državne ali zasebne. Državne banke niso nič manj, kvečjemu bolj zaradi političnih navezav, nagnjene k dajanju slabih kreditov. Pomembna razlika pa je v tem, da pri zasebnih bankah napake poslovodstev pokrijejo zasebni lastniki. Pri državnih pa breme prisilne sanacije nosimo davkoplačevalci. Mar to res hočemo? razgledi.net

Dobro, spoznanje, da so vse banke podvržene slabi presoji, bi lahko ob poznavanju Damijanovih natolcevanj v preteklosti šteli celo za napredek, če ne bi takoj zatem spet udaril tisti poznani mladoekonomistični refleks tipa ” državne kvečjemu bolj”. Bolj proti čemu? Proti piramidalni shemi globalnih (skoraj izključno zasebnih) finančnih institucij, ki je sesula globalno gospodarstvo? Bolj proti islandskim zasebnim bankam, katerih propad bo posameznega islandskega davkoplačevalca verjetno zadolžil za približno 40.000 britanskih funtov? Bolj proti vsem tujim bankam, ki so kreditirale slovenske “tajkune”?

V nadaljevanju pod komentarji, ko se mu očita, da ameriški bančni bailout ni ravno primer pokrivanja napak s strani zasebnih lastnikov, JPD arogantno zapiše:

No, potem pa se poduči, kaj pomeni bail-out v ZDA. In boš videl, da gre za povsem komercialni posel, kjer država po tržni ceni odkupi slabe terjatve bank, te pa po končani sanaciji državi vrnejo denar. Dejansko tam država samo kreditira sanacijo zasebnih bank. In to je pomembna razlika glede na Slovenijo. Pri nas država naredi sanacijo in tega denarja nato ne dobi nazaj.

Po tržni ceni, gospud JPD? Kakšna pa je bila tržna cena tistih papirjev? Zakaj so paketi, ki so jih ameriške banke dobile od države, neprimerljivo in dokazljivo bolj ugodni kot tisti, ki so jih lahko dobile od zasebnikov (ala Buffet)? Koliko se je v resnici o TARP-u “podučil” naš enfant terrible mladoekonomistične plozarije? Famozni Congressional Oversight Panel v nasprotju z vsevednim Damijanom pravi drugače: ameriška država prek TARP-a SUBVENCIONIRA zasebne banke in njihove lastnike.

Elizabeth Warren’s Congressional Oversight Panel has announced that TARP has so far exchanged $254 billion in exchange for $176 billion worth of assets, which amounts to a cash subsidy of $78 billion. Baseline Scenario

Marjana Grašič in mavrične družine

V Delovi Sobotni prilogi se je v debato, ki jo je sprožil Matjaž Gams, vključila tudi Marjana Grašič, okrajna sodnica iz Kranja, in znova dokazala, da bolj plodne debate za bleferje trenutno ni.

Res je, da številni otroci živijo v »mavričnih družinah oz. rainbow families«, kot v strokovnih krogih imenujejo enostarševske družine, družine, ki jih sestavljajo eden od staršev in njegovi roditelji ipd. Vendar je treba opozoriti, da je v takšnih mavričnih družinah zagotovljena pravica otroka, do stikov z obema spoloma, tako z ženskami kot tudi z moškimi, medtem ko istospolno partnerstvo otroku apriori odreka pravico do enega od spolov.

Mavrične družine seveda ni oznaka za enostarševske družine, ampak LGBT družine. Gospa je morala na to temo prebrati res “ogromno” strokovne literature LOL.

Žiga Turk: Zakaj na Poljskem niso imeli recesije

Stali in obstali so kot neoliberalici.

Ob branju zapisa Zakaj na Poljskem niso imeli recesije? sem se ponovno spomnil, zakaj sem na Žigo Turka alergičen približno enako kot na druge apologete janšizma na Slovenskem. Ideološko preobloženo in sila lahkotno govoričenje za vsakokratne politične potrebe stranke.

Ker sem trenutno zaradi prehlada raje v postelji kot pred računalnikom, bo razlaga, zakaj je Poljska drugačna od drugih vzhodnoevropskih držav, tudi od pridnih baltskih neoliberalnih učenk, krajša, kot bi bila sicer. Poljska ima s s skoraj 40 milijoni prebivalcev edina med novimi članicami EU resne omembe vreden domači trg in je precej manj odvisna od izvoza (primerjalno manj tudi s podobno velikimi državami). Na začetku lanskega leta so občutno depreciirali svojo valuto (drseči tečaj, ki je neoliberalcem “tako” ljub) in s tem še dodatno zavrli uvoz ter dali nekaj pomoči izvozu.  V krizo so stopili brez nevzdržne zadolženosti prebivalstva in podjetij, pa tudi brez tajkunskih kreditov in pregretega gradbenega sektorja. Kombinacija depreciacije, rekordno nizkih obresti in fiskalnega spodbujanja domače potrošnje (vključno z državnimi, sila neoliberalnimi infrastrukturnimi projekti) jim je omogočila, da so lansko leto zabeležili gospodarsko rast. In kaj so bili motorji rasti? Gradbeništvo (poceni denar + državni projekti) in finančni sektor (posojanje poceni denarja).

No, nič ni zastonj. Javnofinančni primanjkljaj je lani dosegel 6,5 odstotka, letos bo še višji in tudi Poljsko čakajo boleči ukrepi za njegovo zniževanje. Javni dolg se približuje 60% BDP-ja. Nezaposlenost je tam okoli 10% in raste (sredi letošnjega leta naj bi dosegla 12%), javna poraba dosega izjemno neoliberalnih 47% BDP-ja.

Kljub temu, da se lahko reče, da so jo Poljaki odnesli relativno dobro (bo pa izhodna strategija nedvomno sila boleča) in da je slovensko spopadanje s krizo vse prej kot optimalno, je vsakomur, ki vsaj malo pogleda na dogajanje, kaj hitro jasno, da je njihov recept za Slovenijo koristen približno toliko kot Turkovo flancanje (in ministrovanje): bore malo.

Bi ministrovali? Obsojeni? Malenkost!

Izvršni odbor DeSUS je na današnji seji sklenil, da bo predsedniku vlade Borutu Pahorju kot kandidata za okoljskega ministra predlagal tako Roka Žarnića, kot Mirana Gajška.
…
Tisti, ki nasprotujejo Gajškovi kandidaturi, kot njegovo največjo slabost izpostavljajo predvsem to, da je bil leta 2002, ko je delal še na Mestni občini Celje, zaradi zlorabe položaja pravnomočno obsojen na štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Dnevnik

Šarlatan, brez relevantnih znanstvenih referenc? V Piramido, kajpak!

Roman Vodeb:

Da ne pozabim: kdor bi rad glasoval zame ali celo navijal zame (in moje poglede na razlike med spoloma in družinsko zakonodajo ter še dve obrobni temi) naj gleda v torek 2.2.2010 Piramido. Najbolj vneti ste lahko navijači v studiu RTV SLO. Bodite v recepciji RTV ob 19.30 uri.

Bravo, nacionalka, poslanstvo javnega medija vam gre kot po maslu.

Drago Čepar: nov svetovni red, teorije zarote in istospolne zveze

Pred kratkim sem se v Delovi Sobotni prilogi oglasil na temo kvazi-znanstvenih teorij o vplivu istospolnih zvez in istospolnih posvojitev na rodnost, ki jih v javnosti širi dr. Matjaž Gams. Nisem pričakoval konstruktivne debate, odziv je bil načelen, saj sem prepričan, da je ob Gamsih & Co. nevarno samo zamahniti z roko in iti dalje. V kolikor njihove neumnosti ostanejo brez odziva, lahko nekje v etru ostane celo vtis, da so resnične.

Danes je svoj piskrček pristavil še dr. Drago Čepar, nekdanji direktor Urada za verske skupnosti.

To, kar je dr. Gams potrdil in izvrednotil s statistično analizo, so poznavalci prepoznali za pomembno vzročno povezavo že sredi prejšnjega stoletja. V šestdesetih letih so strokovnjaki za rodnost zavzeto iskali zdravilo za po mnenju nekaterih grozečo nevarnost eksplozije svetovnega prebivalstva. Eden od udeležencev konference o prebivalstvu v Daki (takrat Vzhodni Pakistan, potem Bangladeš) l. 1969 je npr. predstavil različne ukrepe za zmanjšanje rodnosti (Seznam je pripravil takratni podpredsednik organizacije Planned Parenthood/World Population.). Med 35 predstavljenimi ukrepi sta med prvimi štirimi navedena sprememba idealne podobe družine in povečanje deleža istospolnih.

Po akrobacijah z Googlom mi je le uspelo izbrskati dokument, na katerega se sklicuje Čepar. Toda dokument, katere pristnosti iz razlogov, ki bodo jasni kmalu, ni mogoče preveriti, še manj se seznaniti z njegovim kontekstom, je še najmanj zanimiv, precej bolj zanimiv je krog “strokovnjakov”, ki z njim operirajo. Koneckoncev – za 60. leta, ko je še večji del mainstream znanosti verjel, da se homoseksualnost lahko popravi, pozdravi (običajno z elektrošoki in hormonskimi terapijami), verjetno ni presenečenje, da je kdo menil tudi, da bi se jo dalo koristno uporabiti pri zmanjševanju rasti prebivalstva. Če lahko nekaj preprečuješ, lahko tudi spodbujaš, logično. Torej, zakaj je ta dokument pomemben, kaj sploh dokazuje?

Zaroto, seveda. In to ne kakšno malo spletko, spletkico, ampak popolno, globalno. Nov svetovni red, boj med temnimi silami in silami krščanstva. Ko vpišete naslov dokumeta v Google,
se kot najpomembnejše “strokovne avtoritete” pojavijo dr. Dennis L. Cuddy in “znanstvene” spletne strani tipa Illuminati News.

Dobrodošli v kozmosu neutrudnih borcev proti Novemu svetovnemu redu, v katerem z nami upravlja “vlada v senci”, svetova elita posvečenih, ki kontrolira naše mišljenje in vedenje. Nekatera orodja kontrole: rock&roll (valda!), fluor v vodi, aspartam, cepivo proti svinjski gripi, AIDS (ki je bil razvit v laboratoriju kot sredstvo za zmanjševanje rasti prebivalstva), Združeni narodi. Aja, pa vesoljci seveda tudi obstajajo, Al Kaido upravlja že omenjena elita, in, če še niste vedeli, že dolgo obstajajo zdravila za vse vrste rakastih obolje, vendar jih skrivajo.

“Homoseksualna agenda” ali gibanje je seveda del teh temnih rabot, ki želijo uničiti krščanstvo. Še več: temna elita je ustvarila homoseksualno gibanje (primer klasične tovrstne naracije: Homosexuality and the New World Order). Omenjeni dokument to seveda dokazuje.

Vice-President of Planned Parenthood-World Population Frederick Jaffe’s “Activities Relevant to the Study of Population Policy for the U.S.” is printed containing a memo to Population Council president Bernard Berelson. It includes examples of proposed measures to reduce U.S. fertility, such as (a) encourage increased homosexuality, (b) fertility control agents in water supply, (c) encourage women to work, (d) abortion and sterilization on demand, and (e) make contraception truly available and accessible to all. Dialectics, Rockefellers, and Population Control

Vse te aktivnosti podpira Rockefeller Foundation, ki je nekako osrednja figura tega novega svetovnega reda. Med pomembnimi grehi Rockefeller Foundation najdemo tudi:

Via the National Research Council, the Rockefeller Foundation’s Medical Division for many years will fund the horrible sex research of Alfred Kinsey. Population Control

OK, boste rekli, zakaj se posvečati tem norcem, ko razpravljamo o dokumentu, ki ga je na plano potegnil dr. Čepar? Pojasnilo ni težko: tega dokumenta izven krogov, ki verjamejo v združbo iluminatov, svetovno vlado pod pokroviteljstvom Rockefellerjev, vesoljce in take zadeve, ne omenja nihče drug, še najmanj pa v v publikacijah, ki bi jim lahko pripisali vsaj malenkostno znanstveno relevantnost. Toliko o intelektualni brozgi, iz katere očitno črpa nekdanji direktor vladnega urada.

Dr. Čepar se seveda ni oglasil po naključju, saj sedi (je sedel?) v programskem odboru Gamsove “znanstvene” konference o demografskih vprašanjih. Mimogrede, a ni nikogar v IJS-ju, našem novem centru odličnosti, vsaj malo sram, da se ime instituta povezuje s takimi kvazi-znanstvenimi orgijami? Kaj je naslednje? Svetovni kongres bajaličarjev?

Res ne vem, kaj je na debati o pravicah istospolno usmerjenih, da kot po čudežu na plano potegne največje šarlatane, kvazi strokovnjake in teoretike zarot ter verske blazneže, ki svoj navdih iščejo med ameriškimi krščanskimi fundamentalisti.

Sorodni zapisi:
Delo PP – Matjaž Gams, nadaljevanje
Ko se v debato o istospolnih družinah vključijo še Finance – Matjaž Gams

iPad: It’s Content, Stupid!

When the iPhone first launched in 2007 I was sure I wasn’t going to buy one. Then I played with one. 15 minutes later I was $600 poorer. It was arguably the best tech purchase I’ve ever made. The iPad Is Like Holding The Future. But Only Because I Graduated From iPhone School.

Internet ima novi šport; po večmesečnih neprestanih govoricah o novi tablici iz Cupertina se je včeraj v par urah vse obrnilo v prav tako idiotsko ugotavljanje tipa “To ni to”. Komentarji segajo od popolnoma retardiranih (Ne poganja Photoshopa!) in amaterskih (Ni pravi OS, ni Flasha) do sicer bolj upravičenih pripomb, ki pa še vseeno zgrešijo bistvu tega, kar je bilo pokazano včeraj.

It’s an expensive toy! Zgodovina se ponavlja. Miška? Meh, igrača! Grafični uporabniški vmesnik? Meh, terminal je za prave dedce!  iPod? Meh, so drugi, cenejši predvajalniki… z radijskim sprejemnikom! iPhone? “Slab telefon z baterijo, ki se je ne da zamenjati”

You see the pattern? “Internet” ne bi prepoznal naslednje pomembne stvari iz Cupertina, pa če bi jo dobil v paketu s samorogom. Ali bo iPad čez čas res sodil v to kategorijo, je seveda nemogoče napovedati, a slabših napovedi, kot so tiste, ki se postavljajo na manjko teh ali onih priključkov in funkcij, ne more biti. Gledate v napačno smer.

It’s Content, Stupid! Vsakomur, ki ima Amazonov Kindle, je najbrž jasno, kako izredno neprimerni za branje knjig so “klasični” računalniki, tako prenosni kot namizni. Internet je fantastičen za premikanje bitov vsebin iz enega konca sveta do drugega, vendar kljub temu e-knjige, če bi bile omejene samo na običajne računalnike, ne bi imele nobenih možnosti. Trg se je začel dejansko premikati šele z Amazonovo napravo, ki ima verjetno tisoč pomanjkljivosti, a eno stvar naredi prav – neverjetno udobno kupovanje in branje knjig praktično kjerkoli in kadarkoli. Da, Amazonove e-knjige lahko berete tudi na osebnem računalniku, a po Kindlu to počnejo samo mazohisti.

ITab gre s tehnologijo, ki sicer nima nekaterih prednosti e-papirja, dalje. Barve, barve, barve, pravi spletni brskalnik, Wi-Fi, 3G. Branje elektronskega New York Timesa s fotografijami in videoposnetki na poti, na kavču, v postelji… na famoznem WC-ju.

ITunes Store (glasba, podcasti, video), App Store (140.000 aplikacij), iBooks. Amazon je že napovedal, da bo svojo aplikacijo Kindle za iPhone/iPod touch prestavil tudi na iPad. In ker je Apple za format izbral standardni ePub, mu bodo zelo verjetno sledile tudi druge spletne knjigarne in založniki.

iPad seveda ni samo relativno drag e-bralnik, a če je kje killer app, je po mojem mnenju tukaj. Če bo kaj dejansko dokončno pokopalo tisk, ga bodo tovrstne naprave. Ne čez dva, tri mesece, verjetno še ne naslednje leto. Do takrat bomo zagotovo videli še različice 2.0 in kasnejše, manjše in cenejše modele (“nano”), napade konkurence (v zdaleč najboljšem položaju je tukaj Google s Chrome OS-om)… a če ste včeraj obupovali nad tem, da naprava nima niti enega priključka USB, ste zgrešili. Drevesa in gozd.

Like the iPhone, the iPad is really a vessel, a tool, a 1.5-pound sack of potential. The Apple iPad: First Impressions

Za konec še tri tehnikalije:
Ni pravi operacijski sistem (iPad uporablja novo različico OS-a iz iPhona): ne glede na to, kako non plus ultra je Snow Leopard, nisem prepričan, da si ga res želimo uporabljati na 1-GHz mobilnem procesorju in v napravi velikosti iPada. Konkurenca napoveduje prav to: običajni OS v tabličnem računalniku z upravljanjem na dotik. Želim veliko sreče in konkurenca je vedno zdrava, a recimo, da imam pomisleke tako glede hitrosti in odzivnosti ter avtonomije kot “elegantnosti” uporabniškega vmesnika. V vseh teh primerih je podpora prstom samo naknadni dodatek, OS v iPadu pa je bil za prste zasnovan od začetka.

Ni Flasha: vse tehnološke pisce, ki so upali in/ali pričakovali, da bo iPad podpiral Adobov Flash, bi morali delodajalci postaviti pred disciplinsko, saj svojega dela niti pod razno ne opravljajo dovolj dobro. Naključij v predstavitvah Jobsa ni in tisto obvestilo o manjkajočem vtičniku, ki se je prikazalo med obiskom strani The New York Timesa, je služilo samo enemu namenu: da tudi najbolj počasnim dopovedo, da Flasha ne bo ne na iPhonih/iPod touchu in ne na iTabu. Ne danes, ne jutri, ne pojutrišnjem. Prihodnost je HTML5.

Apple kot totalni “control freak”: a ste opazili, da je Apple včeraj podprl dva ključna odprta standarda? HTML5 (spet) in ePub (prvič)?

Zanimivi zapisi:

Stephen Fry: About iPad
Various and Assorted Thoughts and Observations Regarding the Just-Announced iPad
A message to the Internets regarding the iPad

Barbara Kastelec zlorabljala in napačno navajala raziskave

Častno novinarsko razsodišče je januarja letos razsodilo v prid pritožniku v vseh točkah pritožbe in potrdilo, da je novinarka Družine kršila omenjene tri člene. Pritožnik je namreč opozoril na zlorabo in napačno navajanje podatkov znanstvenih raziskav, zamolčanje pomembnih informacij iz raziskav in na napačno navajanje podatkov o zakonodaji o homoseksualni porokah v Evropi. Narobe

Bo bog poplačal…

Povezani zapisi:
Barbara Kastelec in njihove “neprave” družine
Barbara Kastelec: ko ne gre z lažmi, zganjaj paniko
Ko se nad nov družinski zakonik spravi Komisija Pravičnost in mir

2:0 za znanost

Sodobno medijsko poročanje o znanstvenih odkritjih in dosežkih bi v večini primerov lahko označili kot porazno. Vedno bolj rumeni diskurz v okolju dirke za gledanost, branost in klike zahteva gotovost in udarnost, ki jo znanost lahko da le malokrat. Saj vemo, kako melje mašinerija, ki prek par permutacij lokalno omejeno raziskavo, v kateri nesrečniki nakažejo, da bi povečanje vnosa snovi X lahko, morda za n% zmanjšalo pogostost raka tipa B pri populaciji žensk v menopavzi, pretvori v udaren naslov “Odkrili zdravilo za rak!”. Neizogiben pripomoček medijskega cirkusa so ljudje, običajno ne povsem brez nekih strokovnih značk, a skoraj vedno daleč izven ali preko svoje lige. Kar manjka na strokovnosti, nadomestijo z gotovostjo in udarnostjo.

Tipičen primer je dr. Boštjan M. Zupančič, ki ob vsaki priložnosti (nazadnje mu jo je dala Delova Sobotna priloga) straši pred poženščenimi moškimi, kar naj bila posledica kemikalij v okolju. Ob teh trditvah sem že od nekdaj imel dva pridržka. Prvi je ta, da načeloma pravniki in filozofi niso ravno usposobljeni za razpravljanje o toksikologiji. Drugi je v dejstvu, da lahko sociologija/antropologija zdaleč bolj elegantno in brez cenenega moraliziranja razložita družbene spremembe, ki se dotikajo spremenjenih odnosov med spoloma in spolnih vlog. Ki so, seveda, družbena konstrukcija. Ne v celoti, a v zadostni meri, da so antropologi izbrskali plemena, kjer so (bile) spolne vloge precej drugačne (beri: skoraj zrcalna slika) od teh, ki so (bile) normativne za našo družbo. Kako v ta okolja, ki mnogokrat niso imela nobenega stika z industrijsko družbo, vključiti hudiča sodobne kemije, mi ni jasno. Verjetno je kriv E. T.

Nad Zupančičevo izvajanje se je v zadnji številki spravila Mladina in pridelala krasen zaključek:

Dr. Lucija Perharčič je kritična do Boštjana M. Zupančiča, ki se s svojimi trditvami spušča na področje, ki ga strokovno ne obvlada.”Sama se ne bi upala spuščati v pravna vprašanja na tako lahkoten način, kot se dr. Zupančič spušča v toksikološka. nisem pravnica, zato menim, da s takim ravnanjem kažem primerno spoštovanje do pravne stroke.”

Ouch.

V novi številki revije Narobe pa je med vrsticami, a dovolj jasno dobil po prstih trenutno prvi medijski obraz slovenske psihoanalize (na žalost slednje). Dr. Matjaž Lunaček, vodja Enote za psihoterapijo nevroz na ljubljanskem Centru za mentalno zdravje, je intervju zaključil takole:

Psihoanaliza je v našem prostoru tako ali tako poznana predvsem bolj preko teoretičnega vidika in ne kot psihoanalitična praksa. V resnici ima tako malo besede, tako malo mesta … Če jo poskušamo uporabljati na take netočne načine, potem je to izredno škodljivo za samo psihoanalizo. Vemo pa, da se pojavljajo bolj ali manj samooklicani analitiki, ki dejansko zastopajo normativnost. Ampak o imenih ne bi …. Zame je odgovor analiza

2:0 za znanost, a igra se igra dalje in ko bo potrebno malo senzacije, bodo slovenski mediji brez vsakega kritičnega ovrednotenja spet v obilni meri posegli po modrostih Zupančiča in Vodeba.