Zapis obiskovalca DD;)
Ko je Viktor Orban po prepričljivi zmagi na madžarskih volitvah začel z za normalno delujočo demokracijo nespodobnim utrjevanjem svoje oblasti, so v Bruslju malce nergali in se zgražali, za Madžara pa je kdo našel tudi bolj razumevajoče besede.
Utišanje oblastem gorkih medijev, strankarsko podrejanje pravosodja in ustavno cementiranje nadmoči njegovega gibanja Fidesz je Orbanu prineslo nekaj težav v uglajenih evropskih političnih krogih, a bi se stvar prej ali slej polegla, če madžarski premier ne bi storil hude napake.
S tem, ko se je odločil, da bo madžarsko centralno banko podredil političnemu nadzoru, bankirjem naložil višje davke in jih prisilil , da požrejo izgube zaradi špekulativnega kreditiranja v tujih valutah, je namreč izzval neoliberalni konsenz, v okviru katerega demokracija ne igra omembe vredne vloge, razen seveda takrat, ko jo je treba omejiti, da bi ne ogrozila interesov korpokapitalskih elit.
Reakcija njihovih zastopnikov je bila predvidljiva: Evropska komisija je Madžarski zagrozila s sankcijami, IMF je pritisnil z odpovedjo posojila, ameriška administracija je začela godrnjati o ogrožanju demokracije, vse skupaj pa je vokalno podprl medijski establišment. Po uspešno izvedenem reševanju zaplezanih nemških in francoskih bank v Grčiji, kjer so grške davkoplačevalce podvrgli neizprosnemu režimu svojega izterjevalca dolgov, centralnega bankirja in tehnokrata Lucasa Papademosa, je za neoliberalne elite danes politika, ki stroške krize prelaga (tudi) na tuje upnike in ne (pretežno) na prebivalstvo, neopravičljiv poskus spodkopavanja statusa quo.
Fiskalni pakt Angele Merkel, v okviru katerega bodo skladnost državnih proračunov z interesi korpokapitala najprej preverili neodvisni tehnokrati, preden se bo o njih dovoljeno izreči nacionalnim parlamentom, je tako nadaljevanje njegove obrambe. Ni čudno, da fiskalni pakt navdušeno pozdravljajo tudi neoliberalni apologeti v Sloveniji, ki v njem vidijo dovršitev procesa evropske integracije kot neoliberalne fiskalne okupacije:
Če smo neodvisnim tehnokratom v centralnih bankah zaupali odločanje o denarni politiki, zakaj jim ne bi poverili še odločanja o prihodkih in izdatkih proračuna ter se tako enkrat za vselej odkrižali populizma v zadevah, ki so preveč pomembne, da bi o njih odločalo neuko ljudstvo?
Kako globoko je torej Orban zarezal v ta neoliberalni konsenz? S podreditvijo centralne banke politiki je vrgel rokavico ECB, za katero je tiskanje denarja anatema, siljenje držav v ostre proračunske reze sredi recesije pa očitno najboljši način za spodbujanje gospodarskega okrevanja. Madžarski proračun bi se torej lahko zadolževal pri centralni banki, podobno kot se to dogaja v Veliki Britaniji in ZDA (quantitative easing), pri čemer bo madžarska vlada dobila prostor za spodbujanje rasti z javnim trošenjem.
S prisilno konverzijo evrskih posojil v forinte je Orban banke (Madžari so jih večino prodali tujcem) prisilil, da so prevzele izgube iz poka dolžniškega balončka, ob katerega napihovanju so bankirji pobirali mastne dobičke. Na vztrajanje ECB sicer dogovor o fiskalnemu paktu izrecno določa, da bank v prihodnje nihče ne bo silil v to, da se odpovedo delu svojih terjatev in tako prevzamejo nekaj stroškov svojega reševanja: vse bodo pokrili davkoplačevalci. Grčiji je tako izstop iz evra prepovedan, neoliberalne baltske države pa vztrajajo pri fiksnem tečaju, pri čemer bi prav odpoved evru in fiksnim tečajem bila prva pogoja za konverzijo in s tem olajšanje bremena dolga za prebivalstvo.
Finančno industrijo in velike gospodarske sisteme, od telekomunikacij do energetike, je Orban udaril z višjimi davki, s čimer je prekršil častitljivo neoliberalno načelo privatizacije dobičkov in socializacije izgub. Tudi sicer je po Evropi je o zvišanju davkov na dobiček, kaj šele o koreniti reformi finančnega sektorja skoraj nespodobno govoriti, medtem ko so govorance o potratnosti socialne države in nujnosti krčenja pravic dobile status brezprizivnh resnic, celo zaslužene kazni za pretekle socialistične grehe.
V Sloveniji ni nič drugače. Odprite neoliberalne Finance in pozdravili vas bodo sladostrastni zapisi o dobrobitih neideološke tehnične vlade ali celo tuje prisilne uprave. Drugačnih mnenj ne boste mogli prebrati niti v “levem” Dnevniku, kjer na mnenjskih straneh kraljuje ekonomistični komentariat iz neoliberalnega krožka ljubljanske ekonomske fakultete. Na pomoč, blogosfera? Skoraj brezupno, tudi na vodilnem političnem blogu razgledi.net namreč močno upajo, da bodo Virantovi neoliberalci nasuli toliko peska v koalicijsko kolesje, da se bo tehnokratska vlada izkazala kot edina možnost za izhod iz politične blokade.
In kdo bi naj takšno vlado vodil? Imena, s katerimi krošnjari težkokategornik med slovenskimi ekonomskimi kolumnisti Jože P. Damijan, razkrivajo, da se neoliberalci kot hudič križa bojijo nekoga, ki bi tako kot Orban skušal preseči rigiden okvir, v katerega so neideološki strokovnjaki uspeli uokviriti politekonomsko debato. Čisto vsi Damijanovi kandidati so namreč popolnoma socializirani v neoliberalni način mišljenja: Janez Potočnik, že drugi mandat komisar v Evropski komisiji, prej pa kot šef pogajalcev za vstop v EU eksekutor njenih neoliberalnih reform v Sloveniji; France Arhar, nekdanji centralni bančnik in eden izmed regionalnih direktorjev finančne multinacionalke UniCredit; Egon Zakrajšek, pomemben funkcionar ameriškega Feda, najboljšega prijatelja finančnega velekapitala; Janez Šušteršič, pisec neoliberalnih traktatov v Finance in profesor z brezmadežnim neoliberalnim pedigrejem.
Zato je malce presenetilo, da bančnik Marko Voljč, ki si je izkušnje nabiral v neoliberalnih trdnjavah, kot sta Svetovna banka in trilateralna komisija, pri zagovornikih tehnične vlade (t.j. virantovcih) ni dobil podpore. Zgleda slovenski neoliberalci menijo, da bodo bolje zvozili z Janezom Janšo, čeprav je ta nadute mladoekonomiste enkrat že postavil na hladno.
Če Janšo z Orbanom morda družijo nekatere kreativne rešitve v zvezi z mediji in pravno državo, pa vseeno dvomim, da bo Janša enako kreativnost kot Orban pokazal na področju gospodarske politike. Konec koncev Orban dela tisto, kar EU že ves čas priporočajo ugledni ekonomisti iz vsega sveta, medtem ko bodo Janši prišepetovali razni pezdirji in šušteršiči, ki bodo kaj hitro spet začeli navijati za strokovnjaško vlado, če bo ogrožena njihova ideološka agenda. Orbanizacija Slovenije? Morda, a na žalost brez slovenskega Orbana.
