Guilty
| 6. January 2009 | razno | Jure
Par osebnoizpovednih o stvareh, ki jih delam z užitkom, vendar ne brez slabe vesti.
Prvič. Spet v real time spremljal keynote na Macworldu. Ni bilo Štefana, bil je pa Filip. Vseeno: za rojstni dan hočem 17-palčnega MacBook Proja. Ja, tudi levičarji, zlasti taki salonski, radi, zelo radi, hej, celo prostovoljno in z užitkom, podležemo izdelkom izkoriščevalskih korporacij. Prodam revolucijo za… nov shiny gadget.
Drugič. Danes sem ugotovil, da mi gredo razgledi.net strašno na živce, skoraj bolj kot Finance. Kar povedo Finance v par stavkih, prirejenih za šnelkurz invalide, mobitel podjetnike in zaskrbljene gospodinje, razgledi.net pretvorijo v kvazi intelektualno brozgo na nivoju. Zaradi ideološke homogenosti, tendecioznosti in držanja štange neoliberalnemu krožku so zato za zdravje polit-ekonomskega diskurza na Slovenskem potencialno celo bolj nevarni kot prej omenjeni rumeni tisk. Sorry Vojko, ampak tole je res spletni kompendij neoliberalnih modrecev na Slovenskem.
Tretjič. Ah, spil pivce lokalnega tajkuna. JPD, prisežem, samo enega! Če je na zalogi kak Staropramen ali Budweiser, se priporočam.
Gaza in “pravična vojna”
| 6. January 2009 | razno | Jure
Prava poslastica za politologe-mednarodnike, ki jo podpišem takoj.
And it is nonetheless fair to say, I think, that Israel’s actions in Gaza fail every traditional just war justification.
In the history of the West, the laws of war are clear enough. You do not launch a just war if it leads to greater evils than the status quo ante. There must be a reasonable proportion between means and ends. Both sides should be able to acknowledge common human values, even as they fight over territory or ideology. Proportionality And Terror
Kje pa je “javno” v javnem mediju?
| 6. January 2009 | Slovenija | Jure
Na spletnem arhivu neoliberalne kominterne:
Predlagam torej, da vlada oziroma kulturna ministrica Majda Širca opusti sleherno misel na spremembo zakona o RTV in zamenjavo programskega sveta in vodstva tako v poslovnem kot uredniškem delu, namesto tega pa naj predlaga zakon (in zanj zagotovi poslansko večino, največja opozicijska stranka bi morala tako in tako biti za, saj je kot vladna stranka znižanje prispevka že obljubila) z enim samim členom, ki bo najmanj za dobo dveh let zmanjšal in zamrznil prispevek za RTV na 5,5 evra (kar je, če se ne motim, polovica sedanjega). To bi ‘nadzornike’ in menedžerje javne hiše postavilo v položaj podjetnikov, ki se morajo prilagoditi polovičemu padcu prodaje. Če bo sedanje vodstvo RTV novim razmeram kos, bo seveda ostalo, če ne, se bo samo ‘odstopilo’. In če se bo zgodilo slednje, bo pač treba ustanoviti nov zavod (Novo RTV, kot svojčas Novo LB, denimo) in vanj prenesti tiste redke ‘zdrave dele’ sedanjega (zakaj bi tista Pahorjeva o podpiranju ‘zdravih delov’ veljala le za gospodarstvo?), druge pa likvidirati.
Predlog, ki bi na morebitnem referendumu zagotovo dobil veličastno podporo. Predlog, ki ga bi brez oklevanja moral požegnati tudi naš edini strokovnjak za medije, Branko Grims. Kdo pa ne bi rad udaril po teh lenuharskih televizijskih in radijcih? Prispevek na pol, zdaj pa da vas vidimo, kako boste se znašli!
Žal z napakami, ki so več kot le lepotne, saj je v celoti prezrta vloga javne televizije, ki še pridobiva na pomenu v času krize drugih medijev, zlasti tiskanih. Kot ugotavlja sam avtor predloga, ti izvajajo obsežne racionalizacije, down-sizing, ki pa - kar je jasno vsem - ne more miniti brez negativnih učinkov na kakovost medijskih vsebin. Dobre vsebine stanejo in zahtevajo čas ter ljudi, najceneje pa je itak objavljati/prevajati agencijske novice.
Predlog temelji na podmeni, da je temeljni problem naše javne hiše finančne in organizacijske narave. S tem bi se celo deloma dalo strinjati, saj že vrabci čivkajo, da je zaposlenih preveč, da je organizacija slaba, fikusi, za katere nihče prav ne ve, kaj tam počnejo, pa zelo pogost pojav. Kljub temu so to “sekundarni” problemi - temeljni izziv RTV je VSEBINSKI, saj se zdi, da je nekdo pozabil, kakšno je poslanstvo javnega medija - v pripravi vsebin, ki za komercialne medije niso (tržno) zanimivi, vendar so za družbo še kako pomembni. Kakovost pred gledanostjo, poglobljenost pred senzacionalizmom, pestrost pred konfekcijo. V poplavi piramid in nazdravij ter ukinjajo številnih kulturnih oddaj se skorajda zazdi, da je nacionalka našla edini smisel obstoja v tekmovanju s komercialnimi televizijami za gledanost, vse drugo je nepotrebni privesek. Katastrofa za slovensko kulturno, politično, znanstveno in še kako okolje.
Predlog o prepolovitvi naročnine bi stanje samo še poslabšal, saj bi vsak razumen direktor produkcijo preusmeril v vsebine, ki bi prinašale čim več denarja. Zgodila bi se hiperinflacija piramid. Verjetno bi doživeli tudi racionalizacije in odpuščanja a spet pretežno na tistih področjih, ki komercialno niso tako zanimivi.
Inovativen “eksperiment” na plečih osnovnega poslanstva javnega medija je tako povsem nesprejemljiv. Zakaj bi morali ljudem, ki so več kot dokazano pripeljali RTV na verjetno najnižjo točko v zgodovini, dati še dve leti, pa ajde, da zdaj vidimo? A nismo videli že dovolj? A neposredni politični vpliv vsakokratne vladne koalicije naenkrat ni več problematičen? Zakaj si junaki ala Granda zaslužijo še dve leti? Da bomo videli, če se lahko poboljšajo? Odkupijo? Vprašanja, vprašanja…
Zares o Gazi
| 6. January 2009 | Slovenija | Jure
Kolikor vem, je Zares s tem prva slovenska politična stranka, ki se je odzvala na dogajanje v Gazi.
“Gre za politično, humanitarno in moralno katastrofo. Še posebej je obžalovanja vredna nesorazmerna uporaba vojaške sile, ki jo v tem konfliktu uporablja Izrael. Nastale dramatične razmere ne kaže gledati zgolj kot posledico konflikta med Hamasom in Izraelom. Konflikt ima mnogo širše razsežnosti - gre za tragedijo palestinskega naroda, kot celote, ki s civilnimi žrtvami že več kot 60 let plačuje krvni davek pomanjkanju politične volje za trajno rešitev palestinsko-izraelskega vprašanja. Zares zaskrbljeno o dogodkih v Gazi
Notranja/zunanja politika
| 5. January 2009 | Svet | Jure
Newyorški župan je obiskal Izrael. Razlog je prozoren:
Mr. Bloomberg, who came here to express his backing for Israel and — like other New York mayors before him — to enhance his standing with Jewish voters back home, flew in at dawn on his private jet, the morning after Israel’s punishing air assaults segued into a ground war. “I think I speak for an awful lot, almost all Americans, who think that Israel is doing the right thing in defending itself,” he said during a stop in the southern city of Ashkelon, offering a message of unequivocal support he would sound throughout the day.
Ob tem je med drugim obiskal tudi mesto Sderot, ki je deležno stalnega obstreljevanja Hamasa. Ima pa to mesto zanimivo in poučno zgodovino, ki je medijska poročila ne omenjajo. Brez konteksta tako sploh ni jasno, zakaj je to mesto sploh deležno Hamasove jeze.
Sderot is the Israeli town set up deliberately by Israel on its border with Gaza, to shove Jews from Arabic countries as front-line “pioneers” to be constantly at war with the Palestinian refugees driven from there, into Gaza, so they can cop the inevitable music (the Qassam rockets at this point) and Israel can forever have an excuse to “save” them from this inevitable music by continualy launching blitzkrieg’s against Gaza, shoring up Zionist ideology. Yet as this shows, Sderot itself belongs to Palestinians who were driven out of that place and are now in Gaza acros the “border.”
…
In short, Sderot is an illegally occupied territory stolen from Palestinians. Več
That is why Gaza exists: because the Palestinians who lived in Ashkelon and the fields around it – Askalaan in Arabic – were dispossessed from their lands in 1948 when Israel was created and ended up on the beaches of Gaza. They – or their children and grandchildren and great-grandchildren – are among the one and a half million Palestinian refugees crammed into the cesspool of Gaza, 80 per cent of whose families once lived in what is now Israel. This, historically, is the real story: most of the people of Gaza don’t come from Gaza. Robert Fisk: Why bombing Ashkelon is the most tragic irony
Vsi smo Palestinci
| 4. January 2009 | razno | Jure
Moji najzgodnejši zunanjepolitični spomini segajo v čase legendarnega voditelja TV-dnevnika Čučka in dogajanja na Bližnjem Vzhodu. Libanon, Bejrut, Arafat v njegovem tipičnem palestinskem pokrivalu… Zdi se, kot da konflikt traja že večno in da ga ne bo nikoli konec, pa naj t.i. mednarodna skupnost naredi karkoli že. Ta vtis je seveda napačen.
Kadar smo v dvomu, kateri strani v konfliktu verjeti, je pametno, da zavzamemo zorni kot strani, ki ima manj virov, da pove svojo zgodbo na učinkovit in prepričljiv način, da zaposli množice spin doktorjev, da skrbno nadzira sporočila, ki so posredovana javnostim, ki se o dogajanju obveščajo samo preko množičnih medijev. Ta načelna drža ne sledi iz podmene, da ima šibkejši avtomatsko prav, je zgolj metodološki napotek.
Jasno je, da bližnjevzhodni konflikt ni boj med enako močnimi nasprotniki. Na eni strani imamo Izrael s sodobno oborožitvijo in milijardami dolarjev ameriške pomoči, na drugi Palestince, ki v kleteh izdelujejo rakete, ki cilj zadenejo zgolj po največji pomoti.
Jasno je, da je izraelska okupacija iz stališča mednarodnega prava povsem nelegalna. Nelegalna so tudi vsa izraelska naselja na okupiranih ozemljih.
Jasno je, da je izraelska okupacija brutalna in ponižujoča. Gaza je taborišče, od koder ne more nihče. Ni prihodnosti, ni svobode, ni dela, ni upanja. Humanitarna katastrofa.
Jasno je, da se bije boj za nadzor nad strateškimi viri, med katerimi je najpomembnejša voda. Izrael s strateško in sistematično politiko vzpostavljanja naselij, zidov in kontrolnih točk vzpostavlja dejstva na terenu, ki bi mu v morebitnih mirovnih pogovorih lahko zagotovila odločilno prednost.
Jasno je, da je Izraelska politika s stališča nadzora nad strateškimi točkami zelo uspešna - mirovni predlogi, ki so bili predloženi doslej, nikoli niso temeljili na popolnem izraelskem umiku iz zasedenih ozemelj, ampak so upoštevali vedno dejstva na terenu.
Jasno je, da trenutni izraelski poseg poteka v idealnih razmerah; v Izraelu se približujejo volitve, v ZDA pa je nekakšno vmesno obdobje, ko ima prihajajoča administracija dober izgovor za molk. Molk je seveda voda na izraelski mlin.
Jasno je, da vedno zmedena Evropska unija ne more kaj dosti kot da - če ji Izrael dovoli - zagotavlja humanitarno pomoč. EU preprosto ni dejavnik, ki bi lahko igral vlogo posrednika. Konflikt bo trajal tako dolgo, dokler bo ameriška pomoč izraelski strani zagotavljala neprimerljivo vojaško, obveščevalno, finančno in medijsko prednost. Do takrat Izrael ne bo imel nobenega resničnega motiva za popuščanja, saj bo lahko svoje vedno dosegel z letali, tanki, vojaki in bagerji.
Torej, ključ za rešitev bližnjevzhodnega konflikta ne leži v Izraelu ali na zasedenih ozemljih, ključ je potrebno iskati v ZDA, ki pa so zaradi notranjepolitičnih razlogov nesposobne igrati vlogo poštenega in nepristranega posrednika. Odkritega nasprotovanja izraelskega “lobija” si v času izredno nepredvidljivih in tesnih volilnih rezultatov ne more privoščiti noben ameriški predsednik. Cena za podporo je seveda visoka, ob čemer je materialna podpora državi Izrael še najcenejša. ZDA občutno več stanejo učinki na celotno regijo in njeno prebivalstvo. Arabci pač vidijo, da Palestince ubija ameriško orožje.
Velja, da te lahko resnično razočara samo tisti, ki ga imaš rad. Očitno velja tudi, da trpljenje ljudi ne naredi boljših. Pred televizorjem sem jokal samo enkrat v življenju, ob ogledu posnetkov, ki so jih zavezniki posneli ob osvoboditvi nacističnih koncentracijskih taborišč. Kogar ne ganejo podobe soljudi - izstradanih, bledih kot papir, posušeni, debelih le par centimetrov, zame ni človek. Ob tem sta me že vedno fascinirali židovska kultura in vera, Tel Aviv kot svetovljansko in odprto mesto, hebrejščina…
A potem… Sabra in Shatila ter nešteto drugih zločinov… težko je ločiti ljudi in kulturo do politike, ki je zagrešila že nešteto vojnih zločinov. Še težje je ohraniti upanje, da se bo konflikt končal. Zaenkrat ni nobenega signala, da bo prihodnja ameriška administracija na zadeve gledala drugače kot Busheva, ki je zaradi neaktivnosti in popolne pro-izraelske politike dejansko odgovorna za to, kar se dogaja danes.
Feni Siona v ofenzivi
| 4. January 2009 | razno | kronist
Medtem ko izraelska vojska brutalno obračunava s prebivalstvom Gaze, kjer je po zadnjih podatkih v preteklih dneh življenje izgubilo okoli 450 Palestincev (in štirje Izraelci) je uspelo češkemu zunanjemu ministrstvu pridelati tole neumnost:
Z našega stališča gre pri tem bolj za del obrambnih akcij Izraela. Kot razumemo, gre bolj za obrambno kot ofenzivno akcijo. To je stališče češkega premiera za predsedstvo EU. Vir.
Tale je bila za okus EU vendarle malo prehuda, zato je ameriški ritoljubec Schwarzenberg, sicer češki zunanji minister, pohitel z izjavo, češ da se je piarovec zmotil. Morda res, ampak ob tem je tudi razkril vso nizkotnost politike ameriških vazalov v EU, ki se res obnašajo tako, kakor da bi bil Izrael miroljubna državica, ki jo ogrožajo islamski fanatiki, ne pa surov okupator.
Skoraj hkrati so Schwarzenbergovi ameriški šefi uspeli zablokirati (kolikokrat že?) tudi Združene narode, ki so želeli z resolucijo obe strani pozvati k prekinitvi spopadov. Zakaj bi pozivali k prekinitvi spopadov, če pa se Izrael zgolj brani pred palestinskim terorizmom?
Ob tem je večini medijev znova ušlo dejstvo, da so Palestinci podvrženi brutalni vojaški okupaciji in nasilni kolonizaciji na Zahodnem bregu ter vojaški blokadi in konclagerizaciji v Gazi.
V kolikor bi mediji pripoznali ta dejstva, bi v Izraelovih akcijah zlahka prepoznali kolonialno kazensko ekspedicijo, ki naj vbije v glave zatiranih, da z gospodarjem ni dobro češenj zobati. To pa bi bilo v teh civiliziranih časih, kjer bi lahko poimenovanje stvari s pravimi imeni koga užalilo, malce pretirano, kajne?
Videti
| 3. January 2009 | Svet | Jure
Objava zelo grafičnih posnetkov iz kriznih žarišč je vedno problematična, saj se je težko otresti pomisleka, da gre za nespodobno vojerstvo. Še hujše je dejstvo, da nas tovrstni posnetki korak za korak desenzibilizirajo. Stvari, ki jih lahko danes vidimo na televiziji v osrednjih informativnih oddajah, bi bile še nedolgo tega povsem nepredstavljive. Sprožil bi se plaz pritožb, danes jih skorajda ne opazimo.
Kljub temu objavljam spodnji video izraelskega napada na Gazo, ki je bil očitno posnet z mobilnim telefonom. Odločitev, ali si ga boste pogledali, je seveda vaša. Če si ga boste, si boste lahko zelo preprosto tudi predstavljali odziv množic na Bližnjem vzhodu. Why do they hate us?
Apdejt (5.1.2008): izkazalo se je, da je pri spodnjem videu šlo za prevaro. Posnet je bil že pred leti in nima povezave z izraelskimi napadi. Se iskreno opravičujem. Bomo v prihodnje bolj pazljivi, še zlasti v luči dejstva, da tudi na internetu poteka intenzivna propagandna vojna.
Naj vam…
| 31. December 2008 | razno | Jure
… Deda Mraz iz mrzle Sibirije prinese to, kar vam ne morejo dati ne stric Obama, ne stric Bernanke, ne stric Trichet, niti Borut ne: sreče in zdravja!
Tariq Ramadan
| 31. December 2008 | Svet | Jure
Startling—and stomach turning : where Palestinians are involved, memory and sense of proportion fail us. The Jewish conscience, justifiably, has long called upon the world’s powers and upon their citizens to remain vigilant, never to forget -in the name of “the duty of memory”- the atrocities, massacres and genocides of the past. But where the State of Israel is involved, we are expected to set all sense of proportion aside, to leap to conclusions. Suddenly, it would be assumed that these are two equally powerful belligerents. After a six-month ceasefire, one of the two parties to the conflict (the Palestinians) is said to have broken the truce by unleashing its rockets. The victim of aggression (Israel) is acting solely in self-defense—if we are to believe the version sold to the world by Israel, and relayed by complacent and complicit Western media with the full support of the Bush administration and of many European governments. The bravest among them can barely bring themselves to point out Israel’s “disproportionate” reaction. What courage !
…
And, most of all, what lies ! For decades—long before Hamas came to power—the Palestinians have seen their dignity trodden underfoot, their legitimate rights denied. From the Oslo “peace” accords to a succession of negotiations (more frequently compromises), from the repeated broken promises to media circus withdrawal schemes, the Palestinian representatives have achieved nothing for their people.
…
The June 19 - December 19 truce was conditional on an end the siege and the blockade of Gaza, and partial opening the Egyptian border crossing. Neither Israel (nor Egypt) has respected these conditions ; the Palestinian population has been the victim of inhuman treatment, for weeks, months and years now. Are we to ignore these realities in order to justify the massacres now unfolding before our eyes ? Are the Palestinians responsible for their own misfortune because rockets were launched from Gaza ? The failure of memory is compounded by a loss of all sense of proportion : the number of Israeli victims is now multiplied by a factor of one hundred, two hundred, three hundred Palestinian civilians murdered by Israeli government fiat. In the name of the Palestinians
Loading ...
