Cerarizacija Slovenije

5. julij 2014  

V pripravo tega dokumenta je bilo več kot leto dni vključenih okoli 80 strokovnjakov, specialistov na svojih področjih… (Volilni program SMC)

Težko bi našel (parlamentarno) stranko, ki bi mi bila manj blizu kot NSi. Izjave njenih predstavnikov mnogokrat potrjujejo ugotovitev, da Slovenija ni ena, temveč sta najmanj dve. A za tokratne volitve je stranka, ki je v politični praksi večino časa delovala kot podporni satelit SDS-a in jadrala na protikomunističnem (domobranskem) resentimentu, pridelala program. 162 (!) strani. Skoraj z ničemer se ne strinjam. Kategorično. In imam na sumu, da bi imela precejšnje težave tudi velika vzornica slovenske desnice, Angela Markel, ko bi videla, kakšen tržni radikalizem zganja sestrska stranka. A kakorkoli… za tokratno debato to ni bistveno. Dejstvo je, da je NSi volivcem ponudila profilirano programsko vizijo; kdo smo, kje smo & kam želimo iti. Vizijo, s katero se lahko strinjamo ali pa ne, a brez dvoma imamo pred sabo nek jasen in približno zaključen pogled na svet. Ker smo to pričakovanje nekje založili, velja poudariti, da je to tisto, kar sodi med poglavitne družbene funkcije “normalnih” političnih strank (dokaz v nasprotno: Desus kot interesna skupina, zamaskirana v stranko, programa nima in ga tudi ne potrebuje).

NORMALIZACIJA —>omogoča–>RAZVOJ—>ustvarja–>KAKOVOST ŽIVLJENJA. (Volilni program SMC)

In potem pride 80 strokovnjakov Stranke Mira Cerarja, ki so baje eno leto ustvarjali 26-stransko PowerPoint predstavitev in ji nadeli ime “program”. Da ne bo pomote: nista ključni dolžina (ali kratkost) ali oblika predstavitve, temveč tisto, kar temu “programu” manjka: vizija. Ko odstranite besedičenje o pravni državi, vrednotah in še par drugih modnih key-wordov (celoten dokument daje vtis, da ga je pisal nekdo, ki se sicer ukvarja z optimizacijo za spletne iskalnike), ostane pred nami dokument, ki je do skrajnega roba tehnokratski, ki kot ključen problem izpostavlja, kako bomo to državo (bolje) upravljali, menedžirali. Rafalno naštevanje menedžerskih ukrepov in predlogov brez vsakega konteksta. Destilirana post-politika. Kar bi bilo za silo dovolj, če bi ta družba imela vsaj približne odgovore o lastnem mestu v postkrizni Evropi, kjer največji izzivi pač ne ležijo v tehnikalijah upravljanja posameznih družbenih podsistemov, temveč se dotikajo samih temeljev politično-ekonomskega sistema, vključno z vprašanji, kakšen “kapitalizem” hočemo (če sploh), kakšno socialno državo hočemo (če sploh), kakšno Evropsko unijo hočemo (če sploh)… Vprašanja, ki si jih stranka z obetom volilne zmage niti ne poskuša zastaviti, kaj šele, da bi nanje odgovarjala. Kar je večja katastrofa, kot bi morda kdo mislil, saj temelji na zgrešeni diagnozi, da moramo državo le bolje upravljati, biti boljši (bolj pošteni, etični) tehnokrati, pa bomo zlezli iz jame. Ne bomo.

Urejenost / red —>omogoča–>vrednost—>se odrazi v–>dobrobit. (Volilni program SMC)

Vlečejo se primerjave s pokojnim Drnovškom, ki pa ne zdržijo presoje; ne le zato, ker so bile Drnovškove vlade postavljene pred naloge, ki so bile po naravi bolj tehnokratske,  (cilji pa znani; vključevanje v EU, postavljanje institucij samostojne države etc.), danes pa so tovrstni projekti že dolgo za nami, temveč, ker pred sabo v resnici nimamo Drnovška 2.0. Primernejša referenca je soborec proti arbitražnemu sporazumu Marjan Podobnik kot (do sedaj) najvidnejši model politika, ki je gradil na moralizatorskem diskurzu, vrednotarstvu in podpoštenjakarstvu.

SMC tako združuje nevarno kombinacijo: skrajno tehnokratski “program” in moralizatorskega voditelja, ki na debelo prodaja krizo vrednot, moralo, etiko…. a ki hkrati ne zmore/noče odgovoriti na vprašanje, ali bi šel v koalicijo s politikom, obsojenim za korupcijo. Ki vzroke za krizo išče v etičnih defektih (krizi vrednot), ne v sistemskih dejavnikih in zamejitvah. Bolj v samem temelju konzervativne (pro status quo*) razlage sveta, diagnoze si preprosto ni mogoče niti zamisliti. Le v razmerah precejšnje družbene zmede je lahko politik takšnega profila deležen tako množične podpore (baje?) levega in sredinskega volilnega telesa. Pomešali in zamešali smo vse, kar se je dalo.

Jasnega ne za Janeza Janšo in jasnega ne za SDS iz Cerarjevih ust še nismo slišali. Zavedati se moramo, da raziskave kažejo možnost, da skupaj dosežeta ustavno večino. Alenka Bratušek

Namesto konca: ko je postalo jasno, da na tokratnih volitvah ne bo Zaresa, sem se odločil, da prvič v življenju ne grem na volitve. Sedaj sem si premislil in prvič bom glasoval proti nekomu. Ko se za prestol potegujeta Janša in Cerar, je pač nujno potrebno izbrati nekoga tretjega. Izbiranje manjšega zla, letnik 2014.

*Ne morem se znebiti vtisa, da ravno v tem, da se ne bo nič bistvenega spremenilo, da bodo stvari ostale take, kot so (a z več “etike” in “vrednot”), tiči ključ Cerarjeve priljubljenosti. “Podpiramo, če bo za /vstavi spremembo/ obstajal družbeni konsenz”, je simptom te obljube.

O najstarejši obrti

26. februar 2014  

“Zavedati se moramo, da je prostitucija oblika nasilja nad ženskami. Če želimo Evropo, kjer imajo ženske enake pravice kot moški in kjer se počutijo varne ter spoštovane, si moramo prizadevati za odpravo prostitucije in ustvariti okolje, v katerem kupovanje spolnih uslug ni sprejemljivo,” je še zapisala Kleva Kekuševa.

Ta zapis je spodbudilo tole. In se mi je ob nespametnosti izjav cenjene poslanke EP odpeljalo. A  pojdimo po vrsti.

1) Pomemben del prostitucije poteka pod prisilo, v povsem sužnjelastniški razmerah. Žal. A to je že precej časa itekako prepovedano.  Žrtvam tovrstnih razmerij prav nič ne pomagamo, če kot Butalci namesto table “Najstrožje prepovedano” nabijemo tisto z napisom “Izredno najstrožje prepovedano”. Ker se sužnjelastniki na prepovedi že itak požvižgajo.

2) Drugi del prostitucije opravljajo ženske & moški (!!!), ki  v danih socialni razmerah & (ne)konkurenčnosti na “trgu dela” “prostovoljno” ocenijo, da je to njihova edina/najboljša možnost/izhod v sili. Redno, občasno… ni pomembno. Tudi v tem primeru kriminalizacija ne pomaga, samo ukine eno izmed opcij. Odgovorna & socialna politika za to skupino ustvarja nove, boljše možnosti in priložnosti, ne pa kriminalizira “zasilnih izhodov” in še dodatno krepi socialno stigmo tovrstnega dela.

3) Tretji del prostitucije tvorijo ljudje, ki so se za tovrstno delo odločili pri polni zavesti, povsem prostovoljno & na ta poklic gledajo kot na vsak drug. Da, spoštovana Mojca Kleva Kekuš, ti ljudje obstajajo. So resnični & niso žrtve – razen žrtve stigmatizacije, ki jo vaše nespametne izjave zgolj še povečujejo. Jim je potrebno podeljevati Nobelove nagrade? Prešernove za izjemne dosežke? Državna odlikovanja? Bodo s svojim delom odpravili lakoto, bolezni in druge svetovne probleme? Verjetno ne. Kruta resnica je, da to ne bo uspelo večini nas, ki sicer opravljamo kao rešpektabilne poklice brez stigme.

Seksualni delavci so kot vsi delavci – lahko so izkoriščani, lahko so ujeti v sužnjelastniških razmerah, lahko nudijo seksualne storitve, ker pač ni na voljo drugih (boljših) možnosti… ali pa pač preprosto delajo.

Nekaj je kot pribito: pavšalna stigmatizacija & kriminalizacija ne pomaga nikomur. In naša telesa niso ne od RKC, ne od socialdemokratskih poslank. Tace proč!

Ukrajina – povezave

23. februar 2014  

O cenah hrane & nemirih – The Math That Predicted The Revolutions Sweeping The Globe Right Now

O ruski propagandi (ki ima veliko odjemalcev tudi v Sloveniji) – Pro-Russian network behind the anti-Ukrainian defamation campaign

O aliansi med evropsko skrajno desnico in Putinom – European extreme right and Russian imperialism

Domača kurioziteta (bodite pozorni na trak): http://www.youtube.com/watch?v=U6IYOO7-iis

Poziv raziskovalcev ukrajinskega nacionalizma (in post-sovjetske skrajne desnice) novinarjem & komentatorjem – KYIV’S EUROMAIDAN IS A LIBERATIONIST AND NOT EXTREMIST MASS ACTION OF CIVIC DISOBEDIENCE

Andrew Wilson – Why a new Ukraine is the Kremlin’s worst nightmare

Reuters – EU ready with “substantial” financial aid to Ukraine

To be updated…